Pohane marele

Dežnikarice. Z Johnom sva bila prav presenečena, ko sva koncem novembra še našla dežnikarice, čeprav v Istri. Kasneje sva v gobarskih vodičih prebrala, da to ni nič posebnega. Novembra se jih še najde.

Doslej sva jih pripravljala pečene na oljčnem olju, danes pa sva jih panirala. Pravzaprav jih je paniral John, jaz sem samo pripravila tri pomake in mu razložila, kako se to počne. Svojo nalogo je opravil odlično. Se je pa naloge lotil zelo vestno in natančno. Pravi, da so tako pripravljene marele zanj najboljše.

dežnikarice

sol

moka

jajce

drobtine

oljčno olje

Pri dežnikaricah uporabimo samo klobuke. Če jih želimo panirati, jih razrežemo na manjše kose. Majhne klobuke na pol, večje na četrtine. Najprej jih rahlo posolimo, potem pa povaljamo najprej v moki, nato v razžvrkljanem jajcu in na koncu v drobtinah. Ocvremo jih v oljčnem olju.

Polpeti z radičem in pršutom

Za Istro nikoli ne kupujemo hrane vnaprej na osnovi neke jasne predstave, kaj naj bi jedli za vsak obrok posebej. Nobenega jedilnika ne delamo vnaprej iz preprostega razloga, ker ne vemo, kaj bomo našli v naravi, katero ribo bomo ujeli v ribarnici, kaj bo dobrega na tržnici ali pa kaj prinese soseda naravnost z vrta. Jedilnik si torej prilagodimo glede na najdene sestavine. No, kdaj ostanemo tudi brez tovrstne inspiracije za jedilnike, potem nam ne ostane drugega kot hišna pašta.

Ta teden pa sva za sobotni jedilnik na tržnici našla odlične salpice in mlado blitvo, krompir od sosede pa naju je že čakal doma. V nedeljo sva v gozdu našla nekaj marel, v hladilniku pa sva imela še radič tarvisiano in še nekaj pršuta, soseda pa je prinesla sveže nabran motovilec. Iz radiča in pršuta sva pripravila polpete, marele sva spohala, motovilec pa je seveda pristal v solati. Za sladico sva si privoščila kakijevo kupolo.

Za 2 osebi

4 listi radiča tarvisiano (uporabimo lahko tudi kakšno drugo vrsto rdečega radiča)

4 rezine pršuta

1 manjša čebula

3 stroki česna

1 kos kruha

malo mleka za namočit kruh

1 jajce

sol, poper, muškatni orešček

malo drobtin za zgostitev

oljčno olje

Kruh namočimo v primerni količini mleka, če smo ga deli preveč, kruh raje ožamemo. Dodamo nasekljano čebulo, na lističe narezan česen, narezan radič, na trakove narezan pršut, razžvrkljano jajce in začimbe. Dodamo še nekaj drobtin, toliko, da je masa primerna za oblikovanje polpetov. Polpete na obeh straneh zlato ocvremo v vročem oljčnem olju. Ko so pečeni, jih polagamo na kuhinjski papir, ki popije odvečno maščobo. K polpetom se poda pire krompir.

Pečen piščanec s krompirjem

Bi napisala po domače »pečena kura«, ampak to ni kokoš, je pač piščanec, težak približno poldrugi kilogram. Piščanec je našim sosedom Hrvatom sicer ena izmed značilnih precej smešnih besed. Nikoli ne bom pozabila nekdanje znanke iz Zagreba, ki je pripovedovala zgodbo o tem, kako je nekje v Sloveniji prišla v gostilno in smešna so ji bila skoraj vsa imena jedi na jedilniku, še najbolj pa »pohan piščanec«. Meni pa je je bolj smešno hrvaško poimenovanje za piščančja bedrca »pileći zabatki«. Že beseda batek je posrečena, kaj šele za-batek. Še bolj zanimivo pa je, če pomotoma uporabimo kakšno slovensko besedo namesto hrvaške. Na primer, nek znanec je zamudil sestanek pri hrvaških kolegih v Zagrebu in v opravičilo izustil: »Izvinite, što sam tako zgodan!«. Ali pa na primer nekdo drug, ki je bil hvaležen hrvaškemu znancu za uslugo in mu napisal v odgovor: »Nadam se, da vama ću moći to jednom povratiti.« No, sosedje morajo živeti skupaj, z vsemi medsebojnimi posebnostmi, četudi nam češnje poganjajo drug drugemu preko meje, ali pa si drug drugemu mečemo sneg na ograjo.

