Pašta z bučkami in rukolo

Velikokrat inspiracijo za kuho dobim šele, ko pregledam zaloge v hladilniku. Najteže je, če me domači že zjutraj sprašujejo: »Kaj pa bo danes za kosilo?«. »Ne vem«, jim odvrnem. In grem najprej na pregled hladilnika in ostalih zalog. Pogledati moram namreč, kaj so družinski člani od torkovega nakupa med tednom že porabili. Ko je ta korak opravljen, se zapodim med svoje kuharske vire in pogledam, kaj zanimivega bi lahko danes postavili na mizo. Izjemno uporabni so Novakovi.  Še vse kar sem pripravila, je bilo odličnega okusa. Prave sestavine, prave skrbno izbrane začimbe in pravi namigi. Če se lotevam kakšne bolj tradicionalne jedi, vedno pokukam še v Ivačiča, čeprav običajno recept še nekoliko posodobim. Ognem se kakšnim močnatim podmetom ali pa svinjsko mastnim osnovam (da ne bo pomote, tu je »svinjsko« mišljeno, kot »od svinje«, ne pa slabšalno, kot »zelo«). Nekatere jedi poiščem v prvi, zares moji kuharski knjigi  »Sto in enkrat dober tek«, ki sem jo svoj čas dobila od dedka. Če priznam, sem jo takrat poznala skoraj na pamet, vrstni red receptov, pa uvodne zanimivosti k jedem, o določenih, pogoste pripravljenih jedeh, pa vse podrobnosti. Potem je tu še moj ročno pisan blok »Le mie ricette«, ki sem si ga izprosila od mame. In vse ostale kuharske knjige z nacionalnimi recepti, o peki in drugih rečeh, ki čakajo na polici na svojo priložnost. Pa delova nedeljska kuhinja. In seveda medmrežje. Običajno me zanese na gurmana, coolinariko, kulinariko, pa še kam. Če želim originalne recepte kakšne nacije, pa jih grem raje iskati v njihovem jeziku na njihove strani. Da preverim, če v naših zapisih recepti niso že preveč poslovenjeni.

V Istri pa je dnevni jedilnik odvisen od tega, kaj je tisti dan zrastlo na sosedovi njivi. Ali pa, če smo šli po kakšno ribo. Ali pa, če je imel mesar v bližnjem mestu kakšen lep kos mesa (vedno ga ima). Tam, poleg omenjenih virov, napotke za istrski okus jedi poiščem v Pucerjevi »Ko zadiši po istrski kuhinji«. Ali pa enostavno poslušam sosedo.

Sploh ne vem, zakaj mi je pero (tipkovnica) ušlo v zgornje pisanje. Ker tele jedi sploh nisem skuhala po kakšnem receptu. Samo po občutku, kakšni okusi in teksture se bodo ujeli. Torej se je predpriprava končala takoj po ogledu hladilnika. Brez številnih kuharskih virov.

Za 4 osebe

olivno olje

1 bučka

4 stroki česna

10 okusnih paradižnikov ali 2 konzervi

peteršilj

lovor, sveže mlet poper, sol

100 g oprane rukole

400 g (polnozrnatih) špagetov

Na olivnem olju prepražimo bučke narezane na četrtino koleščkov. Dodamo na lističe narezan česen in pražimo toliko časa, da zadiši (to ni dolgo). Potem gremo v ponev še s paradižniki, na koščke narezanimi. Ako hočemo imeti dobro omako, uporabimo tudi dobre paradižnike. Če jih v mestni trgovini nismo našli in imajo samo kisle EU paradižnike, ki niso videli sonca, raje uporabite konzervo. Verjemite, je bolj okusna. Dodamo še sesekljan peteršilj, lovorjev list, sol in sveže zmlet poper. Kuhljamo, dokler nismo zadovoljni s substanco. Na koncu dodamo narezano rukolo, še malo premešamo, toliko, da se zmehča. Vmešamo kuhane testenine in ponudimo s parmezanom. Rdeče vino.

Rižota z radičem

Jedi z rdečim radičem sem prvič okušala v Trentu (Trentino Alto Adige), pred kakšne četrt stoletja. S testeninami, na pici in v rižoti. Radič je v tovrstnih jedeh praviloma toplotno obdelan, tega pa niso opazili v nekaterih slovenskih gostilnah, ki so kombinacije z radičem ponujali v začetku devetdesetih let. V znani ljubljanski piceriji so ga, na primer, posuli svežega po vrhu pice, ko je bila že spečena. In to precejšnje količine. Narobe. Bolje bi bilo, ko bi ga ponudili posebej.

Za to italijansko pokrajino je značilna tudi kombinacija radiča z gorgonzolo.

Za 4 osebe

olivno olje

30 g masla

1 čebula

slabe četrt kile rdečega radiča (naj bi bil treviški, lahko je tudi tisti v glavici, vrste palla rosa ali pa verona)

300 g riža za rižote

1 dl suhega belega vina

juha ali voda (skupaj z vinom v razmerju 2:1 do riža)

sol, sveže mleti poper

40 g parmezana ali grane padano

Na ponvi, primerni za rižoto, na hladno olivno olje in malo masla denemo nasekljano čebulo. Pražimo, a pazimo, da ne porjavi. Čebulo potisnemo na stran in dodamo še rdeči radič in ga pražimo, da nekoliko popusti in postane rjavkast. Potisnemo ga k čebuli in do steklastega leska prepražimo še riž. Premešamo in dodamo vino. Danes sem uporabila mešanico chardonnaya in belega pinota in se je lepo podala k ostalim okusom. Seveda pa lahko uporabite katero koli suho belo vino. Dodamo še juho, lahko pa tudi kar vodo. Če v slednjem primeru želimo malo jušni okus, pa pogoljufamo s kakšno polovičko goveje kocke. Kuhamo na majhnem ognju, dokler riž ni skuhan. Ne preveč, ravno prav. Kuhanje rižote pač terja nenehno gospodinjino pozornost do mehkobe riža. Na koncu v rižoto vmešamo še nariban sir in preostanek masla. Ponudimo z istim vinom, ki smo ga uporabili za zalivanje. Okusa jedi in pijače se lepo dopolnjujeta.
Še to. Če želimo manj holesterolno jed, se lahko maslu tudi ognemo. Zgubi sicer nekaj na svoji popolnosti, a plemeniti okus radiča vseeno okusimo.

