Bučna juha s pomarančo

In rdečim poprom. Bučno juho sem že kuhala za tale blog. Nisem pa se mogla upreti skušnjavi, da ne bi poskusila pripraviti še bučne s pomarančo. V podobni juhi sem pred dobrim mesecem uživala v Bistroju Bazilika, ko smo tam s prijateljicami praznovale jesensko zimski del rojstnih dni s pripravo na srečno novo leto. Prepustile smo se popoldanskemu jedilniku bistroja in na mizo je najprej priromala juha iz muškatne buče s posebno aromo. Najprej smo seveda ugibale, kaj naj bi to bilo. Po ugibanju in z gostiteljevo pomočjo smo prišle do ugotovitve, da gre za pomarančno. Meni je bilo izjemno, zato sem se ročno lotila priprave takšne juhe doma ob prvi priložnosti, ko sem imela na razpolago muškatno bučo. Na koncu sem ji dodala sok sveže stisnjene pomaranče in jo začinila z rdečim poprom (to slednje je bil pa moj doprinos). Vsem domačim sicer ni bila po godu, ker ima v okusu nianso pomaranče, zame pa je bila izjemna. Okus sladkaste muškatne buče se odlično zlije z okusom kiselkasto sladke pomaranče. Okusi so pač različni, če vas zamika, vam priporočam, da poskusite.

oljčno olje

6 strokov česna

1 čebula

1/2 kg muškatne buče

lovor

sol, poper

1 pomaranča

rdeči poper

Na oljčnem olju najprej steklasto prepražimo nasekljano čebulo, na koncu dodamo še stroke česna. Nato dodamo na kose narezano bučo, malce popražimo in zalijemo s toliko vode, da so buče prekrite. Začinimo in kuhamo kakšnih dvajset minut. Iz juhe vzamemo lovorjev list in jo sesekljamo s paličnim mešalnikom. Stisnemo sok pomaranče in ga vmešamo v juho. Juho nadevamo na krožnike in na vsakega damo še ščepec nasekljanega rdečega popra. 

Obletnica (medblog)

Minilo je že leto dni od moje prve objave. Pravzaprav leto in tri dni. Mojim zvestim spremljevalkam (upam, da je tudi kakšen spremljevalec), se zahvaljujem za zvestobo! Posebej mami, ki vedno še kaj pridoda, hčerama, ki tu pa tam pokukajo v družinske recepte, včasih pa tudi kakšnega prispevajo, tetam in sestričnam in seveda vsem prijateljicam, ki me spodbujajo in nekatere izmed njih prispevajo tudi kakšno recepturo. Pravzaprav še sama težko verjamem, da sem v tem času objavila 225 objav v tem delu bloga, če prištejem še preostale, pa jih je skupaj 429. Bilo bi jih še več, pa sem zaradi objektivnih razlogov v zadnjem času objavljala nekoliko manj. Žal mi je tudi, da z zapisovanjem nisem začela že prej, ker je bilo za mano kar precej plodno obdobje raznih kuhalnih dogodivščin. Kakorkoli že, leto kuhanja, ko mi je kaj uspelo, kaj pa sem tudi zažgala, je za mano. In ob tem vestnega beleženja in fotografiranja. Čeprav so slike narejene le s preprostim gospodinjskim fotoaparatom in vedno niso najboljše, sem se vseeno raje posluževala slikovnega pristopa. Kuharske knjige brez slik so namreč zame kot za nekatere poljub brez brk, ali pa po kuharsko, juha brez soli. Torej fotografiranje je pomemben del zgodbe. Pa ne samo zaradi blogov, predvsem zaradi napora, ki ga je treba opraviti po tem, ko jed zložiš na krožnik in pred tem, ko omizje začne s hranjenjem. Običajno zato žrtvujem kar svoj krožnik, ker so ostali običajno zelo neučakani in zato nejevoljni, če se predolgo mudim okoli fotografiranja. Meni je torej vse skupaj v veselje, kar se pa vas tiče, sem pa vesela, če vam kaj pomagajo ali pa, če jih celo radi prebirate (tisti, ki ste prišli do tod, ste najbrž že med njimi).

Na zdravje ob kozarčku rdečega domačega!

Zdrobov narastek

Narastki so meni ljube jedi. Rižev, kruhov, vaniljev in še kakšen. Danes imamo zdrobovega, recept sem poiskala v kuharski knjigi, ki je najboljša za klasiko. Pri mojstru Ivačiču. Lahko ga delamo natur, ali pa s kakšnimi dodatki – rozinami, sadjem, pinjolami. Vsekakor pa na narastku ne sme manjkati preliva. Ivačič je zapisal: sadni sok za oblivanje, jaz pa sem tokrat uporabila doma pripravljeno malinovo marmelado. Recept sem prepisala kar v originalu. Tako se mi zdi bolj sočen, pa tudi besednjak, ki so ga pri recepturah za kuho uporabljali včasih je zelo zanimiv.

