Provansalska pašta

 

Pašta je sicer italijanska jed, a tale omaka iz provansalske zelenjave ima okus bolj po ratatuillu, pa sem ji dala raje provansalsko ime. Da jo bom laže našla v blogu čez nekaj let. Že zdaj ko brskam med svojimi recepti izpred nekaj let, se včasih začudim, ko najdem med recepti jed, za katero se ne spomnim, da bi jo opisovala. Je že tako, ko pridemo v leta in živimo v vzporednem imaginarnem stresnem svetu, svoje življenje pa živimo z avtopilotom. In še sama ne verjamem, da tale blog tipkam že skoraj deset let, sicer ne vsak dan, bolj kampanjsko tole počnem, ko se mi pojavi majhna vrzel v stresnem življenju. Po navadi pišem bloge z zaostankom (kakor tegale) in se niti več ne spomnim vseh hintov, o katerih sem med kuho razmišljala, da bi jih morala zapisati. In potem natančno pregledujem fotografijo, kaj neki sem dala med sestavine. Tako pač je. Imam pa vseeno veselje z zapisovanjem, ki me ponese stran od stresnega birokratskega sveta.

100g polnozrnatih špagetov na osebo

oljčno olje

bučka

rdeča paprika kozji rog

jajčevec

česen

nekaj žlic paradižnikove pulpe

majaron, origano, timijan

peteršilj

lovorjev list

poper, sol

Neolupljeni jajčevec narežemo podolž na tanke rezine, ga zložimo na pekač na peki papir in pečemo na 180 stopinjah toliko, da se malce posuši. Narežemo ga na tanke trakove.

Bučko narežemo na julienne, česen na lističe, papriko na kolobarje. Osmukamo majaronove, origanove in timijanove vejice. Nasekljamo peteršilj.

Na oljčnem olju prepražimo papriko, dodamo bučke in česen, še malo prepražimo, dodamo jajčevce, peteršilj in začimbe. Premešamo in dodamo še malce paradižnikove pulpe, ne preveč, le toliko da jed dobi tudi paradižnikov nadih. Popramo in solimo po okusu. Kuhljamo toliko časa, da se sestavine v omaki nekoliko zmehčajo, ne preveč, da se ne bi razkuhale. Omako zmešamo z na zob kuhanimi špageti. Zraven bi šel kozarček rdečega, lahko pa tudi rozeja.

 

Krvavica z repo

V tem blogu sem objavila že nekaj predlogov za kmečko pojedino, a vse so bile pripravljene z zeljem. Tudi matevž s pečenim zeljem sodi v to kategorijo. To pa je prva kmečka pojedina z repo. Dobra kombinacija. Blog sicer objavljam z zamudo, to je bolj zimska jed. A kaj ko v tem hitrem življenju nimam časa, da bi zapisala in objavila sproti.

krvavica

kisla repa

lovorjev list

črn poper v zrnju

Krvavice se pečejo v že ogreti pečici na 180 stopinj kakšno uro. Zadnjih pet minut peke lahko vključimo žar, da se hrustljavo zapečejo.

Kislo repo speremo pod vodo in jo skuhamo z lovorovimi listi in nekaj zrni popra.

Zraven lahko ponudimo kuhan slan krompir, zabeljen z ocvirki. Ali pa matevža – recept najdete v tem blogu.

Fuži z istrsko klobasico in mediteranskimi zelišči

 

Tole jed dostikrat najdemo na jedilnih listih istrskih konob. Če se prav spomnim, sem jo prvič okusila v restavraciji Vodnjanka v Vodnjanu (zakaj pa je morala napisati, da je Vodnjanka v Vodnjanu, boste rekli, a že če pogledate sestrski blog živavgostilni, boste videli, da obstaja še ena Vodnjanka v Puli). Torej v tej v Vodnjanu sem prvič okusila to pašto pod imenom vodnjanska lazanja.