Rezanci z inčuni

Podobno vrsto pašte pripravljam večkrat. Gre pravzaprav za v pečici spečeno paradižnikovo omako. S slanimi inčuni (slov. tudi sardoni), z mariniranimi, lahko pa tudi s kakšnim drugim koščkom ribe. Pa tudi brez. Najboljši za te kombinacije so špageti, običajno uporabim kar bariline polnozrnate št. 5 (naj vas ne vznemirja, ker so v tem receptu široki rezanci, lahko vam zagotovim, da so tudi dobri). Osnovna omaka pa je spečena v pečici, nekaj podobnega, kot tista, ki jo pripravljajo tudi Novakovi.

Za 4 osebe

oljčno olje

5 okusnih paradižnikov ali ena 400 g konzerva s koščki (lahko je tudi kombinacija obojega, porabimo pač paradižnikovo substanco, ki jo imamo doma)

1 cm na majhne kockice nasekljanega čilija

2 žlički rjavega sladkorja

4 stroki česna, narezanega na kolutke

naribana lupinica bio limone

sveža bazilika

sveže zmlet poper

sol

400 g rezancev (če ste bolj lačni, raje 500)

pest na suho prepraženih drobtin

slani inčuni

Pekač poškropimo z oljčnim oljem. Nanj nadevamo na koščke narezan paradižnik in ga začinimo s čilijem, česnom, sladkorjem, soljo, poprom, baziliko in limonino lupinico. Paradižnika je lahko tudi več, odvisno od tega, če radi jemo testenine z veliko paradižnikove omake. Dobro premešamo in zadišala nam bo paradižnikova zmes. Denemo v pečico in pečemo pol ure na 180 stopinjah. V pečene paradižnike vmešamo skuhane špagete in prepražene drobtine. Po vrhu naložimo inčune, pokapljamo z boljšim olivnim oljem in postrežemo. Rdeče vino, če iščemo okus paradižnika, belo, če ribe. Novakovi pa pivo.

Kraška pašta

Nekaj podobnega sem prvič okusila na neki poslovilki v Asu, kjer so postregli kraške svedrčke (fussili). Pripravljala sem jo že večkrat, saj za takšno pašto ne rabimo, ne veliko časa, ne kakšnih zahtevnejših sestavin. Moramo imeti nekaj pršuta, paradižnik in kislo smetano, pa imamo gospodinje itak vedno pri roki. Za pašto je najboljša tista, ki je narejena ročno. Fuži ali pa pljukanci, za tole na sliki pa sem uporabila bariline ligure, ki imajo podoben učinek.

Za 4 osebe

olivno olje

5 okusnih paradižnikov (ali ena 400 g konzerva)

50 g pršuta (pet dek:-)

1 dl kisle smetane

ščep sladkorja

sveže mleti poper

lovor

sol po potrebi (odvisno od slanosti pršuta)

400 g ročno narejenih testenin (če smo bolj lačni 500)

V ponvi na olivnem olju najprej na hitro prepražimo na koščke narezan pršut. Poberemo ga iz ponve in odložimo na stran. Na isto maščobo nato denemo na koščke narezan paradižnik, dodamo ščep sladkorja in malo soli (ne preveč, ker v pašto pride še pršut, raje dosolimo na koncu) in sveže mlet poper. Glede na naš okus, lahko dodamo še kakšno zelišče. Na primer baziliko ali pa rožmarin, ni pa nujno. V paradižnikovo omako na koncu vmešamo še pršut, kislo smetano in kuhane testenine. Ker je pašta »kraška«, si bomo seveda poleg privoščili kozarček terana. 

Njoki s špinačo

Še ena jed, ki se dopade tudi majhnim otrokom. Ker ne vsebuje nič takšnega, kar bi jih odvračalo. Ne mesa, ki se ga ne da prežvečiti, ne kakšnih nerazpoznavnih koščkov zelenjave ali pa celo graha ali fižola. Njoki so pač njoki. Špinača pa je lepo s paličnim mešalnikom sesekljana v nerazpoznavno zeleno zmes. Nasploh imajo otroci radi zmiksane zadeve. Odraslim pa lahka jed dobro sede po kakšnih praznikih, ko so nepretrgoma uživali meso in druge dobrote z večjim deležem živalskih maščob. Ker je lahka in montinjaška.

Na krožnik zložimo njoke in nanje nadevamo špinačo. Pa potresemo s sveže naribanim parmezanom. Za odrasle belo vino, za otroke jabolčnik.

Rženi polnozrnat kruh

Eden boljših kruhov za zajtrk. Odličen je tudi v prigrizku s kakšno suho salamo, sirom in kumaricami. Pa seveda k domači mineštrici, na primer tisti z gobami. Meni je najboljši s kumino (kot tiste štručke ali bombetke, ki ti jih zjutraj na smučanju v Avstriji obesijo na kljuko v rdeče beli karirasti vrečki). Doma pa imajo rajši brez. Zato običajno testo razdelim na dva dela in spečem oboje. Meni s kumino, ostalim brez. Če bi bilo po peesu, bi v testo morali vmesiti še kislo predtesto (droži). Žena znanega slovenskega peka pa mi je zaupala, da namesto droži lahko uporabljamo tudi star kruh, ki smo ga za nekaj dni namočili v malo vode (hranimo v hladilniku).

