Rižota

Klasična rižota. Zame pojem rižote. Zato, ker smo takšno jedli doma. Bela, z piščančjim mesom in grahom. Takšnim sveže zelenim. Najbolje svežim, lahko tudi zmrznjenim, zadnja opcija pa je iz konzerve. Tudi ni napačna, sem jo pripravila danes, ker sem imela še na razpolago majhno ozimnično etino konzervico. Z gorenjevim hladilnikom so namreč v našo hišo prišle tudi tri palete etinih shrankov v kozarcih in konzervah. Še nismo porabili.

Spominjam se, da smo doma v glavnem jedli dve vrsti rižote. Takšno z grahom in takšno s papriko in paradižnikom, v bistvu đuveć. Mama jo je na mizo postavila v veliki skledi, nisem gotova, če je zraven ponudila tudi nariban sir. Vem pa, da je bila poleg vedno zelena solata, pripravljena iz velikih, nenarezanih listov. Najbolje je namreč bilo zavijati riž v velike kose zelene solate in dajati v usta grižljaje s kombinacijo okusa, zaradi graha nekoliko sladkaste rižote in okisane solate. Izjemna kombinacija.

Za 4 osebe

olivno olje

2 piščančja fileja

1 čebula

4 stroki česna

2 dl riža

6 dl vode (ali goveje juhe)

sol, poper

majaron

peteršilj

parmezan

Na globlji ponvi prepražimo narezan piščančji file. Ko se zlato opraži, ga odrinemo nekoliko na stran in prepražimo še nasekljano čebulo in na lističe narezan česen. Pazimo, da ne porjavita. Še to odrinemo k mesu in steklasto prepražimo še riž. Zalijemo z vodo (ali govejo juho). Dosolimo in malce popopramo, dodamo malo majarona. Kuhamo približno dvajset minut. Riž mora biti ravno prav kuhan. Al dente. Ne trd, ne razkuhan. Po vrhu posujemo še nasekljan peteršilj ter po okusu nariban parmezan. Postrežemo z zeleno solato.