Kolač z arancini

Še vedno iščem idealen biskvit za tovrstne kolače. Tisti, ki imajo veliko jajc in malo moke so preveč prožni, tisti z veliko masla premastni, tisti z veliko moke in mleka prekompaktni, jogortov biskvit je tudi nekako specifičen. Tudi tale recept, ki sem ga izbrskala iz spleta še ni optimalen. Je pa bil eden v nizu poskusov. Kakršen koli je že bil, so mu doma narejeni arancini dali poseben čar. Mediteransko navdahnjeno pecivo je vedno nekaj posebnega.

400 g moke

150 g masla sobne temperature

200 g sladkorja

6 jajc sobne temperature

1 vaniljin sladkor

2 žlici kakava

1,5 dl mleka

0,5 dl ruma

2 zvrhani žlici nasekljanih arancinov

ščep soli

sladkor v prahu za posip

Arancine namočimo v rum. Stepemo beljake. V posebni posodi penasto umešamo še rumenjake, maslo in oba sladkorja. Vmešamo še mleko in ščep soli. Nato postopoma dodajamo presejano moko in sneg. stepemo rumenjake, maslo, sladkorja, dodamo mleko, ščep soli. Na koncu vmešamo še rum z namočenimi arancini. Nalijemo v namaščen in z moko potresen model in pečemo na 180 stopinjah približno 40 minut. Odvisno od pečice in oblike pekača.

Ovseni kruh

Med bero že spečenih vrst kruha v tem blogu še ni bilo ovsenega. Polega tega sem ga že večkrat iskala po policah trgovin upajoč, da bom našla v modelu pečeno podolgovato štruco, ki se je spomnim iz mlajših let. Pa je nisem našla. Včasih imajo v trgovini nek ovsen hlebec, ki pa zdaleč ni podoben tistemu, ki bi ustrezal mojim predstavam. Tako sem se ga namenila pripraviti in med bio mokami našla polkilsko ovseno. Na spletu sem našla recept, podobnega spodnjemu. S spečenim še nisem bila povsem zadovoljna, morda bi bilo bolje povečati delež pšenične moke. Najbrž bi je moralo biti več kot ovsene. Kruh je bil namreč preveč kompakten in tudi premočnega okusa, glede na spomine na tistega iz mlajših let.

500 g ovsene moke

300 g ostre pšenične moke

3 dl mlačne vode ali več

1 vrečka kvasa

1 žlica sladkorja

2 žlički soli

nekaj ovsenih kosmičev

Iz sestavin zamesimo gibko testo. Vode damo najprej 3 dl, potem pa po potrebi še dolivamo, a previdno, da testo ne bi bilo mokro in lepljivo. Če se nam zgodi slednje, pač dodamo še malo moke. V skledi naj vzhaja 2 uri, potem ga premesimo, oblikujemo štruce, ki jih povaljamo v ovsenih kosmičih in denemo v podolgovate modele za kruh, kjer naj vzhaja še vsaj eno uro. Poškropimo ga z vodo in denemo ga v pečico, razgreto na 230 stopinj. Pečemo ga 10 minut, temperaturo zmanjšamo na 180 stopinj, kruh še enkrat poškropimo in pečemo še 20 – 30 minut, lahko pa še več, odvisno od debeline in oblike kruha. Štruce ohladimo na mrežici.

Tramezzini z lososom

Zadnjič, ko sem bila v Trstu sem se ob kavi na Trgu enotnosti spet pokusila penasto mehke  sendvičke, ki se jih v glavnem spomnim iz italijanskih doživetij, podobne sem jedla tudi v Londonu, pa tudi na Cipru, kjer so bili postreženi s krompirjevimi cekinčki (čipsom). Zato sem ob zadnjem obisku pri najboljšem sosedu ročno poiskala že narezane in obrezane plošče penastega kruha in kakšen teden čakala, da bo vsa družina doma in pripravim tramezzinčke. Že vnaprej sem vedela, da bodo eni z lososom, drugi pa morda z mortadelo ali pršutom. Zraven pa ponudimo kakšno penino, še bolje pa Gingerino ali pa sok s Camparijem.

kruh za tramezzine
philadelphia sir ali maslo

rezine dimljenega lososa

trdo kuhana jajčka

listi koromača (če je sezona)

Kruhovo ploščo namažemo s philadelphijo ali maslom in jo obložimo s plastjo dimljenega lososa. Na prvo plast nadeva spet denemo kruh in ga namažemo, nanj nadevamo na kolobarčke narezana trdo kuhana jajčka, še nekaj lososa in za okus nekaj lističev koromača. Vse skupaj prekrijemo spet s plastjo kruha in narežemo na rezine. Lahko tudi na trikotne.