500 g ržene moke

500 g polnozrnate moke

3 žličke suhega kvasa

1 žlica sladkorja

2 žlički soli

640 cl vode

Iz navedenih sestavin zamesimo testo. Mesimo, mesimo, mesimo. V skledi, pokriti s krpo naj vzhaja kakšno uro. Testo pregnetemo, razdelimo in oblikujemo v štruce ali hlebce in jih razporedimo po s peki papirjem obloženem pekaču. Pokrite s krpo naj štruce vzhajajo še kakšne pol ure. Tik preden jih denemo v pečico, jih še zarežemo z nožem, popršimo z vodo in potresemo z moko. V pečici ogreti na 230 stopinj jih pečemo 10 minut, nato temperaturo zmanjšamo na 180 in pečemo še kakšnih 20 minut, odvisno od debeline in velikosti štruc. Če nam kruh začne črneti, ga prekrijemo z aluminjasto folijo. Ohladimo ga na rešetki.

Zamorec v srajci

Bolj ljubko bi bilo "zamorček v srajčki", a recepta na lističu ne naslavlja pomanjševalna oblika. Recept sem dobila od bivše sodelavke, zdaj bo že kakšnih petnajst let tega. Še vedno hranim že nekoliko porumenel listič, na katerem je zapisan s skrbno pisavo. In vedno, kadar se lotim priprave te sladice, ga nekaj časa iščem med mojimi kuharskimi zapisi. Od danes naprej bo na blogu in ga bom laže našla.

Sicer pa se ob misli na zamorčka, poleg sodelavke, vedno spomnim mojega prvega srečanja z njim. Ko sem nekoč v Gradcu (na Štajerskem v Avstriji) čakala prijatelje, sem šla v neko kavarno v centru mesta. Po jedilniku sem iskala nekaj primernega za tisti trenutek. In našla: Mohr im Hemd. Nikoli ga ne bom pozabila. Slastnega iz majhnega modelčka za eno osebo. Toplega, čokoladnega, topečega se v ustih, s hladno sladko smetano.

10 dkg masla

10 dkg sladkorja

8 dkg naribane čokolade

6 rumenjakov

12 dkg mletih mandeljnov

6 stepenih beljakov

Mešamo maslo s sladkorjem, nato dodajamo rumenjake, mandeljne, čokolado, na koncu beljake. Zmes prelijemo v model, ki ga namažemo z maslom in posipamo z drobtinami, dobro zapremo in kuhamo v vreli vodi 1 uro. Pri tem pazimo, da model napolnimo največ do tri četrtine, ker kipnik naraste. Poleg tega pazimo, da nam voda ne uhaja v model. Serviramo s stepeno smetano.

Gobova mineštra

To ni mineštra za vsak dan, ker so gobe nekoliko težja hrana. Pa tudi nekoliko posebna je in bi se je lahko naveličali. Uporabimo lahko sveže, zamrznjene ali pa posušene (in prej namočene) gobe. Tudi zelenjavo lahko izberemo po lastnem okusu. Ivačič v zimsko gobovo mineštro, poleg spodnjih sestavin, dodaja še malček zelene in kolerabe.

olivno olje

1 čebula

3 kolesca čilija

3 stroki česna

10 dkg užitnih gob

2 korenčka

4 krompirji

1 češnjev paradižnik

nekaj vejic peteršilja

lovor, majaron, sveže zmlet poper, sol

Na hladno olivno olje denemo nasekljano čebulo in na kolesca narezan čili. Pražimo, a pazimo, da čebula ne porjavi. Dodamo na rezine narezan česen, pražimo le toliko, da zadiši. In gobice. Pražimo, nato še korenček in začimbe. Premešamo. Zalijemo z vodo in solimo. Namesto osoljene vode lahko uporabimo jušno osnovo. Če nismo preveč ortodoksni, pa lahko v vodo spustimo jušno kocko. Dodamo na kockice narezane tri krompirje, četrtega pa naribamo za zgostitev. Dodamo tudi nasekljan peteršilj (skupaj s stebelci), nekaj nasekljanih lističev pa prihranimo za serviranje. Ko zavre, kuhamo še kakšne pol ure.

Ježki

Če vam ostane kaj biskvita ali pa tort, pa bi jih radi dali na mizo reciklirane, so ježki idealna rešitev. Seveda morajo torte biti še vedno sveže. Sicer pa ježke lahko naredimo tudi iz zmletih keksov, albert ali pa maslenih (petit beurre). Nekateri tudi posebej v ta namen spečejo biskvit. Biskvitni (ali iz tort) so vsekakor boljši, ker so mehkejši in bolj sočni. Sicer pa je recept za ježke precej prožna zadeva. Lahko ga prilagodite vašemu okusu in razpoložljivim sestavinam.

masa

biskvit, torta

zdrobljeni masleni keksi za zgostitev

stopljena čokolada

kakav

rum

vanilijev sladkor

po želji oreščki, namočene rozine, kandirane pomaranče

preliv

maslo

temna čokolada

Vse sestavine z vilicami pretlačimo in zmešamo. Z rokami oblikujemo krogle, lahko pa se potrudimo in naredimo prave ježke. V vodni kopeli (ali pa kar v mikrovalovki) raztopimo čokolado z maslom za preliv. Z občutkom ga nanesemo na ježke. Če smo šli v smeri realističnega oblikovanja ježkov, nanje nanesemo še nekaj čokoladnih mrvic. Za otroke pa vsekakor izpustimo rum in ga nadomestimo s pomarančnim sokom.

