Pohane bučke

V poletnih dneh v času najhujše vročine nam meso vedno ne tekne. Kakšna ribica že, meso pa velikokrat pretežko obloži naše želodce. Čeprav pohane, so bučke še vedno lahka hrana. Ocvremo jih na teflonski ponvi z malo olivnega olja.

srednje velika bučka

sol

moka

razžvrkljano jajce

drobtine

olivno olje

Bučko razrežemo na centimetrske kolobarčke. Posolimo jih, povaljamo najprej v moki, potem v razžvrkljanem jajcu in nato v drobinah. Ocvremo jih v olivnem olje.

Pizza fantazija

Navdih za tole pizzo sem dobila v Pizzeriji Grimani. Mojemu yernotu je bila tako všeč, da mu je, kljub obilni večerji, služila kot motivacija, da se kasno zvečer odpravi še na dodaten obrok.

doma pripravljeno testo za pizzo

olivno olje

paradižnikova omaka

sol

origano, timijan, bazilika

suha salama

paprika

lahko kakšen obroček čebule

češnjev paradižnik

nariban sir

kisla smetana

Testo za pizzo seveda pripravimo doma. Lahko ga pripravimo več in ga po porcijah zamrznemo. Prav lepo počaka na priložnost, ko si doma zaželimo pizze. Testo razvaljamo in položimo na pomaščen pekač, še najbolje pa je, če namesto olja uporabimo pergamentni papir. Testo na rahlo premažemo z olivnim oljem in na tanko s paradižnikovo omako. Posolimo. Raje manj, samo s kakšnim ščepcem, da pizza ne bo preslana. Posujemo z začimbami in obložimo s kolobarčki suhe salame, trakovi paprike, obročki čebule ter z napol prerezanim češnjevim paradižnikom. Po oblogi naribamo sir in po vrhu z žličko naložimo kislo smetano. Pizzo pečemo pri visoki temperaturi (230 stopinj) 5 do 10 minut. Odvisno od pečice. Raje malo pokukajmo vanjo vsake toliko in preverjajmo, če se je rob že primerno zapekel. 

Pita z ringlojem

Ker je čas ringlojev in ker vseh pač ne moremo skuhati v marmelado ali kako drugače shraniti, jih nekaj lahko naredimo v štrudlju, nekaj pa v piti. Da ne bo vedno isto.

Meni je najboljša drugi, tretji in četrti dan (če zdrži toliko časa).

350g bele moke

ščepec soli

150 g sladkorja

250 g margarine

1 rumenjak

1 vaniljin sladkor

¾ kg ringlojev

6 žlic sladkorja

cimet po okusu

(sneg iz 3 beljakov in nekaj sladkorja v prahu)

Iz moke, margarine, sladkorja, rumenjaka in soli zgnetemo krhko testo. Ringloje izkoščičimo in jih  zmešamo s sladkorjem in cimetom. Večji del testa razvaljamo in z njim obložimo okrogel pekač. Na testo nadevamo sadno maso. Iz ostanka testa naredimo trakove, ki jih v obliki mreže položimo na sadje. Pito pečemo tri četrt ure na 200 stopinjah. (Pri drugi različici vse testo uporabimo za oblogo modela. Po 30 minutah peke na pito nadevamo sneg in pečemo še 15 minut.)

Taralli

Recept za tele slane kekse je je mlajša hčera našla v Odprti kuhinji. Kadar pogrešamo slano, se običajno loti rogljičkov s feto, tokrat pa je poskusila nekaj novega. Taralli so keksi za prigrizek in izvirajo iz južnega dela itaijanskega polotoka. Obstajata slana in sladka različica, danes smo se lotili prve. Recept v Odprti kuhinji je rezultiral v nekoliko preslane prigrizke, zato sem količino soli nekoliko zmanjšala (iz 5 na 2 g). Uporabili smo rožmarin, sicer pa jih lahko začinimo s katerokoli začimbo, lahko pa tudi s sezamovimi semeni.

250 g moke

2 g soli

100 ml belega vina

75 ml oljčnega olja

nasekljan rožmarin

V skledo denemo moko, jo solimo in premešamo. Prilijemo vino in olje ter dodamo rožmarin. Vse dobro pregnetemo tako, da dobimo gladko in mehko testo. Testo pokrijemo in ga pustimo počivati pol ure. Iz testa oblikujemo svaljke, ki jih na koncu staknemo skupaj. Pečico vklopimo na 200 stopinj, pult pogrnemo s prtičem, na pekač položimo peki papir, na štedilniku pa zavremo rahlo osoljeno vodo. V krop polagamo testene obročke, ko priplavajo na vrh, jih poberemo iz vode in zlagamo na prtiček, da popivna vodo. Preložimo jih na pekač in pečemo 20 – 25 minut. Po približno 10 minutah temperaturo znižamo na 160 stopinj.

Skuša na žaru

Zelo sem se obotavljala, preden sem se odločila zapisati tale recept. Zgodila se mi je namreč manjša nezgoda. Kljub temu, da je bil fotoaparat pripravljen, sem pozabila fotografirati bodisi skuše, ko so se počasi zapekale na gradeli, bodisi tiste, ki so polno obložile krožnik. Nestrpnost okušanja skuše je namreč premagala namene v glavi. Zato je za slikanje na pladnju ostala le še dodatna, tista, ki smo jo dodali za vsak primer, da kdo slučajno ne bi imel premalo. Skuša (lat. Scomber scombrus, fr. maquoereau, nem. die Makrele, šp. cabala, it. scombro, an. mackerel) na žaru je bila sicer odlična. Sočna in okusna. Prav nič nismo pogrešali aristokratskih belih rib. S krompirjevo solato, malo primorskega belega kruha in kozarčkom malvazije je bila prava poslastica. Gostujoči mačkoni in sosedova psička pa so bili zelo veseli okusnih glav.

Torej še enkrat se opravičujem za tole kilavo fotko.

skuše

olivno olje

rožmarinova vejica

Najprej seveda podkurimo polena, ker bodo nekaj časa potrebovala, da se preobrazijo v primerno žerjavico. Žerjavica za peko rib je ravno prav vroča, ko lahko nad žarom pet sekund držimo dlan. Skušo očistimo drobovja, lusk ni treba, ker jih pač nima. Rožmarinovo vejico olupimo igličastih listkov, razen vrha, ki ga bomo rabili za premazovanje z olivnim oljem med peko. Rožmarinove lističe zatlačimo v ribe. Čas pečenja je seveda odvisen od velikosti rib. Naše so bile normalne velikosti (približno 30 dag) in smo jih pekli približno 7 – 8 minut na vsaki strani. Pri ribi na žaru je pomembno, da jih med peko samo enkrat obrnemo – takrat ko je koža že zapečena. Sicer bi se nam namreč prilepila na rešetko in razpadla. In to je vse.