Tofu sicer ni moje »omiljeno jelo«, tako kot npr.
vampi, ki so še v tem času edina jed, ki je ne bi prostovoljno kuhala doma ali
pa naročila v gostilni. Sem jih sicer enkrat celo jedla in pojedla, pri sošolki
iz fakultete, ki jih je pripravila po tržaško kot hišno specialiteto. Takrat so
bili dobri, a kljub temu mislim, da sem jih tistikrat užila zadnjikrat. Na vampe
me spomni tudi kulinarična dogodivščina iz Kruševca, ko sem še ne desetletna v
samopostrežni restavraciji segla po dunajskem zrezku, ki to ni bil. Po dunajsko
so bili spohani vampi. Si mislite, kakšno notranje veselje mi je sprožila
notranjost pohanega ovoja. Takšno, da mi ta spomin pomeni dodatno zavoro pri
pomisli na uživanje te drobovine.
No, daleč sem zašla s tofujem in mu pravzaprav
delam krivico, ko ga primerjam z vampi. Tofu pač pojem, ni pa vrsta hrane, ki
bi jo zamenjala s kakšno drugo kot beljakovinski vir. Še vedno dam med
testenine raje koščke piščančjega fileja ali pa gambere. Tofuja sem se lotila,
ker je pač bil v hladilniku. Na spletu sem poiskala najprimernejši način priprave
in ga še malo priredila po svoje. Me je presenetil in z veseljem sem ga pospravila.
Tule na sliki je še nespečen, prelit z marinado.
tofu
limonin sok
česen
sveže mediteranske začimbe
sol, poper oljčno olje
Tofu narežemo na rezine in ga prelijemo z marinado
iz limoninega soka, svežih mediteranskih začimb, česna, soli, popra in oljčnega
olja. Pustimo stat kakšne pol ure. Na razgreti ponvi ga najprej zlato zapečemo
na strani brez začimb, potem še na oni drugi. Zraven postrežemo kakšno
kompleksnejšo solato, na primer zeljno z vročim krompirjem in kozarček belega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar