sreda, 30. januar 2013

Istrski kiš

V nekaterih gostilnah vedno naročim isto, pa čeprav imajo na jedilniku še precej vabljivih jedi. Tako v francoski kavarnici v Ljubljani vedno naročim quiche, običajno kar tistega, ki je najbolj podoben lorenskemu, s slanino in kozjim sirom. Ponujen je skupaj z mešanico listnatih solat, zabeljenih z olivnim oljem in balzamičnim kisom.

V Istri pa seveda ne kaže pripravljati francoskih jedi po originalnem receptu, ampak raje pripravimo kakšno variacijo, ki je bliže lokalnim sestavinam. Kombinacija osnovnih sestavin, je bila od vse preizkušenih receptov, najboljša pri Novakovih. Na sliki pripravljen je za dve osebi, v manjšem pekaču, spodaj pa so zapisane količine za štiri. 


krhko testo
200 g moke
80 g masla
2 žlici sladke smetane
ščep soli
nadev
olivno olje
divji šparglji
pršut ali panceta
2 jajci
1 dl mleka
1 dl smetane
sir
poper, sol

Zgnetemo krhko testo, ga zavijemo v aluminjasto folijo in denemo v hladilnik za pol ure. Testo razvaljamo in z njim obložimo pekač ter po celotni površini prebodemo z vilicami in pečemo pri 180 stopinjah 10 minut. Bolj pravilno je, če ga slepo spečemo, obloženega s peki papirjem in suhim fižolom.Na trakove narezan pršut na hitro prepražimo na olivnem olju in odložimo na krožnik. Na isti maščobi prepražimo še narezane šparglje, jih zalijemo z belim vinom in malo pokuhljamo, toliko, da tekočina povre. Po predpečenem testu razporedimo šparglje in pršut. Razžvrkljamo jajca, mleko, sladko smetano in dodamo nariban sir, poper in ščepec soli (sol niti ni nujna, če je močno slan že pršut ali pa sir). Pečemo še pol ure.

nedelja, 27. januar 2013

Goveja juha

Bolj tradicionalnih jedi sem se običajno lotila na način, da sem  najprej pogledala v Ivačiča (jaz imam izvod iz leta 1973), potem pa še kam drugam, za kakšen hint. Vsekakor pa sem poklicala mamo, ker mi je le ona lahko povedala za svoje majhne kuharske skrivnosti, ki bi mi utegnile pričarati jed s podobnim okusom, kot sem ga bila vajena iz majhnih dni. Razen pri mami, juho vsake toliko skuhamo tudi doma, velikokrat jo naročim v kakšni domači slovenski gostilni (ker se kuha v velikem loncu in je zato še boljša), ne smem pa pozabiti omeniti odlične goveje juhe, skuhane v bruseljski kuhinji mojega prijatelja, ki jo vedno pripravi za uvod v tradicionalno nedeljsko kosilo.

Pri kupovanju mesa nikoli nisem prav dosti komplicirala. Šla sem k mesarju, rekla pol kile govejega mesa za juho in dve mozgovi kosti. Še najbolje sem jo odnesla pri mesarju v Svetvinčentu, ki mi je dal res dobro meso (ker je bila odlična juha, pa tudi kuhana govedina za nedeljsko kosilo se je kar topila v ustih). Mogoče tudi zato, ker Hrvaška še ni v evropski zvezi in lahko tam še najdemo bolj okusno meso in zelenjavo (manj konkurence brezokusne zelenjave, ki ni videla sonca). Ivačič se v začetku svoje recepture razpiše o mesu, ki je najboljše za juho. Pravi, da za dobro govejo juho potrebujemo kvalitetno govedino. Tri do pet let star vol nam da najboljše meso. Kvalitetna govedina je pretkana z belkasto maščobo oziroma lojem. Meso je rožnato rdeče barve. Stara govedina je temnejša in je mastna le na površini, maščoba oziroma loj pa rumene barve. Prednji kosi so okusnejši in dajo zato tudi boljšo juho. Volovski vrat da zelo okusno, vendar ne mastno juho. Še posebno dobro juho pa da namizni del, oziroma križ. Na Tafelspitz prisegata tudi Novakova.




govedina
kosti
jušna zelenjava (korenje, čebula na pol prerezana in popečena, malo gomolja zelene, koren peteršilja, rumena koleraba, strok česna, paradižnik; lahko tudi druga vrsta zelenjave, odvisno od okusa)
začimbe (sol, poper celi, lovor, košček muškatnega oreščka)

