torek, 30. april 2013

Ciplji na žaru

Puljska ribarnica je bila včeraj kar dobro založena z morskimi dobrotami. Vse od sardelic  raznovrstnih rib, ki se ujamejo v mrežo, pa do velikih orad. Tudi škampov, školjk in hobotnice ni manjkalo. Sicer je treba dobro pogledati in vprašati kaj kupuješ. Kakšne ribe so namreč gojene, kakšne iz kakšnih drugih ribolovnih okolišev, kar nekaj pa je tudi divjih, jadranskih. Danes so za spremembo na našo gradelo priromali ciplji (lat. Muglidae, slovenska Istra tudi »čevlji«). Bili so odlični, zelo blizu trikrat dražjim primerkom ribje vrste.


ciplji
oljčno olje
rožmarinova vejica
sol
(pivo za peka)

Očiščene ciplje zarežemo z nožem na obeh straneh (poseg je odvisen od debeline primerka) denemo na ravno prav vroč žar. Čas peke je sicer odvisen od velikosti in debeline ribe. Tale dva polkilska sta se pekla dvajset minut na eni in petnajst na drugi strani. Pri ribah je pomembno, da rib, dokler se jim koža ne zapeče, ne obračamo. Sicer bi se prijele in nam začele na žaru razpadati. Med peko jih z rožmarinovo vejico mažemo z oljčnim oljem. Pek pa ne more brez piva (žar baje izsuši grlo).
Ribo na krožniku še lahno, po lastnem okusu posolimo in pokapljamo z oljčnim oljem. Postrežemo ga z blitvo s krompirjem in kozarčkom malvazije.

ponedeljek, 29. april 2013

Pedoči na buzari

Ne pedoč, ne buzara nista slovenski poimenovanji. Pedoč je po slovensko mediteranska klapavica (lat. Mytilus gallorovincialis; hrv. dagnja, pedoć; fr. moule; nem. die Miessmuchel; šp. mejillon, it. muscolo; an. mediteranean mussel). Pri korenu buzara, pa se v SSKJ med drugim najdeta dve besedi (buzaráca medm. (ā) star. izraža podkrepitev trditve: buzaraca, ta pa zna! ; buzaráda medm. (ȃ) zastar. izraža podkrepitev trditve: buzarada, kako bi vsi zijali! ). O buzari, kot omaki, ki obdaja morsko hrano, pa nič.
V istrski kuhinji bi rekli temu pedoči v loncu. Tam sem tudi našla recept za današnjo pojedino.
Školjke v lupinah živijo še nekaj dni. Klapavice so čistilci morja in se lahko v njih naselijo kakšne bolezni, zato je pomembno, da jih vedno prekuhamo. Školjke pripravljamo v mesecih, ki imajo v imenu črko r. Danes je na srečo še april.


Predjed za 2 osebi
pol kile pedočev
oljčno olje
1 dl belega vina
drobno sesekljan česen
sesekljan peteršilj
doma naribane bele drobtine

Školjke najprej očistimo in izločimo tiste, ki so odprte. Denemo jih v lonec in pokrite kuhamo okoli četrt ure. Občasno jih premešamo, vode pa ne dolivamo, ker je v školjkah in jo med kuhanjem spustijo. Prilijemo belo vino in oljčno olje, dodamo sesekljan česen, peteršilj in malo drobtin za zgostitev. Kuhamo še nekaj minut. Postrežemo z belim primorskim kruhom. In belim vinom. Pri nas smo imeli danes koprsko malvazijo.

nedelja, 28. april 2013

Paradižnikova solata


Paradižnikove solate se v zadnjih časih evropske zelenjave, ki ni videla sonca, ne lotim z vsako vrsto plodov. Edinole, če so pravi, zrasli na soncu. V velikih marketih jih praktično ni več dobiti, na ljubljanski tržnici pa je prodajalca bolje vprašati, od kod so. Tudi prodajalci iz Primorske jih namreč znajo pripeljati iz tržnice v Padovi. Najbolj gotovo je, če jih dobite pri kakšnem kmetu. Tiste prave dobite tudi še na hrvaških tržnicah na stojnicah domačinov. Iz datuma na sliki je moč razbrati, da je solata nastala v času zorenja domačih na prostem rastočih paradižnikov.
Paradižnikove solate običajno ne kisamo, ker so plodovi kisli že sami po sebi. Izjema je lahko balzamični kis, za tiste, ki jim je ta okus ljub.


domači paradižniki
olivno olje
sol

Paradižnike narežemo na kose želene oblike. Posolimo jih in pokapljamo z olivnim oljem. To je vse.

sobota, 27. april 2013

Štrudelj po primorsko

To ime sem mu dala sama. Podobnega sem namreč jedla v domačiji Šajna na Krasu, narejenega izpod rok kuharjev gospodinje Vere. Pripravljen iz listnatega testa. Za nekatere pravoverne štrudloljubce je to prav heretična izvedba. Tako tudi Novakovi. Jaz sem sicer tudi velika ljubiteljica običajnih avstrijsko slovenskih zavitkov z doma narejenim vlečenim testom, a priznavam tudi druge različice. Pravzaprav je v vsakem kraju najboljša lokalna varianta. Tako kot žganje. Na Primorskem torej uživam v štrudlju z milefolijami (tudi v slovenski Istri in na Tirolskem), v Prekmurju v kvašenem retašu, podobnem kot v hrvaški Istri. Zanimivo je tudi, da v Otlici imenujejo potico kot štrudelj. Kar pa ni nič nenavadnega, če se vrnemo na izvor poimenovanja te sladice. Potica je tudi vrtinec (der Strudel).
Po odličnem kosilu na domačiji Šajna, je na mizo priromal še topel štrudelj, posut s sladkornim prahom. Testo je bilo tako tanko razvaljano, da sem morala gospo Vero vprašati kako ga pripravljajo. »Iz listnatega testa«, je dejala, »eno plast spodaj, eno zgoraj«, vmes pa sezonsko sadje. Takrat so bile breskve in jabolka, pa seveda malo aromatičnih dodatkov. Tega štrudlja torej ne zvijamo, ampak sadje naložimo vmes. Tale danes bo jabolčni z rozinami.


