Domač vaniljin sladoled

Običajno sem sladoled pripravljala iz smetane in sadja, nikoli iz jajc. Zaradi tega, ker nekako nisem želela dajati svežih jajc v maso. Pa sem našla odličen recept s kuhanimi rumenjaki in ga malo priredila po svoje.

4 rumenjaki

250 ml mleka

250 ml sladke smetane

1 vaniljin sladkor

1 vaniljin sladkor z burbonsko vaniljo

4 žlice sladkorja

Vse sestavine zmiksamo in jih kuhamo v bain-marie (v posodi nad paro) toliko časa, da se masa zgosti. Nad paro zato, da masa ne bi zavrela. Maso ohladimo in sladoled pripravimo v namenskem strojčku. Če ga takoj ne ponudimo, ga preložimo v plastično posodo s pokrovom in ga spravimo v zamrzovalniku.

Mlečna rižota z bučkami

Lahka za vroče dni in dobra za kosti. Sicer pa me spominja na mlečni riž. Tudi priprava je podobna, najprej se riž kuha na vodi, potem še z mlekom. Le dodatki so drugi. Okus pa je prav tako božajoč, kot če bi nam za večerjo mama pripravila mlečni riž.

Za 2 osebi

oljčno olje

1 čebula

1 bučka

120 g riža za domače jedi

sveže mediteranske začimbe (rožmarin, origano, timijan, bazilika)

peteršilj

sol, poper

2 dl mleka

5 dkg masla

parmezan

V ponvi z visokim robom na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljano čebulo, dodamo naribano bučko in jo malo prepražimo skupaj z mediteranskimi začimbami. Zelenjavo odmaknemo na stran in steklasto prepražimo še riž. Vse skupaj zmešamo in zalijemo z 2 dl vode (1 volumen riža). Solimo, popramo in dodamo peteršilj. Premešamo in kuhamo, dokler riž ne popije tekočine. Dodamo še mleko in kuhamo toliko časa, da je riž ravno prav kuhan. Če je tekočine premalo, dodajamo še mleko. Na koncu vmešamo še maslo. Parmezan lahko vmešamo v rižoto, lahko pa ga naribamo po vrhu. Po okusu.

Moja krostata z breskvami

Čeprav recept za krostato z breskvami že najdete v temle blogu, sem sklenila, da opišem še mojo različico recepta. Ta je najbolj enostavna, lahka in brez odvečnega sladkorja. Tudi brez običajnega vrhnjega sloja marmelade. Naredite jo lahko brez posebnih predpriprav, sestavine pa lahko imate v hladilniku za vsak slučaj, da jo pripravite za naključne goste. Le testo morate pravočasno odmrzniti. Sadje seveda lahko poljubno izberete. Kar pač imate doma.

Za okrogel pekač premera 28 (ali 26) cm

1 plošča listnatega testa (½ zavojčka zamrznjenega)

4 breskve

2 jajci

2 dl sladke smetane

1 vaniljin sladkor

malo ruma

malo cimeta

lahko malce naribane lupinice bio limone

1 - 2 žlici kristalnega sladkorja

Nnajtežji del priprave je valjanje testa iz oblike kvadra v okroglo pločo. Razvaljamo ga v krog, ki ima kakšna 2 cm večji obod kot pekač in ga položimo vanj. Če je pekač brez teflonske obloge, ga seveda prej namažemo z maslom. Testo večkrat prebodemo z vilicami in nanj naložimo krhlje breskev (z lupino vred). S stepalnikom zmešamo smetano, jajce, vaniljin sladkor, rum in cimet ter zmes prelijemo preko breskev. Vse skupaj na redko posujemo s kristalnim sladkorjem. Pečemo na 180 stopinjah 30 minut.

Polenta pečena v pečici

Če redno prebirate blog, ste najbrž že zasledili, da ima John rad suho polento. Nekako posušeno ali pa malo prepečeno. Na Johnovo povpraševanje, kaj bomo jedli k parmigiani, ker da ta jed sama je premalo, četudi je zraven ponujena solata, sem razmišljala, kaj neki bi se podalo zraven. Kruh že ne. Krompir smo jedli včeraj. Riž ali testenine ne bi šle. Polenta bo idealna!

Torej skuhala sem polento in jo skupaj s parmigiano pekla (sušila) v pečici. Kombinacija je bila zares idealna. Celo za Johna, ki je občutljiv na polento.

instant polenta

sol

malo masla za pekač

Instant polento skuhamo po receptu na embalaži. Morda za odtenek gostejšo. Pekač namažemo z maslom in vanj vlijemo polento. Pečemo v pečici pol ure na 180 stopinjah. Lahko bi jo tudi sušili na nižji temperaturi dlje časa. V tem primeru bi jo lahko še podolžno prerezali, da bi bila suha skoz in skoz.

