Jetrna pašteta

Pašteto je spekla prijateljica Eržebet, jo nadevala v manjše posodice in jih prinesla kot darilo. Pripravila jo je iz domačih piščancev, bila je res izjemna. Zato sem jo prosila za recept, da ga lahko delim na temle blogu.

Spodaj je recept s sestavinami iz prašičjega mesa, če pa boste delali piščančjo pašteto, uporabite piščančja jetra, piščančje mastno meso in piščančjo juho.

40 dag jeter

15 dag čebule

15 dag masti

20 dag slanine ali mastno svinjsko meso

5 dag masla

2 jajci

1 žlica moke

2 dcl goveje juhe (1/2 kocke)

moškatni orešček, majaron, poper

sol

Čebulo prepražimo na maščobi, dodamo narezana jetra in slanino. Posebej penasto umešamo maslo in jajci. Prepražena jetra zmiksamo z jajčno zmesjo. Dodamo še moko in juho, začinimo in po posolimo. Vse skupaj nadevamo v primerno veliko jensko posodo ali keramični pekač, ki ga prej obložimo s prekajeno slanino. Pečemo 1 uro pri 150 stopinjah.

Piščanec z rdečim poprom

O piščancu v smetanovi omaki, pa tudi o rdečempopru sem v tem blogu že pisala. O tej kombinaciji pa še ne. Mislim, da je piko na i, poleg rdečega popra, tej jedi dala naribana limonina lupinica.

piščančji fileji

oljčno olje

poper, sol

sladka smetana

muškatni orešček

naribana limonina lupinica

rdeči poper

Piščančje fileje posolimo in popramo s sveže mletim (črnim ali mešanim) poprom. Na oljčnem olju jih spečemo na obeh straneh. (Spečemo sem napisala, ker mora biti perutnina vedno dobro prepečena.) Ponev odstavimo z ognja, na pečeno meso vlijemo tekoče sladke smetane ter omako začinimo z limonino lupinico in muškatnim oreščkom. Zrezke naložimo na krožnike, jih prelijemo z omako in posujemo s po nekaj semeni rdečega popra. 

Heiβe Liebe

Puding z malinami. Kalte Liebe. Ta značilna kombinacija vanilje in malin je hladna (nima vročega malinovega preliva), ampak saj tako ali tako to kombinacijo poimenujejo z vročim imenom, četudi je uporabljena za čaj ali kaj podobnega.

Jaz sem si morala tega dne domisliti sladice, ki sem jo lahko hitro in  enostavno pripravila pred kuhanjem zahtevnejšega kosila. Imela sem zamrznjene maline in vrečko vaniljevega pudinga (ta je običajno pri roki). In sladko smetano – brez te bi bil užitek ob tej sladici manjši.

Za 4 osebe

zamrznjene maline (seveda lahko tudi sveže)

kristalni sladkor

vaniljin puding

½ litra mleka

sladka smetana

Zamrznjene maline nadevamo v prozorne skledice in jih posujemo z malce kristalnega sladkorja. Puding skuhamo po navodilu iz vrečke in ga prelijemo preko malin. Ko se ohladi, skledice preložimo v hladilnik, da se dodobra ohladijo. Ponudimo s stepeno sladko smetano.

Špageti z gobami

Teta in stric gobar sta prinesla polno košaro različnih gob. Tokrat se je omake za špagete lotil John, saj je imel v glavi točno predstavo, kakšne špagete bi rad jedel. In v to (predstavo) se ne gre vmešavati z žensko kuharsko roko, saj gotovo ne bi pripravila vsega po njegovem okusu, nerada pa poslušam njegovo negodovanje, saj je za gobje jedi posebej občutljiv. No, ne bom mu delala krivice, saj nikoli ne negoduje, pa tudi tistega »bom raje pojedel zvečer« zadnja leta ne slišim več iz njegovih ust. Torej omako je skuhal John, z vso ljubeznijo in okusom za gobje jedi.