Meso in kosti operemo. Kaj denemo v hladno in kaj v vrelo vodo, se pri različnih avtorjih receptov razlikuje. Ivačič da kosti v hladno, meso pa doda v vrelo vodo. Pravi, da lahko tudi v hladno, razlika pa je naslednja:. V primeru, da damo meso v hladno vodo, je juha okusnejša, meso pa bolj pusto. V primeru, da ga damo v vročo, je meso bolj sočno, juha pa nekoliko manj okusna. Novakovi pa naprimer dajo oboje v hladno. Se pa spomnim, da včasih niso prav nič komplicirali. Mama je, tako kot je bilo takrat v modi, vse skupaj, z zelenjavo in začimbami vred, dala v ekonom lonec, ga dobro zaprla, počakala, da je začel žvižgati in juho kuhala še ne vem koliko časa. In je bilo kuhano. Ekspresno.
No pa pojdimo naprej brez ekonom lonca. Ko juha zavre, jo solimo.
Tudi glede pobiranja pen se avtorji razlikujejo.  Ivačič pravi, da če hočemo imeti posebno čisto juho, pene poberemo, če pa nam ni do tega, pa pene pustimo, ker so to le zakrknjene beljakovine. Po novem:) namreč trdijo, da je juha boljša, če pene pustite. Novakovi pene pobirajo, sestra Vendelina pa bojda pobiranje pen odsvetuje, saj pravi, da so polne okusa.
Dodamo zelenjavo in začimbe.
Juha se pokrita kuha približno dve uri. Čas kuhanja je sicer odvisen od starosti mesa. Za mlajše lahko le poldruga ura, če je starejše pa tudi do tri ure. Ko kuhano juho odstavimo, jo pustimo, da se nekoliko umiri. To je posebej pomembno, če nismo pobirali pen.
Juho precedimo, vanjo zakuhamo karkoli že, postrežemo pa jo s korenčki in sveže nasekljanim peteršiljem. Jušno zakuho je običajno bolje skuhati v kakšni drugi osnovi, da ne pokvari čistosti juhe. Posebej, če kuhamo knedlčke.

Moja mama mi je kmalu po tem, ko sem napisala tale blog, poslala še nekaj nasvetov, ki se nanašajo na govejo juho:
Za lepo barvo goveje juhe uporabimo prerezano čebulo z lupino. V juho lahko dodamo še zeljni list, kos paprike, od začimb nekaj zrnc kumine, ščepec žafranike za lepo barvo in okus.
Nasvet kako pojesti veliko delikateso mozeg. Na koščku kruha s ščepcem soli.
Kot vložek za juho je predlagala zdrobov ponvičnik, ki ga je v goveji juhi kot otrok zelo zelo rada jedla.
Pripravi se takole: 3 3/4 dl belega zdroba, 6 1/4 dl mleka, 3dkg maščobe, jajce, sol. V polovici mleka žvrkljamo jajce in sol, drugo polovico mleka zavremo, odstavimo in urno zamešamo zdrob in primešamo mrzlo mleko z jajcem. Vlijemo na pomazan pekač za prst debelo in spečemo. Pečeno narežemo na kockice - za v juho.

Rižota z gobami in piščancem

Nikoli že takrat, ko opravljam tedenski nakup, ne vem kaj bom kuhala čez vikend. Ne vem kje bom, koliko nas bo, kakšne bodo posebne želje mojih družinskih članov in kaj bom imela doma od posebnih sestavin. Tudi dan prej tega ne vem. Običajno zjutraj, ko vstanem, začnem razmišljati o tem in iščem inspiracijo. Današnje jedi se je spomnil John, ker sva jedla sama, brez otrok, sem kosilo prilagodila njegovim željam. Rekel je: rižoto z gobicami in piščancem.


za 2 osebi
olivno olje
1 piščančji file
1 nasekljana čebula
3 stroki česna, narezani na malo debelejše lističe
1 paketek zamrznjenih gobic (še bolje, če bi bile sveže)
1 skodelica riža
lahko kakšen korenček
petršilj
lovor, majaron, poper, sol

Na razgreto olivno olje denemo na podolgovate kose narezanega piščanca in kose popečemo po obeh straneh. V ponvi jih odrinemo malce na stran in dodamo čebulo. Pazljivo pražimo, da ne porjavi. Vse premešamo. Dodamo gobice in česen. Dodamo pol nasekljanega peteršilja (vključno s stebli), sol in začimbe. Malo prepražimo in denemo na stran, da naredimo prostor za riž, ki ga steklasto prepražimo. Priznam, da sem danes v jed zamešala še pol goveje kocke, ki je dala polnejši okus. Zalijemo z rižu primerno količino vode (1 skodelica riža, 2 vode) in kuhamo, dokler riž ni skuhan. Na koncu potresemo s preostankom svežega peteršilja.
Ponudimo s parmezanom in kozarcem suhega belega vina. Pri nas je bila danes koprska malvazija.


Lasagne

To je ena izmed ljubših jedi mojih hčera, ki jo je treba pripraviti vsake toliko (muz). Kot naprimer "maroško" (opišem jo enkrat kasneje) ali pa polpete (ki sem jih v okviru mojega najljubšega kosila že zapisala). Pri lazanjah je še en posebnost, kar se tiče mojih hčera in mene. Jaz besedo namreč sklanjam, kot da je italijanska, ker sem to jed najprej srečala tam. Lasagne je v italijanščini množinski samostalnik ženskega spola, v slovenščini edninski ženskega spola, poleg tega se v italijanščini konča na -e in v slovenščini na -a. Tako dobimo tudi precej različna obrazila, če italijanski samostalnik sklanjamo po slovensko. In zaradi tega se vedno šalita na moj račun, ker naj ne bi znala sklanjati.

Najenostavneje je, če vzamemo kar barillino testo za lazanja (pravilno napisano!:)), ker ga ni treba ne pripravljati, ne kuhati, pa še dobro je. Enkrat kasneje opišem še domačo pripravo testa in listov (ang. sheet, nem. Blatt, franc. feuille, it: sfoglia) ali plošč:)) (šp placa). Barilline me najbolj spominjajo na plošče in bom v nadaljevanju uporabljala kar to besedo.

za 6 oseb - veliki pekač


bešamel
1,6 l mleka
8 zvrhanih velikih žlic moke
malo masla
muškatni orešček
ščep soli
Običajno delajo bešamel tako, da najprej na stopljenem maslu prepražijo moko in postopoma dodajajo vroče mleko, jaz ga raje pripravljam na način, kot se pripravlja puding iz vrečke. Na ta način se lahko izognemo maslu, ali pa ga dodamo samo malenkost za okus. Torej v lonec zlijemo mleko, razen 2 decilitrov, ki jih prihranimo in vanj zamešamo moko. Če se grudic ne moremo znebiti, si lahko pomagamo z mešalnikom na metlice. V vrelo mleko počasi med mešanjem dolivamo močnato maso in na šibkem ognju kuhamo dokler se ne nekoliko ne zgosti. Kakšnih 10 minut. Posolimo in dodamo muškatni orešček. 

bolonjsko polnilo
olivno olje
2 nasekljani čebuli
4 nasekljani stroki česna
400 g mlete govedine
2 korena korenja (večja, če je pa korenček mali pa več)
3 sesekljani paradižniki in 2 žlici paradižnikovega pireja (ali 1 konzerva sesekljanega paradižnika)
3 vejice petršilja
lovorov list, majaron, poper, sol
jušna osnova, lahko tudi belo vino
Na hladno olivno olje denemo sesekljano čebulo, pražimo in pazimo, da ne porjavi. Dodamo mleto meso in česen, pražimo, dodamo na drobne kockice nasekljano korenje, paradižnik, nasekljan peteršilj in začimbe, premešamo ter zalijemo z juho ali belim vinom, lahko tudi pol-pol (količina naj bo po občutku, toliko da prekrije). Kuhamo kakšne pol ure, da tekočina povre.