Istrska klobasica je kot pečenica pri nas, le da je precej daljša – običajno dolga vsaj pol metra. Tudi to klobaso se najprej pokuha in potem peče. Če pripravljamo to jed v naši deželi, lahko namesto istrske klobasice komot uporabimo tudi pečenico.

fuži

oljčno olje

istrska klobasica

mediteranska zelišča (origano, timijan, rožmarin)

poper

Istrsko klobasico kuhamo približno 20 minut in jo osušimo s papirnatimi brisačkami. Narežemo jo na koščke in prepražimo na že segretem oljčnem olju. Popramo in dodamo mediteranska zelišča (rožmarin drobno nasekljamo). Ugasnem ogenj in vmešamo na zob kuhane fuže. Po želji potresemo z naribanim parmezanom.

Rižota z rukolo

Preden sem se lotila zapisovanja recepta, sem najprej polistala po rubriki rižot v blogu, da bi ugotovila, če sem recept že zapisala. In našla sem kar nekaj dvojno zapisanih receptov, sicer morda v majhnih odstopanjih glede recepture, a prav rižote z rukolo nisem našla. Pripravljala sem edinole ričoto z rukolino kremo in šparglji, kjer je bila predpriprava rukole nekoliko drugačna kot danes.

Od soseda v Istri sva dobila veliko vrečo pravkar nabrane rukole, greh bi bil zavreči jo, zato sem se odločila pripraviti kakšno jed, ki temelji predvsem na rukoli. Preiskala recepte na spletu, da bi našla kakšne hinte in osnovni je bil, da je rukolo dobro prej poblanširati, da bi se izločila grenkoba. In res, blanširana rukola ima nežen okus, kot špinača ali blitva.

Za 4 osebe

oljčno olje

maslo

1 srednje velika čebula

1 šalotka

4 stroki česna

280 g riža za rižote

200 g rukole

1 dl suhega belega vina

sol

poper

majaron

peteršilj

parmezan

Rukolo blanširamo in odcedimo. John bi rukolo še nasekljal, rekel je, da so bili listi preveliki. Meni se je zdelo, da so prav ti veliki listi, ki so objemali območja riža pika na i.

Na oljčnem olju in kosmu masla steklasto prepražimo nasekljani obe vrsti čebule. Dodamo še na lističe narezan česen, še malo popražimo in dodamo riž. Popražimo do steklastega leska in zalijemo z vodo. Solimo, popramo, dodamo majaron in peteršilj in kuhamo do skoraj mehkega. Med kuhanjem pozorno spremljamo, da rižu dodajamo dovolj vode. Torej, ko rižu manjka še malo do skuhanega, mu dodamo še deci vina, ki mu da opojno aromo in obogati okus. Ko vsa tekočina povre, vmešamo blanširano rukolo in kosem masla. Povsem na koncu vmešamo še nariban parmezan.

S kozarcem suhega belega vina.

 

Široki rezanci z mešanimi gobami

 

Od izkušenega gobarja sva dobila nekaj različnih gob, katerih točno, se ne spomnim več. Vem le, da se nanj vedno zanesem, četudi gob ne poznam. Odličen preplet okusov.

100 g širokih rezancev po osebi

oljčno olje

mešane gobe

česen

peteršilj

poper

sol

maslo.

Na oljčnem olju prepražimo očiščene gobe, dodamo peteršilj in poper, premešamo in jih pokrijemo. Ob občasnem mešanju jih na majhnem ognju dušimo kakšnih 20 minut. Stisnjen česen dodamo proti koncu. Na koncu pa vmešamo še kosem masla. Vmešamo še kuhane široke rezance.

S kozarcem belega vina.

Gobova omaka za k biftku

 

K biftku sicer odlično gredo samo enostavno prepražene različne omake. Tokrat pa sem jih pripravila nekoliko manj zdravo, z nekoliko smetane, ki sem jo dodala prav na koncu, ko je ogenj že ugasnjen.

oljčno olje

mešane gobe

suhi jurčki

česen

peteršilj

poper

sol

maslo

sladka smetana

Suhe jurčke namočimo za kakšne pol ure v vodo. Jih nasekljamo, vodo prihranimo. Gobe očistimo in narežemo. Na oljčnem olju prepražimo gobe skupaj s česnom, dodamo še suhe jurčke, nasekljan peteršilj in poper. Posolimo z občutkom. Vse skupaj zalijem z vodo, v kateri so se namakali suhi jurčki. Dušimo 20 minut do pol ure. Če je tekočine preveč, zadnjih nekaj minut pustimo, da povre. Ob koncu vmešamo še kosem masla, ugasnemo ogenj, nato še sladke smetane. Za goboljubce je to odlična priloga k biftku.

Harisa

 

Hariso sem že pripravljala v sestrskem blogu živashranjuje, tokrat sem recept, obogaten še z rdečo papriko sklenila objaviti tu.

oljčno olje

4 stroki česna

4 čiliji

2 rdeči papriki kozji rog

sol, poper

kumina, koriander

Na malo oljčnega olja in na majhnem ognju prepražimo na velike kose narezan česen, toliko, da se zmehča, a ne prepeče. Na električni plošči ali teflonski ponvi spečemo čilije in papriki. Pečene denemo za nekaj minut v polivinilno vrečko, potem jih olupimo. Olupljene čilije, papriki, česen, sveže oljčno olje, sol poper in začimbe začimbo sesekljamo v sekljalniku. Hariso nadevamo v lonček in jo prelijemo z oljčnim oljem. V hladilniku počaka kar nekaj časa. Njeno obstojnost lahko podaljšujemo tudi na način, da skrbimo, da je vedno prelita z oljčnim oljem.

Focaccia

V angleški wikipediji piše, da je focaccia ploščat kvašen italijanski kruh, pečen v pečici, po slogu in teksturi podoben pizzi, ponekod ji pravijo »pizza bianca«. Focaccia se lahko postreže kot priloga ali kot kruh za sendviče in je lahko okrogle, pravokotne ali kvadratne oblike.

Pravzaprav moj prvi spomin na italijansko pogačo ne sega čez mejo k zahodni sosedi ampak v lokal, ki je bil včasih pod Kolosejem. Spomnim se, da smo se odpravili na prigrizek (pred ali po predstavi, tega se ne spomnim več) v omenjeni lokal z rdeče kockastimi prti in rustikalnimi stoli (kot v kakšnem lokalu na Siciliji), kjer so nam postregli z dvema vrstama fokač in kozarcem rdečega vina.

Fokača se od pice razlikuje predvsem po tem, da ni ali pa je precej preprosteje obložena. Tudi testo je lahko nekoliko drugačno, včasih tudi koruzno, jaz sem jo tokrat pripravila s testom za pizzo, takšna mi je najboljša. Pripravila sem eno z dvema okusoma, vsakim na eni polovici. Testo je seveda bilo domače, tokrat predpripravljeno in zamrznjeno v skrinji. Običajno namreč zamesim testa za tri pizze in dva od treh zamrznem v oprijemajoči se prozorni foliji za živila. Moram najti novo tehniko shranjevanja, tole s kopičenjem odpadne plastike ni prav okolju prijazna rešitev.

Testo (za 3 fokače, pice ali karkoli že)

600 g moke (pol navadne, pol namenske)

3 čajne žlice suhega kvasa

1,5 žlice sladkorja

3 čajne žličke soli

5 žlic olivnega olja

345 ml vode

Prvi premaz

oljčno olje

sveži rožmarin

solni cvet

Drugi premaz

paradižnikova polpa

bazilika in timijan

solni cvet

Zamesimo kvašeno testo in ga razdelimo na tri dele. Pečico vključimo na 220 stopinj, skupaj z njo se greje pekač, na katerem bomo pekli fokačo.

Raztegnemo testo za fokačo, lahko si pomagamo z valjarjem na pomokani deski, raztegnemo ga lahko tudi z dlanmi, ali pa kombinacijo obojega. Testo položimo na papir za peko. Lahko ga premažemo z oljčnim oljem in posujemo z lističi svežega rožmarina (lahko ga tudi sesekljamo) ter rahlo posolimo. Druga možnost je premaz z žličko paradižnikove polpe, ki ga potresemo z mediteranskimi zelišči in rahlo posolimo. Testo predenemo skupaj s peki papirjem na vroč pekač in ga pečemo nekaj minut, čas je odvisen od pečice. Vsekakor moramo pogledovati v pečico, da se naš izdelek ravno prav zapeče in ne presuši.

Ob fokači paše kozarec piva, lahko tudi rdečega vina.