1 zavitek listnatega testa
jabolka
rozine
rum
sladkor
vanilijev sladkor
piškotne drobtine
cimet
limonina lupinica
sladka smetana

Pekač obložimo s peki papirjem. Listnato testo razvaljamo na tenko. Položimo ga na pekač tako, da ga polovica prekrije, druga polovica pa še čaka na svojo nalogo. Na testo naložimo jabolka, del jih narežemo na lističe, del naribamo. Dodamo rozine namočene v rumu. Vse skupaj še posujemo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem, cimetom in zmletimi piškotnimi drobtinami. Čakajočo polovico testa položimo preko nadeva in ga ob robovih stisnemo na spodnjo. Premažemo s sladko smetano in pečemo na 220 stopinjah 20 do 30 minut. Vmes seveda pogledujemo v pečico. Če začne preveč rjaveti, ga prekrijemo z aluminijasto folijo. pečenega posujemo s sladkornim posipom.

petek, 26. april 2013

Jagodna torta

Torto je pripravila moja mlajša hčera. Tokrat sadne in ne močno čokoladne ali pa čokoladno čokoladne. Kot običajno je vsa zatopljena v kuhinji pripravljala kulinarično dogodivščino z nepredvidljivim koncem. Z želatino je namreč treba imeti potrpljenje in izkušnje, da se bo krema na koncu zagotovo strdila. Uspelo ji je, torta je bila odlična! Ob torti se je zbrala skoraj cela družina. Zraven smo nazdravili s štajerskim renskim rizlingom izpred šestih let.


Biskvitna osnova
2 jajci
60 g sladkorja v prahu
1 vrečka vaniljinega sladkorja
pol ščepca soli
60 g moke
pol žličke pecilnega
1 vrstica temne čokolade
Jajci, sladkor in solzmešamo v svetlo, skoraj belo kremo. Moko presejemo na kremo skupaj s pecilnim praškom in previdno vmešamo. Dodamo še stopljeno čokolado. Testo vlijemo v model za torto. Spodnji del oblečemo v peki papir, obod premažemo z maslom ali margarino in posujemo z moko. Pečemo 10 – 15 minut na 180 stopinjah.

Nadev
600 g svežih jagod
125 g sladkorja
350 g jogurta
4 žlice limoninega soka
9 listov bele želatine
400 g sladke smetane
Polovico jagod zmeljemo, jih zmešamo s sladkorjem, jogurtom in limoninim sokom. Želatino namočimo v mrzlo vodo in še mokro razpustimo na zmernem ognju. Nato jo vmešamo v jagodno kremo in jo damo na hladno. Sladko smetano čvrsto stepemo. Brž ko se začne jagodna krema strjevati, zamešamo vanjo stepeno smetano, jo zlijemo na biskvitno dno in gladko poravnamo. Čez nekaj minut porazdelimo po jagodni kremi polovice preostalih svežih jagod. Torto pokrijemo in jo damo vsaj za dve uri v hladilnik. Preden jo ponudimo odstranimo tortni obroč.

sreda, 24. april 2013

Pohan sir

To je sicer vrsta hrane, ki jo doma pripravljamo zelo poredko. Mislim, da niti ne enkrat na leto. Ker baje ni preveč zdrava. A včasih zapaše in tudi, če sir ocvremo v svežem oljčnem olju, ni tako težka za želodec. Holesterol pa pač je.
Pohanega sira se spominjam še iz socialističnih časov, ko v gostilnah še ni bilo preveč izbire. Jedilniki so bili klasični. Kakšni dve vrsti juhe, narezek za hladno predjed, potem pa naravni, dunajski in drugi zrezki s krompirjem ali rižem. Solata, običajno mešana. Tiste bogatejše različne zelene so prišle na jedilnik kasneje. In pohan sir. Prav živo se ga spomnim izpod lipe, serviranega s tatarsko omako. Za sladice smo takrat dobili sadne kupe, palačinke ali pa prekmursko gibanico. No saj je bilo še kaj drugega, na primer orehova rezina v Maxiju, solmoški v Kora baru ali pohorska omleta pri Šestici. Sadne kupe pa se spomnim iz takrat tudi legendarnega Hotela Belevue, kjer je bila gostinska šola. Tam sva se z mamo dobivali z dedkom. Midve sva prišli iz Centra, on pa iz Šiške. Iz tistih časov se spominjam tudi, da smo za sladkanje velikokrat naročili tudi gosti sok s smetano. Se spomnite?


sir, najbolje gavda ali edamec (tu je bil zdenkin trapist)
moka
jajce
drobtine
oljčno olje

