Jadro (medblog)

Nimamo vedno časa in volje, da bi se ukvarjali s pripravljanjem sladice za po kosilu ali pa preprosto za h kavi ali popoldanskemu čaju. Zato je najbolje imeti na zalogi kakšne lokalne kekse. Zakaj lokalne? Tako kot žgane pijače, tudi sladke reči najbolj pašejo tam, kjer so nastale. Tako si na primer na Češkem ne moremo zamisliti česa drugega kot Beherovke, ko pa kupimo flašo za domov, se je doma skoraj ne dotaknemo. Morda je s sladicami le nekoliko drugače, tako kot z vinom. Jih z veseljem použijemo tudi še kje drugje.

Na Hrvaškem so bili in so še vedno zakon Kraševi, Koestlinovi in drugi piškoti. Še vedno se spomnim s kakšnim veseljem smo v trgovini preštevali dinarje, da smo si kupili Domaćico, Moto keks, Paris ali pa Jadro za v šotor na taborjenju. In jih potem s spoštovanjem jedli postopoma, vsak dan malo. In še vedno jih vsake toliko kupimo za v (kuhinjsko) omaro in jih jemo z nostalgijo. Ne le kot spomin na mlajše čase, tudi kot poseben užitek teh časov.

Bučkina tagliata s pršutom in mladim ovčjim sirom

Druga polovica julija je v Istri čas, ko rastejo bučke, ki jih že težko poimenujemo v pomanjševalni obliki. Pravzaprav so to že kar velike bučke. Buče torej. In ker jih ne moremo jesti pripravljenih vedno na enak način, si je treba včasih izmisliti nekaj novega. Pri nas doma imamo bolj domačo in nesofticirano kuhinjo, zato novitet ne iščemo v drugih agregatnih stanjih živil ali pa v spreminjanju njih v peno, koncentrat ali redukcijo. Zato raje poiščemo lokalne sestavine in živilo pripravimo nekoliko drugače. Tako sem bučke narezala na trakove, obogatila pa jih s pršutom in mladim ovčjim sirom.

oljčno olje

bučka

pršut

sveže mediteranske začimbe (rožmarin, origano, timijan)

sol, poper

Bučko torej olupimo, izdolbemo in jo narežemo na trakove. Popražimo jih na oljčnem olju in dodamo na trakove narezan pršut ter začimbe. Tagliatto s pršutom naložimo na krožnik in čeznjo naribamo svežega ovčjega sira. Celo Johnu je bilo všeč.

Popečen tofu s svežimi mediteranskimi začimbami

Tofu sicer ni moje »omiljeno jelo«, tako kot npr. vampi, ki so še v tem času edina jed, ki je ne bi prostovoljno kuhala doma ali pa naročila v gostilni. Sem jih sicer enkrat celo jedla in pojedla, pri sošolki iz fakultete, ki jih je pripravila po tržaško kot hišno specialiteto. Takrat so bili dobri, a kljub temu mislim, da sem jih tistikrat užila zadnjikrat. Na vampe me spomni tudi kulinarična dogodivščina iz Kruševca, ko sem še ne desetletna v samopostrežni restavraciji segla po dunajskem zrezku, ki to ni bil. Po dunajsko so bili spohani vampi. Si mislite, kakšno notranje veselje mi je sprožila notranjost pohanega ovoja. Takšno, da mi ta spomin pomeni dodatno zavoro pri pomisli na uživanje te drobovine.

No, daleč sem zašla s tofujem in mu pravzaprav delam krivico, ko ga primerjam z vampi. Tofu pač pojem, ni pa vrsta hrane, ki bi jo zamenjala s kakšno drugo kot beljakovinski vir. Še vedno dam med testenine raje koščke piščančjega fileja ali pa gambere. Tofuja sem se lotila, ker je pač bil v hladilniku. Na spletu sem poiskala najprimernejši način priprave in ga še malo priredila po svoje. Me je presenetil in z veseljem sem ga pospravila.

Tule na sliki je še nespečen, prelit z marinado.

tofu

limonin sok

česen

sveže mediteranske začimbe

sol, poper oljčno olje

Tofu narežemo na rezine in ga prelijemo z marinado iz limoninega soka, svežih mediteranskih začimb, česna, soli, popra in oljčnega olja. Pustimo stat kakšne pol ure. Na razgreti ponvi ga najprej zlato zapečemo na strani brez začimb, potem še na oni drugi. Zraven postrežemo kakšno kompleksnejšo solato, na primer zeljno z vročim krompirjem in kozarček belega.

Zeljna solata z vročim krompirjem

Takšna solata je prava poslastica za prilogo k pečenemu mesu, zelenjavi ali siru (ali tofujuJ). Topel krompir nekoliko omehča čvrsto strukturo svežega zelja. Slednje dosežemo tudi s tem, da zelje »zmatramo«. Tega sem se naučila od Tržičanke že v študentskih letih, ko smo bili skupaj na smučanju in smo v apartmaju vsi utrujeni od celodnevnega smučanja, pripravljali večerjo. Povedala mi je, da Gorenjci zelje zmatrajo, to je, da ga posolijo in z rokami mehčajo, da postane voljno, s tem pa tudi boljše za uživanje.

Količino sestavin si sestavite po občutku, glede na jedce in želeno razmerje med zeljem in krompirjem. Kumino dodajte, če vam prija. Nekateri je namreč ne marajo.

sveže zelje

sol

krompir

oljčno olje

domač kis

(kumina)

Krompir olupimo, ga narežemo na manjše kose in skuhamo v osoljeni vodi do mehkega. Zeljne liste enega po enega ločimo od zeljne glave, jih zavijemo v rolo in jih na tanko narežemo. V skledi narezano zelje skupaj s primerno količino soli z rokami mesimo, da postane bolj voljno. Dodamo skuhan in odcejen krompir, oljčno olje, kis (in kumino). Premešamo. Uživamo.

Rižota z gobami šitake

Gobam šitake pripisujejo cel kup zdravilnih učinkov, a tudi pri kurativnem uživanju je pomembno, da se držimo priporočenih količin. No, pri gurmanskem uživanju pa običajno ni strahu, da prestopili mero. Gobe šitake so čvrste in odličnega okusa, zato vam toplo priporočam, da se lotite tele rižote.

Za 4 osebe

oljčno olje

1 čebula

4 stroki česna

sveže gobe šitake

400 g riža

majaron

peteršilj

sol, poper

Na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo (pazimo, da ne porumeni!), dodamo na lističe narezan česen in prav tako na lističe narezane gobe šitake. Pražimo, da se gobe nekoliko zmehčajo, spraženo odrinemo na polovico ponve in na drugi popražimo še riž. Vse skupaj premešamo in zalijemo s primerno količino vode (običajno je razmerje riž:voda – 1:2). Solimo, dodamo začimbe in polovico nasekljanega peteršilja ter kuhamo, dokler riž ni kuhan (ravno prav). Preden postrežemo, potresemo še s preostalim peteršiljem.