Celega piščanca v pečici s krompirjem, si je John dolgo želel že dolgo tega. Težko pa rečem, kaj je bilo bolje. Meso ali krompir. Oboje je bilo odlično. Recept sem sestavila iz raznih izkušenj, ki sem jih našla na spletu, v kombinaciji z Novakovimi (slednji piščanca nadevajo z napol prerezanima čebulo in limono, piščanca tudi ne obračajo med peko).
Pri spodnjem piščancu smo imeli malo logističnih težav, gostje so zamujali kakšnih 15 minut, zato sem bila kuharica na trnih in v dilemi, ali naj ga še malo pustim v pečici, ali naj počaka zunaj. Pri prvem bi se presušil, pri drugem ohladil. No našla sem neko vmesno varianto, ki se je na koncu dobro iztekla. Mogoče sem fotografirala kakšno minutko prepozno, ker se ne vidi več sočnih maščob po zapečeni koži. Sicer pa si bi lahko vzela še čas in iz papirja izrezljala oblekice za zabatke.

Za 4 osebe

1 piščanec teže okoli kilograma in pol

oljčno olje

1 čebula

1 jabolko

2 žlici masla

svež timijan

sol, poper

8 večjih krompirjev, lahko pa še več

Piščanca oplaknemo in posušimo s kuhinjskimi papirnatimi brisačami. Globlji pekač namastimo z oljčnim oljem. Maslo zmešamo s timijanom in ga nadevamo piščancu pod kožo. posolimo ga in popopramo. V piščanca denemo olupljeno in na pol prerezano čebulo, enako storimo z jabolkom. V pečici, ogreti na 200 stopinj piščanca pečemo najprej s prsmi navzdol. Po pol ure ga obrnemo in dodamo olupljen in na primerne kose narezan krompir. Pečemo še eno uro na 190. Vsake toliko ga lahko še pokapljamo z maščobo z dna pekača, krompir pa premešamo.

Pirina rižota z gobami šitake

Tokrat brez običajnega uvoda – beseda mi nikakor ne steče. Najbrž v veselje prenekateremu bralcu, da preidemo takoj k temu, zaradi česar ste naleteli na ta recept.

Morda pa bi vam zaupala samo to, da sem prvič, ko se pripravljala to jed, vanjo dala preveč gob. Šitake so namreč precej močnega značilnega okusa in prevelika količina jed pokvari. Preveč dobrega ni nikoli dobro. Zato bodite previdni pri odmerjanju količin.

Za dve osebi

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna

2 gobi šitake

½ dl belega vina

200 g pire

sol, poper

peteršilj

žlica masla

½ dl sladke smetane

parmezan

Nasekljano čebulo prepražimo na oljčnem olju, dodamo na lističe narezan česen in prav tako na lističe narezane gobe.  Posodo pokrijemo s pokrovko in dušimo pet minut, zalijemo z belim vinom, premešamo in dušimo še nekaj minut. Dodamo piro, zalijemo s primerno količino vode (1:1). Solimo, popramo in dodamo pol nasekljanega peteršilja. Kuhamo pol ure, na koncu vmešamo še maslo, sladko smetano, preostanek peteršilja in na drobno nariban parmezan. Dobro premešamo in postrežemo.