Sir narežemo na kakšen centimeter debele rezine. Povaljamo jih najprej v moki, potem v razžvrkljanem jajcu, nato v drobtinah. Valjanje v jajcu in drobtinah še enkrat ponovimo. Rezine ocvremo v vročem oljčnem olju le toliko, da se rahlo zlato rjavo obarvajo. Položimo jih na kuhinjski papir, da vpije odvečno maščobo. Zraven se sicer običajno nudi tatarsko omako ali pa francosko solato. Mi smo se tokrat odločili za bolj zdravo različico priloge. Za regratovo solato. Zraven pa popili kozarec hladnega piva.

torek, 23. april 2013

Regratova solata

V času, ko se prebuja narava, imamo priložnost, da si na travniku naberemo okusne divje solate. Regrat je mama prinesla s pobočja Krvavca, kjer je komaj pognal, kmetje pa še niso začeli z gnojenjem. Zelenjava od tam ima tudi nekako boljši, bolj poln okus. Verjetno zato, ker se mora v težjih razmerah bolj potruditi, da zraste. Mama k regratu nabere tudi cvetove in listke trobentic. Pa tudi kakšen čemažev list se najde vmes. Na sliki je regrat sicer zmešan z motovilcem (po štajersko repinclom), recept pa bom napisala kar za »čistega«.



regrat
cvetovi trobentic
trdo kuhano jajce
2 v lupini skuhana krompirja
česen
slanina, panceta ali kaj podobnega
sol
bučno olje
kis

Na očiščen in opran regrat narežemo še vroč skuhan in olupljen krompir. Dodamo na drobno nasekljan česen, posolimo, po krompirju in solati polijemo bučno olje in dodamo kis po okusu. Premešamo, zabelimo s prepraženo slanino, po vrhu pa narežemo v trdo skuhana jajca.

ponedeljek, 22. april 2013

Bučni zavitek

Zame je zavitek z rumenimi (oranžnimi) bučami eden najboljših. Buča ima nekako mil okus, ki se zelo lepo sestavi z ostalimi, začimbnimi dodatki štrudlja. V tej sladici jo velikokrat kombinirajo s skuto, jaz pa sem se odločila bučno zmes razrahljati s kislo smetano, raztepeno z jajcem. K temu polnilu se je odlično podalo polnozrnato vlečeno testo. Moram priznati, da se tovrstnega (polnozrnatega) testa še nisem lotila sama. Običajno se po liniji najmanjšega odpora poslužim kar kupljenega hokusovega.



polnozrnato vlečeno testo
1 kg naribane jedilne buče
rozine
naribana limonina lupinica
nasekljan oranžat
cimet
5 žlic rjavega sladkorja
2 pokrovčka ruma
2 dl kisle smetane
1 jajce
1 vanilin sladkor
100 g margarine (masla)
drobtine
sladka smetana za premaz

Za nadev zmešamo naribano bučo, rozine, limonino lupinico, oranžat, cimet, rum in rjavi sladkor. Še bolje je, če naribano bučo skupaj s sladkorjem popreje še malo podušimo na maslu, da dobimo bolj mil okus. Posebej stepemo jajce s kislo smetano in vanilinim sladkorjem. List vlečenega testa najprej namažemo z margarino, posujemo z drobtinami, bučami in kislo smetano. Štrudelj zavijemo in položimo na pekač, obložen s peki papirjem. Testo in maso seveda razporejamo tako, da se nam na koncu vse izide. Zavitke premažemo s sladko smetano, ki pa jo lahko nadomestimo tudi s kombinacijo stopljene margarine in mleka. Margarino v tem receptu seveda lahko nadomestimo z maslom ali pa s kokosovo maščobo. Maslo daje sladici sicer bolj prefinjen okus, je pa tudi težje za želodec. Štrudelj pečemo na 180 stopinjah kakšnih 40 minut. Če skorja začenja črneti, ga prekrijemo z aluminjasto folijo. Ponujenega lahko potresemo s sladkorjem v prahu.

nedelja, 21. april 2013

Pirin kruh

Naj najprej priznam, da sem danes prvič spekla kruh iz pirine moke. Malo sem brskala po kuharskih knjigah, tudi tistih, ki so posebej posvečene kruhu. Na koncu sem se odločila kar za recept, ki je natisnjen na vrečki z moko. Kruh je zelo lepo uspel, pa čeprav ga nisem pekla v modelu. Pravijo namreč, da se testo iz pirine moke rado razleze. Meni pa so štručke kljub vsemu obdržale lepo obliko.



1 kg pirine polnozrnate moke
1 vrečka suhega kvasa
3 žličke soli
1 žlica sladkorja
4 žlice olivnega olja
6 dl mlačne vode

Del vode denemo na stran in v njej raztopimo sladkor in kvas. V moko naredimo jamico in vanjo vlijemo kvasec. Nekam bolj na rob sklede, stran od kvasca, posujemo sol. Dodamo še olje in večino preostale vode ter zamesimo testo. Potrebna količina vode je namreč odvisna od kvalitete moke, zato je bolje, če vodo dodajamo postopoma. Meni se je danes lepo izšlo s količinami iz recepta. Testo naj vzhaja kakšno uro, lahko tudi dlje. Oblikujemo štruce ali hlebce in jih pustimo vzhajati še kakšno uro. Z vodo poškropljene štruce denemo v že ogreto pečico na 230 stopinj. Tako pečemo približno 10 minut, še enkrat pošpricamo in zmanjšamo temperaturo na 180, na kateri pečemo še kakšne pol ure. Tole špricanje je potrebno zaradi hrustljajoče skorjice. Vsake toliko pogledamo v pečico, če skorja začenja rjaveti (črneti). V tem primeru štruce prekrijemo z aluminjasto folijo.

