Mesni fondue

Za glavno jed na imenitni večerji s prijatelji je Sharon pripravila mesni fondue – z nojevim mesom in svinjsko ribico.

Mesnega fonduja se spomnim tudi iz mojih mladih let. Mislim, da je mama enkrat iz Švice prinesla opremo za fondue. Rostfrei posodo za olje s podstavkom in gorilnikom ter različno označene dolge vilčke. Keramične krožnike z oddelki je mislim nabavila v Libojah. Doma sta bili najpogostejši prilogi ketchup in worchesterska omaka, ki sta bili v času socializma še delikatesa. Spomnim se, da sva se z mamo worchesterske omake enkrat lotili tudi sami. Tudi hčeri sta imeli radi fondue, tako da smo ga pripravljali vsako leto ob našem družinskem novoletnem praznovanju.

Meso sem narezala na grižljajčkaste kose in vsakega posebej cel dan marinirala v svoji marinadi. Skupno je bilo olivno olje, sol in poper, potem pa je vsak dobil svoj okus z različnimi začimbnimi dodatki.

Noju sem dodala gorčico, nekoliko strtih zrn koriandra in limonske trave v prahu in na koncu dodala nekoliko rdečega vina. Dobro premešala in odstavila v paco.

S svinjsko ribico nisem preveč komplicirala z okusi in sem med meso dala par vejic svežega timijana in rožmarina.

Poleg fonduja lahko ponudimo različne omake. Na mizi pri Sharon so bile med drugimi hrenova omaka ter domača hruškov čatni in čatni iz zelenih paradižnikov.

»Mehiška«

»Mehiška« je pri nas doma vedno dobro sprejeto kosilo. Ima vse elemente, ki jih družinski člani obožujejo – meso, zelenjavo, malce sveže zelenjave in čili.

Zjutraj se mi še sanjalo ni, kaj bom danes skuhala za kosilo. John si je včeraj zaželel mesa, mlajši hčeri je ljubša zelenjava. Jaz pa trenutno berem roman, ki se dogaja v Havani, tako da mi je, ko sem prelistavala kuharske knjige Novakovih in iskala ideje, potegnilo misli v okuse srednje Amerike (tudi Cuquita je občasno opisala pripravo kakšne začinjene jedi).

Na mehiškem krožniku so se v tortilji znašli mehiški fižol in fajitas, ob njej pa sveže guacamole (vse tri jedi so na povezavah na ime). Guacamole, sem tokrat, za razliko od recepta na povezavi, pripravila tako, da sem avokado pretlačila in dodala drobno nasekljano čebulo in češnjeve paradižnike. Tako naj bi bilo bolj prav. Ostalo (pri guacamolah) pa je enako.

Zraven si ponudite kozarec hladnega piva, ki bo lepo pogasil plamene čilija.

Mehiški fižol

Idejo za to prilogo tortiljam s fajitas sem našla pri Novakovih. Recept je precej podoben.

oljčno olje

rdeča čebula

čili

rjav sladkor

2 žlici vinskega kisa

konzerva rjavega fižola

konzerva paradižnika

sol

malce zmlete kumine

strta koriandrova semena

sveže mlet poper

peteršilj

Na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo sladkor in zalijemo s kisom. Dodamo fižol in paradižnik in začinimo. Kuhamo pol ure in na koncu dodamo še nasekljan peteršilj. Novakovi omako še malce pretlačijo, da je bolj gosta. Moje ni bilo treba, ker je bila primerno gosta že sama po sebi.

Fajitas con pollo

Fajitas običajno naročim v Cantini Mexicani, v Knafljevem prehodu. Poseben obred zavijanja mesa z zelenjavo v tortilje daje še dodatno uživanje ob hrani.

piščančji file

čili

paprika dveh barv

čebula

sok limone

oljčno olje

sol, sveže mlet poper

malce mlete kumine

koriander

strt česen

čili v prahu

pšenične tortilje

Najprej narežemo piščančji file na manjše tanjše koščke in ga z začimbami, strtim česnom, sokom limone in oljčnim oljem denemo v paco za kakšno uro. Na oljčnem olju najprej prepražimo nasekljano čebulo, dodamo na trakove narezano papriko, nato še meso iz pace in pražimo še nekaj časa, da se meso prepeče in paprika zmehča.

Na mizo postrežemo pogrete tortilje, fajitas pa kar kar v ponvi, tako da si jedci sami sproti pripravljajo svoj obrok. Zraven postrežemo pivo.

Holzknecht Ofenkartoffel

Gozdarski krompir iz pečice, ali nekaj takega. Tako pripravljen krompir sem enkrat poskusila v Obertauernu, mislim da v Lurzer Alm, v časih, ko še ni bila tako industrijsko naravnana restavracija. Spominjam se krompirja v olupku, napolnjenega s čebulo, špehom, peteršiljem, kislo smetano in sirom. Bilo je imenitno – na terasi v pancarjih, ko je skozi meglico sijalo sonce in naletaval sneg. Takrat se mi je priljubil.

Čeprav sem imela na razpolago tudi nekaj bolj jasnih in kontrastnih fotografij mojega krompirja, sem se odločila prav za to, ker me je spomnila na megličavost sončne in snežne atmosfere v Obertauernu.

večji krompirji

slanina

čebula

peteršilj

kisla smetana

ementaler

sol

Krompir skuhamo v olupku, ga podolžno prerežemo na pol in izdolbemo meso, tako da ga ob olupku ostane še približno pol do enega centimetra, odvisno od velikosti krompirja. Izdolben krompir pretlačimo in mu dodamo na majhne koščke narezano slanino in čebulo (lahko ju prej še malo prepražimo, ni pa nujno), nasekljan peteršilj, nariban sir in malo kisle smetane. Solimo in vse skupaj dobro pretlačimo in premešamo. Izdolbene polovice krompirja napolnimo s pripravljenim polnilom in jih pečemo v pečici na 180 stopinjah, da po vrhu zlato porumenijo. Najbrž kakšne pol ure.