Gobova juha

Ta je bila res prava, polna gob. Uporabila sem zamrznjene gobe, ki sva jih z Johnom dobila od sorodnikov, katerih poznavanja gob ne poznam. John mi je sicer zatrdil, da so gobe v redu in res, popoldan po kosilu je minil kot vsak drug. Bili so jurčki in lisičke, če gre pa za katerekoli druge, običajnim ljudem manj znane, pa zaupam samo stricu, priznanemu gobarju. Domišljija namreč ne pozna meja, razbohoti se še posebej, če ji pomagajo novice iz časopisov, v katerih je opisana avstralska gospodinja, ki je za svoje goste pripravila pečenko welington.

Količin ne bom opisovala, ker sem vse skupaj pripravljala po občutku.

oljčno olje

čebula

česen

sveže ali zamrznjene gobe

suhi jurčki (bolj za začimbo)

malo gobove juhe iz vrečke za zgostitev

krompir

peteršilj

majaron, timijan

sol, poper

Na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljano čebulo, dodamo na lističe narezan česen in gobe. Malce prepražimo, dodamo začimbe in zalijemo s hladno vodo. Dodamo narezan krompir in v malo hladne vode razžvrkljano žlico ali dve (odvisno od siceršnjih količin) prahu za gobovo kremno juho iz vrečke. Vmešamo tudi nasekljan peteršilj, nekaj pa ga pustimo na strani in ga dodamo v juho šele, ko so vse sestavine kuhamo. Ko tekočina zavre, juho kuhamo še toliko časa, da so krompir in gobe kuhane. Najbrž bo to med 20 in 30 minutami. Odlična juha.

Chili con carne

Sem mislila, da bom recept za to mehiško jed našla že v blogu med mehiškimi jedmi in si s tem olajšala iskanje pravega recepta. A očitno sem jo pripravljala že pred 2013. Tako sem še enkrat brskala po spletu in si med nekaj razpoložljivimi sestavila pravo kombinacijo za kuho. Recept je seveda prilagodljiv, tako glede mesa (Novakovi so vanj deli rebrca na primer), kot zelenjavnih sestavin, pa tudi začimb. Nekateri so dodajali tudi cimet, vsi so omenjali kajenski poper (ki ga jaz nisem imela pri roki) in pa dimljeno mleto papriko.

oljčno olje

2 čebuli

4 stroki česna

1 rdeča paprika kozji rog

1 rumena paprika kozji rog (ni pa nujno)

500 g mletega govejega mesa

1 konzerva paradižnika v koščkih

sol, poper

2 žlički dimljene mlete paprike

ščep mletega suhega čilija (lahko tudi čili v drugačni obliki)

pol žličke mlete kumine

2 žlici paradižnikove mezge

1 konzerva rdečega fižola

1 konzervica koruze

Najprej na oljčnem olju steklasto prepražimo čebulo, dodamo na drobno narezano svežo papriko in česen, premešamo in še malo prepražimo. Dodamo mleto meso, pražimo. Dodamo začimbe, paradižnikovo mezgo in paradižnik v koščkih. Premešamo in dodamo še fižol in koruzo. Kuhamo, dokler se vse ne poveže in zmehča. Bo pa čili najboljši, če ga kuhamo dve do tri ure. Dlje se kuha, boljši je. Na koncu vmešamo še vrstico črne čokolade, da se dobro stopi.

Ponudimo s popečenimi pšeničnimi tortiljami.

Rumeni curry s piščancem in gamberi

 

Vsake toliko zapaše curry.

Za 2 osebi

olje

1 konzerva kokosovega mleka

1 čebula

1 glavica česna

1 piščančji zrezek

150 g kozic

1 rumena paprika

1 rdeča paprika

1 zelena paprika

1 manjši sladek krompir

1 korenček

1 čili, če ga nimamo uporabimo pekočo papriko v prahu

sol, poper

curryeva začimba (kurkuma, ingver, koriandrova semena, koriandrovi listi)

Na olju prepražimo sesekljano čebulo, dodamo na kockice narezanega piščanca, gambere, na rezine narezan česen, lahko tudi nekaj celih strokov, na trakove narezane paprike, čili in pražimo. Dodamo še na kolutke narezan korenček in na manjše kose narezan sladek krompir. Vse še malo premešamo, začinimo in pokrijemo, da se malce poduši. Dodamo še kokosovo mleko in kuhamo kakšnih 20 minut, da se skuha piščanec in korenje. Na koncu poskusimo, če nam še kakšne začimbe manjka in dodamo.