Še nekaj – Ivačičev recept je nastal v času, ko se še niso zavedali, da so limone škropljene. Zato limono nujno zdrgnite in operite z vročo vodo.

½ l mleka

18 dkg zdroba

10 dkg masla

8 dkg sladkorja

zrnce soli

4-6 jajc

limonova lupinica

sadni sok za oblivanje

V dobro pološčeni kozici zavremo mleko, dodamo zrnce soli in maslo in s šibo zakuhamo zdrob. Ko se masa ohladi, dodamo rumenjake, limonovo lupino in sneg, ki smo mu, ko je bil že stepen, dodali sladkor. Ognja varno skledo ali ponev namažemo z maščobo, obtresemo z drobtinicami, vanjo zvrnemo maso in jo povrh zgladimo. Narastek pečemo v srednje vroči pečici. Če smo ga pekli v ognjavarni skledi, ga v isti posodi tudi serviramo. Če pa smo ga pekli v ponvi ga, ko se nekoliko ohladi, razrežemo, posladkamo in zložimo na krožnik. Narastku lahko dodamo tudi pest rozin, namesto limonove, pa lahko vzamemo tudi pomarančno lupino. V sezoni lahko v narastek zarinemo tudi nekaj sladkanih jagod. sok, ki nam od jagod ostane, uporabimo za oblivanje. Sicer pa narastek pred serviranjem oblijemo s sadnim sokom. Poleg lahko ponudimo tudi vinski šodo ali tolčeno smetano.

Enako maso lahko uporabimo tudi za zdrobov puding. Namesto, da bi narastek pekli, ga v namazanem in s sladkorjem potresenem modelu – kuhamo.

Pečen krompir s timijanom

Prvovrstna priloga. Tudi z vidika, ker jo potisnemo v pečico in se med peko lahko svobodno ukvarjamo z ostalo kuharijo. Za to jed mora biti svež. Jaz sem imela srečo - vsled tople zime se je timijan obdržal še v lončku na vrtu. Pri tej peki pa se mi je odlično obnesel še en hint, za katerega pa se točno ne spomnim vira. Morda gurman iz Skaručne ali pa Novakovi. Med krompir sem v pekač dela še cele stroke česna. Krompir je dobil čudovito dodatno aromo.

krompir

oljčno olje

vejice svežega timijana

nekaj kosmov masla

sol

V naoljen pekač naložimo olupljen in narezan krompir ter olupljene cele stroke česna. Dodamo cele vejice timijana. Premešamo, da se oljčno olje oprime krompirja. Pečemo na 180 stopinjah toliko časa, da se krompir zlato zapeče. Zadnjih nekaj minut peke dodamo še kosme masla. Vzamemo iz pečice, posolimo in ponudimo. Jaz sem ga tokrat z biftkom z zelenim poprom.

Biftek z zelenim poprom

Po nekaj sladkih objavah sem dolžna zapisati še kakšen recept za bolj konkretno hrano. Tako bodo zadovoljni tudi bralci, za katere obrok brez konkretnega mesa ni pravi obrok. Takšen biftek je čudovita rešitev za bolj slovesno kosilo ali večerjo, če za kuho nimamo največ časa. Tudi prilogo lahko zelo poenostavimo in v pečici spečemo hrustljavi krompir stimijanom.

primerno debeli zrezki pljučne pečenke

sol, poper, oljčno olje

zeleni poper

konjak

Biftke natremo z malo soli, popopramo in naoljene spravimo v polivinilno vrečko, tako, da iztisnemo zrak. Najbolje je, da so tako v paci kakšen dan ali dva (gurman iz Skaručne jih tam pusti štirinajst dni, najbrž so po koncu tovrstnega pacanja podobni tistim izpod tatarskih sedel). Glede na to, da je pljučna, pa bo dovolj, če so tam nekaj ur. Bo ravno tako dobro. Pripravimo si vse ostalo za zaključek jedi, biftke namreč spečemo na hitro in ob peki ne bomo imeli prav veliko časa za zbiranje preostalih sestavin za kuhanje. Torej nasekljamo zeleni poper, pripravimo šilce konjaka, krožnike za serviranje in zaključimo kuhinjska opravila s prilogami. Na vročo ponev položimo biftke in jih na hitro popečemo po vsaki strani. Ob koncu v ponev dodamo še zeleni poper. Čas popekanja je odvisen od tega, kako zapečeno meso želimo. Vsak po svoje, okusi so pač različni. Biftke brez popra odložimo na krožnike in medtem, ko počivajo na ponev s poprom ulijemo še šilce konjaka. Dodamo še kakšno žlico ali dve sladke smetane, na hitro premešamo in polijemo preko biftkov. Nič lažjega. Da zaokrožimo okus, zraven postrežemo kakšno primorsko rdeče vino žametnega okusa.