Lubenica z likerjem

Vse večkrat se nam zgodi, da si v trgovini, kamor so ravnokar prispeli veliki zaboji lubenic, zaželimo tega sladkega in sočnega sadeža. Ob nostalgičnem spominu na uživanje rdečih rezin makedonskih lubenic na plaži nekje ob jadranskem morju. Brez natančnega seciranja z nožkom in vilicami na krožničku. Kar tako natur. Dandanes pa je nakup lubenice v marketu (pa tudi na tržnici) precejšnja loterija. Sadež je lahko tak, kot ga imamo v spominu, lahko pa naletimo na primerek povsem brez okusa, še huje, včasih ima lahko okus po kakšni kemiji. No, če je samo ta prva varianta (brez kemije), si lahko pomagamo s spodnjim receptom. Je bilo zelo okusno, celo Johnu (sicer strastnemu ljubitelju pravih lubenic) je bilo všeč. Da ne bo pomote, tudi ta dobro lubenico lahko pripravimo na tak način.

K lubenici se najbolj poda liker iz jagodičevja (maline, borovnice, jagode,…). Jaz sem tokrat uporabila jostinega, ki mi ga je še nekaj ostalo od lanske zaloge.

hladna lubenica

kristalni sladkor

liker iz jagodičevja

Lubenico očistimo pečk in jo narežemo na kocke. Denemo jo v plastično posodo (s pokrovom), jo posujemo s sladkorjem in polijemo z šilcem ali dvema likerja. Posodo pokrijemo in potresemo, da se vsebina premeša in jo še za kakšne pol ure damo v hladilnik.

Pirin kruh

Nepolnozrnat. Vsa dosedanja peka pirinega kruha v tem blogu je bila namreč iz polnozrnate moke. Eden kvašen, en z vinskim kamnom. Z navadno pirino moko pa sem začela peči zaradi slučaja, ker v merkatorju tokrat niso imeli polnozrnate in sem dobila žitovo običajno različico. Moka se je odlično obnesla, iz te moke je kruh bil, pa ne le kruh, ampak dober kruh! 

1 kg pirine moke

5,5 dl tople vode

1 vrečka suhega kvasa

1 žlica sladkorja

2 žlički soli

Iz sestavin zamesimo testo. Če imamo občutek, da je malce presuho, postopoma dodamo še malo vode. Ta postopoma je mišljen resno, kajti kaj hitro postane testo preveč lepljivo. V tem primeru ga lahko korigiramo še z malce moke, lahko tudi ostre pšenične. Ampak tega dodajanja sem in tja ne delajmo predolgo, da se nam ne bi dogajalo tako kot možicema iz risanke »A je to?«, ko sta stolu krajšala noge. Skratka testo mora biti primerno voljno, mesiti pa ga moramo nekaj časa, kajti le tako lahko pričakujemo rahel kruh. V skledi pokritega s krpo pustimo vzhajati kakšni dve uri. Še enkrat ga premesimo z rokami, ki smo jih prej omočili v vodi (tako se nam ne bo lepilo). Oblikujemo štruce in jih zložimo na peki papir. Pustimo jih vzhajati še kakšno uro in poškropljene z vodo denemo v pečico ogreto na 200 stopinj. Na tej temperaturi jih pečemo 10 minut, nato zmanjšamo na 180 in pečemo še približno 20 minut. Dolžina peke je odvisna od pečice. Pečene štruce ohladimo na rešetki.

Pirina rižota z bučkami in gamberi

Najprej sem želela narediti običajno (rižoto), pa si je mlajša hči, ki se je vrnila iz počitnic zaželela bolj zdravo različico s piro. Bučko sem imela še od sosede v Istri, gambere pa še zamrznjene od predopustniškega časa.

Za 4 osebe

oljčno olje

1 čebula

4 stroki česna

1 večja bučka ali 2 manjši

400 g pire

malo svežega peteršilja

sol, poper

malo sladke smetane

parmezan

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo, dodamo na četrtinke narezane bučko (bučko smo olupili, če je velika, smo ji izdolbli tudi sredico s peškami). Pražimo nekaj časa, zalijemo z vodo in ko zavre, dodamo piro. Razmerje pira : voda naj bi bilo 1 : 1, a vode dodamo nekoliko manj, najprej zaradi bučk, ki spustijo malo vode in potem tudi zaradi gamberov, v primeru, da dodajamo zamrznjene. Pira se kuha približno pol ure, deset minut pred koncem kuhanja dodamo gambere. Šele takrat zato, da ostanejo sočni. Ko je rižota kuhana, vmešamo še malce sladke smetane in nekaj žlic naribanega parmezana. Slednje rižoto zgosti in ji da značilni okus. Zraven gre suho belo vino. Mi smo si privoščili kozarček koprske malvazije.

Krostata z breskvami

Pripravo krostate sem na blogu opisala že trikrat. Enkrat z jabolki, drugič z kakijevo marmelado in tretjič z jabolki in vinogradniškimi breskvami. To odlično krostato je pripravila prijateljica v hiški blizu morja. Prijetno smo bili utrujeni od izjemne parmigiane, a za krostato se vedno najde prostor.

Za veliki pekač

zavitek dvojnega listnatega testa

6 breskev

2 dl sladke smetane

2 jajci

vaniljin sladkor

2 žlici sladkorja

breskvina marmelada

Testo razvaljamo na tanko in ga položimo na pekač, obložen s peki papirjem tako, da bo imelo kakšna 2 cm roba zavihanega navzgor. Nanj naložimo na rezine narezana jabolka. Zalijemo z razžvrkljanimi jajci, skupaj s smetano in sladkorji. Krostato porinemo v pečico in jo pečemo pol ure na 180 stopinjah. Krostato namažemo z marmelado in jo pečemo še petnajst minut do pol ure – odvisno od pečice in želenega izgleda.

Parmigiana

Bila sva na obisku pri prijateljici v hiški blizu morja. Nenadejano naju je presenetila z obrokom, polnim odličnih okusov. Za aperitiv je ponudila penino z rožno vodo. Kot glavno jed smo okusili odlično parmigiano, za desert pa krostato z breskvami.

Parmigiano sem prvič okusila pri prijateljih na Siciliji. Originalno in izjemno. Tudi ta današnja ni bila nič manj izjemna. Okusi melancan, mozzarele in okusnega paradižnika so se prepletli in navdušili moje brbončice.

oljčno olje

jajčevec

mozzarela

paradižnik

pasiran paradižnik

česen

sol

sveža origano in rožmarin

črne olive

sveže bazilika

parmezan

Jajčevce narežemo na 0,5 – 1 cm debele rezine in jih popečemo na oljčnem olju. Naložimo jih v pekač, nanje pa rezine mozzarele. Prelijemo z omako, v katero smo zamešali olupljene in na kockice nasekljane paradižnike, malo pasiranega paradižnika, nasekljan česen, sol, origano in rožmarin ter izkoščičene črne olive in smo jo kuhljali kakšne pol ure. Posujemo še s svežo baziliko in naribanim parmezanom. Pečemo v pečici 20 minut.

Slivov štrudelj

V Prematuri je dobil ime »Gogi štrudl«, po istoimenskem telovadcu. Ta slavni štrudl so imeli v slaščičarni pri Isotu (spodnji Iso) in na polico ni prišel prav pogosto. Kdor je nekaj primerkov znamenitih štrudlov prinesel v šotor, je bil takoj v središču pozornosti in ga bil primoran razdeliti na več delov. Sicer pa smo v to slaščičarno hodili še predvsem na ostale štrudle, enkrat pa se je na polici celo znašla torta z napisom »plavuti«, ki je kasneje končala na nekem pikniku na Kamenjaku. Kdor je bil zraven, bo že vedel za kaj gre.

domače testo

400g moke

ščepec soli

2 dl vode

1 žlička olja

nadev

kilo in pol sliv

5 žic sladkorja

vaniljin sladkor

kokosova mast (lahko tudi maslo)

drobtine

sladka smetana

V skledo vsujemo moko in dodamo ščepec soli, naredimo luknjo, vanjo vlijemo mlačno vodo in žličko olja. Testu med mesenjem po potrebi in občutku počasi dodajamo še vodo. Po kakšnih desetih minutah mesenja, mora testo biti gladko in mehko. Premažemo ga z oljem in skledo pokrijemo s krpo. Tako naj počiva pol ure.

Testo z veliko mero potrpežljivosti razvlečemo na kuhinjskem prtu. Razprostrto testo najprej pokapljajte z raztopljeno maščobo. Po maščobi narahlo z občutkom posujemo drobtine, ki bodo popile odvečno tekočino sočnih sadežev. Potem po testu razporedimo še razkoščičene slive, posujemo s sladkorjema in zavijemo. Zavitek previdno preložimo v pekač, obložen s peki papirjem in ga premažemo s preostankom maščobe. Štrudelj se zalo lepo speče tudi, če ga pred peko po vrhu premažemo s sladko smetano. Pečemo tričetrt ure na 180 stopinjah. Med peko pa le malo pogledujte v pečico, če površina štrudlja ne rjavi preveč. V tem primeru ga prekrijte z aluminijasto folijo. Pečen štrudelj posujemo s sladkorjem v prahu. 

Špageti s paradižnikovo omako iz pečice in trakovi tune

Pri tej pašti gre za v pečici spečeno paradižnikovo omako. V tem blogu lahko najdete tudi različico z inčuni, danes pa sem poskusila s svežo tuno, narezano na trakove, ki smo jih na hitro popekli na ponvi.

Za 4 osebe

oljčno olje

10 okusnih paradižnikov ali dve 440 g konzervi s koščki (lahko je tudi kombinacija obojega, porabimo pač paradižnikovo substanco, ki jo imamo doma)

1 cm na majhne kockice nasekljanega čilija

2 žlički rjavega sladkorja

2 žlici boljšega balzamičnega kisa

4 stroki česna, narezanega na kolutke

naribana lupinica bio limone

sveža bazilika

sveže zmlet poper

sol

400 g polnozrnatih špagetov št. 5 (če ste bolj lačni, raje 500)

pest na suho prepraženih drobtin

2 tunina steaka

Pekač poškropimo z oljčnim oljem. Nanj nadevamo na koščke narezan paradižnik in ga začinimo s čilijem, česnom, sladkorjem, soljo, poprom, balzamičnim kisom, baziliko in limonino lupinico. Dobro premešamo in zadišala nam bo paradižnikova zmes. Denemo v pečico in pečemo pol ure na 180 stopinjah. V pečene paradižnike vmešamo skuhane špagete in prepražene drobtine. Po vrhu naložimo v ponvi na hitro opečene trakove tune, pokapljamo z boljšim olivnim oljem in postrežemo. 

Slivova pita

Na sosedovih drevesih zorijo slive. Veliko sliv. Toliko, da jih sami ne morejo obrati in predelati. Letos jih je namreč še posebej veliko. Pravijo, da je tako vsaka tri leta. Tako sva z Johnom šla s sosedovo gospo do njihovega vinograda, kjer ob robu rastejo tri slive, katerih veje se šibijo od zrelih plodov. Lepo je bilo doživetje obiranja sliv, še lepše pa občutenje kraške istrske krajine, kjer se izmenjavajo košeni travniki, vinogradi s slivami, figami ali vrbami na kocu brajd ter njivami, ki so večinoma že končale letošnje poslanstvo. Vse skupaj si predstavljajte še v popoldansko večerni rumeno rdeči svetlobi, ko sonce počasi tone za krošnje dreves.

