Pic na žaru

Pic, lat. Diplodus puntazzo, hrv. pic, fr. le sar à museau pointu, šp. el picudo, it. il sarago pizzuto, je bil na našem jedilniku na Silvestrovo. V odlični družbi prijateljev smo preživeli prijeten večer z nočjo. Kupljen seveda na puljski tržnici, ki je bila na zadnji dan v letu sicer bolj prazna, a tale dva pica smo vseeno ujeli. Divja in sveža. Drugačnih rib tam tudi ni. No najde se kakšna gojena, za katero se ve, da je (gojena). Je pa toliko divje sveže izbire, da se vedno kaj najde.

Ne bom ponavljala tega, kako gre mož po drva in podkuri v kaminu. Raje preidimo kar k peki na žaru. Postopek je sicer enak, kot že pri prejšnjih tovrstnih podvigih, ki so poisani na blogu. Najdete jih lahko pod rubriko «iz morja». Žerjavica za peko rib je ravno prav vroča, ko lahko nad žarom pet sekund držimo dlan (tega se je John naučil na National Geografic, ko je vsem znan surviver pekel kačo na žaru). Rožmarinovo vejico olupimo igličastih listkov, razen vrha, ki ga bomo rabili za premazovanje z olivnim oljem. Nekaj rožmarinovih lističev zatlačimo v ribe. Čas pečenja je seveda odvisen od velikosti rib. Naši sta bili kilski in smo ju pekli približno 20 minut na vsaki strani. Pri ribi na žaru je pomembno, da jih med peko samo enkrat obrnemo – takrat ko je koža že zapečena. Sicer bi se nam namreč prilepila na rešetko in razpadla.

Pica sta bila odlična. Meso ravno prav spečeno, tako da je bilo še sočno in čvrsto, a se je mehko izgubilo v ustih. Kakšen grižljaj si lahko pokapljamo tudi z boljšim oljčnim oljem, lahko tudi s tistim s citrono. Odvisno od okusa. V vsakem primeru pa je zraven neogibna blitva s krompirjem, lahko tudi skleda mešanih solat iz tržnice in seveda malvazija.

(Brez zamere, tele zadnje stavke sem kar kopipejstala iz enega izmed ribjih blogov, ampak ribe so vedno enako odlične. Posebej od takrat, ko je John pogruntal keč iz nešonal điografika.)