Parmigiana z mladim kozjim sirom

Lahko bi rekli tudi Istrska parmigiana ali pa, kot to jed poimenuje Alberto Pucer Melancane v pečici. V tem blogu smo že opisali pripravo klasične parmigiane po receptu prijateljice, ki ob obrokih, ki jih pripravi vedno ustvari rustikalno romantično vzdušje, včasih obarvano še s citati iz klasične grščine. Pucer je jed pripravil na način, da melancanov prej ni popekal v ponvi, kar naložil jih je v pekač. Tudi ni kompliciral s predpripravo paradižnikove omake. V pekač je naložil melancane, parmezan ali zbrinc, paradižnike, baziliko tel sol in poper.

Ideja za istrsko različico pa se je porodila ob priložnosti, ko sem imela v hladilniku hlebček mladega kozjega sira (iz sosednje vasi), v konobi pa še svež melancan in na soncu zrasle paradižnike (od sosede). Skratka same domače sestavine. Pri siru naj še poudarim, da sploh nima okusa po kozah, kot smo ga navajeni. Tisti okus namreč pride, če koze hranijo s svežimi rastlinami, torej z »zelenim«. Kozji pridelki pa so nežnega okusa, brez značilnega priokusa, če so koze hranjene samo s posušenim senom. Vsak dan izvemo kaj novega.

oljčno olje

jajčevec

mladi kozji sir

paradižnik

pasiran paradižnik

česen

posušen feferon

sol

sveža origano in rožmarin

črne olive

sveže bazilika

parmezan

Jajčevce narežemo na 0,5 – 1 cm debele rezine in jih popečemo na oljčnem olju. Naložimo jih v pekač in prelijemo z omako, v katero smo zamešali olupljene in na kockice nasekljane paradižnike, malo pasiranega paradižnika, nasekljan česen, sol, origano in rožmarin ter izkoščičene črne olive in smo jo kuhljali kakšne pol ure. Posujemo še s svežo baziliko in po vrhu naložimo polcentimetrske rezine mladega kozjega sira. Pečemo v pečici na 180 stopinjah 20 minut. Parmigiano še enkrat posujemo z nekaj listi sveže bazilike in naribanim parmezanom. V pečico jo potisnemo še za 10 minut. Izjemno. Še posebej v kombinaciji s pečeno polento.

Breskve s sladkorjem

In sladoledom. Breskve s sladkorjem so ena izmed prajedi mojega otroštva. To pomeni, da imajo pri meni poseben status. V beli skodelici narezane na krhlje, posute in pomešane s kristalnim sladkorjem.  Če gremo s spominsko predstavo še naprej, jih je videti v igri sonca in senc borovcev v beli notranjosti skodelice. Pred leseno hišico v poreškem kampu v zvočnem ozadju škržatov in sproščenih glasov drugih obiskovalcev kampa. Nekje v ozadju občutek mame, ki je narezala in posladkala breskve. Občutek varnosti in ugodja.

Tokrat je pred nami nekoliko posodobljena različica s sladoledom. V prozornem kozarcu. Ob tej priložnosti naj še povem, da v hrvaški ponudbi (Ledovih) sladoledov pogrešam takšne, ki bi v enem pakiranju ponudili samo en okus, ki bi lahko bil sestavni del mnogih sladic. Na primer vaniljo. Imajo pa samo Quattro, kjer so štiri vrste sladoleda že prelite s čokolado in kakšnimi oreščki ali pa v najboljšem primeru Twice z dvema ali tremi okusi. Ob zadnjem obisku trgovine sem odkrila še novo domoljubno različico tega sladoleda, kjer se vanilja in jagoda izmenjujeta v obliki šahovnice. Skratka, kupec mora s tovrstnimi pakiranji nabaviti še en okus, ki ga v tistem trenutku ne rabi.

breskve

kristalni sladkor

vaniljin sladoled

Breskve operemo in narežemo na krhlje ali kockice. Denemo jih v posodo (s pokrovom), jih posladkamo, premešamo in zaprte postavimo v hladilnik za vsaj dve uri. Naložimo jih v kozarec, izmenoma z vaniljinim sladoledom. 