Testo za pekač 28 cm

3/4 pecilnega praška

400 g moke

150 g masla

100 g sladkorja v prahu

2 rumenjaka

2 žlici sladke smetane

1 pokrovček ruma

Nadev

slive

sladkor

1 vaniljin sladkor

cimet

Iz navedenih sestavin zamesimo testo in ga denemo za vsaj pol ure počivat v hladilnik. Testo razvaljamo in ga položimo v namaščen ali s peki papirjem obložen pekač (če že nimamo tistega teflonskega, na katerega se prav nič ne prime). Obložimo tudi robove v višini kakšnih treh centimetrov, tako da bomo brez bojazni, da bi polnilo šlo čez rob. Testo po dnu večkrat preluknjamo z vilicami in nanj naložimo polovice sliv. Posujemo jih z vaniljinim sladkorjem, cimetom in sladkorjem. Odločitev o količini posutega sladkorja prepuščam vam. Odvisna je od sladkosti sliv in vašega okusa. Pito pečemo skupaj kakšnih 45 minut na 180 stopinjah, dolžina pečenja je odvisna od pečice. 

Istarski fuži

Poleg pljukancev in drugih posebej poimenovanih oblik testenin hrvaške Istre, so fuži ena izmed njih. Vsako leto v Kanfanarju pripravijo fužijado, kjer se je moč naučiti njih priprave, pa tudi poskusite jih lahko z različnimi omakami (šugo). Tam testenine pripravljajo z belo moko, zato bo tudi v spodnjem receptu uporabljena ta. Če bi želeli pripraviti testo po receptu domačink središčne Istre, nam ne morejo povedati natančnejših razmerij med živili, ker jih pripravljajo po občutku. Nekje sem našla, recept, kjer uporabijo 400 g bele moke, 2 jajci, 3 žlice oljčnega olja, ščepec soli in malce vode. Za bolj slovesne priložnosti, vanje denejo samo rumenjake.
Moja mlajša hči fuže pripravlja bodisi s kamutovo, bodisi pirino moko, ali pa mešanico obeh (pol – pol). Takšni so tudi na sliki.

500 g moke

4 srednje velika jajca

sol

Iz sestavin zamesimo čvrsto testo. Če pa je prečvrsto, mu lahko dodamo za pol jajčne lupine vode. Testo zavijemo v vlažno krpo in ga pustimo počivati približno pol ure.

Testo na tanko razvaljamo v strojčku za rezance. Z nožem ga razrežemo na kvadratke velike približno 3x3cm. Kvadratke po diagonali navijamo okoli kuhalnice s tanjšim ročajem in jih na preklopu stisnemo. Polagamo jih na desko, da se posušijo. Takšna testenina se običajno kuha 12–14 minut, seveda pa je vse odvisno od moke. Zato je nujno spremljati njihovo kuhanje, da se ne razkuhajo.

Panakota s svežimi bananami

Še ena ideja za panakoto. Tokrat s svežimi bananami – enkrat smo imeli že karamelizirane. Banane morajo biti ravno prav zrele. Ne premalo in ne preveč.

Recept najdete v temle blogu. Edina razlika je v tem, da v lonček nadevate še kolutke banan. Naj vam še enkrat izdam, da je tudi panakota iz vrečke zelo dobra. Še malo manj težka za želodec.

Skutina pita

Mislim, da sem na pobudo starejše hčere, ki je v nekem obdobju navdušeno označevala recepte v nedelovi Odprti kuhinji, enkrat spekla tole pito. Če se prav spominjam, je bil to recept neke gospe Oven, ki pa je piti dodala še jagodno omako. Izjemna pita, rahla in topeča se v ustih. Sem privzela recept in si ga zapisala v mojo beležnico. Če pečem skutno pito, je to to. Danes ga delim še z vami.

Na sliki boste ugledali še kakšno rozino. John ima rad rozine, zato sem po polovici nadeva potresla še rozine, polovico pa sem pustila brez, ker jaz bolj uživam v orto različici.

Testo

350 g moke

150 g masla

3-4 žlice sladke smetane

100 g sladkorja v prahu

1 rumenjak

¾ pecilnega praška

ščepec soli

3 žlice mrzle vode

Nadev

500 g skute

3 dl mleka

200 g sladkorja

3 jajca

1 žlica moke

1 vaniljin sladkor

Moko presejemo s pecilnim praškom, vgnetemo sol, maslo in rumenjak, nato še smetano in vodo. Naredimo dva hlebčka (eden naj bo malo večji) in ju zavita v alu folijo spravimo vsaj za pol ure v hladilnik.

Za nadev v 1 dl mleka vmešamo rumenjake, sladkorja in moko (najbolje s stepalnikom). Suspenzijo med mešanjem vlijemo v vrelo preostalo mleko in kuhamo 1 minuto. Ohlajeno zamešamo s skuto in stepenimi beljaki (jaz sem dodala še tistega, ki je ostal od testa).

Večji hlebček testa razvaljamo v pekač tako, da dobimo še kakšne 3 cm roba. Testo naluknjamo z vilicami in nanj nadevamo nadev. Vse skupaj prekrijemo z drugo polovico razvaljanega testa, ki ga prav tako naluknjamo z vilicami.

Pečemo na 190 stopinjah 35 minut. Seveda pa je dolžina peke odvisna od pečice.