zlaganje lazanje
za to velikost pladnja porabimo 8 barilinih plošč na plast
parmezan za vrhnjo plast
Če gremo brskati po različnih receptih vidimo, da se razlikujejo po vrstnem redu zlaganja in po številu slojev. Kar se tiče vrstnega reda zlaganja, se jaz držim barillinih napotkov in najprej začnem z mesom, potem bešamelom, nato testenimi ploščami. Nekateri recepti namreč začenjajo s ploščami. Meni se zdi, da je v tem primeru dno lazanje presuho. Kar se tiče pa debeline, velikokrat (predvsem v slovenskih gostilnah) naletimo na debela, večslojna lazanja. Meni je ljubši način, kot sem ga videla pri moji prijateljici, ki živi v Siracusi na Sicilji ali pa na smučiščih v Dolomitih. Lazanja je tanjša, pripravljena samo z dvema ponovitvama meso-bešamel-testo, na vrhu pa obilna plast bešamela, pomešana z naribanim parmezanom. V nekaterih slovenskih gostilnah srečamo še eno posebnost pri pripravljanju lazanje. Na vrhnjo plast namesto bešamela naložijo masten sir, najraje kakšno gaudo, kar pa sploh ne gre k tej čudoviti italijanski jedi. Zato je na slepo sploh ne naročam, sploh ne v gostilnah, kjer ni videti, da bi imeli občutek za italijansko tradicijo.

Zraven pa solata in kozarec rdečega žametnega.



sreda, 23. januar 2013

Zeliščni njoki z gobami

Letos sva začela z gobarjenjem. Pravzaprav jaz malo manj, ker si namesto jutranjega iskanja gob raje privoščim tibetanske vaje in prho. V okoliških gozdovih se najde marsikaj, iz previdnosti pa raje nabiramo le jurčke in marele. Gobe pripravljava na veliko načinov, danes poglejmo kaj je nastalo iz preostalega krompirja in najdenih gob. Tokrat sva imela tudi nekaj lisičk, ki jih je prinesel optik iz Dunaja na poti na gledališko predstavo na Brione. 

Njoke naredimo po receptu, ki ga najdete v tem blogu, le da v maso vmešate še nekaj svežih mediteranskih zelišč, ki vam rastejo na vrtu.

omaka
čebula
nekaj strokov česna
sveže gobe
lahko tudi nekaj posušenih jurčkov
lahko malo belega vina
sol, poper, petršilj
sveže mediteranske začimbe po okusu (lovor, rožmarin, timijan, origano, majaron,...)
parmezan




Za gobovo omako prepražimo nasekljano čebulo, na lističe narezan česen z narezanimi gobami, lahko zalijemo z malce belega vina in dodamo začimbe po okusu. Ne smeta pa manjkati poper in peteršilj  Nekaj slednjega prihranimo še za konec, ker okus po svežem peteršilju odlično dopolni aromo gob. Posolimo. Za močnejši okus lahko dodamo tudi nekaj suhih jurčkov, ki smo jih prej namočili v vodi. Kuhljamo, vsake toliko malo premešamo. Dokler gobe niso skuhane. Po občutku. Nanje denemo skuhane njoke, premešamo in postrežemo. Komur paše, si lahko začini še s sveže naribanim parmezanom. Zraven kozarec belega. Tam v Istri najbolj prija malvazija.

ponedeljek, 21. januar 2013

Hišna pašta

To je pašta, ki jo naredim v Istri vedno, ko nimam kakšne druge namenske sestavine. So je pa deležni tudi vsi gostje, ki so več dni pri nas na obisku. Ker jo morajo poskusiti. Ali pa nenapovedani gostje. Ker so te sestavine vedno pri roki. Hišna specialiteta skratka. Največkrat sem uporabila polnozrnate svedre Barilla, ker so jih imeli na zalogi v trgovini v bližnjem mestecu. Sem pa opazila, da sem bila v tej trgovini ena izmed redkih kupcev te delicije, ker je bil rok trajanja na škatli, odtisnjen z redečimi številkami, 23.6.2012, po tem datumu na roko popravljen z rdečim kulijem na 23.8.2012, proizvod pa je bil na voljo na policah trgovine še nekaj dlje. Jaz sem seveda to ukano prepoznala, ker vedno pozorno prebiram datume, in jih po juniju nisem več kupovala. To pišem zato, da se potencialni gostje ne bi ustrašili, da bi jim ponudila karkoli s pretečenim rokom trajanja, kaj šele, da bi hišno specialiteto jedli s slabim občutkom. Fusilli iz spodnje slike so že iz puljskega merkatorja, iz digitalnega datuma je namreč moč sklepati, da so bili pripravljeni po spornem roku. Zraven pa obvezno sveža solata, ki smo jo nabrali s sosedo na njeni njivi v vrtači, ali pa kupili pri domačinih na puljski tržnici. In kozarček rdečega seveda. Kateregakoli. Znamka pri tako domači hrani ni pomembna, le da je "mehak" in žameten.