Žal pa sem tokrat pozabila slikati njegovo mojstrovino in sem uporabila eno starejšo sliko s fuži. Zato naj napišem: »Slika je simbolična.«

Za 2 osebi

200 g špagetov

oljčno olje

šalotka

čili

česen

gobe

Na oljčnem olju steklasto spražimo nasekljano šalotko skupaj s čilijem (pazimo, da čebula ne porjavi!), dodamo na lističe narezan česen in takoj nato še narezane gobe. Najprej vse skupaj popražimo, nato pa dušimo v zaprti posodi kakšnih 15 minut. Ravno toliko, da nam zavre voda in skuhamo špagete. Odcejene špagete vmešamo v gobovo omako, na krožnikih pa jed še pokapljamo z boljšim oljčnim oljem.

Torta s kokosovim orehom

Ali Raffaello, kot jo je poimenovala starejša hči, ko sem jo že pred leti, ko je bila še otrok, vprašala, kakšno torto si želi. Pokazala je torto iz svežega kokosovega oreha iz Velike knjige o peki. Tam piše, da so kokosovi orehi in rjavi rum značilen pridelek antilskega otoka Martinique, od koder izhaja ta specialiteta. Piše tudi, da zares je pristna ta torta samo tedaj, če jo pripravimo s svežim kokosovim orehom. In tudi vedno sem jo pripravljala tako, razen tokrat, ker se mi je primerilo, da sem torto pekla v nedeljo zvečer, ko ni bilo več najti odprte boljše založene trgovine, da bi kupila še en kokosov oreh. Tisti namreč, ki sem ga nabavila za to priložnost je bil pokvarjen. Skisan. Mleko je bilo sesirjeno in meso sadeža kiselkasto. Torto sem rešila s kosovimi sokom, moko in čipsom , ki sem jih imela doma pri roki. Testo sem natopila z mešanico kosovega soka in ruma (tega ni treba kuhati, kot v primeru, če uporabimo sveže kokosovo mleko; v tem primeru tudi ne dodajamo sladkorja v sok), torto pa na koncu posipala s kokosovo moko in čipsom. Tudi takšna je bila odlična. Pa še nekaj sem priredila glede na originalen recept, po katerem mi je testo vedno prišlo nekoliko pretrdo – dala sem manj moke in gustina, kot je zapisano v receptu v knjigi. Pa tudi manj sladkorja – tako v kremo, kot tekočino s katero se natopi testo. Ker se mi zdi takšno testo optimalno za tole torto in sladica ravno prav sladka, sem spodaj zapisala že prirejene količine.

V originalnem receptu torto okrasijo s kandiranimi češnjami, jaz pa sem jo dodatno posula s kokosovim čipsom.

Pa še hinti, kako ravnati z kokosovim orehom. Prva naloga je, da ga odpremo. Najbolje je, da na youtube najdemo kakšen video »How to open coconut«. Moški na videih (na posnetkih so samo moškiJ) najprej z izvijačem in kladivom naredijo tri luknje na mestih, ki so vidne že po naravi (opcija je, da jih zavrtamo z vrtalnim strojem). Potem izlijejo mleko iz oreha in ga precedijo. Nato pa s kladivom potolčejo po obodu oreha okoli in okoli, da poči na pol. Še malo potolčemo po lupini, da dobimo še manjše kose. Nato ločimo meso od lesene lupine in meso še olupimo tankega sloja temne lupinice. Meso splaknemo pod vodo in ga naribamo. Jaz sem našla še bolj udobno različico – meso naribamo preko priprave za izdelovanje soka. Dobimo dobro kokosovo moko, iz sokovnika pa nam priteče še malo goste tekočine, ki jo lahko dodamo kokosovemu mleku.

Premer 26 cm:

testo

4 jajca

2 žlici mlačne vode

140 g sladkorja

naribana lupina ½ limone

180 g moke

40 jedilnega škroba

žlička pecilnega praška

krema

½ litra mleka

3 jajca

1 zavojček praška za vaniljev puding

3 žlice sladkorja

ostalo – različica s kokosovim orehom

1 kokosov oreh

4 žlice kokosovega mleka

3 žlice sladkorja

2 šilci ruma (4cl)

