Pirini rezanci z ohrovtom

Doma smo imeli sveže domače pirine rezance, ki jih je naredila mlajša hči. Pravzaprav imamo zadnje čase velikokrat odprto domačo tovarno testenin. Če pobrskate po blogu, lahko najdete testenine vseh vrst. Tokrat smo imeli torej pirine, imeli pa smo tudi nekaj brstičnega ohrovta, pa tudi nekaj mladih poganjkov navadnega. Vse iz domače prireje, torej bio in polnega okusa. To opisujem iz razloga, ker velikokrat kosilo sestavim tako, da pogledam po zalogah in si z mislimi na brbončicah zaokrožim okus. Tokrat sem dobila asociacijo na testenine s stročjim fižolom in krompirjem. Pirini rezanci z raznimi ohrovti in krompirjem so bili v tem kontekstu prava stvar. Če so vam takšni okusi všeč, vam zelo priporočam, da se lotite tele jedi.

Za 2 osebi

200 g pirinih rezancev

oljčno olje

2 stroka česna

nekaj listov ohrovta

2 prgišči brstičnega ohrovta

(brstiči naj bodo manjši, v nasprotnem primeru ga narežite na manjše kose)
2 krompirja

sol, poper

lovorjev list

kumina

Ohrovtove liste narežemo na manjše, brtični ohrovt tudi, če so brstiči preveliki. Krompir olupimo in narežemo na manjše kose. Na oljčnem olju prepražimo prečno narezan česen, na rezine debeline tri milimetre. Pražimo le toliko, da zadiši in pazimo, da ne porjavi. Nanj denemo ohrovt in ga zalijemo s toliko vode, da je pokrit. Dodamo še narezan krompir, posolimo in začinimo. Dodamo lahko tudi nekaj semen kumine, če nam je seveda všeč (nekaterim namreč ni pogodu). Kuhamo dokler krompir ni skuhan, pustimo tudi, da tekočina čim bolj povre. Na koncu namreč potrebujemo gosto omako iz ohrovta in koščkov krompirja s katero zmešamo kuhane pirine rezance. In to je vse. Zdrava in okusna jed.

Pic na žaru

Pic, lat. Diplodus puntazzo, hrv. pic, fr. le sar à museau pointu, šp. el picudo, it. il sarago pizzuto, je bil na našem jedilniku na Silvestrovo. V odlični družbi prijateljev smo preživeli prijeten večer z nočjo. Kupljen seveda na puljski tržnici, ki je bila na zadnji dan v letu sicer bolj prazna, a tale dva pica smo vseeno ujeli. Divja in sveža. Drugačnih rib tam tudi ni. No najde se kakšna gojena, za katero se ve, da je (gojena). Je pa toliko divje sveže izbire, da se vedno kaj najde.

Ne bom ponavljala tega, kako gre mož po drva in podkuri v kaminu. Raje preidimo kar k peki na žaru. Postopek je sicer enak, kot že pri prejšnjih tovrstnih podvigih, ki so poisani na blogu. Najdete jih lahko pod rubriko «iz morja». Žerjavica za peko rib je ravno prav vroča, ko lahko nad žarom pet sekund držimo dlan (tega se je John naučil na National Geografic, ko je vsem znan surviver pekel kačo na žaru). Rožmarinovo vejico olupimo igličastih listkov, razen vrha, ki ga bomo rabili za premazovanje z olivnim oljem. Nekaj rožmarinovih lističev zatlačimo v ribe. Čas pečenja je seveda odvisen od velikosti rib. Naši sta bili kilski in smo ju pekli približno 20 minut na vsaki strani. Pri ribi na žaru je pomembno, da jih med peko samo enkrat obrnemo – takrat ko je koža že zapečena. Sicer bi se nam namreč prilepila na rešetko in razpadla.

Pica sta bila odlična. Meso ravno prav spečeno, tako da je bilo še sočno in čvrsto, a se je mehko izgubilo v ustih. Kakšen grižljaj si lahko pokapljamo tudi z boljšim oljčnim oljem, lahko tudi s tistim s citrono. Odvisno od okusa. V vsakem primeru pa je zraven neogibna blitva s krompirjem, lahko tudi skleda mešanih solat iz tržnice in seveda malvazija.

(Brez zamere, tele zadnje stavke sem kar kopipejstala iz enega izmed ribjih blogov, ampak ribe so vedno enako odlične. Posebej od takrat, ko je John pogruntal keč iz nešonal điografika.)

Rahla čokoladna torta

Tudi ta recept je iz knjige La nonna La cucina La vita, ki me je letos prijetno pričakala pod novoletno jelko. Čudovita čokoladna torta brez moke in tudi brez kakšne druge sestavine, ki včasih nadomesti mandeljne. Najprej sem mislila, da gre za kakšnega tiskarskega škrata, ker vemo, da je še vsak sufle malo poprašen z moko. Tu pa nič. Bom nehala pisati, ker me že boli vrat, pri pogledovanju na ekran in v knjigo. Če bi me kdo od mojih bližnjih rad razveselil z uporabnim rojstnodnevnim darilom, bi mi zelo prav prišlo leseno stojalo za knjigo, ki ga imajo v tisočinendar. Rabila bi ga za dve priložnosti. Najprej seveda za osnovni namen, torej za pogledovanje na recept ob vrtenju kuhalnice in za pogledovanje v knjigo ob zapisovanju receptov. Še bolj pa bi me razveselilo to, ker bi vedela, da je darovalec bral recept za rahlo čokoladno torto. Tale torta je sicer v originalu postrežena z maskarponejevo kremo, mi pa smo tokrat imeli sladko smetano. Tudi zelo v redu.

Za tortni model premera 28 cm

250 g temne čokolade

125 g masla

6 jajc

2 žlici sladkorja v prahu

V bain marie stopimo čokolado skupaj z maslom. Rumenjake ločimo od beljakov. Beljake stepemo v sneg, rumenjake pa zamešamo s sladkorjem v prahu. Stopljeno čokolado dobro zmešamo z rumenjaki, nato v čokoladno maso previdno vmešamo sneg. Testo vlijemo v tortni model, ki smo ga dobro pomazali z maslom in potresli s kakavom. V naprej ogreti pečici pečemo 30 do 35 minut pri 140 stopinjah. Torto ohladimo, jo zvrnemo iz modela in posujemo s sladkorjem v prahu. Postrežemo s kakšno maskarponejevo ali pa vaniljevo kremo, lahko tudi s kepico sladoleda ali pa sladko smetano ter jagodovim prelivom, ki je nekoliko redkejša jagodno jagodna marmelada. 

Možna je tudi različica s kakavom, tako da uporabite 100 g kakavovega prahu in poleg 125 g masla še dodatne 100 g maščobe - lahko je maslo, ali pa tudi kokosova mast.

Špinačni ravioli

Nikoli si nisem mislila, da je priprava špinačnih testenin tako enostavna. Za testo lahko uporabimo katerokoli moko, verjetno so najprimernejše bela, kamutova ali pa pirina. Tile na sliki so s kamutovo, ki še proseva na nekaj njih. V tem blogu je recept za testo, nekaj predlogov za polnila, pa si lahko ogledate na prejšnjem. Pogumno na delo!

500 g moke

4 srednje velika jajca

400 g špinače

ščepec soli

Špinačne liste očistimo, operemo in dobro osušimo. Vsak špinačni list nato prepognemo na pol in odstranimo listno žilo. Špinačne liste stresemo v krop in jih kuhamo toliko, da se zmehčajo, kakšni dve minuti. Dobro jih odcedimo in takoj potopimo v hladno vodo, da ustavimo kuhanje. Liste nato stresemo v cedilo in pustimo, da se odteče odvečna voda. Na veliko desko stresemo moko. Na sredini naredimo jamico in vanjo vlijemo dobro stepena jajc in s konicami prstov začnemo gnesti od sredine, tako da postopoma zajemamo moko z jajci. Ko smo zgnetli vso moko z jajci, špinačo z rokami dobro ožamemo, da iz nje iztisnemo vso odvečno vodo. Nato jo drobno sesekljamo. Sesekljano špinačo skupaj s soljo dodamo v skledo s testom. Vse skupaj dobro pregnetemo in po potrebi dodamo še malo moke. Mesimo približno deset minut, da dobimo prožno in gladko testo. Oblikujemo ga v hlebček, ki ga zavijemo v plastično folijo za živila in pustimo, da pol ure počiva. Testo razvaljamo s strojčkom za testenine, pripravimo poljubno polnilo in oblikujemo raviole (glej recept za raviole).