Ponudimo z rižem, skuhanim na vodi.

 

Curry z lososom

V tem blogu najdete že recept za rumeni curry s piščancem. Ta je tudi rumen, a je tokrat z lososom. Pripravlja se podobno, le lososa ne pražimo na začetku, ampak ga nekoliko kasneje dodamo, da se kuha kratek čas.

oljčno olje

1 konzerva kokosovega mleka

1 čebula

1 glavica česna

1 kos lososa

1 rdeča paprika

1 manjši sladek krompir

2 korenčka

1 čili, če ga nimamo uporabimo pekočo papriko v prahu

sol, poper

curryeva začimba (kurkuma, ingver, koriandrova semena, koriandrovi listi)

basmati riž

Na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo, dodamo na rezine narezan česen, lahko tudi nekaj celih strokov, na trakove narezane paprike, čili in pražimo. Dodamo še na kolutke narezan korenček in na manjše kose narezan sladek krompir. Vse še malo premešamo, začinimo in pokrijemo, da se malce poduši. Nato vmešamo še kokosovo mleko in kuhamo kakšnih 10 minut. Dodamo na kocke narezanega lososa in kuhamo še kakšnih 10 minut, da se skuhata losos in korenje. Na koncu poskusimo, če nam še kakšne začimbe manjka, dodamo.

Ponudimo z basmati rižem, skuhanim na vodi.

 

Ramen

Piščančji. Tale je Shōyu (醤油, "soy sauce"). O tej japonski jedi lahko preberete celo filozofijo, če je še niste predlagam, da se odpravite kar na wikipedijo, kjer so poenostavljeno razložene osnovne informacije. Ramen (拉麺, ラーメン)so sicer rezanci. Jed pa je pripravljena v običajno mesni juhi z nekaj zelenjave, tudi sveže, kuhanim jajcem in seveda rezanci.

Jaz sem uporabila kar domače slovenske rezance, kot je to storil tudi Jernej v svoji kuhinji. Verjetno bi v bolje založeni trgovini našla tudi prave japonske, lahko pa bi jih pripravila tudi sama po kakšnem japonskem receptu. A tile slovenski so bili povsem v redu. Recept za juho pa je podoben tistemu za obaro, le na koncu je potrebnih še nekaj dodatkov in seveda za to vrsto ramna še sojina omaka.

osnovna juha

oljčno olje

kosi piščanca

kotenje

jušna zelenjava (malo gomolja zelene, korena peteršilja, kolerabe, pora, …)

čebula

česen

peteršilj

sol, poper

dodatki

jajčni rezanci

korenje

špinača

šalotka

jajca

Na oljčnem olju pražimo sesekljano čebulo, dodamo česen, premešamo in dodamo na koščke narezanega piščanca. Pražimo, nato dodamo še zelenjavo in začimbe. Zalijemo z vodo in kuhamo tričetrt ure.

Četrt ure pred koncem kuhanja osnovne juhe denemo kuhati v posebni posodi v rahlo osoljen krop še na julienne narezan korenček in nekoliko kasneje v isto posodo še rezance. Posebej skuhamo še jajce, naj vre približno 5 minut, da rumenjak ostane še nekoliko mehak. Na kolobarčke narežemo šalotko ter operemo in osušimo mlado špinačo.

Piščančja obara

Med klasičnimi recepti na tem blogu je zagotovo manjkala tudi piščančja obara. Skuhala sem jo s kosi piščanca, John pa bi raje videl kose skupaj s kostmi.

Najboljša je z ajdovimi žganci.

Za 4 osebe

kosi piščanca

3 korenčki

jušna zelenjava (malo gomolja zelene, korena peteršilja, kolerabe, pora, …)

1 čebula

3 stroke česna

peteršilj

sol, poper

majaron, lovorov list

oljčno olje

Na oljčnem olju pražimo sesekljano čebulo, dodamo česen, premešamo in dodamo na koščke narezanega piščanca. Pražimo, nato dodamo še zelenjavo in začimbe. Zalijemo z vodo in kuhamo tričetrt ure.