Zažgan krompir (medblog)

Kot običajno, ko pečem krompir v ponvi, sem ga dela na oljčno olje in pokrila s pokrovko. Ponavadi ga pustim, da se peče, vsake toliko dvignem pokrovko in ga premešam. Ni pa kakšne nuje po pregostem odpiranju. Tudi danes sem se rutinsko lotila tega posla, v določenem trenutku pogledala krompir, ki pa še ni bil mehek. Zato sem plin privila malo na več, ga pokrila in šla v sosednje prostore postoriti še to in ono. Saj veste gospodinje, vedno je veliko dela pri hiši in me vse opravimo sproti in vzporedno Običajno rešujemo več stvari. Baje ženske to zmorejo, moški pa ne. No, jaz sem bila prepričana, da da, a ko sem se vrnila, je bil krompir do tretjine črn. Kljub temu sva ga z Johnom pojedla, saj ni boljšega od zažganega krompirja. Pa še malo ogljika v organizmu sva nadomestila, ne ozirajoč se na to, da nekateri pravijo, da to ni najbolj zdravo.

Zgodilo se je tudi boljšim gospodinjam, npr. Julie Child, kot sem to že opisala v nekem tudi že zažganem medblogu.

Sir na žaru

Lahko ga spečemo tudi v teflonski ponvi, samo s kančkom maščobe. Je zelo primeren za pripravo obroka na hitro. Kupiti moramo »sir za žar«, ki lahko nekaj časa tudi počaka v hladilniku za vsak primer, ko ga potrebujemo. Zraven se odlično poda krompir z rožmarinom, ki smo ga pred sirom spekli na ponvi. In morda kakšna solata iz svežih kumaric, paprike in na soncu zraslega paradižnika.

sir za žar

kanček oljčnega olja

Olje kanemo na ponev in ko je segreta, damo nanje kakšen centimeter debele rezine sira. Zlato ga opečemo po obeh straneh in ga serviramo.

Orehov parfait

Parfait je bil presenečenje za desert. Gospodinja ga je prinesla zvrnjenega iz velikega modela za šarklje. Mlečno jajčni okus z orehi, ki se gosto topi v ustih. Izjemno.

5 dl sladke smetane

150 g sladkorja - pol v prahu, pol kristalnega

4 jajca

1 vrečka vaniljevega sladkorja

1/2 dl maraskina ali kirsh

250 g  zmletih orehov ali mandljev ali lešnikov

Penasto umešamo sladkor, vaniljev sladkor in rumenjake. Stepemo smetano in posebej še beljake. Počasi in postopoma vmešamo smetano in beljake v zmes iz rumenjakov in sladkorja in dodamo še maraskino. Na koncu počasi vmešamo še zmlete orehe - veliko boljši so, če so zmleti na roko v mlinčku, kot pa v multipraktiku! Zmes zlijemo v posodo in damo v zamrzovalnik za vsaj 8 ur preden serviramo.

Zraven lahko postrežemo topel preliv iz pokuhanih malin, malce sladkorja in ščepcem cimeta.

Rižota z rakci in lososom

Rižota je bila tretji hod pri kosilcu. Pravi okusi za vroče poletne dni. Edina začimba, ki dajo rižoti prefinjen okus so gorčična semena.

oljčno olje in maslo

šalotka

riž (100 g po osebi)
losos

gamberi

bučka

sol

vložena gorčična semena (graines de moutarde)
mlada špinača

Na oljčnem olju z dodanim maslom najprej nežno prepražimo nasekljano šalotko. Prepraženo odrinemo na stran in steklasto prepražimo še riž. Premešamo, zalijemo s primerno količino tekočine (če bomo dodali zamrznjene gambere, zalijemo z nekoliko manj vode), posolimo, še enkrat premešamo in kuhamo 10 minut. Dodamo na majhne koščke narezanega lososa, gambere in naribano bučko ter kuhamo, dokler riž ni primerno mehak (ne razkuhan!). Pet minut pred koncem kuhe vmešamo še gorčična semena. Dodamo še lističe mlade špinače, premešamo in postrežemo.

Karfjolčna juha

Juha iz cvetače je bila naslednji hod poletnega kosila pod dolenjskimi hribi, ki smo ga uživali tik ob hiši, na rustikalno opremljeni vrtni mizi. Vse v svetlo modrem. Kot hiška in vzporedni svet.
Pri jedeh lahko dosežemo prefinjen okus, če damo v vsako le tiste začimbe, ki jim dajo želen značilen okus. Torej ne enake množice začimb, ki jih uporabljamo pri vseh jedeh. Posledica bi bila, da bodo vse jedi imele sličen okus. Začimba, ki je dala poseben okus karfjolčni juhi, je muškatni orešček.

maslo

čebulica

cvetača

sol, poper

muškatni orešček

Na maslu na hitro prepražimo čebulico, zalijemo z vodo in dodamo cvetove cvetače. Posolimo in začinimo. Ko je cvetača kuhana, juho sesekljamo s paličnim sekljalnikom. Preprosta, a izjemna (juha).

Aperol Spritz

Aperol Spritz je bil aperitiv kosila v nekem vzporednem svetu, tam doli pod dolenjskimi hribi, na vrtu kjer se vije potoček in zajezi v jezerce z rastlinjem, ki lebdi na vodi. Tam na koncu vrta pa zelenjavni vrtiček vrtlarice. Vse lepo urejeno, po gredah, v ustreznih kombinacijah. No, na tem prijetnem vrtu, smo počasi uživali poletno kosilo.

Za aperol špric lahko najdemo sicer različne recepte. V Slovenji ga pripravljajo s penino, Aperolom in sodavico. Sicer pa bi bilo najbolj prav, če bi bila uporabljena penina Prosecco. Pri vseh receptih pa je sestavina led in zataknjena rezina pomaranče.

led

penina

Aperol

sodavica ali pa kar radenska

V kozarec z ledom nalijemo po tretjino od vsake tekočine. Koktajl je osvežujoč aperitiv za poletne dni ali pijača za tople poletne večere.

