To je še ena izmed klasičnih kombinacij okusov
pizze. Okusa tune in čebule se čudovito prepletena in dasta glavni akcent tej
italijanski jedi. Zadostujeta tudi sama, seveda v kombinaciji z osnovnima
sestavinama – paradižnikom in mozzarelo. Lahko pa dodamo še kakšne dodatke, ki
jih med grizljanjem srečamo na vsake toliko. Paradižnike, olive ali celo
kapre.
olivno olje
paradižnikova omaka
origano, timijan
malo soli
tuna iz konzerve
čebula
mozzarela
lahko še: olive, paradižniki, kapre
Pri nas vedno uporabimo doma pripravljeno testo. Običajno
ga zamesimo več in po količinah za eno pizzo zamrznemo. Testo razvaljamo in
položimo na pomaščen pekač, še najbolje pa je, če namesto olja uporabimo
pergamentni papir. Testo na rahlo premažemo z olivnim oljem in na tanko s
paradižnikovo omako. Posolimo. Raje manj, samo s kakšnim ščepcem, da pizza ne
bo preslana. Posujemo z začimbami in obložimo s tuno, na kolobarčke narezano
čebulo in po izbiri še z olivami, paradižnikom in nekaj kaprami (kaper naj ne
bo preveč, ker lahko prevladajo v okusu. Pizzo pečemo pri visoki temperaturi
(230 stopinj) 5 do 10 minut. Kakšno minuto ali dve pred koncem pečenja nanjo
nadevamo še mozzarelo (sicer se preveč razpusti in nima več pravega okusa in
strukture). Zraven pa je skoraj nujno hladno pivo. Za otroke pa kaj drugega
seveda. Spominjam se, da smo v najstniških letih zraven pizze vedno naročili Stil.
Pravzaprav ga zelo pogrešam. Tako kot tiste mlade čase.
Ni komentarjev:
Objavite komentar