Rižota z radičem

Jedi z rdečim radičem sem prvič okušala v Trentu (Trentino Alto Adige), pred kakšne četrt stoletja. S testeninami, na pici in v rižoti. Radič je v tovrstnih jedeh praviloma toplotno obdelan, tega pa niso opazili v nekaterih slovenskih gostilnah, ki so kombinacije z radičem ponujali v začetku devetdesetih let. V znani ljubljanski piceriji so ga, na primer, posuli svežega po vrhu pice, ko je bila že spečena. In to precejšnje količine. Narobe. Bolje bi bilo, ko bi ga ponudili posebej.

Za to italijansko pokrajino je značilna tudi kombinacija radiča z gorgonzolo.

Za 4 osebe

olivno olje

30 g masla

1 čebula

slabe četrt kile rdečega radiča (naj bi bil treviški, lahko je tudi tisti v glavici, vrste palla rosa ali pa verona)

300 g riža za rižote

1 dl suhega belega vina

juha ali voda (skupaj z vinom v razmerju 2:1 do riža)

sol, sveže mleti poper

40 g parmezana ali grane padano

Na ponvi, primerni za rižoto, na hladno olivno olje in malo masla denemo nasekljano čebulo. Pražimo, a pazimo, da ne porjavi. Čebulo potisnemo na stran in dodamo še rdeči radič in ga pražimo, da nekoliko popusti in postane rjavkast. Potisnemo ga k čebuli in do steklastega leska prepražimo še riž. Premešamo in dodamo vino. Danes sem uporabila mešanico chardonnaya in belega pinota in se je lepo podala k ostalim okusom. Seveda pa lahko uporabite katero koli suho belo vino. Dodamo še juho, lahko pa tudi kar vodo. Če v slednjem primeru želimo malo jušni okus, pa pogoljufamo s kakšno polovičko goveje kocke. Kuhamo na majhnem ognju, dokler riž ni skuhan. Ne preveč, ravno prav. Kuhanje rižote pač terja nenehno gospodinjino pozornost do mehkobe riža. Na koncu v rižoto vmešamo še nariban sir in preostanek masla. Ponudimo z istim vinom, ki smo ga uporabili za zalivanje. Okusa jedi in pijače se lepo dopolnjujeta.
Še to. Če želimo manj holesterolno jed, se lahko maslu tudi ognemo. Zgubi sicer nekaj na svoji popolnosti, a plemeniti okus radiča vseeno okusimo.