Fižoleti s krompirjem

Tale kombinacije se odlično poda kot priloga k ribam ali mesu. Lahko pa tudi h kakšni vegetarijanski varianti glavne jedi. Zelo preprosta (ni potrebno veliko kuharskih veščin) in zelo okusna.

stročji fižol

krompir

česen

sol

oljčno olje

V slani vodi skuhamo vsako posebej. Očiščene fižolete in olupljen in narezan krompir. Odcejene skupaj zmešamo v skledi, dodamo na lističe narezan česen in oljčno olje. Po potrebi še dosolimo, čeprav najbrž ne bo treba, glede na to, da sta bili obe glavni sestavini že skuhani v slani vodi.

Njoki z mlado špinačo

Jed pripravimo podobno kot v prejšnjem blogu, le brez lososa.

Za 2 osebi

500 g njokov

oljčno olje

2 stroka česna

2 večje pesti mlade špinače

sol, poper

sladka smetana

Na oljčnem olju prepražimo na lističe narezan česen – pazimo, da ne porjavi! Solimo in po okusu malo popopramo. Dodamo sladko smetano, premešamo in vmešamo in še lističe mlade špinače. V omako vsujemo skuhane njoke, premešamo in postrežemo.

PO želji lahko dodamo tudi ribanega parmezana.

Njoki z lososom in mlado špinačo

Zelo prijetna jed. Mehki njoki in spojena okusa lososa in mlade špinače. Vse se kar topi v ustih. Lahko pa naredimo tudi različico samo s špinačo in brez lososa. Njoki so najboljši, če jih pripravimo sami. Priprava sploh ni težavna, naredimo jih takrat, ko nam ostane nekaj kuhanega ali pire krompirja in jih zamrznemo (če jih ne nameravamo porabiti vsaj naslednji dan).

Za 2 osebi

500 g njokov

oljčno olje

100 g svežega ali zamrznjenega lososa

2 stroka česna

2 večje pesti mlade špinače

sol, poper

sladka smetana

Na oljčnem olju prepražimo na koščke narezanega lososa in na lističe narezan česen. Solimo in po okusu malo popopramo. Dodamo sladko smetano, premešamo in vmešamo še lističe mlade špinače. V omako vsujemo skuhane njoke, premešamo in postrežemo.

Pikantna pašta z melancanom

Skoraj »arabiata«, le da so dodani še melancani.

Izhodišče za tokratno pašto mi je bil čudovit jajčasto okrogel vijoličast jajčevec. In dva rdeča feferona. In istrska testenina po imenu »češljanci«. Pri pripravi melancanov moramo paziti edinole, da jih ne pripravljamo na način, da popijejo preveč olja. To lahko dosežemo tako, da jih spečemo v pečici na peki papirju, kar celega v olupku, ali pa ga kot pri tej pašti pražimo šele po tem, ko se je čebula že spojila z oljem. Kaj veliko ljudi je namreč občutljivih na melancane, morda predvsem na količino maščobe, ki jo vpijejo in so potem težko prebavljivi.

Za 2 osebi

oljčno olje

1 čebula

1 jajčevec

2 rdeča feferona (lahko tudi manj, če nimate radi zelo pikantnih jedi)

3 stroki česna

paradižnikova šalša

sol, poper

sveže mediteranske začimbe (bazilika, timijan, origano, rožmarin)

peteršilj

200 g testenin

parmezan (po okusu)

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo, skupaj z na koleščke narezanimi feferoni, da postekleni. Odrinemo jo nekoliko na stran in dodamo še na majhne kockice narezan jajčevec in strt ter na lističe narezan česen. Pražimo, dodamo začimbe in paradižnikovo šalšo. Kuhamo kakšne pol ure, da se jajčevci dodobra zmehčajo. Al dente kuhane testenine vmešamo omako in postrežemo.

Omaka je bila močno pikantna, ne sicer še na ravni indonezijskih jedi, a je bilo potrebnih nekaj »mitigating measures«. Jaz sem si pekoč okus omilila še z naribanim parmezanom in kozarčkom poreškega cabernet merlota.

Dimljena postrv s hrenom

Najbolje bi sicer bilo, da si nabavite napravo za dimljenje postrvi in jo pripravite sami (ali kot bi rekli v navodilu za strojček za pripravo testenin, »če ste bili preudarni in kupili strojček«). Ker pa nimamo pri roki naprave in ne vedno časa za dimljenje, je včasih enostavneje v bolje založeni trgovini poseči po že dimljeni postrvi. Vse ostalo je več kot enostavno. Tako pripravljena postrv je primerna za prvi krožnik ali pa lahno večerjo skupaj s kozarcem suhega (ali polsuhega) primerno ohlajenega belega vina.

dimljena postrv

hren

sladka smetana

sveže mlet poper

Meso dimljene postrvi odstranimo od kože in jo postrežemo s smetanovim hrenom in sveže zmletim poprom. Smetanov hren pripravimo tako, da v hren zamešamo primerno količino nestepene sladke smetane. Ne preveč, da hrenova omaka ne bo preredka.

(Se še opravičujem za oznako "iz morja" pri sladkovodni ribi, a bilo bi preveč kategorij. Ker pač gre za ribo, sem jo dala kar v to rubriko. Upam, da bralci ne boste preveč vznemirjeni.)