 

Segedin

 

Segedin me spominja na mladost. Mama ga je včasih skuhala in vsake toliko si ga zaželim. Kot kakšne druge jedi, ki smo jih doma večkrat jedli. Krompirjev golaž, rižoto za grahom, lečo, polpete iz govejega mesa in grahovo omako, polnjene paprike, špinača in pire krompir …

Pripravila sem ga po svoje, prej sem si ogledala Ivačičevo različico, prav ta vikend, kosem ga kuhala, pa je bi v Odprti kuhinji recept, ki prihaja iz madžarskih logov. Ena izmed razlik je v tem, da Ivačič praži meso na olju, v madžarskem receptu pa meso denejo v vodo. Ivačič priporoča rebrca in flam, OK pa pleče ali stegno). Jaz sem kupila pleče krškopoljskega prašiča, za katerega verjamem, da je meso nekoliko boljše kvalitete. Ivačič zgosti Segedin s podmetom.

Zanimiva je tudi etimologija imena tega golaža. V OK pravijo, da na Madžarskem te jedi ne poznajo po imenom Segedin in tudi ne izvira iz mesta Szeged, kot to misli večina nas. Poimenovana naj bi bila po madžarskem pisatelju Jozsefu Szekelyu, ki je nekoč prišel v gostilno na kosilo. Ker je bil pozen, so ostali samo ostanki jedi in kuhar je zamešal svinjski golaž in zelje. Ta jed se imenuje székelykáposzta . Od tod najbrž izvira tudi Ivačičevo poimenovanje – Sekejski golaž.

1 kg kislega zelja

oljčno olje

700 g svinjskega mesa

2 – 3 čebule

nekaj strokov česna

½ čajne žličke kumine

1 žlica paradižnikove mezge

2 žlici mlete sladke paprike

sol, poper

nekaj žlic kisle smetane

Na olju prepražimo nasekljano čebulo, dodamo na kocke narezano meso in pražimo. Dodamo še nasekljan česen, kumino, papriko in paradižnikovo mezgo. Solimo in popramo (solimo ne preveč, ker je zelje slano že samo po sebi). Premešamo in zalijemo z vodo in kuhamo pol ure. Zelje oplaknemo in ga dodamo v golaž ter kuhamo še pol ure. Na koncu vmešamo še kislo smetano.

Meni je najboljši s kuhanim krompirjem.

 

Jota po azijsko

Joto je pripravila Johnova mama, ki skrbi za zdravo prehrano in zato pri kuhi velikokrat uporabi kurkumo. Prav zanimiva je bila ta kombinacija tradicionalne slovenske jedi in azijske začimbe.

Opravičujem se za ne najbolj uspelo fotografijo. Naj vas ne zmoti. Jed je bila odlična.

Za 4 osebe

500 g zelja ali/in repe

200 g prekajenega mesa

250 g kuhanega fižola

500 g krompirja

olivno olje

1 čebula

2 stroka česna

lovorjev list

sol, poper

kurkuma

Na olivnem olju popražimo nasekljano čebulo, ko se zmehča, dodamo še na lističe narezan česen. Naj ostane bel in ne porjavi. Dodamo na cedilu oplaknjeno zelje in repo, dodamo vodo, toliko da so sestavine prekrite. Vmešamo še poper in lovorjev list. Krompir olupimo in narežemo na manjše koščke ter ga skupaj z mesom skuhamo v vodi do mehkega. K zelju in repi dodamo na kose narezano prekajeno meso, kuhan krompir, fižol in kurkumo. Dodamo tudi tekočino, ki je ostala od kuhanja prekajenega mesa, a le toliko, da dodobra prekrije enolončnico. Krompir in fižol lahko malo pretlačimo, lahko pa ju tudi pustimo v kosih oziroma zrnih. Sestavine skupaj kuhamo še 15 minut do pol ure, da se okusi med seboj povežejo. Dosolimo in popopramo po okusu.

Pasulj

Pasulj skuham večkrat, običajno za Johna, da ga nese v službo za malico. Kot skrbne japonske gospodinje, ki vsak dan kuhajo možem uradnikom obrok in ga pripravijo v prenosne posode za v službo.

Zadnje čase uporabljam kar naturetin fižol v konzervi. V trgovinah namreč nisem našla lepega suhega belega fižola.

750 g suhega belega fižola

2 čebuli

4 stroki česna

olje

kos prekajenega svinjskega mesa

2 korenčka

1 korenina peteršilja

2 žlici paradižnikove mezge

1 žlica mlete sladke paprike

1 lovorjev list

poper

(sol)

Fižol namočimo preko noči.

Na olju prepražimo nasekljano čebulo, dodamo nasekljan česen, fižol, zelenjavo, začimbe, premešamo, dodamo še meso narezano na manjše koščke in zalijemo z vodo. Kuhamo dokler fižol ni kuhan. Nekateri pasulj zgostijo še s podmetom, jaz se moki raje ogibam. Simpl ko pasulj.

