Mendiants

O mendiantih sem prvič brala v Dami v rdečih čevljih Joanne Harris. Pripravljali so jih zadaj, v delavnici chocolaterie, kjer je čokolada zapeljivo brbotala v keramični posodi in so jih z vso skrbnostjo sestavljali iz vseh sestavin. Mandljev, orehov, lešnikov in kandiranega sadja. Čokolada je lahko različna – črna, mlečna, za ljubitelje milke pa je lahko tudi ta.

Vse do tega trenutka, ko sem malo brskala po spletu, pa nisem vedela, da sadje na mendiantih predstavljajo štiri meniške rede, dominikanskega (rozina), avguštinskega (lešnik), frančiškanskega (suha figa) in karmeličanskega (mandelj).  Vsak orešček ali suho sadje odgovarja barvi halje menihov.

200 g čokolade

malce masla

mandlji, lešniki, orehi

arancini

kandirano sadje

Čokolado skupaj z malce masla raztopimo v bain-marie in jo z žličko pazljivo kapljamo na peki papir v krožne oblike kakšnih dva do tri centimetre premera. Dokler so še mehki nanje pazljivo polagamo oreščke in kandirano sadje. Pustimo, da se strdijo, nato jih previdno odstranimo iz papirja in zložimo v bonboniero.

Čokoladni arancini

V čokolado oblečena kandirana pomarančna lupinica. S temi čokolatini sem se prvič srečala na bruseljskem letališču, ko sem z okusom na brbončicah izbirala čokoladne bombone iz steklene vitrine in jih je prodajalka previdno zlagala v škatlo. In za sveže čokoladne bonbone iz vitrine sem prvič slišala od moje blogovske spremljevalke iz Ohia, ko mi je ob nevemkateri priložnosti pripovedovala o njih. In prav ob tej različici čokolatinov pa se spomnim moje sošolke, ki jih obožuje in jih je kupovala prav tam. Prav zanimivo je, kako se ob kakšnih stvareh ali pa priložnosti, vedno spomnimo istih ljudi in dogodkov. In prav velikokrat se zgodi, da se ti ljudje sploh ne spominjajo teh situacij. In obratno. Velikokrat se mi je zgodilo, ko mi je kdo od prijateljev ali znancev omenil mene v povezavi z nekim dogodkom. Pa se ga sploh ne spominjam. Spomini so torej različni. Čokoladni arancini pa odlični.

4 bio pomaranče

250 g sladkorja

500 ml vode

čokoladni obliv

Pomaranče olupimo in jih narežemo na trakove. Namakamo jih 2 – 3 dni v vodi v hladilniku tako, da dvakrat na dan vodo zamenjamo. Lupinice odcedimo in jih kuhamo v vodi toliko časa, da se nekoliko zmehčajo. Dodamo sladkor in kuhljamo z občasnim mešanjem toliko, da voda skoraj izpari. Lupinice še vroče pomakamo v raztopljen čokoladni obliv in jih polagamo na peki papir, lahko pa tudi na rešetko, če smo tako kuharsko opremljeni.

Arancini

Kandirana pomarančna lupinica. Najdemo jo v belgijskih čokolatinih, lepo podolgovato, ki se skupaj s čokolado kar stopi v ustih. Ali pa po nemško zapakirano kot oranžat, to je lupinica nasekljana na kockice, ki jo uporabljamo za razne, bolj mediteransko obarvane sladice. In pa tudi kot arancine, v kristalni sladkor oblečene podolgovate rezine. Za arancine lahko uporabimo le bio pomaranče. Najbolj pripravno je, da vsakič, ko pojemo ali iztisnemo bio pomarančo, njeno lupino olupimo, narežemo na podolgovate rezine in jo denemo v zaprto posodo z vodo v hladilnik. V vodo sproti dodajamo lupinice in jo dvakrat na dan menjamo. To lahko počnemo kakšen teden, pazimo pa, da se zadnja lupinica namaka vsaj dva dni.

4 bio pomaranče

250 g sladkorja

500 ml vode

kristalni sladkor

Pomaranče olupimo in jih narežemo na trakove. Namakamo jih 2 – 3 dni v vodi v hladilniku tako, da dvakrat na dan vodo zamenjamo. Lupinice odcedimo in jih kuhamo v vodi toliko časa, da se nekoliko zmehčajo. Dodamo sladkor in kuhljamo z občasnim mešanjem toliko, da voda izpari. Lupinice še vroče razporedimo po peki papirju, ki smo ga posuli s kristalnim sladkorjem. V sladkorju jih povaljamo iz vseh strani. Arancine sušimo na peki papirju še 2 – 3 dni.