Rižota z lisičkami

Lisičke so ene bolj hvaležnih gob za nabirat, ker jih zaradi rumene barve lažje opazimo, pa tudi zaradi tega ker namesto njih težko naberemo kakšno neužitno ali celo strupeno vrsto. V blogu jih lahko najdete že v fritaji in s testeninami, tokrat pa sem se lotila priprave rižote. Po spletu sem pobrskala za različnimi izkušnjami, noben recept ni bil v popolnosti to, kar sem si predstavljala pod rižoto z lisičkami, zato sem ga po posvetu z Johnom priredila po svoje.

Za dve osebi

oljčno olje

1 rumena čebula

4 stroki česna

lisičke

200 g riža

1 dl belega vina

in voda za zalivanje (v razmerju 2:1 do riža minus 1 dl)

malo majarona

sol, poper

svež peteršilj

Na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljano čebulo, dodamo očiščene in narezane lisičke (narezal jih je John, nekaj na manjše koščke, da lisičke oddajo več okusa, nekaj pa je pustil večjih za vizualni vtis) in še na lističe narezan česen. Posolimo, popopramo, dodamo majaron in polovico nasekljanega peteršilja. Pražimo kakšnih 5 minut, zalijemo z belim vinom in pražimo še toliko, da se vino lepo vpije v lisičke. Spraženo denemo v ponvi nekoliko na stran in dodamo riž, ki ga steklasto prepražimo. Pomešamo vse skupaj, zalijemo s preostalo količino tekočine in kuhamo, dokler riž ni skuhan. Tu je potrebno malo pazljivosti, da se nam ne bi kuhal preveč in razkuhal. Preden gremo z rižoto pred jedce, vanjo vmešamo še preostali peteršilj. Zraven ponudimo belo vino iz istih predelov, kjer smo nabrali lisičke. Okusi se tako lepo ujamejo in zaokrožijo. Skoraj, da ni boljšega (v tistem trenutku).

Brodet

Jed za gurmane, čeprav enostavna, a vanjo se ujamejo okusi morja in mediteranske zelenjave. Najbolje je, da se zjutraj napotimo v ribarnico in naberemo lignjev, rakcev in mešanih rib (ne sme manjkati škarpena). Morda so primernejše ribe z manj kosti. Enkrat smo namreč skuhali brodet z ugorjem, bil je sicer dober, a nam je njegova koščena notranjost nekoliko pokvarila brezskrbno uživanje ob hrani. Če smo na celini in ribarnice z zares svežimi morskimi dobrotami nimamo pri roki, je lahko rezervna varianta kvalitetno zamrznjena morska hrana (kot npr. pri cool house). Pomemben dodatek k brodetu je tudi na suho pripravljena polenta (John, ki je odraščal ob morju si vedno zaželi takšne).

oljčno olje

1 čebula

4 stroki česna

sipice, lignji, različne vrste rib, lahko tudi škampi (skupaj približno kilogram in pol)

3 paradižniki

peteršilj

sol, poper, lovor

Na oljčnem olju steklasto prepražimo čebulo in dodamo sipice in/ali lignje in česen in še malo pražimo. Dodamo na kockice narezan paradižnik in nasekljan peteršilj, začinimo, premešamo, dodamo ribe in zalijemo z belim vinom in vodo, toliko da je vse prekrito. Kuhamo dobre pol ure, lahko tudi več - odvisno od velikosti rib. Če smo se odločili dodati še škampe ali kakšne druge rakce, jih dodamo zadnjih 10 minut kuhe.

Suha polenta (za brodet)

Kot sem že pisala pri receptu za popečeno polento, John nikakor ne mara mokre ali pa še manj – tekoče polente. Zato si vedno da opraviti z raznimi tehnikami sušenja polente. Vsekakor bi on skuhal polento dan prej in jo pustil, da se suši zvrnjena na mizi. Nadaljnja obravnava pa je odvisna od časa in razpoložljivih kuhinjskih pripomočkov. Ena možnost je torej, da jo narežemo na centimeter debele rezine in jo popekamo v ponvi. Druga je, da taisto storimo v pečici. Možno je tudi, da polento, narezano na rezine pustimo sušiti dan ali dva. Tokrat pa je uporabil četrto možnost. Polento je pražil v teflonski ponvi – brez olja seveda.

Polento torej skuhamo dan prej in jo zvrnjeno sušimo na deski, lahko pa tudi razprostremo po pekaču. Polento nadrobimo na manjše kose in jo pražimo v teflonski ponvi brez maščobe. 

Recept za brodet, ki je na sliki poleg polente, najdete na temle linku.

Bučna pita z beljakovim pokrovom

Pregledovalnik besedila mi je pridevnik »beljakov« podčrtal, tako da sem že pomislila, da je kaj narobe z mojo instinktivno rabo slovenščine in, da je kaj takšnega kot s pridevnikom bananin in bananov (čeprav je tudi bananov v redu kar se tiče črkovanja, gre za pridevnik za reči, ki se nanašajo na  bananovec). Pa sem preverila v  SSKJ, kot to običajno storim in je vse v redu. Torej pridevnik »beljakov« lahko mirno uporabljamo.

Tale pita pa je izjemna. Ne samo zaradi beljakovega pokrova, ki lepo zaokroži okuse vseh treh plasti in primerno krhko mehkega testa, ampak tudi zaradi bučnega polnila, ki sem ga priredile nekoliko po moje. Torej korak stran, od klasične »pumpkin pie« - brez vseh začimb, ki jih uporabljajo Američani od ingverja do kardamoma. Uporabila sem samo nam domač cimet, pa še tega bolj malo.

Pri pripravi testa nam bosta ostala 2 beljaka, tudi to je dovolj za en tanjši pokrov. Jaz sem imela na zalogi še dva zamrznjena od prejšnjih kuharskih podvigov, kjer jih nisem porabila. Sta mi prišla prav, da je bil lahko pokrov še bolj bohoten in kumulativen okus v ustih še bolj rahel.