Telečja obara

Ajmoht, ali kako se že reče. Že nekaj časa sem se odpravljala, da bi skuhala obaro, pa nikoli ni bilo pravega trenutka. Tokrat pa sva v Istri tuhtala, kaj bi jedla za kosilo, imela sva dovolj časa, pri mesarju se je našlo primerno meso in še ajdovo moko sem prinesla od doma tako, da sem lahko skuhala ajdove žgance za prilogo (pravzaprav jih je mešal John:). V večini receptov na spletu so kor priloga navedeni močnati žličniki, to pripraviva drugič. Obara je super uspela, nisem je sicer kisala z limono, niti vanjo nisem dela koščka limonine lupine, kot je to pisalo v večini receptov. Nasploh sem imela občutek, da so na spletnih straneh, kjer se je našel recept za telečjo obaro, prepisovali drug od drugega. Recepti so bili namreč skoraj identični.

Za 4 osebe

300 g teletine

3 korenčki

jušna zelenjava (malo gomolja zelene, korena peteršilja, kolerabe, pora, …)

1 čebula

3 stroki česna

peteršilj

sol, poper

majaron, lovorov list

oljčno olje

Na oljčnem olju pražimo sesekljano čebulo, dodamo česen, premešamo in dodamo na koščke narezano teletino. Pražimo, nato dodamo še zelenjavo in začimbe. Zalijemo z vodo in kuhamo uro do uro in pol, odvisno od mesa, ki se mora skuhati do mehkega. Zelo preprosto.

Recept za ajdove žgance najdete v tem blogu.

Mineštra z njoki

Mineštro sem tokrat okrepila z njoki. V sezonsko mineštro nekaj minut pred koncem denemo še primerno količino njokov. Pa ne tistih strojnih iz trgovine, ampak doma ročno narejene krompirjeve njoke, ki smo jih lahko pripravili tudi iz preostanka pire krompirja. Recepta za tole jed mi sicer ne bi bilo treba posebej pisati, ker je v tem blogu kar nekaj receptur za različne mineštre, pa tudi postopek za njoke je že vpisan. Da ne bi imeli težav z iskanjem, pa oba recepta zapišem še enkrat.

Njoki iz krompirja

2 zmečkana kuhana krompirja

jajce
moka
malo soli
Testo za njoke zamesimo iz navedenih sestavin. Mora biti ravno prav mehko in ne več lepljivo (moko dodajamo po občutku). Testo oblikujemo v za prst debele "klobasice" in jih narežemo na njoke. Denemo jih v krop, skuhani so, ko priplavajo na površje.

Mineštra

olivno olje

čebula

česen

korenje

koleraba

fižoleti

oluščen grah

krompir

koruza

majaron, lovorjev list, rožmarin

peteršilj

poper, sol

pršut

parmezan

Na olivnem olju steklasto prepražimo čebulo, kasneje dodamo še česen. Zalijemo z vodo in dodamo na koleščke narezan korenček, na kockice narezan krompir in kolerabo, oluščen grah in fižolete (če so mladi jih narežemo z lupino) ter kose pršuta ali preostalo kost. Začinimo in dodamo peteršilj. Kuhamo kakšne pol ure. V krop dodamo njoke in koruzo in pustimo vreti še toliko časa, da njoki priplavajo na površje.

V krožnikih mineštro pokapljamo z boljšim oljčnim oljem in nanjo naribamo še nekaj parmezana.

Bujta repa

Želela sem se lotiti bujte repe po receptu Novakovih, a je John rekel, da bi rad običajno repo brez dodatkov. Kot samostojna gospodinja 21. stoletja sem se uklonila njegovi volji in skuhala navadno repo, zato je na sliki ta, sicer zelo podobno narejena, le da je brez prosene kaše, rdeče paprike in kumine. Spodaj pa zapišem recept Novakovih, tudi zase, da ga bom lahko uporabila na kakšni bolj oddaljeni lokaciji.