Ravioli iz polnozrnate moke

Iz kamutove, pirine in ajdove moke, tudi s špinačo. In z različnimi polnili. Veliko ročnega dela, a ne izgubite poguma. Trud bo poplačan. Vsekakor pa se tega podviga ne lotevajte brez strojčka za testenine. Raviole je po navdihu iz Larissine knjige La nona La cucina La vita izdelala moja hči. Pripravila je različno različne. Iz različnega testa in z različnim polnilom. Ne vem kakšne vse variacije teh različic je naredila, zato bom napisala recept za testo in za polnila. Potem pa variirajte po mili volji.

Testo

(za testo lahko uporabite kamutovo, pirino ali ajdovo moko)

500 g moke

4 srednje velika jajca

sol

po potrebi malo vode

Nadev 1

oljčno olje, čebula, suhi paradižniki, kapre, kaplja balzamičnega kisa, kozji sir

Nadev 2

oljčno olje, špinača, česen, kozji sir

Nadev 3

oljčno olje, česen, jajčevci, zmleti orehi, kozji sir

Testo

Moko stresemo na delovno površino, naredimo vanjo jamico, v katero damo jajca in sol in močno mesimo, da nastane čvrsto testo. Če pa je le prečvrsto, mu lahko dodamo za pol jajčne lupine vode. Testo zavijemo v vlažno krpo in pustimo, da počiva približno 30 minut.

Testo najmanj 8 do 10 krat zavrtimo skozi široko odprtino strojčka za rezance. Če je še nekoliko lepljivo, ga na delovni površini malce osušimo, približno 15 minut. Nato nastavimo strojček na najmanjšo odprtino, da dobimo tanke testene liste.

Nadev

Nadeve pripravimo na enak način. Na malce oljčnega olja prepražimo vse sestavine, razen kozjega sira, ki ga naribamo na kocu, ko se masa ohladi.

Ravioli

Na testene liste v primernem razmiku polagamo kupčke nadeva. Nanje položimo drug list testa in ga okoli nadeva pritisnemo ob prvega. Potrudimo se, da je vse skupaj dobro zatisnjeno, da nam med kuho nadev ne bi uhajal iz raviolov. Potem z cikcak kolesom obrežemo raviole.

In to je vse.

Domače testenine iz pirine moke

Kar dolgo sem se pripravljala, da bi poleg običajne in koruzne različice domačih testenin, pripravila tudi kakšne iz bolj zdravih mok. Prehitela me je mlajša hčera, ki je pogumno, kot že kakšna zelo izkušena kuharica »iz prve« pripravila pirine rezance.

500 g pirine polnozrnate moke

4 srednje velika jajca

sol

po potrebi malo vode

Moko tresemo na delovno površino, naredimo vanjo jamico, v katero damo jajca in sol in močno mesimo, da nastane čvrsto testo. Če pa je le prečvrsto, mu lahko dodamo za pol jajčne lupine vode. Testo zavijemo v vlažno krpo in pustimo, da počiva približno 30 minut.

Testo najmanj 8 do 10 krat zavrtimo skozi široko odprtino strojčka za rezance. Če je še nekoliko lepljivo, ga na delovni površini malce osušimo, približno 15 minut. Nato nastavimo strojček na najmanjšo odprtino, da dobimo tanke testene liste. Nato jih povlečemo skozi nastavek za rezance. 

Bučna juha s pomarančo

In rdečim poprom. Bučno juho sem že kuhala za tale blog. Nisem pa se mogla upreti skušnjavi, da ne bi poskusila pripraviti še bučne s pomarančo. V podobni juhi sem pred dobrim mesecem uživala v Bistroju Bazilika, ko smo tam s prijateljicami praznovale jesensko zimski del rojstnih dni s pripravo na srečno novo leto. Prepustile smo se popoldanskemu jedilniku bistroja in na mizo je najprej priromala juha iz muškatne buče s posebno aromo. Najprej smo seveda ugibale, kaj naj bi to bilo. Po ugibanju in z gostiteljevo pomočjo smo prišle do ugotovitve, da gre za pomarančno. Meni je bilo izjemno, zato sem se ročno lotila priprave takšne juhe doma ob prvi priložnosti, ko sem imela na razpolago muškatno bučo. Na koncu sem ji dodala sok sveže stisnjene pomaranče in jo začinila z rdečim poprom (to slednje je bil pa moj doprinos). Vsem domačim sicer ni bila po godu, ker ima v okusu nianso pomaranče, zame pa je bila izjemna. Okus sladkaste muškatne buče se odlično zlije z okusom kiselkasto sladke pomaranče. Okusi so pač različni, če vas zamika, vam priporočam, da poskusite.