(ostalo – različica s kokosovo moko in sokom

5 dag kokosove moke

1 dl kokosovega soka

2 šilci ruma (4cl))

testo

Dno modla obložimo s peki papirjem, obod pa premažemo z maslom. Pečico vključimo na 180 stopinj. 4 beljake stepemo v trd sneg, v katerega počasi vsipamo polovico sladkorja. Rumenjake penasto umešamo z vodo, s preostalim sladkorjem in limonino lupinico. Sneg rahlo zamešamo v zmes rumenjakov. Moko presejemo skupaj z jedilnim škrobom in s pecilnim praškom in ju previdno zamešamo v testo. Napolnimo model, testo zgladimo in pečemo biskvit na drugi višini spodaj 25 – 30 minut. Torto prekucnemo na rešetko, da se ohladi. Če le utegnemo, jo pustimo 24 ur pri miru. Jaz sem ohlajeno testo dela na pladenj za torto s pokrovom, da se ne bi testo v enem dnevu preveč izsušilo.

tekočina za testo

V lupino kokosovega oreha zavrtamo vsaj dve luknji na mestu, kjer je lupina očitno tanka in odlijemo mleko. Mleko precedimo in ga kuhamo s sladkorjem tako dolgo da postane sladkorna raztopina bistra. Prilijemo rum in vse skupaj ohladimo. Oreh nato razbijemo, izdolbemo meso in ga naribamo.

(Za različico brez svežega oreha samo zmešamo kokosov sok in rum.)

krema

Beljake stepemo v trd sneg z žlico sladkorja. 3 žlice mleka razmešamo z rumenjaki, 2 žlicama sladkorja in praškom za puding. Preostalo mleko zavremo, vmešamo razmešani puding, potegnemo kozico z ognja in vmešamo še sneg. Počakamo, da se vaniljeva krema malo ohladi.

torta

Biskvit dvakrat prerežemo in tortno osnovo na debelo namažemo s kremo. Nanjo poveznemo drugo ploščo, jo prepojimo s tekočino za testo, namažemo s plastjo vaniljeve kreme in pokrijemo z zadnjo tortno ploščo. Tudi to prepojimo in namažemo s kremo. Torto in obod posujemo s kokosovimi kosmiči.

Pa smo končali. Končno.

Musaka na hitro

Na hitro zato, ker sem melancane in zelenjavo že prej spasirala v šalšo in jo shranila v hladilniku za priložnost, ko ne bo časa za zamudno pripravo jajčevcev. Predpriprava je tako vzela le kakšnih 20 minut časa, pol urni peki po tem pa se seveda nisem mogla izogniti.

Če pa si želite pripraviti pravo grško musako, pa tudi lahko najdete recept v tem blogu. Pripravljala sem tudi že vegi različico, Vse so dobre.

Za 2 – 3 osebe

4 veliki krompirji

1 kozarček omake iz melancan

1 čebula

3 stroki česna

10 dag mlete govedine

oljčno olje

sol, poper

3 dl mleka

1 ½ žlice moke

Krompir olupimo, narežemo na tanke rezine in skuhamo malo manj kot do mehkega. Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo, česen in mleto meso. Popramo in solimo. Pol mleka zavremo in vanj vmešamo polovico, v katero smo vmešali moko in ščep soli. Kuhljamo kakšnih deset minut na majhnem ognju, da se bešamel zgosti.

Na pekač naložimo plast odcejenega krompirja, praženega mesa, omake iz melancan in bešamela. Po vrhu naložimo plast krompirja (da se bo hrustljavo zapekel – tega s je zaželel John). Pečemo pol ure na 180 stopinjah.

Špargljevi smotuljci s pršutom na rdeče

Smotuljci so ena izmed oblik testenin v hrvaški Istri. Najbolj znana oblika so pljukanci in fuži, najdemo pa tudi reskice, fažole, smotuljce in najbrž še kakšno obliko. Testo za tele smotuljce je bilo pripravljeno s šparglji in je lepe sivo olivne barve. Če imajo testenine že svoj okus, si okoli omake ne moremo kaj dosti izmišljevati. Okus omake se mora prilegati testeninam.

