Vanilice

Tile piškoti pa so spomin na majhne čase. Pred novim letom so pri sosedovih vedno dobili pošiljko dobrot iz Beograda. Med temi tudi piškote, skrbno zložene in ovite v škatlah za čevlje. In med temi piškote rumenega testa v dveh plasteh, z marelično marmelado, povaljane v sladkorju v prahu. To so bili piškoti, ki se jim ni bilo moč upreti in vedno sem bila vesela, če je kakšen izmed njih prišel tudi na moje brbončice. Tega je že dolgo, zato mora biti spomin nanje resnično močan, da sem vsa ta leta iskala recept za piškote, ki bi jim bili podobni. In sem ga našla. Decembra sem srečala soseda in ga vprašala, če se spomni teh piškotov in morda ve za recept. Na Silvestra mi ga je poslal, vam ga podarjam kar v originalu, kot imam navado v tem blogu, ko posredujem recepte drugih. Naredila pa sem jih sama, sicer šele v marcu, kajti takrat, decembra, je bila novoletna peka že mimo, mi pa vsi nasičeni z raznimi slaščičarskimi dobrotami.  Lotila sem se jih včeraj, polovico jih že manjka, dietam v družinskem krogu navkljub. Naredila sem jih točno po spodnjem receptu, čeprav me je mikalo, da bi v testo dodala še vaniljin sladkor, ali pa testo zamesila s kamutovo ali pirino moko, kot bi to želela mlajša hčera. Pa nisem, ker sem tokrat želela speči piškote, čim bliže tistim iz spomina otroštva. In so podobni, da veste! Čeprav so bili takrat sosedovi slajši, najbrž predvsem zato, ker jih je bilo teže do njih. Zdaj je namreč tu pred mano polna škatla in vzamem lahko kolikor hočem in kadar hočem.

Še en hint. Spodaj piše, da naj bo testo razvaljano na pol do enega centimetra. Mislim, da je bilo še pol centimetra preveč, ker so piškotki med peko še narasli in po tem, ko sem jih spojila z marmelado, so nastali kar visoki stolpiči. Naslednjič bo najbrž razvaljano testo debelo kakšne tri milimetre.

U starim dobrim vremenima svaka domaćica je redovno mesila ove jednostavne kolačiće, male, bele i okrugle, koji su se topili u ustima. Postoji mnogo recepata za pripremu vanilica (ili vanil-grancli), ali neka pravila moraju se poštovati. Najpre, da bi se „topile“ u ustima, moraju biti spremljene sa mašću! U vanilice ne ide prašak za pecivo, zamešeno testo treba pustiti da se „odmori“ pre pečenja. Peku se na tihoj vatri, na temperaturi od 180 stepeni, najduže 20 minuta, i treba da ostanu bele. Tradicionalno se koristi džem od kajsija ili šipka, ali može i neki drugi. Pre služenja moraju da odstoje, barem jedan dan, a najbolje nekoliko dana, u kartonskoj ili limenoj kutiji.

Recepti za pripremu vanilica su slični, suština je u tome da se stavlja dvostruko veća količina brašna od količine masnoće (na 250g putera ili margarina ili 200g masti ide 500g mekog brašna), doda se malo šećera, jedno jaje i jedno žumance i sok i kora limuna. Raskošnija varijanta sadrži mlevene orahe ili lešnike. Prave starinske vanilice vade se najmanjom okruglom modlom, da budu taman za jedan zalogaj. Naše bake koristile su u tu svrhu one starinske rakijske čašice malog promera.

Sastojci:
250gr masla ili 200g masti

4 kašike šećera

1 žumance i jedno celo jaje

sok i rendana kora limuna

500g brašna (ili 100g mlevenih oraha i 400g brašna)

Priprema:
Maslo ili mast penasto umutiti, a zatim dodati žumance i jedno celo jaje, sok i rendanu koru limuna. Sad usuti brašno, zamesiti testo i ostaviti malo da se odmori. Potom razvući na pobrašnjenoj dasci koru debljine oko pola do jednog centimetra, pa vaditi modlom male pogačice. Redjati u podmazan pleh i peći na 180 stepeni oko 15-20 minuta, paziti da ostanu bele. Pečene vanilice premazati pekmezom i sastavljati dve po dve, pa uvaljati u prah šećer zamirisan vanilom.