Tramezzini z mortadelo

Poleg tistih z lososom, sem tokrat pripravila še tramezzine z mortadelo. Pri pripravi tega prigrizka lahko sicer pustimo domišljiji prosto pot. Odlični bi na primer bili tudi s pršutom, mozzarelo, češnjevimi paradižniki in baziliko.

kruh za tramezzine

philadelphia sir ali maslo

na tenke rezine narezana mortadela

trdo kuhana jajčka

češnjevi paradižniki

listi mlade špinače

Kruhovo ploščo namažemo s philadelphijo ali maslom in jo obložimo s plastjo mortadele, narezanimi kolobarčki trdo kuhanega jajca, narezanimi češnjevimi paradižniki in opranimi in osušenimi listi mlade špinače. Vse skupaj prekrijemo spet s plastjo kruha in narežemo na rezine. Lahko tudi na trikotne.

Pljukanci s šparglji, pršutom in parmezanom

V temle blogu sem že pisala o pljukancih s šparglji in pršutom, a z drugačnimi osnovnimi omakami. Tokrat sem dodala malce sladke smetane in naribanega parmezana, ki sta lepo zaokrožila prepleten okus divjih špargljev in pršuta.

Na osebo

100 g pljukancev

osem divjih špargljev

rezina kuhanega pršuta

oljčno olje

sol poper

pol deci belega vina

malo sladke smetane

nariban parmezan

Špargljem odstranimo olesenele dele (in jih prihranimo za juho ali špargljevo žganje), mehkejše dele narežemo na centimetrske koščke, pet centimetrske vršičke denemo na poseben kupček. Na oljčnem olju prepražimo na rezine narezan kuhan pršut in ga denemo na stran. Na isto olje denemo centimetrske koščke špargljevih stebelc, premešamo, zalijemo z vinom in nekaj vode, popopramo in posolimo ter kuhljamo deset minut, da povre skoraj vsa tekočina. Dodamo še špargljeve vršičke in prepražen pršut in kuhamo na majhnem ognju še pet minut. Vmešamo še ravno prav sladke smetane. Medtem smo skuhali testenine. Odcedimo jih in vmešamo v omako skupaj z naribanim parmezanom. Ponudimo s kozarčkom istrske malvazije, če lovimo okus špargljev, lahko pa tudi refoška, če bi se raje približali pršutu.

Biskvit s sivko

Masleni biskvit, ki je osnova tej sladici, je bil prva vrsta biskvita, katerega pripravo sem osvojila v mladih letih. Pripravljala sem ga na različne načine – s čokolado, sadjem, kot marmorni kolač – in vedno v istem okroglem pekaču z luknjo, v katerem sem spekla tudi tega s sivko. Preplet okusov vaniljinega biskvita in sivke je super kombinacija. Priporočam!

4 jajca

15 dkg sladkorja

1 vaniljin sladkor

10 dkg moke

10 dkg masla

posušeni cvetovi sivke

šilce sivkinega likerja (če ga imamo pri roki, ni pa nujno)

sladkor v prahu

Beljake stepemo v sneg. Penasto zmešamo rumenjake s sladkorjema, nežno vpotegnemo presejano moko in sneg. Dodamo stopljeno, a malo ohlajeno maslo in na koncu še sivkin liker in cvetove sivke. Testo vlijemo v pomaščen in pomokan pekač in ga pečemo približno 20 minut na 180 stopinjah. odvisno od pekača in pečice. Zvrnemo ga iz modla in posujemo s sladkorjem v prahu. Ponudimo ga lahko s sivkinim likerjem. Po tem desertu bomo zaradu zdravilnih učinkov sivke bolj umirjeni in sproščeni.