Za 2 osebi

200 g testenin s šparglji

oljčno olje

3 dag pršuta ali zašinka

2 stroka česna

1 paradižnik

1 dl paradižnikove omake

sol, poper

sveža bazilika

Na oljčnem olju prepražimo pršut, dodamo na lističe narezan česen, pomešamo in poleg denemo še na kockice narezan paradižnik. Lahko so tudi četrtinke češnjevih. Premešamo in zalijemo s paradižnikovo omako, popramo, solimo in dodamo še lističe sveže bazilike. Pokrito kuhljamo kakšnih 10 minut, nato v omako stresemo odcejeno testenino.

Bučni namaz

Ali prekmurski namaz, kakor ga je imenovala gostiteljica imenitne večerje v čarobnem vzdušju prijetnega stanovanja. Namaz je bil eden izmed treh, ki so priromali na mizo skupaj s hrustljavim kruhom z rukolo.

Za uvod k pripravi namaza si preberite tudi kuharičino zgodbo o njem. »Zadnjič enkrat sem bila po davnih letih na obisku pri sorodnikih v Prekmurju, kjer se od vedno kar pomnim, hrana pripravlja z ljubeznijo, in se tako tudi postreže. Tudi tja so seveda segli moderni trendi in kljub temu, da tete niso več rosno mlade, so še vedno dovzetne tudi za novotarije. Eno takih je teta pripravila iz domače zaseke in bučnih semen v obliki namaza. Prekrasna zadeva! Manjkal je le kruh njene mame, stare tete Ane, ki je že dolgo pokojna. Kadar smo prišli tja, je zame vedno morala biti domača skuta, ki ji ni para še danes in pa domač temen, malo kiselkast kruh, kateremu je danes še najbolj podoben koroški. Od zelo ploščatega hlebca je na tanko odrezala rezino, jo dala na vedno zakurjen štedilnik (namesto v toaster) in potem premazala z zaseko. Domačo jasno. Njami!

Ta namaz tokrat je bil zelo sofisticiran v primerjavi s čisto zaseko iz tünke. Tudi sama sem tokrat hotela postreči s to delicijo, a skrivnosti so v podrobnostih in z njimi sem bila preskopa. Moja varianta je imela le zaseko, bučna semena in kanček bučnega olja za okrepitev barve zdrobljenih (grobo mletih) bučnih semen. No, teta mi je zaupala, da ona doda še česen, poper, ter začimbe z vrta (timijan, majaron in celo baziliko?!). Soli po okusu, glede na slanost zaseke. Seveda tudi ona doda malce bučnega olja in to je to.

Skratka – sem kar malo šokirana nad sabo, da v njenem namazu nisem prepoznala še kakšnega okusa. Res pa je, da sem bila zelo skromna pri jedi in mi hrana takrat niti ni teknila. Ko sem poskusila, sem le ocenila, da je izjemno okusno, vendar se sploh nisem več ubadala naprej s tem, kaj vse je v namazu.

(Bučni namaz je desni.)

zaseka (iz tünke)

bučna semena

domače bučno olje

poper

sveže začimbe (timijan, majaron, bazilika)

sol po potrebi

Bučna semena grobo zmeljemo in zmešamo z zaseko, bučnim oljem in začimbami. Posrežemo s hrustljavim kruhom. In »to je to«, kakor pravi kuharica.

Namaz iz ugorja

Namaz je bil eden izmed treh, ki so priromali na mizo v trisu skupaj s hrustljavim kruhom. Poleg ugorjevega, je bil še bučni namaz, tretji pa kaviar z rakci. Pripravila ga je gostiteljica čudovite večerje. Da bo besedilo recepta bolj avtentično, ga bom zapisala kar z njenimi besedami.

»Vsekakor je za namaz dobro imeti lep kos ribe, predvsem ne tisti del proti repu, ker je tam več kostnega drobirja. V srednjem delu (sploh če je ugor imel več kot meter), se ne da zgrešiti in je s čiščenjem koščic zelo malo dela.«

(Na sliki je levo.)