0,5 kg kisle repe

0,5 kg svinjskih kosti, ki se jih drži meso (jaz sem uporabila rebrca)

70 g prosene kaše

2 stroka česna

lovorov list

poper

1 žlička kumine (lahko tudi brez)

oljčno olje

1-2 žlici moke

1 mala čebula

2 žlički rdeče paprike

sol

Kosti z mesom denemo v hladno vodo (toliko da so prekrite) in jih zavremo skupaj z lovorovim listom, poprovimi zrni, česnom, kumino in soljo. Ko zavre, dodamo še repo. Vse skupaj naj se kuha kakšno uro, da se repa zmehča, meso pa odstopa od kosti. Dodamo še proseno kašo, ki smo jo splaknili z vodo. Jed mora biti ravno prav gosta, da ima kaša prostor in, da ni preveč tekoča. Po potrebi dodamo še malo vode. Kuhamo še približno 20 minut toliko, da so zrnca kaše mehka, nekatera se lahko tudi razcvetijo. Vmešamo še podmet, ki smo ga pripravili tako, da smo na oljčnem olju prepražili čebulo, da se zmehča in postekleni, nato moko in vse skupaj svetlo prepražimo. Dodamo še papriko in vse skupaj dodamo v repo. Kuhamo še kakšnih deset minut, da se omaka ravno prav zgosti.

Bakala s krompirjem

John si je že dolgo želel bakalaja, ki so ga ob novoletnih praznikih običajno skuhali na Primorskem. Pa ne tisti, ki se pripravlja z olivnim oljem in česnom za na kruh ali s testeninami. Bakala s krompirjem, toplega, ki se ga je kot golaž.

Polenovko se sicer običajno v trgovinah dobi v posušeni obliki, postopek tolčenja, namakanja in kuhanja pa je kar dolgotrajen. Jaz sem ubrala bližnjico, kupila sem očiščenega in zamrznjenega ter ga namakala pol dneva, čeprav mi, po receptu s spleta, niti tega ne bi bilo treba.

Za 4 osebe

oljčno olje

4 stroki česna

peteršilj

1 kg namočenega bakalaja

4 srednje veliki krompirji

sol, poper

Na oljčnem olju prepražimo nasekljan česen in peteršilj, dodamo kose že očiščenega in namočenega bakalaja, sol in poper, dolijemo vode, malo pomešamo in v pokriti posodi kuhamo okoli 20 minut. Dodamo narezan krompir in kuhamo še toliko časa, dokler se krompir ne skuha. Postrežemo s polento ali koruznim kruhom.

Bakala s krompirjem na rdeče

Takšnega sem okusila na neki fešti na dalmatinskem otoku in takšnega so kuhali tudi na veliko v pričakovanju Božiča po hrvaški obali. Tam delajo podobnega, le da vanj denejo še čebule. Čebula meni pri bakalaju ne gre, zato sem ga naredila podobno, kot tistega na belo, le da sem ob koncu dodala še štiri narezane pelate iz konzerve.

Polenovko se sicer običajno v trgovinah dobi v posušeni obliki, postopek tolčenja, namakanja in kuhanja pa je kar dolgotrajen. Jaz sem ubrala bližnjico, kupila sem očiščenega in zamrznjenega ter ga namakala pol dneva, čeprav mi, po receptu s spleta, niti tega ne bi bilo treba.

Za 4 osebe

oljčno olje

4 stroki česna

peteršilj

1 kg namočenega bakalaja

4 srednje veliki krompirji

sol, poper

4 pelati iz konzerve

Na oljčnem olju prepražimo nasekljan česen in peteršilj, dodamo kose že očiščenega in namočenega bakalaja, sol in poper, dolijemo vode, malo pomešamo in v pokriti posodi kuhamo okoli 20 minut. Dodamo narezan krompir in kuhamo še toliko časa, dokler se krompir ne skuha. Nekaj pred koncem dodamo še narezane pelate. Postrežemo s polento ali koruznim kruhom.

Rumen curry s piščancem

Kari. John si je zaželel karija, podobnega tajskemu. Doma smo imeli vse sestavine razen kokosovega mleka, ki je obvezna vsebina. Ker je bila nedelja, najbližja odprta trgovina pa še kar daleč, sem že razmišljala o primernem nadomestku, na primer kravjemu mleku, ker bi okus po kokosu dala itak kokosova maščoba. Pa so k sreči imeli še nekaj kokosovega mleka v hladilniku bližnji prijatelji. Manjkala mi je še ena sestavina, ki je v veliko receptih za kari – limeta. Lupinico naribajo, sok pa stisnejo v kari. Mislim, da ob koncu.

