»Kitajska«

»Kitajsko« si vsake toliko zaželi kateri izmed družinskih članov. Precej ljubša mi je tale, doma narejena, kot tista v raznih kitajskih restavracijah. Res, da je tam precej bolj pristna, tudi več izbire raznih kombinacij imajo, res pa je tudi, da nikoli nismo gotovi, kaj se tam dogaja za zidovi v kuhinji. Doslej najboljša in vedno dobra je bila hrana v kitajski restavraciji v Kamniku, kamor sva se enkrat napotila po odlični oceni v Nedelu. Naša domača »kitajska« ima morda tudi elemente tajske, zagotovo pa tudi slovenske kuhinje. Doma namreč to vrsto hrane pripravljamo nekoliko enostavneje in s tistimi sestavinami, ki nam ustrezajo. Predvsem z razpoložljivo svežo zelenjavo. Le bambus kupim v konzervi, čeprav bi ga zadnja leta lahko nabirala tudi na lastnem vrtu. Pa ne samo za svoje potrebe. Nikakor pa te jedi ne dojemam na način, kot jo v amerikanizirani kitajski kuhinji, kjer so ji nadeli ime »chop suey«. V nekem viru sem prebrala, da to po kitajsko bojda pomeni mešani ostanki, v wikipediji pa so bolj prizanesljivi, kjer povedo, da dobesedni prevod pomeni »assorted pieces«, torej raznoliki koščki. V poenostavljeni kitajščini to zapišemo kot 杂碎, tradicionalni  雜碎, pinjinu zá suì.

za 4 osebe

kocka ali dve kokosove masti

2 piščančja fileja

1 rdeča paprika

1 bučka

1 por

(1 čili, če si želimo ostrejšo različico)

1 konzerva bambusa

sol, poper

ingver

2 žlički gustina

sojina omaka

Priloga

riž basmati

sojina omaka

V voku na kokosovi masti najprej prepražimo na trakove narezane piščančje fileje. Toliko časa, da smo prepričani, da je meso temperaturno obdelano. Vemo namreč, da perutnine in svinjine ne smemo uživati surove. Nato dodamo na trakove počez narezano papriko ter na četrtine kolobarčkov narezane bučke. Nekoliko kasneje še na dvocentimetrske kolobarje narezan por. Posolimo in popopramo in pražimo še nekaj minut. Na koncu dodamo v decilitru vode razmešan škrob z naribanim ingverjem in nekaj žlicami sojine omake. Nekateri dodajo še šilce šerija ali kakšnega drugega primernega žganja. Ob mešanju pražimo še toliko časa, da se omaka zgosti. Postrežemo z na vodi kuhanim basmati rižem in sojino omako. Zraven je najboljše kakšno azijsko pivo. Če tega ni, pa si privoščimo lokalnega. Za konec pa še šilce ogretega slivovega vina (meijiu, 梅酒).