Minilo je že leto dni od moje prve objave.
Pravzaprav leto in tri dni. Mojim zvestim spremljevalkam (upam, da je tudi
kakšen spremljevalec), se zahvaljujem za zvestobo! Posebej mami, ki vedno še
kaj pridoda, hčerama, ki tu pa tam pokukajo v družinske recepte, včasih pa tudi
kakšnega prispevajo, tetam in sestričnam in seveda vsem prijateljicam, ki me
spodbujajo in nekatere izmed njih prispevajo tudi kakšno recepturo. Pravzaprav še
sama težko verjamem, da sem v tem času objavila 225 objav v tem delu bloga, če
prištejem še preostale, pa jih je skupaj 429. Bilo bi jih še več, pa sem zaradi
objektivnih razlogov v zadnjem času objavljala nekoliko manj. Žal mi je tudi,
da z zapisovanjem nisem začela že prej, ker je bilo za mano kar precej plodno
obdobje raznih kuhalnih dogodivščin. Kakorkoli že, leto kuhanja, ko mi je kaj
uspelo, kaj pa sem tudi zažgala, je za mano. In ob tem vestnega beleženja in
fotografiranja. Čeprav so slike narejene le s preprostim gospodinjskim
fotoaparatom in vedno niso najboljše, sem se vseeno raje posluževala slikovnega
pristopa. Kuharske knjige brez slik so namreč zame kot za nekatere poljub brez
brk, ali pa po kuharsko, juha brez soli. Torej fotografiranje je pomemben del
zgodbe. Pa ne samo zaradi blogov, predvsem zaradi napora, ki ga je treba
opraviti po tem, ko jed zložiš na krožnik in pred tem, ko omizje začne s
hranjenjem. Običajno zato žrtvujem kar svoj krožnik, ker so ostali običajno
zelo neučakani in zato nejevoljni, če se predolgo mudim okoli fotografiranja. Meni
je torej vse skupaj v veselje, kar se pa vas tiče, sem pa vesela, če vam kaj
pomagajo ali pa, če jih celo radi prebirate (tisti, ki ste prišli do tod, ste
najbrž že med njimi).
Na zdravje ob kozarčku rdečega domačega!
Ni komentarjev:
Objavite komentar