Pohan sir

To je sicer vrsta hrane, ki jo doma pripravljamo zelo poredko. Mislim, da niti ne enkrat na leto. Ker baje ni preveč zdrava. A včasih zapaše in tudi, če sir ocvremo v svežem oljčnem olju, ni tako težka za želodec. Holesterol pa pač je.

Pohanega sira se spominjam še iz socialističnih časov, ko v gostilnah še ni bilo preveč izbire. Jedilniki so bili klasični. Kakšni dve vrsti juhe, narezek za hladno predjed, potem pa naravni, dunajski in drugi zrezki s krompirjem ali rižem. Solata, običajno mešana. Tiste bogatejše različne zelene so prišle na jedilnik kasneje. In pohan sir. Prav živo se ga spomnim izpod lipe, serviranega s tatarsko omako. Za sladice smo takrat dobili sadne kupe, palačinke ali pa prekmursko gibanico. No saj je bilo še kaj drugega, na primer orehova rezina v Maxiju, solmoški v Kora baru ali pohorska omleta pri Šestici. Sadne kupe pa se spomnim iz takrat tudi legendarnega Hotela Belevue, kjer je bila gostinska šola. Tam sva se z mamo dobivali z dedkom. Midve sva prišli iz Centra, on pa iz Šiške. Iz tistih časov se spominjam tudi, da smo za sladkanje velikokrat naročili tudi gosti sok s smetano. Se spomnite?

sir, najbolje gavda ali edamec (tu je bil zdenkin trapist)

moka

jajce

drobtine

oljčno olje

Sir narežemo na kakšen centimeter debele rezine. Povaljamo jih najprej v moki, potem v razžvrkljanem jajcu, nato v drobtinah. Valjanje v jajcu in drobtinah še enkrat ponovimo. Rezine ocvremo v vročem oljčnem olju le toliko, da se rahlo zlato rjavo obarvajo. Položimo jih na kuhinjski papir, da vpije odvečno maščobo. Zraven se sicer običajno nudi tatarsko omako ali pa francosko solato. Mi smo se tokrat odločili za bolj zdravo različico priloge. Za regratovo solato. Zraven pa popili kozarec hladnega piva.