Odlična pa je tudi različica, ko vodo, v kateri smo lupinice najprej pokuhali odlijemo, lupinice pa potem kakšno uro kuhljamo v sladki vodi. Tako dobimomehkejšo različico - kandirane pomaranče. Takšne so še boljše za oblivanje s čokolado.

Torta Panama po moje

Torto Panama sem prvič okusila pri prijateljici ob priložnosti, ko se je prvič preselila na svoje. Priredila je zabavo, čeprav je bilo to pred več kot dvajsetimi leti, se spominjam, da smo na začetku grizljali grano in srebali odlično rdeče vino, na koncu pa me je očarala torta z lešniki brez moke. Torte nisem mogla pozabiti, zato sem pred kakšnimi tremi leti prijateljico povprašala po receptu. Čeprav se ni spominjala, kaj smo jedli pri njej na otvoritvi, »kajti jaz nimam pojma, kdaj si pri meni jedla lešnikovo torto«, je napisala. K sreči pa je še imela recept in mi ga poslala.

Spodnja izvedba torte je sicer pripravljena po moje. Biskvit je enak, drugačna pa je krema in glazura. Po originalnem receptu za kremo potrebujemo 300 g mletega sladkorja, 3 vaniljine sladkorje, 300 g masla, 140 g stopljene čokolade, 4 cela jajca in rum. Vse sestavine za kremo penasto zamešamo in jo polovico namažemo na prvo plast, z drugo pa premažemo celo torto.

Testo za model 26 cm

10 rumenjakov

150 g mletega sladkorja

1 vaniljin sladkor

180 g mletih lešnikov ali mandljev

100 g jedilne čokolade

10 beljakov

Nadev

200 ml sladke smetane

150 g jedilne čokolade

malo ruma

Čokoladna glazura

100 g čokolade

50 g masla

4 žlice sladke smetane

Kakšnih šest ur prej, preden predvidevamo, da se bo pečen biskvit za torto ohladil, se lotimo nadeva. V ogreti smetani raztopimo čokolado in prilijemo še šilce ruma. Čokoladna smetana naj se šest ur hladi v hladilniku. Potem jo stepemo v kremo.

Stepemo beljake. V beljake rahlo vmešamo polovico zmletih lešnikov. Stopljeno čokolado stepemo skupaj s sladkorjem, vaniljinim sladkorjem in rumenjaki. V rumenjakovo maso vmešamo drugo polovico zmletih lešnikov, potem previdno še stepene beljake z lešniki. Model za torte premažemo z maslom in posujemo s kakavom, vanj nalijemo testo in pri 160 stopinjah pečemo 45 minut. Po kakšnih 20 minutah pogledamo v pečico in, če testo nevarno rjavi, preko položimo aluminijasto folijo in jo tam pustimo do konca. Z rezilom tankega noža ali zobotrebcem preizkusimo, če je biskvit pečen. Biskvit naj se ohladi na rešetki. Prerežemo ga na pol in namažemo s kremo. Torto na koncu namažemo s čokoladno glazuro. Zanjo smo skupaj raztopili maslo, smetano in čokolado.

Štrudelj v vaniljini omaki

To kombinacijo sem prvič srečala na avstrijskih smučiščih. Topfenstrudel mit Vanillesoße. Težko sem se mu uprla, če so ga imeli na jedilniku. Konkurenca mu je bil edino Germknödel (kvašeni cmok, polnjen s slivovo marmelado in posut z makom), ravno tako v vaniljini omaki. Ti obroki na smučiščih so poseben užitek. Vabljivo pripravljene jedi, na avstrijskih smučiščih bolj alpske, na italijanskih bolj značilne za to mediteransko deželo, v Franciji bolj prefinjene (in še dražje). Le pri nas, v deželi na sončni strani Alp še nekako nismo našli prave ponudbe. No, morda v kakšni koči na Krvavcu že, kje drugje pa še niso tako daleč in je najbolje pojesti kakšen hot dog ali golaž.

Tokrat sem z vaniljino omako prelila bučno sirov štrudelj. Seveda pa vanjo lahko oblečemo katerega koli, le, da nam je všeč ta sestavljen okus na naših brbončicah. Hruškovega, jabolčnega, kutinovega, češnjevega,…

Tu je recept za doma pripravljeno vaniljino omako, lahko pa nje pripravo tudi poenostavimo in pripravimo malo redkejši vaniljin puding iz vrečke. Lahko vam zaupam, da je tudi tako odlično.

Vaniljina omaka

350 ml mleka

3 rumenjaki

3 žlice sladkorja

stržen stroka vanilje ali vrečka burbonskega vaniljinega sladkorja

1 žlica jedilnega škroba

Vse sestavine razžvrkljamo skupaj in jih v bain marie (vodni kopeli) mešamo toliko časa, da se omaka zgosti. Prelijemo jo preko še toplega zavitka.