Harisa

 

Hariso sem že pripravljala v sestrskem blogu živashranjuje, tokrat sem recept, obogaten še z rdečo papriko sklenila objaviti tu.

oljčno olje

4 stroki česna

4 čiliji

2 rdeči papriki kozji rog

sol, poper

kumina, koriander

Na malo oljčnega olja in na majhnem ognju prepražimo na velike kose narezan česen, toliko, da se zmehča, a ne prepeče. Na električni plošči ali teflonski ponvi spečemo čilije in papriki. Pečene denemo za nekaj minut v polivinilno vrečko, potem jih olupimo. Olupljene čilije, papriki, česen, sveže oljčno olje, sol poper in začimbe začimbo sesekljamo v sekljalniku. Hariso nadevamo v lonček in jo prelijemo z oljčnim oljem. V hladilniku počaka kar nekaj časa. Njeno obstojnost lahko podaljšujemo tudi na način, da skrbimo, da je vedno prelita z oljčnim oljem.

Focaccia

V angleški wikipediji piše, da je focaccia ploščat kvašen italijanski kruh, pečen v pečici, po slogu in teksturi podoben pizzi, ponekod ji pravijo »pizza bianca«. Focaccia se lahko postreže kot priloga ali kot kruh za sendviče in je lahko okrogle, pravokotne ali kvadratne oblike.

Pravzaprav moj prvi spomin na italijansko pogačo ne sega čez mejo k zahodni sosedi ampak v lokal, ki je bil včasih pod Kolosejem. Spomnim se, da smo se odpravili na prigrizek (pred ali po predstavi, tega se ne spomnim več) v omenjeni lokal z rdeče kockastimi prti in rustikalnimi stoli (kot v kakšnem lokalu na Siciliji), kjer so nam postregli z dvema vrstama fokač in kozarcem rdečega vina.

Fokača se od pice razlikuje predvsem po tem, da ni ali pa je precej preprosteje obložena. Tudi testo je lahko nekoliko drugačno, včasih tudi koruzno, jaz sem jo tokrat pripravila s testom za pizzo, takšna mi je najboljša. Pripravila sem eno z dvema okusoma, vsakim na eni polovici. Testo je seveda bilo domače, tokrat predpripravljeno in zamrznjeno v skrinji. Običajno namreč zamesim testa za tri pizze in dva od treh zamrznem v oprijemajoči se prozorni foliji za živila. Moram najti novo tehniko shranjevanja, tole s kopičenjem odpadne plastike ni prav okolju prijazna rešitev.

Testo (za 3 fokače, pice ali karkoli že)

600 g moke (pol navadne, pol namenske)

3 čajne žlice suhega kvasa

1,5 žlice sladkorja

3 čajne žličke soli

5 žlic olivnega olja

345 ml vode

Prvi premaz

oljčno olje

sveži rožmarin

solni cvet

Drugi premaz

paradižnikova polpa

bazilika in timijan

solni cvet

Zamesimo kvašeno testo in ga razdelimo na tri dele. Pečico vključimo na 220 stopinj, skupaj z njo se greje pekač, na katerem bomo pekli fokačo.

Raztegnemo testo za fokačo, lahko si pomagamo z valjarjem na pomokani deski, raztegnemo ga lahko tudi z dlanmi, ali pa kombinacijo obojega. Testo položimo na papir za peko. Lahko ga premažemo z oljčnim oljem in posujemo z lističi svežega rožmarina (lahko ga tudi sesekljamo) ter rahlo posolimo. Druga možnost je premaz z žličko paradižnikove polpe, ki ga potresemo z mediteranskimi zelišči in rahlo posolimo. Testo predenemo skupaj s peki papirjem na vroč pekač in ga pečemo nekaj minut, čas je odvisen od pečice. Vsekakor moramo pogledovati v pečico, da se naš izdelek ravno prav zapeče in ne presuši.

Ob fokači paše kozarec piva, lahko tudi rdečega vina.

 

Fižolovi njoki s parmezanom

 

Če nam je od kmečke pojedine ostalo kaj matevža, ga lahko koristno uporabimo in pripravimo fižolove njoke. V tem primeru ga samo zamesimo s primerno količino ostre moke.