Za 2 osebi

kokosova mast

2 – 3 dcl kokosovega mleka

1 čebula

1 glavica česna

1 piščančji file

1 rumena paprika

1 rdeča paprika

1 zelena paprika

1 manjši sladek krompir

1 korenček

1 čili, če ga nimamo uporabimo pekočo papriko v prahu

sol, poper

curryeva začimba (kurkuma, ingver, koriandrova semena, koriandrovi listi)

Na kokosovi masti prepražimo sesekljano čebulo, dodamo na kockice narezanega piščanca, na rezine narezan česen, lahko tudi nekaj celih strokov, na trakove narezane paprike, čili in pražimo. Dodamo še na kolutke narezan korenček in na manjše kose narezan sladek krompir. Vse še malo premešamo, začinimo in pokrijemo, da se malce poduši. Dodamo še kokosovo mleko in kuhamo kakšnih 20 minut, da se skuha piščanec in korenje. Na koncu poskusimo, če nam še kakšne začimbe manjka in dodamo.

Ponudimo z rižem, skuhanim na vodi.

Ričet

Ker gre za klasično jed, sem za receptom najprej pobrskala pri Ivačiču, a ga tam nisem našla. Bil je pri Novakovih, črpala sem pa tudi na spletnih straneh Gurmana, kjer je predstavljen recept iz Šmarne gore.

Novakovi ričet pripravljajo s prekajenimi rebrci, dodajo pa tudi 2 žlici paradižnika iz konzerve ter origano in timijan.

Za 4 osebe in še malo

300 g ješprenja

200 g suhega fižola

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna

2 korenčka

½ rumenega korena

½ korena peteršilja

lahko tudi malo pora, kolerabe

300 g prekajenega mesa

sol poper

3 vejice peteršilja

majaron, šetraj, lovorov list

Ješprenj namočimo preko noči. Prav tako fižol.

Fižol skuhamo z lovorovim listom. Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo in česen. Dodamo na kockice narezan korenček in drugo jušno zelenjavo. Malo prepražimo in dodamo še ješprenj, meso, začinimo in zalijemo s tekočino (vodo, zelenjavno osnovo, lahko tudi govejo juho), pravijo da 3 prste nad sestavinami. Ko zavre, kuhamo pol ure, da se ješprenj zmehča in zgosti. Če ješprenja nismo namakali, kuhamo eno uro. Odcejen kuhan fižol dodamo tik pred koncem.

Mineštra s čičeriko

V steklenem kozarcu na pultu je še vedno ostalo nekaj lanske čičerike, ki sem jo dobila od prijazne sosede. Vsako leto nekje konec avgusta si na mizo na dvorišču veliko košaro strokov čičerike, jo olušči in shrani. V istrski kuhinji kuhajo tovrstno mineštro običajno v kombinaciji z oljčnim oljem, pršutom, česnom in krompirjem, včasih tudi s fižolom. Jaz sem tokrat dodala še sestavine zelenjavne juhe in kuhano koruzo (bobiče). Še to – večina virov pravi, da je treba čičeriko namakati preko noči in jo potem kuhati dve uri. Jaz sem jo tokrat namakala le dve uri, pa tudi kuhala le toliko, da se je skuhala ostala zelenjava, pa je bila čičerika v mineštrici odlična. Ravno prav mehka.

Sicer pa lahko pri izbiri zelenjave za tovrstno mineštrico sprostimo našo domišljijo in sestavo prilagodimo sestavinam, ki so nam na razpolago v domači shrambi.

oljčno olje

čebula

pršut

česen

korenček

bučka

stebelna zelena

krompir

kuhana koruza

namočena čičerika

peteršilj

sol, poper

lovorjev list

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo, narezan pršut, česen in na kockice narezano bučko. Zalijemo z vodo in dodamo še narezano stebelno zeleno, korenček, krompir, kuhano koruzo, namočeno čičeriko, peteršilj, sol, poper in lovorjev list. Kuhamo, dokler vse sestavine niso kuhane. Mineštrico zgostimo na način, da na koncu vzamemo iz juhe nekaj kuhanega krompirja in čičerike ter ju pretlačimo.

Jota

Joto največkrat srečamo v kraških in vipavskih gostilnah, v okolici Ljubljane pa je najboljša na Šmarni gori. Najbrž zato, ker jo pripravljajo v velikih količinah, gotovo pa nekaj prispeva tudi napor, ki ga ob vzponu vložimo v to, da do jote pridemo. John pravi, da je najboljšo joto jedel v koči na Nanosu, kjer so zmešali repo in zelje. Takšno sem pripravila danes in vam ponujam v spodnjem receptu. Pomembno pri joti je tudi, da kuhamo posebej krompir, fižol ter zelje ali repo. Ko sem se je lotila prvič, sem namreč, ne da bi pogledala v kakšen vir, dela v lonec vse skupaj. In krompir se nikakor ni skuhal. Šele kasneje sem na spletu prebrala, da to ne gre, verjetno zaradi kislosti zelja. V joto običajno dam rjav fižol, danes sem imela doma le belega. Je bila jota pač bolj triestina (berite naprej). Sem pa še bolj orto, kot spodnji kuharji. Posebej kuham tudi meso, ker nikoli ne vem, koliko maščobe bo spustilo in kako slano je. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem ga kuhala skupaj z zeljem in vse skupaj je bilo na koncu preslano. Iz tega razloga joto solim šele na koncu, ko je vse že pomešano.