oljčno olje

6 strokov česna

1 čebula

1/2 kg muškatne buče

lovor

sol, poper

1 pomaranča

rdeči poper

Na oljčnem olju najprej steklasto prepražimo nasekljano čebulo, na koncu dodamo še stroke česna. Nato dodamo na kose narezano bučo, malce popražimo in zalijemo s toliko vode, da so buče prekrite. Začinimo in kuhamo kakšnih dvajset minut. Iz juhe vzamemo lovorjev list in jo sesekljamo s paličnim mešalnikom. Stisnemo sok pomaranče in ga vmešamo v juho. Juho nadevamo na krožnike in na vsakega damo še ščepec nasekljanega rdečega popra. 

Obletnica (medblog)

Minilo je že leto dni od moje prve objave. Pravzaprav leto in tri dni. Mojim zvestim spremljevalkam (upam, da je tudi kakšen spremljevalec), se zahvaljujem za zvestobo! Posebej mami, ki vedno še kaj pridoda, hčerama, ki tu pa tam pokukajo v družinske recepte, včasih pa tudi kakšnega prispevajo, tetam in sestričnam in seveda vsem prijateljicam, ki me spodbujajo in nekatere izmed njih prispevajo tudi kakšno recepturo. Pravzaprav še sama težko verjamem, da sem v tem času objavila 225 objav v tem delu bloga, če prištejem še preostale, pa jih je skupaj 429. Bilo bi jih še več, pa sem zaradi objektivnih razlogov v zadnjem času objavljala nekoliko manj. Žal mi je tudi, da z zapisovanjem nisem začela že prej, ker je bilo za mano kar precej plodno obdobje raznih kuhalnih dogodivščin. Kakorkoli že, leto kuhanja, ko mi je kaj uspelo, kaj pa sem tudi zažgala, je za mano. In ob tem vestnega beleženja in fotografiranja. Čeprav so slike narejene le s preprostim gospodinjskim fotoaparatom in vedno niso najboljše, sem se vseeno raje posluževala slikovnega pristopa. Kuharske knjige brez slik so namreč zame kot za nekatere poljub brez brk, ali pa po kuharsko, juha brez soli. Torej fotografiranje je pomemben del zgodbe. Pa ne samo zaradi blogov, predvsem zaradi napora, ki ga je treba opraviti po tem, ko jed zložiš na krožnik in pred tem, ko omizje začne s hranjenjem. Običajno zato žrtvujem kar svoj krožnik, ker so ostali običajno zelo neučakani in zato nejevoljni, če se predolgo mudim okoli fotografiranja. Meni je torej vse skupaj v veselje, kar se pa vas tiče, sem pa vesela, če vam kaj pomagajo ali pa, če jih celo radi prebirate (tisti, ki ste prišli do tod, ste najbrž že med njimi).

Na zdravje ob kozarčku rdečega domačega!

Zdrobov narastek

Narastki so meni ljube jedi. Rižev, kruhov, vaniljev in še kakšen. Danes imamo zdrobovega, recept sem poiskala v kuharski knjigi, ki je najboljša za klasiko. Pri mojstru Ivačiču. Lahko ga delamo natur, ali pa s kakšnimi dodatki – rozinami, sadjem, pinjolami. Vsekakor pa na narastku ne sme manjkati preliva. Ivačič je zapisal: sadni sok za oblivanje, jaz pa sem tokrat uporabila doma pripravljeno malinovo marmelado. Recept sem prepisala kar v originalu. Tako se mi zdi bolj sočen, pa tudi besednjak, ki so ga pri recepturah za kuho uporabljali včasih je zelo zanimiv.

Še nekaj – Ivačičev recept je nastal v času, ko se še niso zavedali, da so limone škropljene. Zato limono nujno zdrgnite in operite z vročo vodo.