lešada

ugor

čebula

lovorjev list

korenje

paradižnik

por

sol

poper v zrnju

namaz

kuhan ugor

olivno olje

poper

česen

rožmarin

kapre

majoneza

»Ribo zaprem v ekonom lonec za kakšne pol ure. Meso ugorja je namreč kar čvrsto in ne razpade takoj, tako kot recimo salpa v lešadi, da ne govorim o tabinji. V vodi ne sme manjkati čebula, lovor (iz Istre seveda) in črn poper v zrnu. Soliti niti ni treba. Vsaj jaz ne. Če pa imam doma še kakšno drugo jušno zelenjavo, pa jo kar namečem zraven (korenje, paradižnik, por). Ko je kuhano, je treba meso očistiti koščic. Glavna kost se lepo olupi, potem pa je glede na velikost ugorja in del ribe delo manj ali pa bolj časovno zahtevno. Ko čistim meso, ga že sproti drobim s prsti.

Meso je zelo pusto, zato potrebuje (vsrka) zelo veliko maščob. Najprej ga kar dobro poškropim, polijem z olivčkom, dodam poper, drobno nasekljan česen in rožmarin, da se izgubi, malo kaper,  ter na koncu obvezno še majonezo, da se dobi lepo mazljivo strukturo. Solite toliko da je prav in pazite, da ne pretiravate, saj vedno lahko še dosolite. Namaz je boljši, če malo odstoji (recimo čez noč), da se okusi med seboj povežejo in prepojijo.  Boste videli naslednji dan, kako bo maščoba izginila. In vedno lahko še dodate tudi malo olivčka.

Evo, toliko o namazih. Za kruhek sem izbrala polnozrnato bagetko z rukolo, ki se mi zdi, se je kar lepo podala k vsem namazom. Tudi ruskemu kaviarju s kozicami, vendar tega ne bom opisovala, ker je bil kupljen v tisti ruski trgovini, ki sem ti jo omenjala in priporočala za obisk.«

Bučna juha s čebulno kronco

Juha je bila drugi hod čudovite večerje naše gostiteljice. Večerja se je začela s tremi namazi, nadaljevala z bučno juho, nato še s svinjsko ribico s prilogami, zaključila pa se je s kostanjevim pirejem. Objavljam kar originalno besedilo kuharice.

Bučna juha

kokosova mast

čebula

korenje

bučka

paradižnik

hokaido buča

sol, poper

ingver

kurkuma

lovorjev list

»Bučna juha je pripravljena verjetno podobno, kot kakšna že objavljena v tem blogu. Vedno jo delam po istem kopitu. Prepražim čebulo (tokrat na kokosovi masti) in potem sproti ko režem različno zelenjavo, dodajam korenček, bučko, obvezno kakšen dobro zrel domač paradižnik če je, lahko tudi kakšen krompirček, ter seveda bučo. Tokrat hokaido. Malo posolim, dodam malo popra, ingverja in kurkume. Pri nobeni juhi ne pozabim na lovor. Meni paše v vsako juho in ga obvezno dodam. Zaprem poklopec ekonom lonca in kuham zelo kratek čas. Ta moj ekonom lonec je res zlat. Ko je kuhano, najprej izgubljam živce, ker včasih ne najdem lovorjevega lista, sploh, če je kaj več zelene zelenjave. Zmiksam s paličnim in fertik. Ponavadi na koncu vlijem v juho malo mleka ali pa kar sladke smetane, odvisno tudi od tega, kako gosta juha je.«

Čebulno gnezdece

čebula

kokosova mast

rjav sladkor

»Tokrat je juha dobila še modni dodatek v obliki čebulnega gnezdeca oz. lepše rečeno kronce. Za vsako porcijo juhe računamo eno srednjo do manjšo čebulo, ki jo narežemo (ni treba tako vešče kot Julia) in počasi pražimo na kokosovi masti, dokler ne postane res lepo zlata oz. že malo rjavkasta in suha. Potem na srednjem ognju čebulo rahlo potresemo z rjavim sladkorjem. Ravno toliko, da ne bi čisto otrdela kot karamel, ampak za okus in da vseeno malo otrdi in ni več tako cunjasta. Še toplo oblikujemo v gnezda, za vsak slučaj, ker vnaprej težko vemo, kako bo sladkor prijel in kako trdo bo, ko se ohladi.