sobota, 20. april 2013

Pizza z mlado špinačo in gorgonzolo

Tale recept je rezultat trenutka in možnosti. Pripravila sem jo v Madridu, prav na hitro, ker se je hčeri že mudilo na uro flamenka. Najprej je bilo mišljeno, da bi bila pripravljena z rukolo, a v sicer dobro založeni samopostrežni trgovini pri postaji Principe Pio, je ni bilo. Mislim, da je usoda prinesla še boljšo kombinacijo - z mlado špinačo. Sicer gre gorgonzola idealno skupaj z rdečim radičem (takšno kombinacijo najdemo v Trentino Alto Adige), a v tem primeru na pizzo ne bi dajala paradižnika. Na tejle pa je bil, spodaj prav na tanko namazan, le za okus. Pizza na sliki še malo brbota, bila je posneta takoj po tem, ko je prišla iz pečice.



olivno olje
drobno sesekljana paradižnikova sredica
sol
bazilika
mlada špinača
gorgonzola
mozzarela

Testo za pizzo na tenko namažemo z olivnim oljem, nato še, prav tako na tenko, s paradižnikom. Malo posolimo in potresemo z malo nasekljane bazilike. Potresemo z mlado špinačo in nanjo na koščke natrgamo gorgonzolo. Pizzo denemo v ogreto pečico na 230 stopinj. Pečemo, dokler robovi ne začnejo dobivati rjavkaste barve. Nanjo naložimo še na rezine narezano mozzarelo in jo v pečico potisnemo še za kakšno minuto, toliko, da se sir zmehča. Voilà.
.

petek, 19. april 2013

Pljukanci s panceto in bučkami

Pravzaprav to ni kakšen šolski recept. Nastal je iz sestavin, ki so bile na voljo nekega dne. In z malo istrskega navdiha. Zaradi pljukancev, slanine in kraja, kjer se je pripravljal. Pljukanci so najboljši sveži, doma pripravljeni. Zelo dobre pa se dobi tudi v istrskih merkatorjih pod blagovno znamko "fioli".


za 4 osebe
400 g doma narejenih pljukancev
olivno olje
1 čebula
3 stroki česna
50 g pancete (lahko tudi pršut ali slanina)
1 bučka

Na olivnem olju prepražimo panceto in jo poberemo iz ponve in shranimo za kasneje. Na preostali maščobi prepražimo še nasekljano čebulo, na lističe narezan česen in na majhne koščke narezano bučko. Ko smo zadovoljni s substanco, vanjo zamešamo še že prepraženo panceto. Dodamo še pljukance, ki smo jih skuhali v slani vodi (in seveda odcedili). Poleg si, zdravja radi, privoščimo kakšen kozarček terana.

torek, 16. april 2013

Kozice

V Kastilji, najbrž pa tudi drugod v Španiji je navada, da za hladno predjed dajo na mizo surove sveže kozice in majonezo. Samo to. Luščenje repkov in namakanje v majonezo je čudovita spremljava za uvodno kramljanje pred kosilom. Zraven postrežejo kakšno cavo (penino). Lahak uvod z mehurčki. Na tistem koncu Iberskega polotoka to ni problem. Pravijo, da gre večina svežih morskih dobrot naravnost v Madrid.  Pravi užitek se je sprehoditi ob obloženih mizah ribarnice, kjer na ledu najdemo praktično vse. Od rib, belih in plavih, rakcev pa do školjk. Tudi v malo bolje založenih samopostrežnih trgovinah je en del obvezno posvečen morski hrani. In tam tudi ni nič kaj drugače kot v ribarnici.Paša za oči. V Ljubljani toliko in tako sveže izbire ni dobiti.
Kozice je pripravila madre mojega zeta in jih takole postavila na mizo.


sveže kozice
majoneza

Kozice naložimo na krožnik in ponudimo z majonezo. (Sem "poznavalsko" vprašala, če je je to aioli, pa so mi povedali, da je navadna majoneza. Šele potem sem se poglobila v literaturo in ugotovila, da je aioli provansalski.)

Kozice, šp. gambas, an. shrimps, fr. crevettes, nem. Garneles.

ponedeljek, 15. april 2013

Krompir z ocvirki

Že januarja, ko so pri sosedih imeli koline, je soseda prijazno prinesla istrsko klobasico in nekaj ocvirkov. Klobasico smo popekli in pripravili kmečko pojedino, z ocvirki pa smo zabelili krompir. Ob sosedovih kolinah naj povem še to, da letos prvič, najbrž zaradi bližajočega se vstopa v Evropsko unijo in novih veterinarskih standardov, sosedi prvič niso pujska gojili in klali sami. To so počeli na predpisan način tako, da so sestavine za koline prinesli domov.
Morda še pomisel o svinjini in drugi hrani, bogati s holesterolom, ki dandanes ni preveč priporočana. Moja stara mama, ki je doživela sto šest let in pol, je vse življenje uživala hrano, pripravljeno na svinjski masti. Najraje je imela svinjino in perutnino. Pojedla je tudi veliko na svinjski masti restanega krompirja. Ko je prišla v dom, kjer so ji ponujali zdravo hrano, je nemalokrat potarnala, da ji manjka kaj bolj krepkega. Pohane kure ali kakšnega pečenega svinjskega rebrca. Seveda smo ji vsake toliko prinesli kakšen tovrsten artikel. Običajno je bilo, da so jo ob obletnicah, posebej tistih preko sto, spraševali o receptu za dolgo življenje. Med njenimi nasveti nikoli ni bilo prehranskih napotil, vedno pa je omenila, da je veliko v zadovoljstvu z življenjem. Najbrž tudi v tem, da dobro ješ.