Matevž in pečeno zelje

In istrska klobasica, katere priprave pa ne bom opisovala. Ker nisem vešča izdelovanja kolin. Istrsko klobasico sicer najprej skuhamo v vodi, nato jo osušimo s papirnimi kuhinjskimi brisačkami in spečemo na oljčnem olju.

Matevž

krompir

rjav fižol

sol

maslo

mleko

Krompirja in fižola naj bo nekje v razmerju ena proti ena, lahko pa je krompirja tudi več. Odvisno od tega, kakšnega matevža si želimo, seveda pa tudi od tega koliko česa imamo pri roki. Krompir olupimo, narežemo in skuhamo v osoljeni vodi. Fižol čez noč namočimo in skuhamo v osoljeni vodi. Vodo odcedimo ter krompir in fižol pretlačimo skupaj s kosmom masla. Dodamo ogreto mleko, premešamo in po okusu še dosolimo.

„Jedes Böhnchen gibt ein Tönchen" - An jedem Sprichwort ist auch etwas Wahres dran.

Pečeno zelje

kislo zelje

oljčno olje

poper

Kislo zelje speremo in odcedimo. Denemo ga na vroče oljčno olje, najbolje na tisto, kjer se že praži istrska klobasica ali kakšna druga pečenica, da si bo pridobilo malo okusa. Lahko pa tudi kar samega, če nam ne prija okus klobasic. Pražimo ga petnajst do dvajset minut, tako da se malce osuši pa tudi, da se malo hrustljavo zapeče.

Skutna gibanica

Je v bistvu kot štrudelj, le da sta testo in nadev naložena izmenoma v vodoravnih pasovih. Včasih se je preprosteje in priročnejše lotiti takšne oblike. Ker je to gibanica, je lahko nekoliko višja, lahko pa sami dodajamo še druge vrste nadevov v plasti, na primer jabolka, mak in orehe in pridemo bliže prekmurski različici. Takšno s skuto in jabolki smo že pripravljali v tem blogu.

Namesto masla lahko uporabimo tudi stopljeno maščobo kokosa.

vlečeno testo

500 g nepasirane skute

2 dl kisle smetane

2 dl sladke smetane

2 jajci

3 žlice sladkorja

1 vaniljin sladkor

šilce ruma

cimet

naribana lupinica bio limone

malce mleka

maslo

sladkor v prahu

Beljaka stepemo v sneg. Rumenjaka penasto zamešamo s sladkorjema. Vmešamo še obe vrsti smetane, nato še skuto, rum, cimet in naribano limonino lupinico. Najbrž je odveč dodati, da limono tudi če je deklarirana kot bio, za vsak primer dobro zdrgnemo z vročo vodo. Previdno vmešamo še sneg. Na pekač, ki smo ga namastili ali pa obložili s peki papirjem, najprej denemo sloj testa, ga premažemo s stopljenim maslom, nanj denemo še en sloj testa. To plast testa najprej namažemo s stopljenim maslom, nato po njem razgrnemo nadev. Tako nadaljujemo in končamo s testom, ki smo ga premazali z mlekom in maslom. Pečemo na 180 stopinjah pol ure. Če je gibanica tanjša manj, če debelejša več. Med peko lahko površino še enkrat ali dvakrat namažemo z mlekom in maslom. Spečeno posujemo s sladkorjem v prahu.

Črn riž s šparglji in gamberi

Tu ne gre za »črno rižo«, da ne bo pomote. Pod pojmom črna riža namreč poznamo rižoto z običajnim belim rižem in sipami, skupaj z malce sipinega črnila. To pa je črn riž (riso nero), ki ga v naših trgovinah najdemo pod italijanskimi blagovnimi znamkami med eko produkti. Ima manj sladkorja, veliko vlaknin in antioksidantov in je zato živilo, ki ščiti pred marsikatero boleznijo. Pravijo, da so najboljši tisti s črnim ali temno vijoličastim pigmentom. Vonj kuhanega črnega riža spominja na sandalovino in pečen kruh. Te vrste riž izvira iz Kitajske, kjer je bil po legendi gojen izključno za cesarja in dvorjane, ki so ga cenili zaradi hranilnih lastnosti in mu pripisovali moč afrodiziaka, zaradi česar je dobil naziv »prepovedan riž«.