Fižoleti v omaki

Stročji fižol za tiste, ki niste s Primorske. Imela sem še nekaj fižoletov od sosede. Tistih rumenkastih, podolgovatih, ki se primerno skuhani kar topijo v ustih. Bilo jih je ravno prav za prilogo k mesu in pire krompirju. Beilage ali Zuspeis. Nemški prevod priloge mi je prišel na misel, ker sem oni dan slišala našo glasno sosedo, ki se je pritoževala nad svojim najetim kuharjem enemu od njenih tudi glasnih obiskov: »On dobro kuha, ali samo ne zna pripremati onih cušpajza, kako smo bili naviknuti u našoj (finoj) familiji.« Od sosede se namreč sliši vse kar pove, ker govori tako glasno, pa nam vse skupaj deluje kot hrup, torej kot motnja in ne kot nekaj, v čemer bi radovedni sosedi naskrivaj prisluhnili. Sicer je gospođa kar zahtevna. Nikoli ni zadovoljna s tem, kar kuhar nabavi v bližnjih trgovinah. »Juće nije kupio celera in mrkve, i zaboravio je one medene kolače.« Tudi ni nikoli zadovoljna s tem, kar kuhar pripravi. Oni dan je namreč zavzeto pripravljal žar in spekel meso. Ko ga je ponudil gospe, je rekla, da še ni lačna. »Dali ćete možda malo sira, da vam narežem?« »Ne, hvala, neću sira.« Čez pet minut pa mu je glasno s svojim tresočim (finim) glasom naročila: »Ja bih palačinke!« »Dobro gospođa, nema problema, a koju marmeladu, da vam stavim?« »A koje ima?« »Ima od marelice, šljiva i šumskog voća.« »Dali je ta od šumskog voća ona njemačka, ona fina marmelada?« »Da«. »Onda ću onu molim. Dvije palaćinke.«

No, vsega tega sem se spomnila, ko sem pripravljala zušpajz. Tokrat je John predlagal, da ga pripravim tako kot grahovo omako. Vse podobno, le sladkorja nisem dela na začetku na čebulo. H grahu namreč paše nekoliko sladkast okus, k stročjemu fižolu ne.

oljčno olje

malo masla

čebula

česen

stročji fižol

sol

poper
majaron

svež peteršilj

Na hladno oljčno olje denemo nasekljano čebulo in jo steklasto popražimo. Dodamo še na lističe narezan česen in maslo ter prepražimo toliko, da zadiši. Zalijemo z vodo, posolimo, popopramo in dodamo majaron. Ko voda zavre, denemo vanje fižolete in jih kuhamo do mehkega. Na koncu dodamo sveže nasekljan peteršilj.

Omaka ne sme biti pretekoča. Voda deloma povre, deloma pa jo lahko zgostimo s pretlačenim kuhanim krompirjem, ki ga lahko na kose narezanega skuhamo skupaj s fižoleti. Včasih smo sicer zgoščevali z moko, s podmetom, a v teh časih to ni več moderno.

Špageti z inčuni in paradižnikom

Eni boljših pašt zadnje čase. Po spletu sem iskala recepte za šugo s kombinacijo inčunov in paradižnikov. Tale spodaj je bliže tisti iz 24 ur kuhinje. Na Rad dobro jem je bila omaka narejena z belim vinom, nenavadno pa je bilo to, da je bil česen dodan šele pri koncu. Po mojih izkušnjah to ni najbolje zaradi kasnejših občutkov v želodcu. Morda pa je bil spisatelj tistega recepta iz mlajše generacije. Tudi jaz sem včasih, ko sem se začela spoprijemati s kuharijo česen dodajala na koncu. Pa tudi zelo na drobno sem ga morala sekljati, ker kuharski nadzornik ni bil zadovoljen s vsakršno obliko in velikostjo nasekljanih koščkov.

Johnu je bila pašta izjemno pogodu in je predlagal, da recept čim prej zabeležim. Voilà.

Za 2 osebi

200 g špagetov

oljčno olje

ene 14 slanih inčunov

2 stroka česna

čili (suh ali svež)

4 paradižniki

1 žlica kaper

10 črnih oljk

peteršilj

poper

lističi sveže bazilike

(sol)

V ponev z višjim robom na hladno oljčno olje denemo na drobno nasekljana česen in čili, 4 cele oljke ter 10 slanih inčunov. Na manjšem ognju pražimo toliko, da česen zadiši in inčuni razpustijo. Česen nikakor ne sme porjaveti. Dodamo na kockice narezan paradižnik, nasekljane kapre in 6 izkoščičenih na grobo nasekljanih črnih oljk. Popopramo in dodamo peteršilj in pražimo toliko, da tekočina povre. Soliti najbrž ne bo treba, ker je soli že dovolj v sestavinah omake. Pred koncem vmešamo še 4 inčune. Dodamo na zob skuhane špagete, premešamo in po vrhu posujemo lističe sveže bazilike.