krompir
sol
ocvirki

Olupljen in narezan krompir skuhamo v slani vodi. Zabelimo ga z domačimi ocvirki. 

sobota, 13. april 2013

Gibanica

Temule današnjemu izdelku bi nekateri rekli tudi štrudelj oz. zavitek. Toda bolj pravilno bi bilo vsekakor poimenovanje gibanica. Der Strudel v nemščini pomeni vrtinec, pravzaprav nekaj kar se zavije, torej zavitek. Ta sladica pa je po obliki bliže tisti, ki jo poznamo kot prekmursko gibanico, le da je manj različnih nadevov. Plasti testa so naložene vzporedno, izmenjaje s plastjo nadeva. Torej bolj gibanica, ali po nemško die Schichtkuche, kar pomeni sladica iz plasti. Beseda gibanica, pa po etimološki razlagi nima izvora v gibanju ampak izvira iz Egipta, kjer v egipčanski arabščini beseda gibna pomeni sir. To razlago sem našla v angleški wikipediji, kjer je zapisana ob srbski gibanici. Medtem, ko me je slovenska navedla k temu, da bi morda poimenovanje gibanica lahko izviralo tudi iz prekmurske besede za testo – gübe.
Torej vam predstavljam jabolčno skutni štrudelj, ki je v bistvu gibanica. Tokrat sem uporabila kar testo iz trgovine, seveda pa je vse skupaj boljše, če testo zamesimo in razvlečemo sami.


Za globlji pekač cca. 40x20cm
1 zavitek vlečenega testa
kokosova mast (ali maslo ali margarina)
2 jajci
500 g skute
1 kisla smetana
5 žlic sladkorja
1 vanilijev sladkor
nastrgana lupinica 1 bio limone
cimet
3 jabolka
rozine
rum
drobtine
sladka smetana za premaz

Rozine namočimo v rum, toliko da so prekrite.
Beljaka stepemo v sneg. Rumenjaka stepamo s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem toliko časa, da zmes postane svetlejša. Vmešamo še kislo smetano, cimet in limonino lupinico. Nato dodamo skuto, dobro premešamo in nežno vpotegnemo še sneg. Dodamo še nekaj ruma z rozinami.
Jabolka naribamo, vmešamo nekaj sladkorja in preostanek ruma z rozinami.
Pekač namažemo s kokosovo mastjo, nanj položimo prvo plast vlečenega testa. Premažemo ga s kokosovo mastjo in nanj položimo še eno plast testa. Nato po testu enakomerno razporedimo plast skutinega nadeva. Potem spet testo, kokosova mast, testo. To plast rahlo posujemo z drobtinami in nanjo nadevamo plast jabolčnega nadeva. Plasti nalagamo po tem vrstnem redu, dokler ne porabimo sestavin. Seveda moramo prej v glavi izvesti nekaj računskih operacij, da enakomerno razporedimo vse nadeve in testo ter, da se nam na koncu vse skupaj izide. Zaključimo s plastjo testa, ki ga premažemo s sladko smetano. Pečemo pri 180 stopinjah, najverjetneje kakšno uro. Po kakšnih dvajsetih minutah pečenja začnemo pogledovati v pečico, če je zgornja plast že porjavela. V tem primeru nad pekač položimo aluminijasto folijo in štrudl pečemo do konca brez bojazni, da bi se nam zažgal.
Kokosovo mast uporabljam, ker je najlažja za želodec. Če želimo boljši okus in nam je nekoliko manj mar za zgago in holesterol, uporabimo kar maslo. Lahko pa vzamemo tudi margarino, ki je lažja. Ne vem pa kaj pravijo zadnji izsledki o tem, katera izmed maščob najmanj slabo vpliva na zdravje. Vsakič slišimo kaj novega, odvisno od tega kdo je zadaj.

petek, 12. april 2013

Pinca

Receptov za razne pince, pletenice in panetone je prav veliko. Tako, da se je po brskanju po kuharski literaturi, težko odločiti za najboljši recept. Enega sem izbrala. Se je obnesel, zato vam ga prenašam. V tem receptu je več rumenjakov kot jajc, pravijo pa, da bi jih lahko bilo še več. Po receptu iz Pucerjeve istrske kuhinje, pa se v testo zamesi več beljakov kot jajc. Enkrat poskusim še to in vam zaupam, katera je boljša. Količine  so za veliko pinco, če želimo pripraviti kaj manjšega, dajmo količine na pol.
Beseda pinca izvira iz latinske besede pinsere, ki pomeni gnesti, mesiti.