Rižota s piščancem, bučkami in paradižnikom

Moja mlajša hči ne mara graha. Torej ne morem skuhati rižote z grahom, ki je zame pojem vseh rižot. Rižota vseh rižot. Enkrat jo le pripravim in objavim, takrat ko bo na voljo sveže natrgan svetlo zelen grah. Saj veste, da se po kvaliteti razlikuje od tistega zamrznjenega ali pa celo tistega iz konzerve.
Za rižote največkrat uporabljam Drogin riž Santa Andrea, v rumenem pakiranju. Se obnese.

olivno olje

piščančji file

čebula

česen

paradižnik

bučke

majaron, bazilika, lovor, poper, sol

(rožmarin, origano, timijan po okusu)

peteršilj

parmezan

Na olivnem olju v veliki ponvi prepražimo na trakove narezan piščančji file. Na ponvi ga pomaknemo nekoliko vstran in prepražimo še nasekljano čebulo. Pazimo, da ne porumeni. Še to denemo na stran in prepražimo še bučke in na lističe narezan česen. Naredimo malo prostora in do steklastega videza prepražimo še riž. Vse premešamo, dodamo na koščke narezan paradižnik (nekaj ga prihranimo za konec). Če imamo radi bolj rdečo rižoto, primešamo še kakšno žlico paradižnikove mezge. Začinimo, premešamo in zalijemo z rižu primerno količino vode. Tik preden je riž skuhan, za barvni učinek dodamo še preostale koščke paradižnika. Na koncu pa nežno posujemo še s sesekljanim peteršiljem (učinek okusa in barve). Ponudimo s sveže naribanim parmezanom. Vino lahko izberemo po okusu. Če z okusom lovimo perutnino, potem belo vino. Če bolj paradižnikov okus, pa rdeče.

Dolme

Dolmice sem naredila že lansko poletje, ko sem nabirala mlade liste neškropljene vinske trte. Del blanširanih listov sem uporabila takoj, del sem jih shranila za zimske čase. Okušala sem jih že v bosanski, grški in turški kuhinji (bos. japrak, gr.  ντολμάς, tur. etli yaprak dolmalasi). Do trenutka, ko sem lahko uporabila lastno trto, sem kupovala pločevinke s konzervirano. Niti slučajno ni tako dobra kot sveža, domača. V Istri niso vajeni takšne jedi, čeprav imajo precej trte. Zato je soseda, ko je izvedela, kaj sem kuhala, radovedno prišla k meni na obisk in me prosila, če ji dam eno za poskusiti.

mladi listi neškropljene vinske trte

olivno olje

čebula

mleta govedina
riž

majaron, poper, sol

Na olivnem olju prepražimo čebulo in goveje meso. K tej masi dodamo riž. Polnilo je nekaj takšnega, kot pri sarmah. Začimbe dodajamo po lastnem okusu, glede na to, kakšen regionalni učinek želimo doseči. Jaz sem se odločila za nevtralnega in dodala samo majaron, poper in sol. Liste vinske trte za nekaj minut blanširamo v slani vodi. Na razprostrte liste denemo njihovi velikosti primerno količino mesno riževega polnila. Zavijemo tako, da nam med kuho ne bodo razpadle. Na dno posode položimo plast razprostrtih listov, nanje pa nadevamo dolme tako, da se tesno prilegajo ena k drugi. To je namreč pot, da med kuho ne razpadejo. Toliko, da jih prekrijemo, jih zalijemo s slano vodo, v kateri smo blanširali. Kuhamo od dvajset minut do pol ure, toliko, da se riž skuha. Postrežemo s kuhanim krompirjem. Če želimo z mislimi nazaj v Grčijo, si privoščimo zraven kozarček retsine. Tam v Istri pa smo si postregli kar s primerno ohlajeno malvazijo.

Koruzni kruh

Napisala vam bom recepta za dve vrsti koruznega kruha. Prvega iz polente, drugega koruzne moke. Oba sta odlična, čeprav se večkrat lotim prvega. Iz preprostega razloga. Ker imam instant polento vedno pri roki, koruzne moke pač ne. Recept pišem v tale blog tudi zaradi mojih teniških prijateljic, ki so me že večkrat prosile zanj. Kruh so nekoč po napornem igranju tenisa okusile pri meni doma. In pravijo, da ga še niso pozabile.

Koruzni kruh s polento

10-15 dkg instant polente

90 dkg bele moke (ostra)

2 žlički soli

1 žlica sladkorja

4 žlice olivnega olja

1 vrečka kvasa

2 dcl tople vode (lahko tudi 3, če smo polento pripravili z manj vode)

Polento skuhamo v slani vodi po navodilu iz vrečke (razmerje polenta:voda je 1:3). Ohlajeno zmesimo z ostalimi sestavinami v voljno testo. Bolj mesimo, več zraka bo testo dobilo, bolj zračen bo kruh. Pokrit s krpo v (keramični) skledi naj vzhaja uro do dve. Testo premesimo in ga v hlebcih ali štrucah želenih oblik denemo na pekač. Najbolje je, da je obložen s peki papirjem. Štruce naj pokrite s krpo vzhajajo še kakšno uro. S pršilko jih poškropimo z vodo in po njih potresemo še malo polente. Vložimo jih v  že ogreto pečico na 230 stopinj. Na tej temperaturi jih pečemo kakšnih 10 minut. Med peko na tej temperaturi kruh še kdaj poškropimo. Potem jo znižamo na 180 stopinj in pečemo še 10 - 20 minut, odvisno od oblike in debeline štruc ali hlebcev. Če med peko opazimo, da skorja postaja preveč rjava (črna), kruh prekrijemo z aluminjasto folijo. Po peki ga na rešetki ohladimo.

Koruzni kruh

30 dkg koruzne moke

7 dcl vrele vode z 1 žličko soli

80 dkg ostre moke

1 vrečka kvasa

2 žlički soli

sok 1 limone

Postopek priprave kruha je podoben zgoraj opisanemu, le da na začetku koruzno moko poparimo s slanim kropom.

Korenčkova torta

Odlična torta! In to brez moke. Najprej sem se zatipkala in pomotoma zapisala "odločna torta". Si predstavljate kakšna naj bi bila torta, če bi bila odločna? Morda pa ni bilo naključje. Recept sem dobila od odločne gospe, a darežljive in mehke po srcu. Od Babe Drejke, ki je prehitro odšla od nas. Naj bo tale zapis posvečen njej.

