Velikokrat inspiracijo za kuho dobim šele, ko
pregledam zaloge v hladilniku. Najteže je, če me domači že zjutraj sprašujejo:
»Kaj pa bo danes za kosilo?«. »Ne vem«, jim odvrnem. In grem najprej na pregled
hladilnika in ostalih zalog. Pogledati moram namreč, kaj
so družinski člani od torkovega nakupa med tednom že porabili. Ko je ta korak
opravljen, se zapodim med svoje kuharske vire in pogledam, kaj zanimivega bi
lahko danes postavili na mizo. Izjemno uporabni so Novakovi. Še vse kar sem
pripravila, je bilo odličnega okusa. Prave sestavine, prave skrbno izbrane
začimbe in pravi namigi. Če se lotevam kakšne bolj tradicionalne jedi, vedno
pokukam še v Ivačiča, čeprav običajno
recept še nekoliko posodobim. Ognem se kakšnim močnatim podmetom ali pa
svinjsko mastnim osnovam (da ne bo pomote, tu je »svinjsko« mišljeno, kot »od
svinje«, ne pa slabšalno, kot »zelo«). Nekatere jedi poiščem v prvi, zares moji
kuharski knjigi »Sto in enkrat dober tek«, ki sem jo svoj čas dobila od dedka. Če
priznam, sem jo takrat poznala skoraj na pamet, vrstni red receptov, pa uvodne
zanimivosti k jedem, o določenih, pogoste pripravljenih jedeh, pa vse
podrobnosti. Potem je tu še moj ročno pisan blok »Le mie ricette«, ki sem si ga izprosila od mame. In vse ostale
kuharske knjige z nacionalnimi recepti, o peki in drugih rečeh, ki čakajo na
polici na svojo priložnost. Pa delova nedeljska kuhinja. In seveda medmrežje.
Običajno me zanese na gurmana, coolinariko,
kulinariko, pa še kam. Če želim
originalne recepte kakšne nacije, pa jih grem raje iskati v njihovem jeziku na
njihove strani. Da preverim, če v naših zapisih recepti niso že preveč
poslovenjeni.
V Istri pa je dnevni jedilnik odvisen od tega, kaj
je tisti dan zrastlo na sosedovi njivi. Ali pa, če smo šli po kakšno ribo. Ali
pa, če je imel mesar v bližnjem mestu kakšen lep kos mesa (vedno ga ima). Tam,
poleg omenjenih virov, napotke za istrski okus jedi poiščem v Pucerjevi »Ko zadiši po istrski kuhinji«. Ali pa
enostavno poslušam sosedo.
Sploh ne vem, zakaj mi je pero (tipkovnica) ušlo v
zgornje pisanje. Ker tele jedi sploh nisem skuhala po kakšnem receptu. Samo po
občutku, kakšni okusi in teksture se bodo ujeli. Torej se je predpriprava
končala takoj po ogledu hladilnika. Brez številnih kuharskih virov.
Za 4 osebe
olivno olje
1 bučka
4 stroki česna
10 okusnih paradižnikov ali 2 konzervi
peteršilj
lovor, sveže mlet poper, sol
100 g oprane rukole
400 g (polnozrnatih) špagetov
Na olivnem olju prepražimo bučke narezane na
četrtino koleščkov. Dodamo na lističe narezan česen in pražimo toliko časa, da
zadiši (to ni dolgo). Potem gremo v ponev še s paradižniki, na koščke
narezanimi. Ako hočemo imeti dobro omako, uporabimo tudi dobre paradižnike. Če
jih v mestni trgovini nismo našli in imajo samo kisle EU paradižnike, ki niso
videli sonca, raje uporabite konzervo. Verjemite, je bolj okusna. Dodamo še
sesekljan peteršilj, lovorjev list, sol in sveže zmlet poper. Kuhljamo, dokler
nismo zadovoljni s substanco. Na koncu dodamo narezano rukolo, še malo
premešamo, toliko, da se zmehča. Vmešamo kuhane testenine in ponudimo s
parmezanom. Rdeče vino.
Ni komentarjev:
Objavite komentar