Tudi bučni pire sem imela še zamrznjen od zadnje priložnosti, ko sem veliko muškatno bučo spekla v pečici, iz nje odstranila semena in izdolbla bučno meso. Celo namreč težko porabimo v okviru enega kuhanja, pa jo zato raje shranimo za takšne priložnosti, ko si sredi poletja zaželimo bučne pite.

Testo za pekač 28 cm

3/4 pecilnega praška

400 g moke

150 g masla

100 g sladkorja v prahu

2 rumenjaka

2 žlici sladke smetane

1 pokrovček ruma

Nadev

½ l bučnega pireja

2 jajci

1 dl sladke smetane

3 žlice sladkorja

1 vaniljin sladkor

cimet

Beljakov pokrov

2 – 4 beljaki

Iz navedenih sestavin zamesimo testo in ga denemo za vsaj pol ure počivat v hladilnik. Za polnilo stepemo jajci z obema vrstama sladkorja, vtepemo še smetano in nazadnje še bučni pire. Testo razvaljamo in ga položimo v namaščen ali s peki papirjem obložen pekač (če že nimamo tistega teflonskega, na katerega se prav nič ne prime). Obložimo tudi robove v višini kakšnih štirih centimetrov, tako da bomo brez bojazni, da bi polnilo šlo čez rob. Testo po dnu večkrat preluknjamo z vilicami in vanj vlijemo polnilo. Pito pečemo skupaj kakšnih 45 minut na 180 stopinjah, dolžina pečenja je odvisna od pečice. Po 35 minutah pečenja denemo nanjo še sneg iz beljakov in pogledujemo v pečico, da se ne bi premočno obarval. 

Škampi na buzari

Slučajno je naneslo, da so prav škampi na buzari tristota, jubilejna objava na tem blogu. Najbrž nisem edina, ki mi prijajo, celo pretekle legende govorijo o tistih, ki bi marsikaj zastavili za ene "škampe u ta rdeč omak". Pa čeprav sredi Beograda.

Količina škampov je odvisna od tega, če jih nudimo za predjed ali glavno jed. Za predjed bo kilogram zadostoval za 4 – 6 oseb, za glavno jed pa dva ljubitelja škampov komot pospravita cel kilogram. Ne pozabite nabavit večjih količin belega primorskega kruha in predhodno ohladiti lokalne malvazije.

1 kg škampov

oljčno olje

3 glave česna

šopek petršilja

6 večjih paradižnikov ali več manjših

1 feferon (količina za buzaro je odvisna od našega okusa)

3 dl belega vina

drobtine po potrebi

Na oljčnem olju prepražimo zelo drobno nasekljan česen (pazimo, da se ne zažge!), dodamo na majhne koščke narezan čili in nasekljan petršilj. Premešamo in dodamo še olupljen in na kockice narezan paradižnik. (Paradižnik smo olupili tako, da smo ga za kratek čas pomočili v vrelo vodo.) Kuhljamo, da se paradižnik nekoliko razpusti in se okusi v omaki povežejo. Dodamo belo vino, ko zavre, omako še kakšnih 10 minut kuhljamo. Potem gremo v omako s škampi. Čas kuhanja je odvisen od njihove velikosti, srednje škampe kuhamo 8 minut, večje 10. Kuhamo pa jih raje manj, kot preveč časa, saj kaj hitro njihovi repki postanejo premehki. Če je buzara preredka vanjo par minut pred koncem kuhanja dodamo še pest ali dve drobtin.

Pljukanci s pršutom, paradižnikom in kozjim sirom

Še ena testeninska kombinacija, ki jo pripravimo z značilnimi istrskimi sestavinami. Pljukance pripravimo sami, dobimo pa jih tudi v puljskem merkatorju. Pršut in kozji sir pa se že znajdeta v naših hladilnikih in kličeta po tem, da ju združimo v kakšno okusno jed.

100 g pljukancev na osebo

pršut

oljčno olje

česen

malo rdečega vina

paradižnikova šalša

sol, poper

sveža bazilika

mlad kozji sir

Na oljčnem olju na hitro prepražimo na lističe narezan česen skupaj z rezinami pršuta. Zalijemo z malo rdečega vina premešamo in dodamo še paradižnikovo šalšo. Popopramo, posolimo pa previdno, ker je tudi pršut slan. Malo pokuhamo in v omako stresemo dobro odcejene kuhane pljukance. Dodamo svežo baziliko, premešamo in na testenine naribamo mlad kozji sir.

Rižota z gamberi in bučkami

Primerna za lahno in preprosto poletno kosilce.

Za 2 osebi

oljčno olje

1 manjša čebula ali ½ večje

4 stroki česna

1 bučka

sol, poper

200 g riža

peteršilj

1 srednje velik paradižnik

gamberi

bazilika

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo in pazimo, da ne porjavi. Dodamo na četrtinko koleščkov narezane bučke skupaj s česnom, ki smo ga narezali na lističe. Pražimo toliko, da česen zadiši. Bučkino zmes odrinemo na polovico ponve, na drugi pa steklasto prepražimo še riž. Vse skupaj premešamo in zalijemo z vodo (razmerje riž voda naj bo 1 : 2). Posolimo, popramo in dodamo nasekljan peteršilj. Ko zavre kuhamo približno 15 minut, nato dodamo gambere in na kockice narezan paradižnik in kuhamo še 5 minut. Vmešamo še nasekljano baziliko in pokapljano z deviškim oljčnim oljem ponudimo.