Nekateri delajo korenčkovo torto z mandeljni. Spomnim se, da sem jo jedla nekoč v Helsinkih, ko sem prijatelje povabila za rojstni dan. Pa niso vedeli zakaj. Ves dan sem dobivala esemese s čestitkami, tisti ki so bili ta dan z menoj, pa so nekako pozabili. Zato, ker smo pač bili tam in smo imeli drugo delo. Le kdo bi razmišljal o datumih rojstnih dni. Prav zabavalo me je. Tudi tako z mandlji enkrat poskusim speči. Tale pa bo z orehi. Naj vam še zaupam, da se mi je pri pripravi odlično obneslo, da sem uporabila korenčkovo pulpo, ki je ostala pri sočenju v sokovniku. Po mojem je korenje v tem agregatnem stanju še boljše za tovrstne recepte, ker nima več veliko tekočine. Pa še jutranji korenčkov sok je bil odličen! Pri korenčkovem soku se vedno spomnim soka, kot smo ga pripravljali doma, še z nekoliko bolj nerodnimi sokovniki od današnjih. In ta mladostni spomin me je vsakokrat, ko smo se v Avstriji ustavili v avtocestnem gostišču, napeljal na to, da sem si privoščila sok iz svežega korenčka, ki je bil postavljen v steklenem vrču med ledenimi kockami. Pojdimo nazaj k receptu.

Za okrogel pekač, 26 cm

25 dkg nastrganega korenja

25 dkg orehovih jedrc

2 žlici kandirane pomaranče

5 jajc

16 dkg sladkorja

1 vanilijev sladkor

2 žici jedilnega škroba

1/2 pecilnega praška

šilce ruma (ali dve)

maslo in drobtine za pekač

Orehova jedrca dobro prečistimo. Pazimo, da v njih ni lupin, kajti pri takšni sladici je precej nerodno, če ob zaokrožanju okusov v ustih, zagrizemo v trdo lupino. Orehe zmeljemo skupaj s kandirano pomarančo. Pri tem se ne obremenjujemo preveč, da bi bilo vse zmleto prav na drobno. Prav dobro je, ko pri uživanju naletimo na kakšen košček oreha, ki se nam vda šele v ustih. Korenje nastrgamo, tako ali drugače. Jajčne beljake stepemo in vanje vtepemo še 3 žlice vode. Rumenjake penasto stepemo skupaj s sladkorjem in vanilijevim sladkorjem. Vtepemo še pecilni prašek in škrob. V mešanico dodamo korenje in orehovo pomarančno zmes. Dobro premešamo. Vmešamo še rum. Na koncu nežno vpotegnemo beljakov sneg. Model za torto premažemo z maslom in posipamo z drobtinami. Pečemo na 180 stopinjah eno uro. Peko spremljamo in, če opazimo, da nam torta ob peki začenja črneti, nanjo položimo aluminjasto folijo. Ponudimo s stepeno sladko smetano.

Korenčkova juha

Vsako jutro je dobro spiti nekaj svežih vitaminov. Običajno je to pomarančni sok, ob nedeljah, ko imamo več časa, pa si lahko privoščimo korenčkovega, narejenega v sokovniku. Korenček pred sekljanjem v sokovniku olupimo tako, da lahko po sočenju korenčkov preostanek (v navodilih za sokovnik piše, da je to pulpa), uporabimo. Tale pulpa je precej uporabna sestavina. Za korenčkovo torto, ali pa za korenčkovo juho. Seveda je še veliko drugih možnosti, a ti dve pripravljam najbolj pogosto. Če nimamo sokovnika, olupljen korenček preprosto naribamo, za juho pa lahko uporabimo tudi večje kose, ker jih bomo itak palično sesekljali.

za 4 osebe

8 strokov česna

olivno olje

2 manjša krompirja

1 čebula

4 večji koreni

lovor, majaron, poper

ostale začimbe po okusu

sol

nekaj mleka

Na hladno olivno olje denemo na večje kolobarje narezane stroke česna. Pražimo jih le toliko, da zadiši in začnejo dobivati popečen videz. Nato jih poberemo iz posode in denemo na stran za kasneje. Nadalje na tem odišavljenem olju prepražimo na tanke lističe narezan olupljen krompir, nato dodamo še nasekljano čebulo. Pražimo, a pazimo, da čebula ne porjavi. Dodamo še nariban korenček in začimbe. Premešamo in zalijemo s toliko vode, da so sestavine prekrite. Kuhamo približno petnajst minut, iz juhe poberemo lovorove liste in jo sesekljamo s paličnim mešalnikom. V juho denemo prej popražen česen in jo kuhamo še kakšnih deset minut. Na koncu dodamo še nekaj mleka.

Tris testenin

Tris testenin je logistično zahtevna naloga. Posebej če se lotimo, poleg pripravljanja treh različnih omak, tudi lastne domače izdelave testenih izdelkov. Pravzaprav si je treba vse izračunati, da jih potem lahko hkrati, še vroče, ponudimo na krožniku. Dodatno pa je to še zahtevnejša naloga, če morate zadevo še fotografirati za blog. ¿Zakaj le?, se boste vprašali. 

