To je ena izmed treh, štirih jedi, ki so jih jedle moje hčere v svojih izbirčnih, še predšolskih časih. Takrat so imele zelo omejen jedilnik in, če smo želeli, da so kaj pojedle, smo pač skuhali bolonjske špagete, purana v smetanovo sirni omaki s pire krompirjem, lazanjo ali pa mesne polpete s pirejem in špinačo. In tak omejen jedilnik smo imeli potem vsi. So nas pa enkrat presenetile, ko smo bili za prvomajske praznike v hotelu v Plavi laguni pri Poreču in je bila ena izmed jedi, ki so bile na izbiro neka mešanica paprike, paradižnika in stročjega fižola. Jaz bi rekla, da ni nobene možnosti, da bi jedle kaj takšnega. Ampak prišlo je presenečenje: "To bomo, to jemo v vrtcu!". Torej zakaj smo se potem doma trudili in omejili le z bolonjskimi, purani in podobnimi jedmi?
za 4 može (dobra mera) ali 6 deklet
500 g špagetov (jaz vzamem polnozrnate barila)
500 g mlete govedine
olivno olje
2 čebuli
3 kolutki feferona
3 korenčki
nekaj zelene
4 stroki česna
250 g koščkov paradižnika v mezgi
2 dl rdečega vina
4 dl goveje juhe (če se nam mudi, damo kar kocko)
peteršilj
sveže začimbe (majaron, timijan, rožmarin)
lovorov list
sveže mleti pisan poper
sol
parmezan
V ponev na hladno olivno olje denem na kockice narezano čebulo in kolutke feferona (kako naj rečem feferon ali čili po slovensko, da ne bo mišljena navadna paprika?). Na polovici ponve do steklastega leska pražimo čebulo (ta ne sme postati rjavo zapečena), na drugo polovico v že vročo ponev damo mleto govedino, tako, da dobi zapečeno rjavo barvo. Potem dodamo na kockice narezano korenje in na zelo majhne kockice narezan česen (skratka vse na kockice in ne kakšne julienne ali druge oblike). To mešanico malo pražimo, da nam zadiši po česnu. Česna nikoli ne dam pražit na začetku, skupaj s čebulo. Rabi namreč nekoliko manj in se hitro rjavo zapeče, česar pa nočemo. Tako ima namreč drugačen okus in vonj. Nato dodamo še zeleno (pravijo, da naj bo belušna, lahko pa je tudi steblasta ali pa stebla in listi navadne) in na majhne koščke narezana stebelca od peteršilja, lahko tudi malo na drobno nasekljanega listja, katerega pa nekaj prihranimo za konec, za po vrhu. Dodamo še majaron in sveže mediteranske začimbe po okusu ter lovorjev list. V enem izmed italijanskih receptov sem od začimb zasledila samo baziliko. Poper sveže zmeljemo in posolimo (ne preveč, ker bo tudi juha slana, raje dopolnimo na koncu). Dodamo še paradižnik. Ker je zima in sveže kupljen paradižnik v naših krajih nikakor ne more biti okusen, je precej bolje uporabiti kar konzervo s koščki paradižnika, okoli katerih je tudi malo gostejša omaka. Originalno pa Italijani v bolonjeze denejo le nekaj žličk mezge. Zalijemo z rdečim vinom in govejo juho. Jaz sem danes uporabila belega, pa ne zato, ker ne bi imela rdečega, ampak, ker se okusi belega vina in ostalih bolonjeze sestavin odlično zlijejo skupaj. Pri goveji juhi sem danes malo pogoljufala in okus pridobila s kocko. Tale omaka se od tu naprej po originalnem receptu kuha kakšno uro in pol, jaz pa sem jo kuhala pol manj, toliko, da je povrela tekočina.
Po originalnem receptu, ki ga hranijo v bolonjski gospodarski zbornici, se na začetku pred mesom popraži še nekaj pancete, na koncu, ko je omaka povsem skuhana, pa vanjo dodajo še nekaj mleka ali celo sladke smetane. Poleg tega na začetku v ponev denejo olivno olje skupaj z maslom. V originalnem receptu so tudi jajčne tagliatele in ne špageti, kot smo se navadili na tej strani Padske nižine.
Na kuhane špagete sem dala kanček masla in boljšega olivnega olja, omako nadevala na kupček in vrh vsega dodala še malo svežega peteršilja, ki doda poseben svež peteršiljev okus. Parmezan pa posebej, v kosu, da si ga riba vsak sam. Zraven kakšno primorsko rdeče z žametnim okusom. In skleda zelene solate s česnom, olivnim oljem in balzamičnim kisom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar