Pasta con salsiccia calabrese

 Testenine s kalabrijsko klobasico. 

Na prstih italijanskega škornja pri Scilli, tam kjer prideta najbliže Kalabrija in Sicilija in tam, kjer sta v času Odiseja mornarje preganjali Scila in Karibda, so utrujeni jadralci od lokalnega taksista dobili nekaj domačih mesnin, med njimi tudi mehko klobasico z mleto pikantno notranjostjo. Domačina sicer niso vprašali, kako se tej mesnini reče, niti kako bi jo bilo najbolje pripraviti.

Pa sem se je lotila sama, instinkt mi je nekako govoril, da bi jo bilo najbolje pripraviti kot omako k testeninam. Bilo je izjemno.

Če klobasica ne bi bila pikantna, bi dodala nasekljane suhe čilije, ali kaj podobnega. Poleg tega sem sklenila, da prihodnjič dodam še na drobne kockice nasekljan korenček.

/Slika pride ob naslednji priložnosti, izgleda pa podobno kot pašta z bolonjsko omako :)  /

Za 2 osebi

180 g testenin (jaz sem uporabila istrske fuže)

Oljčno olje

Mala čebula, lahko šalotka

2 stroka česna

10 dkg mehke drobno zmlete pikantne klobasice

½ dcl rdečega vina

Nekaj sesekljanega petršilja

Kosem masla

parmezan

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo, dodamo nasekljan česen, dvakrat ali trikrat zavrtimo kuhalnico in dodamo še notranjost klobasice. Malo prepražimo in dodamo še rdečega vina in nasekljan peteršilj. Pokuhamo, da se okusi povežejo, dodamo maslo, še enkrat premešamo in v omako stresemo kuhane testenine. Premešamo in na krožniku potresemo z naribanim parmezanom. Zraven pa gre kozarček rdečega vina.

 

Torta verde da Liguria

 

Torto sem našla v marketu Coop v La Spezii, ko sva z Johnom kupovala nekaj za hitro malico. Najprej sva želela piceto, pa sem v vitrini ugledala torto con le erbe ali nekaj podobnega. Zeleno polnilo v testu kot za štrudelj. Bila je odlična, tako sem poiskala več receptov na spletu. Večina jih za polnilo uporablja blitvo, kot bučko uporabijo »trombeta di Albenga« (ker je pri nas nisem našla, sem uporabila navadno bučko). V nekaterih receptih je rikota, v drugih riž. Poleg tega sem v enem izmed receptov našla, da so dodali sir strachino. Jaz sem se odločila za rikoto in ne riž, namesto blitve, ki je nisem našla v bližnji trgovini, pa sem uporabila špinačo. Priznam, da kar zamrznjeno, ker druge rešitve v trenutku priprave ni bilo.

Testo sem zamesila sama, ker mi je bolj všeč nekoliko debelejše in zato trše. Komot uporabite v trgovini kupljeno vlečeno testo.

Se opravičujem za tole temačno sliko, a torto sem pekla zvečer in je nisem hotela slikati v bleščavi luči.

Testo

300 g ostre moke

3 dcl vode

3 žlice oljčnega olja ščepec soli

Nadev

oljčno olje

1 čebula

300 g zamrznjene špinače

1 bučka

200 g zrnatega sirčka (rikota)

40 g naribane grane padano

1 jajce

Zamesimo testo in ga damo za pol ure počivat v prozorni foliji za živila.

Medtem pripravimo ponilo. Na oljčnem olju prepražimo čebulo, dodamo naribano bučko in zamrznjeno špinačo (v originalnem receptu dodamo blanširano in sesekljano blitvo). Vse sestavine podušimo, nato pustimo, da izpari morebitna tekočina in ohladimo. V hladno zamešamo rikoto, naribano grano padano in jajce.

Dve tretjini testa razvaljamo v krogu in z njim obložimo namaščen ali s peki papirjem obložen okrogel pekač, najbolje tistega za torto s snemljivim okvirjem. Testo denemo v pekač na način, da prekrije še kakšne 3 cm stene. Nato vanj nadevamo polnilo in prekrijemo z razvaljano tretjo tretjino testa. Robove testa zapognemo preko in zatesnimo. Pito naluknjamo z vilicami.

Denemo v pečico, ogreto na 200 stopinj in pečemo 40 minut.

Če si želite pripravo tudi vizualno predstavljati, lahko pokukate na tole spletno stran. 

 

Domače tagliatelle s kozicami

Tagliatelle pripravimo po receptu iz tega bloga. Za omako naredimo neke vrste buzaro na belo. Izjemna pašta.

Za 2 osebi

oljčno olje

200 g kozic

6 slanih inčunov

4 stroki česna

peteršilj

poper

malo ostre paprike v prahu (izbirno)

1 dl malvazije

Na oljčnem olju razpustimo slane inčune, dodamo kozice, nasekljan česen in tri četrtine nasekljanega peteršilja. Če želimo bolj začinjeno buzaro, dodamo še majhen ščep ostre paprike v prahu. Malo premešamo in dodamo malvazijo. Kuhljamo dokler se testenine ne skuhajo do ravno pravšnje trdote. Na koncu dodamo še preostanek nasekljanega peteršilja.

 

Ravioli v omaki treh paradižnikov

 

Uporabila sva raviole s skuto in špinačo, ki sem jih pripravila oni dan (recept najdete v tem blogu) in jih zamrznila za nekaj dni. Takrat sem jih pripravila z maslom in žajbljem, tokrat z omako iz treh paradižnikov.

V omako sem dela še pol žličke sladkorja, a mi je bilo kasneje žal, bilo bi bolje brez.

Za 2 osebi

14 domačih raviolov

oljčno olje

mala čebulica

3 stroki česna

3 suhi paradižniki

1 konzervica paradižnikove pulpe

majhna žlička paradižnikove mezge

sol

nekaj lističev bazilike

vejica timijana

½ žličke balzamičnega kisa

parmezan

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulico, pazimo da ne porjavi. Dodamo narezane suhe paradižnike in nasekljan česen. Pomešamo in dodamo še konzervico paradižnikove pulpe. Posolimo, popramo in vmešamo še natrgane lističe bazilike in osmukamo vejico timijana. Lahko dodamo še malenkost balzamičnega kisa. Kuhljamo dokler se ravioli v sosednjem loncu ne skuhajo ravno prav. Dobro jih odcedimo, da na njih ni preostanka vode in jih denemo v paradižnikovo omako. Na krožniku nanje naribamo parmezana.

Bela torta caprese

 

Nisem se mogla upreti skušnjavi, da bi spekla še belo različico torte caprese, ko sem v Odprti kuhinji zasledila recept. Temno že najdete v tem blogu. Bela je pripravljena z belo čokolado in okusom limone. Limono sem sicer dodala, a umanjkal je limoncello, ki ga nisem imela pri roki. V originalnem receptu je kot začimba dodan tudi limonski timijan. Recept sem torej nekoliko prilagodila, v testo sem dala tudi precej manj sladkorja kot je navedeno v Odprti kuhinji, iz praktičnih razlogov pa sem uporabila nekoliko manj mletih mandljev in bele čokolade – pakiranja teh dveh sestavin sta namreč po 200 g. Temu sem prilagodila tudi količino preostalih sestavin razen jajc, ker nekoliko večja količina njih v razmerju nikakor ne more škoditi.

Za torto premera 28 cm

200 g mletih mandljev

200 g bele čokolade

180 g masla

5 jajc

naribana lupinica 1 bio limone

sok 1 limone

1 vaniljin sladkor

2 žlici sladkorja v prahu

9 g pecilnega praška

50 g jedilnega škroba

Belo čokolado skupaj z maslom raztopimo v vodni kopeli in ohladimo. Vmešamo še limonin sok. V receptu piše, da se zna zgoditi, da se bosta čokolada in maščoba ločili. Nič hudega, zmes samo premešamo.

V skledi zmešamo mlete mandlje, škrob, pecilni prašek in naribano lupinico limone.

V drugi skledi penasto umešamo jajca s sladkorji, da trojno narastejo in postanejo bledo rumene barve.

Nežno vmešamo stopljeno čokolado z maslom, nato še suhe sestavine iz druge sklede.

Testo prelijemo v s peki obložen ali kako drugače namaščen in potresen pekač za torto in pečemo v na 175 stopinj ogreti pečici 40 minut. (Jaz sem pekla 50 minut, kot je predlagal izvorni recept, a je bila peka nekoliko predolga. Morda tudi zato, ker je bila zaradi velikega premera modela za torto le ta nekoliko nižja in je rabila manj časa. Vsekakor priporočam pogledovanje v pečico in prilagajanje časa peke razmeram.)

Torta je bila kljub vsemu odlična. Celo Johnu, ki ima sicer raje manj zapečene jedi, je bila ta izvedba všeč.