John si je onega dne za kosilo zaželel tris. Iz domačih testenin. "Saj si od dobrega moža dobila strojček. To pa res ne more biti problem!" In, glede na moja nagnjenja, da rada ves dopoldan nekaj počnem v kuhinji, sem se naloge voljno lotila. Najprej testo za testenine. Potem počivanje, potem valjanje, nato izdelava tortelinov. Iz obrezkov testa, ki so ostali od tortelinov, sem naredila še srednje široke rezance in jih obesila na očiščene prečne palice naslonjal kuhinjskih stolov. Njoke sem k sreči že imela narejene in zamrznjene. Nato kuhanje treh vrst omak. Zaradi količine posode in pomanjkanja kuhalnih plošč, sem se odločila, da testenine skuham v eni vodi. To je bila prva napaka. Potem sem kar nekaj časa porabila, da sem tri vrste testenin ločila med seboj. Minilo je nekaj minut in testenine so se medtem hladile. Medtem sta dve omaki še brbotali na štedilniku, vražja pa je bila že pripravljena. V vmesnem času, ne vem točno kdaj, sem še na hitro pripravila mizo v jedilnici, oprala solato in jo začinila. Nato druga napaka. Torteline s paradižnikom sem želela fotografirati posebej, za ločen blog. Minila je še kakšna dodatna minuta. In nato še tretja. Pazljivo razmeščanje trisa po krožniku in fotografiranje. Mineta še kakšna minutka ali dve. In krožnik s trisom ponosno prinesem pred Johna, ki si vsekakor ni predstavljal vse čarovnije v kuhinji, ki se je morala zgoditi, da je dobil servirano jed iz domače pripravljenih testenin in sveže pripravljenih omak. Postreženimi s solatko (zanj jo pripravim posebej, ker ne mara aceta balsamica) in ravno prav ohlajenim vinom. V prebrisanih kozarcih. Jed je bila zaradi treh napak vsekakor že nekoliko ohlajena in John v velikem pričakovanju zaželenega trisa in predstavljanja okusov v svojih ustih že ves čas kuhe, ni skrival nezadovoljstva. "Mrzlo je". Krožnik je nesel pogret v kuhinjo. Moj nos se je podaljšal. Najbrž si predstavljate. Prvič, izpolnila sem njegovo željo. Drugič, za pisanje bloga, za katero je potrebno fotografiranje, me je spodbujal on. Kakorkoli že, za tris je treba narediti časovni načrt. In nikar ne fotografirajte pripravljenega krožnika.

Tale tris je pripravljen iz tortelinov s paradižnikovo omako, rezancev z vražjo omako in njokov z gobovo omako. Zraven lahko ponudite parmezan v kosu, da si ga sveže nariba vsak sam. Vino prilagodite enemu izmed okusov trisa. Midva sva pila merlot, ki je šel odlično k vražji in paradižnikovi omaki. H gobam pa bi bolje šel kakšen chardonejček.

Panakota s pečeno banano

Osvežujoča sladica, ki ne vzame veliko časa. Doma moramo imeti kakšno banano, lahko tudi že bolj zrelo, in vrečko panakote, ki se pripravlja kot puding. Pravzaprav je zelo priročno, če imamo kakšno takšno vrečko vedno pri roki. Če se nam najavijo nenapovedani gostje in nimamo časa za obisk trgovine, je to prava rešitev. Seveda pa to sladico lahko pripravljamo iz prave sladke smetane, bo še bolj pristna. Po mojem občutku pa je ta iz vrečke nekoliko lažja za želodec.

vrečka panakote

burbonski vanilijev sladkor

400 ml mleka

banana

kristalni sladkor (lahko rjavi)

kokosova mast

maslo

Model, v katerem bomo pripravili sladico, namažemo z maslom. Gornja sladica je pripravljena v plastični banici, ki nam je ostala od sladoleda.

Na teflonski ponvi raztopimo nekaj kokosove maščobe (lahko uporabimo tudi maslo, a kokosova maščoba je lažja in bolj nevtralnega okusa). Nanjo denemo po dolgem na pol prerezane banane in jih po strani, ki je obrnjena navzgor, posipamo s kristalnim sladkorjem (pazljivo, predvsem po banani, čim manj po ponvi). Ko je banana na spodnji strani pečena, jo obrnemo. Sladkor se bo ob pečenju karameliziral in dal banani še boljši okus. Pečene banane naložimo na dno modela.

Panakoto skuhamo po navodilu iz vrečke in vanjo vmešamo še vrečko burbonskega vanilijevega sladkorja. Kuhano panakoto nadevamo v model na banane.

Sladico ohladimo. Ohlajeno previdno zvrnemo na servirni krožnik. Morda gre lepše iz modela, če pred tem z nožem ločimo rob panakote od posode.

Vražje testenine

Včasih si zaželimo nekaj močno vražjega. V tem primeru se lahko odpravimo v kakšno azijsko restavracijo, lahko pa si obrok pripravimo sami. V Sloveniji takšne restavracije, kjer običajni jedci, ki sicer prisegajo na začinjeno, ne bi mogli v usta nesti več kot poskusnega grižljaja, še nisem srečala. Sem pa to izkušnjo doživela v indonezijski restavraciji v Enshedeju na vzhodnem Nizozemskem. Od kakšnih desetih jedi, ki so bile na mizi, sem lahko jedla dve, ostale pa sem komaj lahko poskusila in doživela tisti občutek ko ti nepojasnjen pritisk obremeni vrhnji del glave. Za nekaj časa tudi prenehaš z dihanjem. No, tele vražje testenine ne bodo tako nevzdržno pekoče, posebej zato ne, ker si bomo sami dozirali začimbe, ki dodajajo  ostrino. Pa tudi kaj vzhodnjaško pekočega ne bomo uporabili.
Rezanci v tem receptu so narejeni doma, seveda pa jih lahko nadomestimo s kupljenimi v trgovini. Na ta način si lahko sorazmerno hitro pripravimo obrok, saj tale omaka ne vzame preveč časa.

domači široki rezanci

400 g ostre moke

3 jajca

voda po potrebi

omaka

olivno olje
rdeč čili

nekaj strokov česna

peteršilj

rdeči poper

sveže mleti poper

ščepec soli

malo belega vina

Iz moke in jajc zamesimo homogeno testo. Vodo dodajamo po žlicah šele takrat, ko po pridnem mesenju še nismo uspeli dobiti voljne kepe testa svilnatega občutka. Testo počiva pol ure. Razrežemo ga na manjše kose in ga v strojčku najprej razvaljamo na debelejše krpe, potem le te denemo še preko stopnje, ko sta valjčka najbolj skupaj. Nazadnje testo spustimo preko nastavka za široke rezance. In jih obešamo na palico, da se ne sprimejo med seboj. Vse skupaj seveda lahko naredimo tudi ročno tako, da testo čim tanjše razvaljamo in razrežemo na rezance. Pripravljene denemo v krop in jih kuhamo nekaj minut. 