1 kg bele moke tip 400 ali 500
1 vrečka kvasa
3 dl toplega mleka
150 g margarine
2 jajci in 3 rumenjaki
150 g sladkorja
1 vanilijev sladkor
nastrgana lupina 1 bio limone
rum
rozine
rumenjak za premaz

V del toplega mleka vmešamo žličko sladkorja in vrečko kvasa ter vse skupaj posujemo z malo moke. Pustimo približno deset minut, da vzhaja. Moko presejemo v veliko skledo, dodamo sol in premešamo. Dodamo sladkor, vanilijev sladkor, naribano limonino lupinico in spet premešamo. Nato dodamo razžvrkljana jajca in rumenjake. Premešamo. Naslednja je na vrsti zmes s kvasom. Nato dodamo še en kozarček ruma. Na koncu postopoma dodajamo mleko. Količina je namreč odvisna  od vrste moke in tekočin, ki smo jih že vmesili. Mesimo. Gnetemo. Mesimo (pinsere). Skledo pokrijemo z vlažno krpo in pustimo vzhajati kakšno uro do dve. Testo še enkrat premesimo in po želji dodamo rozine. Namestimo jo v pekač, obložen s peki papirjem in pustimo vzhajati še kakšno uro. Pinco premažemo z rumenjakom, zarežemo z nožem na tretjine in denemo v ogreto pečico na 180 stopinj. Po desetih minutah pogledamo, če že začenja rjaveti. Preden postane temno rjava, jo prekrijemo z aluminijasto folijo. Pri tej količini testa jo pečemo 45 – 50 minut. Če je testa manj, ali pa smo oblikovali kakšne tanjše in manjše pekovske izdelke, temu prilagodimo tudi čas pečenja.

Nazadnje sem pinco spekla s temi sestavinami. Bila je super! Edinole John bi dodal še več rozin, čeprav jih je bilo že tako ali tako veliko.
600 g moke (pol gladke, pol ostre)
do 3 dl toplega mleka (dodajamo postopoma, morda ne porabimo vsega)
1 pokrovček ruma
70 g sladkorja
2 jajci in 1 rumenjak
80 g stopljenega masla
vaniljev sladkor
naribana lupinica bio limone
rozine
1 rumenjak za premaz

četrtek, 11. april 2013

Rogljički s feto

Tele rogljičke pripravlja mlajša hči. Nekaj podobnega je njena soplesalka nekoč prinesla na plesno tekmovanje. Kot prigrizek med dolgim čakanjem na nastope. Hčeri so bili tako všeč, da sva enkrat poiskali primeren recept za kvašeno testo. Če me spomin ne vara, je to recept za piroške iz Velike knjige o peki. Spekla jih je z lastnim navdihom, bili so odlični. Od takrat so v njeni domeni. In vsake toliko se kar pojavijo v kuhinji.


Testo
¼ litra mleka
62,5 g surovega masla
20 g svežega kvasa (1/2 vrečke suhega)
ščep sladkorja
1/8 žličke soli
1 jajce
500 g moke
Polnilo
sir feta

Mleko pogrejemo s surovim maslom, nato v njem gladko razmešamo zdrobljen kvas, sladkor, sol, jajce in malo moke. Moko denemo v veliko skledo in jo prelijemo s kvasovo mešanico. Mesimo, dokler testo ne odstopi od posode in dobi svilnato površino. Pokrito s krpo naj vzhaja kakšno uro. Kvašeno testo razvaljamo, ga razrežemo na primerno velike trikotnike, nanje položimo koščke fete in oblikujemo rogljičke. Pečemo ji na 200 stopinjah, približno 15 minut. Se pa pečica od pečice razlikuje, tako da moramo peko pozorno spremljati, da se rogljički ne bi prepekli.

sreda, 10. april 2013

Leča

Okusa leče se spomnim že iz mlajših let, saj smo jo doma imeli vsake toliko na jedilniku. To je ena izmed jedi, katerih okusa se spominjam z nostalgijo. Recept je zapisala moja mama. Malenkost sem ga priredila po svoje.
Leča (rjava, zelena, rdeča) je eno izmed živil, ki ga imamo lahko vedno na zalogi. Med drugo svetovno vojno so je pojedli veliko, posebej v Ljubljani znotraj žice, kjer ni bilo dovolj hrane. Tudi drugod po Evropi je bilo to preprosto živilo velikokrat na jedilniku. Mama se spomni, da je iz Francije k nam prišla poved «La lentille, toujours la lentille«. Takratna generacija leče bojda ni marala, današnje pa jo slabo poznajo.


400 g leče
olivno olje
čebula
4 stroki česna
malo jušne zelenjave (korenček, korenina peteršilja, zelena, por)
lovor, timijan
vejica svežega peteršilja
sveže mleti poper
sol
po potrebi 1 krompir za zgostitev
Lečo (mama je kombinirala 2/3 rjave in 1/3 rdeče), namočimo vsaj za kratek čas v mlačni vodi. Na olivnem olju prepražimo čebulo, na koncu še česen, toliko da zadiši. Zalijemo z vodo in dodamo lečo, jušno zelenjavo (v kosih) in začimbe. Ko je zelenjava kuhana, jo v kosih poberemo iz omake,  drobno sesekljamo in vrnemo v omako. Če bi želeli še gostejšo omako, vanjo na drobno naribamo en krompir. Pokuhamo še deset minut, toliko da se krompir skuha in omaka zgosti. Lahko jo obogatimo še s koščkom masla.