Na juho položimo gnezdece/kronco in za vizualni učinek (in tudi okus) se lahko še igramo z narezanim drobnjakom in sesekljanim svežim peteršiljem, skupaj z baziliko. Nič ne bi bilo narobe tudi, če bi na koncu pokapali s par kapljicami prave balzamične kreme. To me spomni na staro mamo, ki je v razne mineštre in ajmohte vedno dala par kapljic vinskega kisa.«

Svinjska ribica v timijanovi in gorčični srajčki

Svinjska ribica je bila glavi hod večerje, ki jo je za tri pripravila odlična kuharica. Najprej tris namazov, potem bučna juha, nato tale glavna jed in na koncu kostanjeva sladica. Vse recepte si lahko preberete, če malo poskrolate gor in dol po temle blogu. Objavljeni so vsi recepti tako, kot jih je zapisala naša gostiteljica.

svinjska ribica

maslo

čajna žlička svežega timijana

čajna žlička gorčičnih semen

»Dobro osušeno, nasoljeno in popoprano meso popečemo na maslu, na vsaki strani po 3 minute. Potem meso damo počivat v alu folijo. Medtem osmukamo in nasekljamo timijan in ga pomešamo z gorčičnimi semeni, drobljenimi v terilniku. Količina semen in timijana naj bo približno enaka, vsakega morda za čajno žličko. Preden damo meso ponovno v ponev na dokončanje priprave, ga natremo z mešanico timijana in gorčičnih semen. Spet popečemo na poljubni maščobi na vsaki strani po 2-3 minute, odvisno od debeline ribice in od tega, kako rožnato ali pač ne, imamo radi na krožniku.«

Svinjsko ribico je gostiteljica postregla s korenčkovimi trakovi in bučnim pirejem.

Korenčkovi trakovi

Ali korenčkove palčke, kakor jih je poimenovala kuharica. Postregla jih je k svinjski ribici, skupaj z bučnim pirejem.Tile trakovi so bili res izjemni. Smo pa že enkrat v tem blogu kuhali korenje v kombinaciji s pomarančo.

1 korenček na osebo

sok sveže stisnjene pomaranče

olivno olje z okusom pomaranče

vejica timijana

»Tri korenčke narežemo na približno pol cm ali še malo manj tanke palčke in jih kuhamo v soku sveže stisnjenega soka pomaranče, dokler se ves sok ne pokuha. Ko so suhe in tudi že pokuhane, jih še malo popražimo na olivcu z okusom pomaranče. Dodamo sem vejico timijana in pustimo v pokriti kozici, da so se topli korenčki še malo navzamejo timijanove arome. Uporabimo jih kot dekorativno in okusno prilogo k mesu.

Krožnik z mesom, korenčkom in pirejem malo dizajnersko okrasimo z balzamično kremo, ki se poda tako po videzu kot tudi po okusu.«

Pire iz bučk, krompirja in brokolija

Pire je bil priloga k svinjski ribici, ki jo je postregla gostiteljica na odlični večerji.

bučke

krompir

brokoli

sol

»Tukaj ni velike znanosti. Zelenjavo skuhamo v slanem kropu, pretlačimo in dodamo maslo za okus in lepšo strukturo. Pazimo, da zelenjave ne kuhamo predolgo, ali je ne pustimo kuhane v vroči vodi, da bučke ne bi bile preveč kuhane in zato vodene.«

Kostanjev pire na jabolčni posteljici

Jesenski posladek. Odlična in sveža sladica je bila pika na i k čudoviti večerji. Zapisala bom originalni kuharičin recept.

kostanj

rum

slada smetana

jabolko

sok sveže pomaranče in limone

»Iz kuhanega kostanja naredimo pire, ki mu dodamo šilce ruma in stepene sladke smetane. Kar se tiče količine smetane, jo dodajamo po občutku, da dobimo lepo maso. Da je sladica malo bolj sveža, za posteljico naribamo jabolko. Ker je sladica običajno pripravimo vnaprej, naribano jabolko prelijemo s pomarančnim sokom, da ne bi popolnoma porjavelo. Lahko dodamo tudi malo limone, da bi bilo še malo bolj osvežilno.

Na jabolčno posteljico naložimo kepice kostanjevega pireja in poljubno okrasimo, da jedo tudi oči.«