Kamutova lazanja

Tokrat se nam je primerila sreča v nesreči, da sva šele dopoldan, ko sva se s hčero namerili pripravljati lazanja, ugotovili, da je zmanjkalo barilinih testenin za lazanja. Hčera se je ročno spravila k pripravi doma narejene testenine iz kamutove moke. Polnilo je bilo sicer klasično bolonjsko, ki sem ga opisala že v enem izmed prejšnjih blogov, a bom njega pripravo danes prekopirala še v tega, da ne boste imeli težav z iskanjem.

Za pekač velikosti cca. 18x28 cm

kamutova testenina

250 g kamutove moke

2 srednje veliki jajci

sol

po potrebi malo vode

Moko stresemo na delovno površino, naredimo vanjo jamico, v katero damo jajca in sol in močno mesimo, da nastane čvrsto testo. Če pa je le prečvrsto, mu lahko dodamo za četrt jajčne lupine vode. Testo zavijemo v vlažno krpo in pustimo, da počiva približno 30 minut.

Testo najmanj 8 do 10 krat zavrtimo skozi široko odprtino strojčka za rezance. Če je še nekoliko lepljivo, ga na delovni površini malce osušimo, približno 15 minut. Nato nastavimo strojček na primerno odprtino, da dobimo tanke testene liste. Liste obrežemo na velikost cca. 18x9 cm. Testene liste skuhamo v kropu po tri minute in jih odcedimo – ne vseh naenkrat, da se nam ne zlepijo in jih sproti polagamo na polnilo (glej spodaj).

bešamel

1,2 l mleka

6 zvrhanih velikih žlic moke

malo masla

muškatni orešček

ščep soli

Običajno delajo bešamel tako, da najprej na stopljenem maslu prepražijo moko in postopoma dodajajo vroče mleko, jaz ga raje pripravljam na način, kot se pripravlja puding iz vrečke. Na ta način se lahko izognemo maslu, ali pa ga dodamo samo malenkost za okus. Torej v lonec zlijemo mleko, razen 2 decilitrov, ki jih prihranimo in vanj zamešamo moko. Če se grudic ne moremo znebiti, si lahko pomagamo z mešalnikom na metlice. V vrelo mleko počasi med mešanjem dolivamo močnato maso in na šibkem ognju kuhamo dokler se ne nekoliko ne zgosti. Kakšnih 10 minut. Posolimo in dodamo muškatni orešček. 

bolonjsko polnilo

olivno olje

2 nasekljani čebuli

4 nasekljani stroki česna

300 g mlete govedine

2 korena korenja (večja, če je pa korenček mali pa več)

3 sesekljani paradižniki in 2 žlici paradižnikovega pireja (ali 1 konzerva sesekljanega paradižnika)

3 vejice petršilja

lovorov list, majaron, poper, sol

jušna osnova, lahko tudi belo vino

Na hladno olivno olje denemo sesekljano čebulo, pražimo in pazimo, da ne porjavi. Dodamo mleto meso in česen, pražimo, dodamo na drobne kockice nasekljano korenje, paradižnik, nasekljan peteršilj in začimbe, premešamo ter zalijemo z juho ali belim vinom, lahko tudi pol-pol (količina naj bo po občutku, toliko da prekrije). Kuhamo kakšne pol ure, da tekočina povre.

zlaganje in peka lazanje

za to velikost pekača porabimo 3 testene plošče na plast, torej skupaj 9

parmezan za vrhnjo plast

Če gremo brskati po različnih receptih vidimo, da se razlikujejo po vrstnem redu zlaganja in po številu slojev. Kar se tiče vrstnega reda zlaganja, se jaz držim barillinih napotkov in najprej začnem z mesom, potem bešamelom, nato testenimi ploščami. Nekateri recepti namreč začenjajo s ploščami. Meni se zdi, da je v tem primeru dno lazanje presuho. To ponovimo trikrat, po vrhu pa premažemo testenino z bešamelom v katerega smo na drobno naribali parmezan.

Pečemo 30 minut pri 200 stopinjah.