Za omako pripravimo šalšo enčilado, ki smo jo pripravili že k tuninemu steaku. Odlično pa se obnese tudi, ko objame domače široke rezance. Na oljčnem olju na hitro prepražimo na koščke narezan česen in na kolutke narezan čili (skupaj s semeni). Dodamo še nasekljan peteršilj in rdeči poper. Premešamo. Dodamo ščepec soli in nekaj sveže mletega popra. Zalijemo z malo belega vina in pustimo, da tekočina povre. Gornja slika je iz te faze. Omako sesekljamo v sekljalniku. Omaki seveda lahko dodamo še kaj bolj pekočega, odvisno od našega okusa.
Kuhane rezance pokapljamo z deviškim olivnim oljem in nanje denemo sesekljano šalšo.

Bučke na žaru

Precej preprosta priprava. Lahko je priloga ali pa glavna jed, če za prilogo pripravimo kaj drugega. Tale bučka je prišla na krožnik sveže odtrgana in pripravljena na žaru ponve. Zato ima še nekaj praženih dodatkov. Bučka ima precej nevtralen okus, zato se lahko se prepustimo domišljiji z mislijo na naše brbončice in dodatke prilagodimo našemu okusu. Ena možnost je česen narezan na lističe, druga olive. Lahko tudi sveža mediteranska zelišča. Ali pa okusa polno deviško olivno olje, ki ga nakapljamo hladnega na pripravljen krožnik. Seveda so še boljše na žaru, če imamo ravno zakurjenega za pripravo rib ali mesa.

sveže bučke
malo soli
na lističe narezan česen
črne olive
ružmarin
olivno olje

Na kančku olivnega olja, skupaj z olivami v ponvi,  popečemo bučke iz obeh strani. Na koncu dodamo še česen in rožmarin. Malenkost posolimo in postrežemo pokapljane z olivnim oljem.

Krompir iz ponve z žajbljem

Krompir, spečen v ponvi, je slastna priloga k mesu ali pa kakšnim zelenjavnim jedem. Najboljši je mlad, nič hudega pa ni, če uporabimo starejšega. Se prav tako speče. Za pripravo takšnega krompirja se zelo obnese ikeina prevlečena ponev s pripadajočo pokrovko. V njej se krompir hkrati zapeče in zmehča. Tokrat sem uporabila svež žajbelj, lahko pa krompir obogatimo s katerokoli drugo svežo mediteransko začimbo. Odličen je tudi z rožmarinom.

krompir (2 na osebo)

olivno olje

sol

sveži žajbljevi listi

Krompir olupimo in ga po dolgem  narežemo na osmine. Stresemo ga v ponev na ogreto oljčno olje in premešamo. Pokrijemo s pokrovko in vsake toliko časa premešamo. Ko je krompir pečen, ga posolimo z grobo soljo. Žajbljeve liste prav nežno vmešamo tako, da se ne zapečejo (hitro postanejo črni).

Njoki z gobami

Tole je odlična jed, samo pazite, da bodo gobe užitne.

njoki
2 zmečkana kuhana krompirja
jajce
moka
malo soli
gobova omaka
olivno olje
1 čebula
3 stroki česna
gobe
peteršilj
majaron, timijan, rožmarin, lovorov list
sveže zmlet poper
sol
sladka smetana

Testo za njoke zamesimo iz navedenih sestavin. Mora biti ravno prav mehko in ne več lepljivo (moko dodajamo po občutku). Testo oblikujemo v za prst debele "klobasice" in jih narežemo na njoke. S kuho njokov začnemo šele, ko je gobova omaka končana. Kuhamo jih v vreli osoljeni vodi nekaj minut, toliko, da priplavajo na površje.

Za omako na hladno olivno olje denemo na kockice narezano čebulo in jo pražimo, da postane mehkejša, a pazimo, da ne porjavi. Dodamo na debelejše lističe narezan česen in gobice. Začinimo z majaronom, kančkom timijana, rožmarinom, lovorovim listom, poprom, soljo in svežim peteršiljem. Pražimo in dušimo, dokler gobe niso kuhane. Odstavimo in dodamo tekočo sladko smetano. Dodamo še nekaj prihranjenega na malo sesekljanega svežega peteršilja in odcejene njoke. Po vrhu na sveže zmeljemo še malo popra in ponudimo. S kozarčkom belega.

Muffin

To je spet ena izmed jedi, ki je v domeni moje mlajše hčere. Od odločitve do izgotovitve ne preteče kaj dosti več od pol ure. Tele mafine delamo iz testa za jogurtovo pecivo, ki sem ga dobila od bivše sodelavke, primorke, doma iz Pirana.

za 12 mafinov

1,5 (jogurtovega) lončka jogurta

3 lončki moke

3/4 lončka olja

3/4 lončka sladkorja

3 jajca

1 pecilni prašek

1 vanilijev sladkor

rum

Vse sestavine zmešamo z mešalnikom. Nadevamo jih v papirnate ali silikonske modelčke za mafine, vložene v kovinski pekač z dvanajstimi vdolbinami. Model denemo v pečico, ogreto na 180 stopinj. Pečemo približno 20 minut. Med peko bodimo pozorni, če mafini že preveč rjavijo, jih pokrijemo z aluminjasto folijo. Vsekakor se nam lahko zelo hitro prepečejo. Zato raje vsake toliko poglejmo v pečico kaj se z njimi dogaja. Če so že pečeni, poskusimo z rezilom noža (surovo testo se ga ne sme oprijeti).