Jadro (medblog)

Nimamo vedno časa in volje, da bi se ukvarjali s pripravljanjem sladice za po kosilu ali pa preprosto za h kavi ali popoldanskemu čaju. Zato je najbolje imeti na zalogi kakšne lokalne kekse. Zakaj lokalne? Tako kot žgane pijače, tudi sladke reči najbolj pašejo tam, kjer so nastale. Tako si na primer na Češkem ne moremo zamisliti česa drugega kot Beherovke, ko pa kupimo flašo za domov, se je doma skoraj ne dotaknemo. Morda je s sladicami le nekoliko drugače, tako kot z vinom. Jih z veseljem použijemo tudi še kje drugje.

Na Hrvaškem so bili in so še vedno zakon Kraševi, Koestlinovi in drugi piškoti. Še vedno se spomnim s kakšnim veseljem smo v trgovini preštevali dinarje, da smo si kupili Domaćico, Moto keks, Paris ali pa Jadro za v šotor na taborjenju. In jih potem s spoštovanjem jedli postopoma, vsak dan malo. In še vedno jih vsake toliko kupimo za v (kuhinjsko) omaro in jih jemo z nostalgijo. Ne le kot spomin na mlajše čase, tudi kot poseben užitek teh časov.

Bučkina tagliata s pršutom in mladim ovčjim sirom

Druga polovica julija je v Istri čas, ko rastejo bučke, ki jih že težko poimenujemo v pomanjševalni obliki. Pravzaprav so to že kar velike bučke. Buče torej. In ker jih ne moremo jesti pripravljenih vedno na enak način, si je treba včasih izmisliti nekaj novega. Pri nas doma imamo bolj domačo in nesofticirano kuhinjo, zato novitet ne iščemo v drugih agregatnih stanjih živil ali pa v spreminjanju njih v peno, koncentrat ali redukcijo. Zato raje poiščemo lokalne sestavine in živilo pripravimo nekoliko drugače. Tako sem bučke narezala na trakove, obogatila pa jih s pršutom in mladim ovčjim sirom.

oljčno olje

bučka

pršut

sveže mediteranske začimbe (rožmarin, origano, timijan)

sol, poper

Bučko torej olupimo, izdolbemo in jo narežemo na trakove. Popražimo jih na oljčnem olju in dodamo na trakove narezan pršut ter začimbe. Tagliatto s pršutom naložimo na krožnik in čeznjo naribamo svežega ovčjega sira. Celo Johnu je bilo všeč.

Popečen tofu s svežimi mediteranskimi začimbami

Tofu sicer ni moje »omiljeno jelo«, tako kot npr. vampi, ki so še v tem času edina jed, ki je ne bi prostovoljno kuhala doma ali pa naročila v gostilni. Sem jih sicer enkrat celo jedla in pojedla, pri sošolki iz fakultete, ki jih je pripravila po tržaško kot hišno specialiteto. Takrat so bili dobri, a kljub temu mislim, da sem jih tistikrat užila zadnjikrat. Na vampe me spomni tudi kulinarična dogodivščina iz Kruševca, ko sem še ne desetletna v samopostrežni restavraciji segla po dunajskem zrezku, ki to ni bil. Po dunajsko so bili spohani vampi. Si mislite, kakšno notranje veselje mi je sprožila notranjost pohanega ovoja. Takšno, da mi ta spomin pomeni dodatno zavoro pri pomisli na uživanje te drobovine.

No, daleč sem zašla s tofujem in mu pravzaprav delam krivico, ko ga primerjam z vampi. Tofu pač pojem, ni pa vrsta hrane, ki bi jo zamenjala s kakšno drugo kot beljakovinski vir. Še vedno dam med testenine raje koščke piščančjega fileja ali pa gambere. Tofuja sem se lotila, ker je pač bil v hladilniku. Na spletu sem poiskala najprimernejši način priprave in ga še malo priredila po svoje. Me je presenetil in z veseljem sem ga pospravila.

Tule na sliki je še nespečen, prelit z marinado.

tofu

limonin sok

česen

sveže mediteranske začimbe

sol, poper oljčno olje

Tofu narežemo na rezine in ga prelijemo z marinado iz limoninega soka, svežih mediteranskih začimb, česna, soli, popra in oljčnega olja. Pustimo stat kakšne pol ure. Na razgreti ponvi ga najprej zlato zapečemo na strani brez začimb, potem še na oni drugi. Zraven postrežemo kakšno kompleksnejšo solato, na primer zeljno z vročim krompirjem in kozarček belega.

Zeljna solata z vročim krompirjem

Takšna solata je prava poslastica za prilogo k pečenemu mesu, zelenjavi ali siru (ali tofujuJ). Topel krompir nekoliko omehča čvrsto strukturo svežega zelja. Slednje dosežemo tudi s tem, da zelje »zmatramo«. Tega sem se naučila od Tržičanke že v študentskih letih, ko smo bili skupaj na smučanju in smo v apartmaju vsi utrujeni od celodnevnega smučanja, pripravljali večerjo. Povedala mi je, da Gorenjci zelje zmatrajo, to je, da ga posolijo in z rokami mehčajo, da postane voljno, s tem pa tudi boljše za uživanje.

Količino sestavin si sestavite po občutku, glede na jedce in želeno razmerje med zeljem in krompirjem. Kumino dodajte, če vam prija. Nekateri je namreč ne marajo.

sveže zelje

sol

krompir

oljčno olje

domač kis

(kumina)

Krompir olupimo, ga narežemo na manjše kose in skuhamo v osoljeni vodi do mehkega. Zeljne liste enega po enega ločimo od zeljne glave, jih zavijemo v rolo in jih na tanko narežemo. V skledi narezano zelje skupaj s primerno količino soli z rokami mesimo, da postane bolj voljno. Dodamo skuhan in odcejen krompir, oljčno olje, kis (in kumino). Premešamo. Uživamo.