Jota

Joto največkrat srečamo v kraških in vipavskih gostilnah, v okolici Ljubljane pa je najboljša na Šmarni gori. Najbrž zato, ker jo pripravljajo v velikih količinah, gotovo pa nekaj prispeva tudi napor, ki ga ob vzponu vložimo v to, da do jote pridemo. John pravi, da je najboljšo joto jedel v koči na Nanosu, kjer so zmešali repo in zelje. Takšno sem pripravila danes in vam ponujam v spodnjem receptu. Pomembno pri joti je tudi, da kuhamo posebej krompir, fižol ter zelje ali repo. Ko sem se je lotila prvič, sem namreč, ne da bi pogledala v kakšen vir, dela v lonec vse skupaj. In krompir se nikakor ni skuhal. Šele kasneje sem na spletu prebrala, da to ne gre, verjetno zaradi kislosti zelja. V joto običajno dam rjav fižol, danes sem imela doma le belega. Je bila jota pač bolj triestina (berite naprej). Sem pa še bolj orto, kot spodnji kuharji. Posebej kuham tudi meso, ker nikoli ne vem, koliko maščobe bo spustilo in kako slano je. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem ga kuhala skupaj z zeljem in vse skupaj je bilo na koncu preslano. Iz tega razloga joto solim šele na koncu, ko je vse že pomešano.

V wikipediji lahko preberemo, da je jóta kraška in furlanska narodna samostojna jed, oziroma enolončnica. Danes je v Furlaniji skoraj več ne poznajo, medtem ko se je udomačila na Goriškem in povsod po Primorski; splošno je znana kot tipična tržaška posebnost. Samo ime izhaja iz furlanske besede jote, ki izhaja iz galske besede za juho - iutta. Osnovne sestavine so fižol, krompir in kislo zelje, suho svinjsko meso in začimbe  (česen, lovorjev list, sol in poper). Furlanska različica namesto kislega zelja uporablja kislo repo (brovado) in namesto prekajenega mesa kožarico (muzèt ali kotekìn, tudi krodigìn). Po prvi svetovni vojni se je posebno na Tržaškem udomačila brezmesna jota, verjetno zaradi pomanjkanja mesa v vojnem času; to enolončnico je treba zabeliti s sekanico slanine in česna ali vsaj s prežganjem. V zadnjih desetletjih je prišel v navado dodatek celih semen kumine, najbrž po vzoru tirolske kuhinje. Jota mora biti gosta, kar dosežemo z dolgim kuhanjem fižola in krompirja, ki se morata popolnoma »razdreti«. Kdor želi imeti cele koščke krompirja in cel fižol, mora ponuditi zraven jote kruh. Ponekod je navada, da se kruh nadrobi v krožnik in nato zalije z joto ter prelije s surovim olivnim oljem. Joto postrežemo pozimi toplo, poleti pa hladno.

Novakovi ne priporočajo, da bi v joto dali preveč česna, ker pravijo, da lahko preglasi okus zelja ali repe in prekajenega mesa. Tudi v njihovem receptu lahko preberete o ločenem kuhanju sestavin. Oni kuhajo skupaj zelje in prekajeno meso, fižol in krompir pa vsakega posebej.

Ivačič kuha skupaj najprej prekajeno meso in fižol, nato doda krompir. Zelje kuha posebej. V joto da tudi čebulo, gosti pa jo, kot so to delali včasih, z moko.

Novak (Bogdan) v enciklopediji piše, da se v vipavsko joto poleg česna dene tudi čebulo. Joto gostijo s prežganjem. Opisuje pa tudi tržaško joto, v katero dajo pire iz belega fižolčka, stroka česna, olivnega olja, paradižnikove mezge, rožmarina, soli in popra. V joto dajo posebej kuhano zelje in še kuhane testenine. Za pravo istrsko joto pa piše, da je brez krompirja oziroma testenin.
V kraški joti mora biti po izročilu rjav fižol in ne bel, kot je spodaj skuhano in slikano. Spodnja je pač fuzija.

Za 4 osebe

500 g zelja ali/in repe

500 g prekajenega mesa

250 g kuhanega fižola

500 g krompirja

olivno olje

2 stroka česna

lovorjev list

sol, poper

Zelje in repo oplaknemo v cedilu in kuhamo tričetrt ure v vodi s poprom in lovorovim listom. Prekajeno meso kuhamo v vodi pol do tričetrt ure. Krompir olupimo in narežemo na manjše koščke ter ga skuhamo v vodi do mehkega. Na olivnem olju na hitro popražimo na lističe narezan česen. Naj ostane bel in ne porjavi. Nanj dodamo na kose narezano prekajeno meso, kuhano zelje ali repo, ter kuhana krompir in fižol. Dodamo tudi tekočino, ki je ostala od kuhanja prekajenega mesa, a le toliko, da dodobra prekrije enolončnico. Krompir in fižol lahko malo pretlačimo, lahko pa ju tudi pustimo v kosih oziroma zrnih. Dosolimo in popopramo po okusu.