V wikipediji lahko preberemo, da je jóta kraška in furlanska narodna samostojna jed, oziroma enolončnica. Danes je v Furlaniji skoraj več ne poznajo, medtem ko se je udomačila na Goriškem in povsod po Primorski; splošno je znana kot tipična tržaška posebnost. Samo ime izhaja iz furlanske besede jote, ki izhaja iz galske besede za juho - iutta. Osnovne sestavine so fižol, krompir in kislo zelje, suho svinjsko meso in začimbe  (česen, lovorjev list, sol in poper). Furlanska različica namesto kislega zelja uporablja kislo repo (brovado) in namesto prekajenega mesa kožarico (muzèt ali kotekìn, tudi krodigìn). Po prvi svetovni vojni se je posebno na Tržaškem udomačila brezmesna jota, verjetno zaradi pomanjkanja mesa v vojnem času; to enolončnico je treba zabeliti s sekanico slanine in česna ali vsaj s prežganjem. V zadnjih desetletjih je prišel v navado dodatek celih semen kumine, najbrž po vzoru tirolske kuhinje. Jota mora biti gosta, kar dosežemo z dolgim kuhanjem fižola in krompirja, ki se morata popolnoma »razdreti«. Kdor želi imeti cele koščke krompirja in cel fižol, mora ponuditi zraven jote kruh. Ponekod je navada, da se kruh nadrobi v krožnik in nato zalije z joto ter prelije s surovim olivnim oljem. Joto postrežemo pozimi toplo, poleti pa hladno.

Novakovi ne priporočajo, da bi v joto dali preveč česna, ker pravijo, da lahko preglasi okus zelja ali repe in prekajenega mesa. Tudi v njihovem receptu lahko preberete o ločenem kuhanju sestavin. Oni kuhajo skupaj zelje in prekajeno meso, fižol in krompir pa vsakega posebej.

Ivačič kuha skupaj najprej prekajeno meso in fižol, nato doda krompir. Zelje kuha posebej. V joto da tudi čebulo, gosti pa jo, kot so to delali včasih, z moko.

Novak (Bogdan) v enciklopediji piše, da se v vipavsko joto poleg česna dene tudi čebulo. Joto gostijo s prežganjem. Opisuje pa tudi tržaško joto, v katero dajo pire iz belega fižolčka, stroka česna, olivnega olja, paradižnikove mezge, rožmarina, soli in popra. V joto dajo posebej kuhano zelje in še kuhane testenine. Za pravo istrsko joto pa piše, da je brez krompirja oziroma testenin.
V kraški joti mora biti po izročilu rjav fižol in ne bel, kot je spodaj skuhano in slikano. Spodnja je pač fuzija.

Za 4 osebe

500 g zelja ali/in repe

500 g prekajenega mesa

250 g kuhanega fižola

500 g krompirja

olivno olje

2 stroka česna

lovorjev list

sol, poper

Zelje in repo oplaknemo v cedilu in kuhamo tričetrt ure v vodi s poprom in lovorovim listom. Prekajeno meso kuhamo v vodi pol do tričetrt ure. Krompir olupimo in narežemo na manjše koščke ter ga skuhamo v vodi do mehkega. Na olivnem olju na hitro popražimo na lističe narezan česen. Naj ostane bel in ne porjavi. Nanj dodamo na kose narezano prekajeno meso, kuhano zelje ali repo, ter kuhana krompir in fižol. Dodamo tudi tekočino, ki je ostala od kuhanja prekajenega mesa, a le toliko, da dodobra prekrije enolončnico. Krompir in fižol lahko malo pretlačimo, lahko pa ju tudi pustimo v kosih oziroma zrnih. Dosolimo in popopramo po okusu. 

Dodala kasneje: Kako kuham joto po več kot desetletnih izkušnjah kuhanja?

Veliki lonec: Česen denem na hladno oljčno olje v veliki lonec in ga pražim toliko, da zadiši (ne sme porjaveti). Zalijem z malce vode in pokuham pet minut. Dodam oplaknjeno zelje in repo in ju kuham komaj prekrita z vodo in z dodanim lovorjem in poprom približno tričetrt ure.

Drugi lonec: Meso in na manjše kose narezan krompir skuham komaj prekrita z vodo. Tričetrt skuhanega krompirja predevam k zelju in repi. Meso narežem na koščke in ga prav tako dodam v veliki lonec. Preostali krompir zmečkam v vodi, kjer se je kuhal skupaj z mesom in ga dodam v veliki lonec. Dodam še kuhan fižol. In vse skupaj kuham še kakšne pol ure, da se sestavine dobro povežejo med seboj.

Jesenska juha

Najbrž ste že kdaj, ob pričakovanju prve zmrzali, pobirali na vrtu vse kar je ostalo. To sem počela tudi sama, le da sem se pri pričakovanju zime malo uštela. Letos so bile do konca oktobra še temperature blizu poletnim. In za vse svete bo najbrž še pretoplo, da bi se gospe iz malih mest ogrnile s pelcmantli. Vremenu se je torej malo zmešalo. Nekateri pravijo, da temu botruje človekovo neodgovorno postopanju, drugi da bi se narava v vsakem primeru obrnila tako zaradi njenih lastnih ciklov. Kakorkoli že, jaz sem na vrtu že pred kakšnim mesecem, ne vedoč, da bo konec oktobra še 20 stopinj, pobrala vse kar je ostalo in iz nabranih zelenjavic pripravila juho. Preostali stročji fižol, korenje, brokoli, čisto majhne bučke in neodprti cvetovi, koleraba, koromač, brstični ohrovt. Dodala sem še narezan klobuk dežnikarice, ki je juhi dal posebno jesensko aromo. Da ne bo pomote, tudi juho sem skuhala kakšen dan ali dva po pobiranju zelenjave in isti dan, ko sem nabrala dežnikarico in je nisem pustila mesec dni čakati v hladilniku. Le pri zapisovanju za blog sem v manjšem zaostanku.

oljčno olje

čebula, česen

jesenska zelenjava

kakšen krompir

lahko tudi sveža goba za okus

lovor, majaron, peteršilj

sol, poper

Na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljano čebulo, nato še na lističe narezan česen. V lonec prilijemo vode in vanjo dodamo narezano zelenjavo in krompir (pa tudi gobo, če jo imamo). Začinimo in kuhamo dokler zelenjava ni skuhana. To je vse. Polno vitaminov, mineralov in zdravja.

Maneštra s pršutom

Maneštro najdemo skoraj v vsaki domači istrski gostilni. V takšni ali drugačni obliki. Kot joto z repo ali zeljem, bobiće ali pa kakšno drugo različico z obilo zelenjave. Vsem je skupno to, da je vanjo stopil pujs, pa tudi to, da jo pripravljajo na prežganju. Jaz se slednjemu izognem tako, da jo zgostim z zmečkanim kuhanim krompirjem. V moji maneštri se znajde takrat razpoložljiva zelenjava, seveda pa sem pozorna, da so okusi kompatibilni in lepo zaokrožijo okus enolončnice. Tokrat je vanjo zakorakala tudi kost ne povsem obranega pršuta, ki smo ga prejšnje dneve pridno načenjali. Bil je res okusen, ne presuh, ne presočen, dobili smo ga pri domačinu iz sosednje vasi. V juho smo dodali tudi nekaj posušenih jurčkov. Rezultat na koncu je bil izjemen.

Za 4 osebe

olivno olje

1 čebula

6 strokov česna

4 korenčki

1 koleraba

fižoleti

oluščen grah

3 krompirji

konzervi koruze (140 g)

majaron, lovorjev list, rožmarin, timijan, origano

nekaj vejic peteršilja

poper, sol

pršut

Na olivnem olju steklasto prepražimo čebulo, kasneje dodamo še česen. Zalijemo z vodo in dodamo na koleščke narezan korenček, na kockice narezan krompir in kolerabo, oluščen grah in fižolete (če so mladi jih narežemo z lupino) ter kose pršuta ali preostalo kost. Začinimo in dodamo peteršilj. Pri začinjanju moramo biti pazljivi, začimbe dodajamo s pravo mero, da ne bi kakšna izmed njih prevladala v okusu. Kuhamo kakšne pol ure. Na koncu nekaj skuhanega krompirja pretlačimo, da je juha gostejša (tako se izognemo moki). Dodamo še koruzo in pustimo še kakšno minuto vreti. Maneštra je gotova.