polnozrnata pašta
olivno olje
čebula
česen
črne olive
paradižnik (koščki iz konzerve ali svež)
žlička sladkorja
sol, poper
sveže začimbe iz vrta (lovorjev list, rožmarin, origano, majaron, timijan, petršilj, bazilika)
kapre (ne skoparimo, mora jih biti ravno prav, ker dajo značilen okus)
tuna iz konzerve
parmezan
lahko tudi bučke, melancane, kakšen kolešček feferona, belo vino

Na olivnem olju prepražimo čebulo (da ne zarumeni), s česnom narezanim na lističe dodamo še vse ostalo, kar smo kanili pražiti (cele črne olive, po želji pa še na koleščke narezane bučke, feferone, na kockice narezane melancane). Dodamo paradižnik, sladkor, sol, poper in začimbe, vse razen bazilike, ki pride na koncu. Nekaj časa kuhljamo, pred koncem pa dodamo še nasekljane kapre in tuno. Omako damo vrh v osoljenem kropu skuhanih testenin, potresemo s svežo baziliko in na tanke lističe narezanim parmezanom. 

Jabolčna pita Mama Olga

To pito je pripravljala moja mariborska stara mama, Mama Olga. Spekla jo je običajno, kadar smo prišli "Ljubljančani" na obisk, velikokrat pa jo je prinesla tudi s seboj, ko je prišla k nam. Skrbno zloženo v obloženi kartonasti škatli od čevljev. Včasih jo je pekla z mrežo iz testa po vrhu, včasih s stepenimi zapečenimi beljaki, včasih pa z obojim skupaj. Njena je bila običajno kvadratna, moja je okrogla.


50 dkg moke
15 dkg sladkorja
15 dkg masla ali margarine
3 rumenjaki
1 pecilni prašek
1 vanilin sladkor
1/8 l mleka (manj)
fine drobtine
naribana jabolka
sladkor, cimet
po želji rozine, rum, orehi

Moko presejemo (s pecilnim), vtremo margarino, dodamo sladkor, pregnetemo, dodamo rumenjake, spet pregnetemo, dodamo mlačno mleko in seveda spet pregnetemo. V testo lahko lahko dodamo še malo ruma in vanilijo. (V receptu na tem mestu piše: Potem to hitro zgnetemo:)) Skratka se bomo nagnetli.
Testo naj počiva pol ure, zavito v aluminjasto folijo v hladilniku. Razvaljamo ga na približno 1/2 do 1 cm debelo, damo na pomazan pekač, ob robu zapognemo, potresemo s finimi drobtinami. Na to damo naribana jabolka (štajersko jabke), potresemo s sladkorjem , cimetom, lahko dodamo tudi rum, orehe, rozine. Iz preostalega testa naredimo mrežo. S pito gremo v pečico in pečemo na 180 stopinjah 30 do 40 minut. Iz beljakov stepemo sneg in 10 minut pred koncem pečenja pomažemo po piti.

nedelja, 20. januar 2013

Krompirjevi njoki


Krompirjeve njoke lahko naredimo na več načinov. Boljši so gotovi tisti, ki so narejeni iz krompirja, skuhanega v olupku. Takšen ima manj vode, zato za testo potrebujemo manj moke.

njoki iz krompirja
2 zmečkana kuhana krompirja
jajce
moka
malo soli

Testo za njoke zamesimo iz navedenih sestavin. Mora biti ravno prav mehko in ne več lepljivo (moko dodajamo po občutku). Testo oblikujemo v za prst debele "klobasice" in jih narežemo na njoke. Denemo jih v krop, skuhani so, ko priplavajo na površje. S kuho njokov začnemo šele, ko je omaka, s katero jih bomo postregli, končana. 





njoki iz pire krompirja
pire krompir
jajce
ostra moka (količina po občutku)

Pire krompirja skoraj vedno naredim preveč, ker se bojim da ga jedci ne bodo imeli dovolj. Nič narobe, če ostane.Vse sestavine zamesimo v testo. Oblikujemo za malo debelejši prst debele klobasice in jih poševno narežemo na približno centimeter široke njoke. Njoke skuhamo v kropu, dokler ne priplavajo na površje - to je kar hitro. Bodimo pozorni, da se ne razkuhajo.