Ne samo zdravost, tudi okus tega riža mi zelo prija. Jedi, skuhane iz tega živila sodijo med tiste, ki jih preprosto ne morem nehati jesti, če jih je še kaj ostalo v posodi.

Še eno opozorilo, preden se lotite priprave jedi iz te vrste riža, da se ne bi uračunali pri namerah, kdaj bo obrok pripravljen in se spravili v neugodno situacijo pred nestrpno sedečimi gosti za jedilno mizo.  Kuha se precej dlje od običajnega belega. Kar kakšno uro si vzemite samo za predkuhanje.

100 g črnega riža na osebo

oljčno olje

gamberi

šparglji

malo suhega belega vina

peteršilj

sol, poper

lahko tudi nekaj zrn rdečega popra

parmezan

Črn riž denemo v vrelo vodo, v razmerju 1(riž) : malo manj od 2(voda). Kuha se kakšno uro v pokriti posodi na majhnem ognju. Vmes vsake toliko malo pomešamo, da se ne prime. Malo tudi kontrolirajmo količino vode. Če imamo občutek, da je je premalo, jo po malo dolijmo. Če je je preveč, jo na koncu pustimo povreti v odprti posodi.

Šparglje narežemo na centimeter dolge rezine, daljše pustimo le vršičke. Na oljčnem olju na hitro popražimo gambere, jih poberemo iz posode in shranimo. Na oljčnem olju prepražimo šparglje (brez vršičkov), zalijemo z malo belega vina, dodamo začimbe in kuhljamo deset minut. Nato dodamo še skuhan črni riž, nasekljan peteršilj, gambere in vršičke špargljev. Premešamo in kuhamo še deset minut, da se okusi med seboj povežejo. Nadevamo na krožnike, parmezan si naribamo vsak po svojem okusu. Meni je k tej kombinaciji šel, čeprav mi načeloma ne gre k jedem, ki imajo kaj morskega. Zraven pa obvezno kozarček hladne malvazije.

Limonin sorbet

Ko sem šla po spletu brskat za sorbetom, sem ugotovila, da si pod tem imenom na različnih koncih sveta predstavljajo različne izdelke. Skupno jim je to, da gre za zamrznjeno sadno tvarino na vodni ali vinski osnovi. Ponekod je to sladoled, ponekod gosta pijača, ki jo strežejo med jedmi obrokov z več hodi. V ZDA pa strogo ločijo sorbet od šerbeta, slednje je sladoled, ki vsebuje tudi maščobo mlečnih izdelkov. Jaz se ga običajno lotim z namenom pripraviti rahlo tekoč desert za v visoke kozarce s pecljem, ki ga v Italiji najdemo pod imenom Sorbetto di limone. Izhaja bolj iz južnih regij sosednje države, nekateri so njegove korenine našli v Catanji na Siciliji.

Limonin sorbet je običajno pripravljen iz limoninega sladoleda na vodni osnovi, penečega belega vina in vodke. Vodko iz praktičnih razlogov, ker je nimam pri roki, velikokrat izpustim iz recepture, je pa res, da temu desertu da še neko piko na i v okusu. Še z eno težavo sem se soočila pri željah za pripravo sorbeta. Velikokrat, ko sem se ga namerila pripraviti, tudi v bolje založenih trgovinah nisem našla limoninega sorbeta (sladoleda v banjici na vodni osnovi). Ne poleti v Istri in ne okoli novega leta v Ljubljani. V Ljubljani sem ga pravzaprav še videvala v merkatorjevih zamrzovalnih skrinjah v začetku decembra, potem pa je pošel. No, našla sem ga v kranjskem merkatorju na poti iz smučanja in ga seveda urno dodala v košaro. Doma smo imeli še frizzante iz slovenske Istre in užitek ob koncu družinskega kosila je bil tu.

belo peneče vino

limonin sorbet

lahko tudi šilce vodke

Peneče vino mora biti hladno, sorbet še v zamrznjenem stanju. Razmerje med sestavinami določimo sproti, glede na to kako gost sorbet želimo. Vse sestavine zmešamo s stepalnikom. Sorbeto ponudimo v visokih kozarcih s pecljem in dolgo žličko. Če je bolj redek, pa ga lahko srebamo skozi debelejšo slamico. Dober tek in na zdravje!