To je recept za osnovne mafine. Lahko pa jim še kaj dodajamo. Domišljija tu nima meja. Če denemo vanje košček sadja ali pa žličko nutele, to storimo tako, da jih denemo v pečico za nekaj minut (dokler pri vrhu še niso pečeni) in šele potem dodamo polnilo tako, da ga potisnemo v testo.

Fritaja s šparglji

Fritaja je istrsko ime za to primorsko jed. Tako v slovenski, kot hrvaški Istri. Sicer jo na Primorskem poimenujejo frtalja. Oboje je torej po slovensko prav. Šparglje (lat. Asparagus officinalis, hrv. šparoga, fran. l'asperge, šp. el espárrago, nem. Spargel, ang. asparagus, it. asparago) sem sicer dobila še lanske, zmrznjene od sosede, ki jih je nabrala v domačih (svojih) gozdovih. To poudarjam zaradi dejstva, ker je bilo včeraj spet opomnjeno v Glasu Istre, da je hrvaška vlada predpisala poseben režim za nabiranje špargljev v državnih gozdovih. Pred nabiranjem špargljev se moraš oglasiti v izpostavi gozdarske uprave in se prijaviti, da boš šparglje nabiral. Po opravljenem nabiranju se moraš spet zglasiti tam, da plačaš 0,50 kune po nabranem šparglju. Če te dobijo neprijavljenega, je kazen od 1000 do 8000 kun. Enak režim velja za privatno in komercialno nabiranje. Lansko leto se, po evidenci gozdarske uprave, nihče ni prijavil za nabiranje:) Administracija torej ne pozna meja. Poleg tega bi kazalo preveriti tudi uradni čas gozdarske uprave. Vprašanje, če je ob sobotah in nedeljah odprta. In vprašanje, če jih že uloviš zjutraj, in če so tam še zvečer, ko se utrujen vračaš iz celodnevnega iskanja s kakšnimi tremi šparglji v rokah. Najbrž je podobno kot s turističnimi pisarnami, kjer naj bi se prijavljal in odjavljal, četudi imaš plačan pavšal za celo leto. Tam tudi ob uradnih urah težko zaslediš turističnega uradnika v odklenjeni pisarni. Precej dolg uvod za jed, ki jo pripraviš v desetih minutah.

šparglji (najboljši so divji)

2 jajčki na osebo

olivno olje

sol

poper
belo vino ali voda

Divje šparglje narežemo na centimetrske koščke, le mehke vršičke pustimo nekoliko daljše. Na hladno olivno olje denemo najprej narezana steblca in zalijemo z malo belega vina ali vode. Popopramo. Kuhljamo kakšnih deset minut, toliko da voda povre. Potem dodamo še vršičke in premešamo. Vmešamo še s soljo  razžvrkljana jajčka. Premešamo in pazimo, da se jajčka ne zapečejo povsem. Zraven bel primorski kruh. In čaša belega primorskega.
Vrtne šparglje lahko pripravimo na podoben način, le narežemo jih njihovi velikosti primerno.

Ohrovtove sarmice

Danes sem se te jedi lotila nekoliko nestrokovno, ne da bi prej pogledala nekaj priljubljenih kuharskih virov ali pa vsaj pobrskala po svojem spominu. Listov nisem blanširala in izrezala trdega dela (se eden izmed njih lepo vidi na sliki). Bilo je kljub vsemu v redu, a raje vam bom napisala, kako je treba. Enkrat prej sem namreč te sarmice že pripravljala tako kot je treba in bile so odlične. Tako odlične, da se jih je John spomnil včeraj, ko sva od sosede dobila nekaj ohrovtovih glav. Zdaj, ko se pripravlja na pomlad, jih namreč porežejo, da bi lahko preorali njivo za novo sezono. Česar ne pojedo, dajo kokošim (ali pa sosedom).

za 4 osebe

sarme

listi ohrovta

olivno olje

1 čebula

20 dkg mlete govedine

2 žlici na kockice narezane slanine

pest riža

sol

poper

majaron

peteršilj

omaka

400 g konzerva drobno nasekljanih paradižnikov

200 g pasiranih paradižnikov

2 žlički sladkorja

sol

Liste ohrovta 2 minuti blanširamo v vreli vodi. Izrežemo trde dele. Čebulo nasekljamo na kockice in jo denemo na hladno olivno olje. Prepražimo. Dodamo še na drobne kockice narezano slanino. Lahko tudi pršut, panceto ali pa kakšno drugo mesnino. Nato dodamo še mleto meso in pražimo dokler ne porjavi. Začinimo, dodamo pest riža (po potrebi še malenkost vode) in pražimo dokler tekočina ne povre. Meso nadevamo na liste in jih zavijemo v sarmice.

Na ognjevarno posodo brizgnemo malo olivnega olja, po dnu položimo plast blanširanih listov, ki jih zaradi velikosti nismo mogli uporabiti za sarmice. Lahko dodamo tudi na majhne koščke narezana izločene trde dele listov. Nanje položimo sarmice, drugo poleg druge. Če nam kakšna malo razpade, se ne obremenjujemo preveč. Vse skupaj zalijemo z omako, zmešano iz obeh vrst paradižnikov, sladkorja in soli. Pečemo na 180 stopinj približno pol ure.

Zraven paše pire krompir.

Istrski pljukanci

To je ena izmed pašt, za katero ne rabite strojčka za valjanje. Za istrske fuže ali katere druge domače testenine, katerih priprava terja valjanje, je namreč skoraj nujen.

500 g moke
1 jajce
malo soli
malo mlačne vode

Moko, jajce, malo vode in sol zgnetemo v testo. Vodo dodajamo raje postopno. Testo ne sme biti ne ne mehko in trdo, občutek za to enkrat že pride. Od testa ščipamo majhne koščke in jih posvaljkamo med dlanmi, da dobimo svaljke. Polagamo jih na pomokano desko, kjer se naj pred kuhanjem sušijo najmanj dve uri. Denemo jih v kipečo vodo in kuhamo, dokler niso kuhani (približno 10 minut).