torek, 9. april 2013

»Kitajska«

»Kitajsko« si vsake toliko zaželi kateri izmed družinskih članov. Precej ljubša mi je tale, doma narejena, kot tista v raznih kitajskih restavracijah. Res, da je tam precej bolj pristna, tudi več izbire raznih kombinacij imajo, res pa je tudi, da nikoli nismo gotovi, kaj se tam dogaja za zidovi v kuhinji. Doslej najboljša in vedno dobra je bila hrana v kitajski restavraciji v Kamniku, kamor sva se enkrat napotila po odlični oceni v Nedelu. Naša domača »kitajska« ima morda tudi elemente tajske, zagotovo pa tudi slovenske kuhinje. Doma namreč to vrsto hrane pripravljamo nekoliko enostavneje in s tistimi sestavinami, ki nam ustrezajo. Predvsem z razpoložljivo svežo zelenjavo. Le bambus kupim v konzervi, čeprav bi ga zadnja leta lahko nabirala tudi na lastnem vrtu. Pa ne samo za svoje potrebe. Nikakor pa te jedi ne dojemam na način, kot jo v amerikanizirani kitajski kuhinji, kjer so ji nadeli ime »chop suey«. V nekem viru sem prebrala, da to po kitajsko bojda pomeni mešani ostanki, v wikipediji pa so bolj prizanesljivi, kjer povedo, da dobesedni prevod pomeni »assorted pieces«, torej raznoliki koščki. V poenostavljeni kitajščini to zapišemo kot 杂碎, tradicionalni  雜碎, pinjinu suì.


za 4 osebe
kocka ali dve kokosove masti
2 piščančja fileja
1 rdeča paprika
1 bučka
1 por
(1 čili, če si želimo ostrejšo različico)
1 konzerva bambusa
sol, poper
ingver
2 žlički gustina
sojina omaka
Priloga
riž basmati
sojina omaka
V voku na kokosovi masti najprej prepražimo na trakove narezane piščančje fileje. Toliko časa, da smo prepričani, da je meso temperaturno obdelano. Vemo namreč, da perutnine in svinjine ne smemo uživati surove. Nato dodamo na trakove počez narezano papriko ter na četrtine kolobarčkov narezane bučke. Nekoliko kasneje še na dvocentimetrske kolobarje narezan por. Posolimo in popopramo in pražimo še nekaj minut. Na koncu dodamo v decilitru vode razmešan škrob z naribanim ingverjem in nekaj žlicami sojine omake. Nekateri dodajo še šilce šerija ali kakšnega drugega primernega žganja. Ob mešanju pražimo še toliko časa, da se omaka zgosti. Postrežemo z na vodi kuhanim basmati rižem in sojino omako. Zraven je najboljše kakšno azijsko pivo. Če tega ni, pa si privoščimo lokalnega. Za konec pa še šilce ogretega slivovega vina (meijiu, ).

torek, 2. april 2013

»Maroška«

»Maroško« moram pripraviti vsake toliko zaradi otrok, ker jo imajo tako radi. Idejo za tole jed sem dobila v neki maroški restavraciji v Bruslju. Poznavalec tamkajšnjih malih lokalov je rekel, da imajo tam »takšne male zelenjavice z mesom«. In, da so dobre. In res so bile. Z mesom polnjene paprike, bučke, paradižniki. In vse skupaj v paradižnikovi omaki. Z maroškimi začimbami. Priprave te jedi sem se doma lotila po spominu. Po izgledu in po okusu. Le začimbe niso bile prav orto. In uspela mi je. Zadostila je tako mojemu spominu, kot okusu družine.



Za 6 oseb
Polnilo
olivno olje
1 čebula
200 g mletega mesa
1 dl riža arborio
sveži listi koriandra ali svež peteršilj + posušeni koriandrovi listi
sol
poper
Zelenjava
rdeča paprika
zelena paprika
3 čebule
3 paradižniki
1 bučka
10 strokov česna
čili
lahko nekaj češnjevih paradižnikov
Paradižnikova omaka
2 konzervi po 400g paradižnika v koščkih
1 majhna konzerva 200g pasiranega paradižnika
zmleta koriandrova semena
zmlete nageljnove žbice
cimet
3 žličke rjavega sladkorja
sol
Priloga
kuskus (50 g po osebi)
rozine po okusu

Navedenih sestavin in količin ni treba jemati zelo strogo. Zelenjavo za polnjenje lahko izberemo po lastnem okusu. Tudi količine prilagodimo velikosti zelenjave in jedcem.
Najprej pripravimo sestavine za polnilo. Riž skuhamo v rahlo osoljenem kropu v razmerju 1:2. Na olivnem olju prepražimo sesekljano čebulo, da ostane svetla. Dodamo meso, sol in poper in pražimo toliko časa, da ni več surovo. Odstavimo. Skupaj zmešamo meso, riž in nasekljane liste svežega koriandra, ki pa jih lahko nadomestimo s svežim peteršiljem in posušenimi koriandrovimi listi.
Velik pekač (najlepše izgleda, če je okrogel), pokapljamo z olivnim oljem. Nanj skrbno naložimo četrtine očiščenih paprik, na kolute narezane in izdolbene bučke, prepolovljene in izdolbene čebule ter paradižnike, prav tako prepolovljene in izdolbene. Med to zelenjavo naložimo še cele stroke česna, večje kose čilija in češnjeve paradižnike (če so nam ravno pri roki, ni pa nujno). Izdolbeno zelenjavo napolnimo z mesno maso. Pekač denemo v pečico, ogreto na 180 stopinj za kakšne pol ure (opazujemo, da je zelenjava s polnilom lepo zapečena).