Če njoke naredimo takole iz preostalega pire krompirja, jih običajno ne skuhamo takoj, ker smo pravkar pojedli obilno kosilo. Zato jih razporedimo na desko tako, da se ne dotikajo in jih zamrznemo. Ko jih rabimo, jih kar zamrznjene vržemo v krop in spet počakamo, da priplavajo na gladino.

Najljubše kosilo

Polpeti z grahovim zoskom in pire krompirjem

To je moje najljubše kosilo že od majhnega. Mama ga je skuhala na mojo željo vedno, ko je bilo kaj posebnega. Naprimer, ko sem se vrnila od kje nazaj (iz kakšne kolonije ali bolnice) ali, ko sem bila bolana (po štajersko ni bolna!). To je skratka tisto kosilo, ki ga skuha mama otroku in ve, da je to hrana, ki si jo vedno zaželi. Nekaterim je to dunajc s pomfrijem, zame pa so to polpeti, z grahovim zoskom in pire krompirjem.


Polpeti
150 g mletega mesa
1 manjša žemlja ali dva kosa kruha
malo mleka
1 jajce
1 čebula
3 stroki česna
petršilj
lovorov list
majaron
muškatni orešček
sol
poper
drobtine, moka
olivno olje

Na olivnem olju prepražimo nasekljano čebulo, česen in meso, dodamo lovorjev list, majaron, poper in sol. Kruh namočimo v malo mleka, da se napoji, a da ni premokro (če je premokro, ožamemo). Skupaj zmešamo namočen kruh, ohlajeno meso (brez lovorovega lista), jajce, muškatni orešček, sveže nasekljan peteršilj in drobtine. Drobtin dodamo toliko, da lahko oblikujemo polpet. Polpete oblikujemo z roko in jih polagamo na pomokano desko. Nekateri to maso naredijo z moko, a je bolje brez, da polpetov ni treba predolgo peči. Lahko pa jih malo povaljamo v moki, preden jih damo na olje. Popečemo na obeh straneh in jih odložimo na kuhinjski papir, da vpotegne maščobo.

Grahov zosek
grah, najbolje svež, lahko tudi zmrznjen, če ne pa v konzervi
1 manjša čebulica
2 stroka česna
žlička sladkorja
sol
peteršilj
majaron
malo surovega krompirja
olivno olje

Na olivnem olju prepražimo nasekljano čebulo, dodamo sladkor in na lističe narezan česen ter zalijemo z vodo (toliko, da bo pokrila grah). Solimo. Ko zavre, dodamo grah, malo na drobno naribanega krompirja (za zgostitev namesto moke), majaron in peteršilj. Kuhamo toliko časa, da je grah skuhan.

Za tiste, ki ne marajo graha, lahko uporabimo kakšno drugo različico. Jaz jo običajno naredim s korenjem ali bučko.

Pire krompir pa zna narediti vsak, ali ne?


sobota, 19. januar 2013

Polnozrnat kruh

720 g polnozrnate moke
480 g ostre moke
1 vrečka suhega kvasa
3 žlice sladkorja
3 čajne žličke soli
700 ml mlačne vode

V veliki skledi zamesimo testo. Vodo dodajamo postopoma, najprej polovico, potem postopoma preostalo in ni nujno, da jo porabimo vso. Kakovost mok je namreč lahko različna, zato potrebujejo tudi različno količino vode. Zanesti se moramo na naš občutek, kakšno mora biti testo na otip. Pokrijemo s krpo in pustim vzhajati kakšni dve uri. Premesimo (takrat lahko dodamo tudi semena). Oblikujemo hlebce, štruce ali kaj drugega in zložimo na pekač. Pokrijemo s krpo in pustimo vzhajati še kakšno uro. Štruce poškropimo z vodo in gremo z njimi v pečico, segreto na 230 stopinj. Pečemo 10 minut, še enkrat poškropimo in zmanjšamo temperaturo na 180 stopinj ter pečemo še kakšnih 10 do 15 minut. Štruce s hrustljavo skorjico položimo na rešetko, da se ohladijo.



Jaz jih razrežem na manjše kose in dam v zamrzovalnik. Ko rabim kruh, ga najprej odmrznem z mikrovalovi in z žarom zapečem skorjico. Na ta način lahko jemo vsak dan odličen, hrustljav kruh, s "svežo" sredico.