Seveda jih lahko pripravimo tudi iz osnovnih sestavin. Nekateri bralci boste nezadovoljni, ker ne bom navedla količin, a jih preprosto ne vem. Vedno zamesim testo za njoke po občutku.

kuhan fižol

kuhan krompir

ostra moka

sol

parmezan

Odcedimo kuhan fižol in kuhan krompir in ju pretlačimo skupaj. Dodamo ščep soli, če nismo že prej solili vode, v kateri sta se kuhala krompir in fižol. Dodamo primerno količino ostre moke, da dobimo testo svilnatega otipa, ki se ne lepi več na roke. Na deski iz testa oblikujemo dolge, za prst debele klobasice in jih narežemo na centimeter do dva dolge njoke. Njoke skuhamo v kropu, gotovi so ko priplavajo na površje. Običajno po kakšnih dveh minutah. Odcedimo jih in na krožniku posujemo s parmezanom.

Tarvisiano z mozzarelo in parmezanom

Hitra hrana. Čeprav to ni. Lahko topla predjed, lahko tudi za glavno jed, če se ne bi radi preveč najedli. Tokrat sem zraven ponudila fižolove njoke.

treviški radič

mozzarela

parmezan

sol po okusu

Liste treviškega radiča položimo na peki papir. Nanje denemo kosme mozzarele in še preko njih naribamo parmezana. Porinemo v pečico, ogreto na 180 stopinj in pečemo nekaj minut, toliko da se mozzarela razpusti in parmezan zapeče.

Veganska maroška

 

»Maroško« običajno pripravljam z govejim mletim mesom. Recept lahko najdete v tem blogu. Tokrat pa sem poskusila še z vegansko različico. Izjemno.

Za 6 oseb

Polnilo

olivno olje

1 čebula

100 g čičerike

1 dl riža arborio

sveži listi koriandra ali svež peteršilj + posušeni koriandrovi listi

sol

poper

Zelenjava

rdeča paprika

zelena paprika

3 čebule

3 paradižniki

1 bučka

10 strokov česna

čili

lahko nekaj češnjevih paradižnikov

Paradižnikova omaka

2 l pasiranega paradižnika (v steklenici)

zmleta koriandrova semena

zmleti klinčki

cimet

3 žličke rjavega sladkorja

sol

Priloga

Kuskus

Rozine po okusu

Navedenih sestavin in količin ni treba jemati zelo strogo. Zelenjavo za polnjenje lahko izberemo po lastnem okusu. Tudi količine prilagodimo velikosti zelenjave in jedcem.

Čičeriko namočimo že na predvečer, lahko tudi zjutraj, naj se namaka vsaj nekaj ur.

Najprej pripravimo sestavine za polnilo. Riž skuhamo v rahlo osoljenem kropu v razmerju 1:2. Na olivnem olju prepražimo sesekljano čebulo, da ostane svetla. Odstavimo. Skupaj zmešamo sesekljano čičeriko, riž in nasekljane liste svežega koriandra, ki pa jih lahko nadomestimo s svežim peteršiljem in posušenimi koriandrovimi listi. Popramo in solimo in še enkrat premešamo.

Velik pekač pokapljamo z oljčnim oljem. Naj naložimo četrtinke očiščenih paprik, na kolute narezane in izdolbene bučke, prepolovljene in izdolbene čebule ter paradižnike, prav tako prepolovljene in izdolbene. Med to zelenjavo naložimo še cele stroke česna, večje kose čilija in češnjeve paradižnike (če so nam ravno pri roki, ni pa nujno). Izdolbeno zelenjavo napolnimo s polnilom. Pekač denemo v pečico, ogreto na 180 stopinj za kakšne pol ure (opazujemo, da je zelenjava s polnilom lepo zapečena).

Medtem ko se peče zelenjava, se lotimo paradižnikove omake. Na olivnem olju prepražimo na majhne koščke narezane ostanke izdolbene zelenjave (čebula, bučka). Dodamo pasiran paradižnik, tudi preostanek paradižnika od dolbenja. Začinimo s cimetom, klinčki, koriandovimi semeni, rjavim sladkorjem, soljo in poprom. Kuhamo.

Zelenjavo v pečici zalijemo s paradižnikovo omako in pečemo še kakšnih petnajst minut.

Medtem skuhamo kuskus. Denemo ga v vrelo, že odstavljeno vodo, v razmerju kot je zapisano na vrečki. Pokrijemo in pustimo deset minut, da se napije. Če imamo radi rozine, jih primerno količino dodamo v vodo, skupaj s kuskusom.