Medtem ko se peče zelenjava, se lotimo paradižnikove omake. Na olivnem olju prepražimo na majhne koščke narezane ostanke izdolbene zelenjave (čebula, bučka). Dodamo paradižnik v vseh oblikah, tudi preostanek od dolbenja. Začinimo s cimetom, nageljnovimi žbicami, koriandrovimi semeni, rjavim sladkorjem, soljo in poprom. Kuhamo.
Zelenjavo v pečici zalijemo s paradižnikovo omako in pečemo še kakšnih petnajst minut.
Medtem skuhamo kuskus. Denemo ga v vrelo, že odstavljeno vodo, v razmerju 1:1. Pokrijemo in pustimo deset minut, da se napije. Če imamo radi rozine, jih primerno količino dodamo v vodo, skupaj s kuskusom.


ponedeljek, 1. april 2013

Kadaif

καταΐφι sem vzljubila v Grčiji. Na Kreti. Imeli so ga v lokalni samopostrežni trgovini v Hersonisu (Χερσόνησος). Tam je bil najboljši. Edinole še v eni restavraciji so imeli tudi podobno dobrega. Tudi v Turčiji je dober (kadayif), le nekoliko drugačen. Pod imenom knafeh, kunafeh, kunafa ali nekaj podobnega (كنافه خشنه بالجبنه), ga poznajo tudi v arabskem svetu.
Vsaka nacija ima neko različico te sladice. Različna so polnila (orehi, lešniki, mandlji, pistacije, rozine), različno pa je tudi oblikovanje. Najbolj se potrudijo Grki, ki kataifi zvijejo v nekakšne rolice. Si lahko predstavljate, da to ni preveč enostavno s tole lasno substanco. Turki za kadayif oblikujejo nekakšna gnezdeca, pa tudi druge oblike. Najbolj enostavno pripravljajo kadaif Črnogorci. Preprosto ga razporedijo po pladnju in namočijo z raztopljeno maščobo. Ostali, tudi Arabci, prej rezance zgnetejo skupaj z maščobo, tako da postanejo bolj voljni za oblikovanje.
Tale recept sem skupaj z rezanci (doma jim rečemo »laski«), dobila od domačinke v Podgorici. To je torej črnogorska različica te sladice, ki sem jo okušala in situ v Pod volat. Je odlična (tudi, ko sem jo pripravila sama). Vam napišem kar recept v originalu. Z vsemi pikami in tiskarskimi škrati.  Tako je najbolj sočno. Kuharija namreč ni le mehanično pripravljanje jedi po receptu. Za pravi okus jedi rabite predvsem nekoliko inspiracije.


Recept za 500gr kadaifa
1.       500 gr. Kadaifa
2.       2x250 g margarina ili maslaca može ulje ½ l
3.       250 gr isecanih oraha
4.       1,3 l vode
5.       1300 gr šećera
6.       1 linun, ½ linuna iseckati a drugu polovinu iscediti staviti u šerbetu
7.       1 kesica vanilin šećer, staviti u šerbetu
Kadaif spremiti za rernu
1.       Podmazati tepsiju ili pleh, staviti polovinu kadaifa ravnomjerno rasporediti.
2.       Kadaif poprskati polovinom rastopljene vrele masnoće, ravnomjerno.
3.       Polovinu kadaifa, ravnomjerno pokriti isjeckanim orasima.
4.       Ostatkom polovine kadaifa prekriti orahe ravnomjerno rasporediti kadaif.
5.       Ostatak polovine vrele masnoće poprskati ravnomjerno kadaif odozgo.
6.       Staviti kadaif da se u rerni peče na 180 sepeni, 40 do 45 minuta
7.       Obavezno kad se, kadaif ispeče, da se višak masnoće iscijedi iz tepsije ili pleha.
8.       Kadaif preliva vruć, a šerbet mlak.
Sastav šerbeta:
1.       Šerbet dobro skuvati 10 minuta.
2.       U šerbetu staviti 1/isjeckanog limuna in ½ sola od limuna.
3.       U šerbetu staviti vanilin šećer.
4.       Šerbet da se ohladi 20 minuta da bude mlak.
5.       Kadaif ne pokriti ničime da se ne bi okašio.
Po mogućnosti-extra-dekorisanje kadaifa:
1.       Može 200 gr suvog grožđa, staviti uz šerbet da se kuva, suvo grožđe se stavlja preko kadaifa nakon što se kadaif ohladi i ravnomjerno ga rasporediti.
2.       100 gr mlevenih oraha promješati sa 2 kašike šećera, staviti odozgo preko suvog grožđa (može i bez suvog grožđa).
3.       Nakon što se kadaif ohladi dobro izrezati u parčad, preko svakog parčeta može se staviti šlag-
Može se jesti kada se ohladi.

Še namig. Recept je za 500 g testenin, to bi bilo za največji pekač, ki ga spravimo v običajno pečico. Jaz sem ga pripravljala v nekoliko manjšem in sem za to uporabila polovične količine sestavin.

Recept sem si malo prilagodila. Kot sem že napisala, sem delala polovico. Za to polovico sem vzela manj kot 250 g margarine, tako, da se maščoba po peki ni cedila. Sladico sem pripravila tudi z nekoliko manj sladkorja. Pol litra vode sem kuhala s pol kg sladkorja. Ker imamo doma nekaj takšnih, ki ne marajo orehov in nekaj takšnih, ki ne marajo rozin, sem naredila tretjino pekača z orehi, tretjino mešano in tretjino z rozinami.
Kar se tiče peke, sem ga pekla manj kot pol ure. Po približno 15 minutah je dobil značilno zlato rjavo barvo. Takrat sem ga pokrila z alufolijo in pekla še kakšnih deset minut. Za kadaif pravijo, da se mora hladiti vsaj 3 ure. Najboljši pa je baje šele naslednji dan.