½ l mleka

18 dkg zdroba

10 dkg masla

8 dkg sladkorja

zrnce soli

4-6 jajc

limonova lupinica

sadni sok za oblivanje

V dobro pološčeni kozici zavremo mleko, dodamo zrnce soli in maslo in s šibo zakuhamo zdrob. Ko se masa ohladi, dodamo rumenjake, limonovo lupino in sneg, ki smo mu, ko je bil že stepen, dodali sladkor. Ognja varno skledo ali ponev namažemo z maščobo, obtresemo z drobtinicami, vanjo zvrnemo maso in jo povrh zgladimo. Narastek pečemo v srednje vroči pečici. Če smo ga pekli v ognjavarni skledi, ga v isti posodi tudi serviramo. Če pa smo ga pekli v ponvi ga, ko se nekoliko ohladi, razrežemo, posladkamo in zložimo na krožnik. Narastku lahko dodamo tudi pest rozin, namesto limonove, pa lahko vzamemo tudi pomarančno lupino. V sezoni lahko v narastek zarinemo tudi nekaj sladkanih jagod. sok, ki nam od jagod ostane, uporabimo za oblivanje. Sicer pa narastek pred serviranjem oblijemo s sadnim sokom. Poleg lahko ponudimo tudi vinski šodo ali tolčeno smetano.

Enako maso lahko uporabimo tudi za zdrobov puding. Namesto, da bi narastek pekli, ga v namazanem in s sladkorjem potresenem modelu – kuhamo.

Pečen krompir s timijanom

Prvovrstna priloga. Tudi z vidika, ker jo potisnemo v pečico in se med peko lahko svobodno ukvarjamo z ostalo kuharijo. Za to jed mora biti svež. Jaz sem imela srečo - vsled tople zime se je timijan obdržal še v lončku na vrtu. Pri tej peki pa se mi je odlično obnesel še en hint, za katerega pa se točno ne spomnim vira. Morda gurman iz Skaručne ali pa Novakovi. Med krompir sem v pekač dela še cele stroke česna. Krompir je dobil čudovito dodatno aromo.

krompir

oljčno olje

vejice svežega timijana

nekaj kosmov masla

sol

V naoljen pekač naložimo olupljen in narezan krompir ter olupljene cele stroke česna. Dodamo cele vejice timijana. Premešamo, da se oljčno olje oprime krompirja. Pečemo na 180 stopinjah toliko časa, da se krompir zlato zapeče. Zadnjih nekaj minut peke dodamo še kosme masla. Vzamemo iz pečice, posolimo in ponudimo. Jaz sem ga tokrat z biftkom z zelenim poprom.

Biftek z zelenim poprom

Po nekaj sladkih objavah sem dolžna zapisati še kakšen recept za bolj konkretno hrano. Tako bodo zadovoljni tudi bralci, za katere obrok brez konkretnega mesa ni pravi obrok. Takšen biftek je čudovita rešitev za bolj slovesno kosilo ali večerjo, če za kuho nimamo največ časa. Tudi prilogo lahko zelo poenostavimo in v pečici spečemo hrustljavi krompir stimijanom.

primerno debeli zrezki pljučne pečenke

sol, poper, oljčno olje

zeleni poper

konjak

Biftke natremo z malo soli, popopramo in naoljene spravimo v polivinilno vrečko, tako, da iztisnemo zrak. Najbolje je, da so tako v paci kakšen dan ali dva (gurman iz Skaručne jih tam pusti štirinajst dni, najbrž so po koncu tovrstnega pacanja podobni tistim izpod tatarskih sedel). Glede na to, da je pljučna, pa bo dovolj, če so tam nekaj ur. Bo ravno tako dobro. Pripravimo si vse ostalo za zaključek jedi, biftke namreč spečemo na hitro in ob peki ne bomo imeli prav veliko časa za zbiranje preostalih sestavin za kuhanje. Torej nasekljamo zeleni poper, pripravimo šilce konjaka, krožnike za serviranje in zaključimo kuhinjska opravila s prilogami. Na vročo ponev položimo biftke in jih na hitro popečemo po vsaki strani. Ob koncu v ponev dodamo še zeleni poper. Čas popekanja je odvisen od tega, kako zapečeno meso želimo. Vsak po svoje, okusi so pač različni. Biftke brez popra odložimo na krožnike in medtem, ko počivajo na ponev s poprom ulijemo še šilce konjaka. Dodamo še kakšno žlico ali dve sladke smetane, na hitro premešamo in polijemo preko biftkov. Nič lažjega. Da zaokrožimo okus, zraven postrežemo kakšno primorsko rdeče vino žametnega okusa.