Tafelspitz

Doma smo včasih imeli na jedilniku tudi govedino iz juhe. Za kosilo smo dobili ta lepe kose, tiste, ki so ostali, pa si je ata skupaj s čebulo narezal v esihflajš. Ko sem bila majhna, kuhane govedine nisem ravno oboževala. Posebej v vrtcu ne, kjer smo otroci dobili žilave kose, ki jih seveda nismo mogli prežvečiti. Spomnim se, da sem si v žepku predpasnička v vrtcu naredila zalogo takšnih kosov in sem jih na tak način transportirala iz vrtca. Na krožniku jih namreč nismo smeli pustiti. Vzgojiteljice pač niso razumele, da otroci ne maramo žvarovne (kar poglejte si preko gugla, kaj to pomeni).

Zato je bilo zame pravo odkritje v neki dunajski gostilnici (mislim, da ni bil ravno Plachutta, kjer cela kombinacija z juho stane bojda 35 evrov), ko sem si naročila Tafelspitz. Bil je postrežen z restanim krompirjem, špinačo in seveda hrenom! En sam velik užitek. Preden gremo na recept, si še razjasnimo, da gre tu za kos mesa ob vrhu stegna ali v križnem predelu. V nekem receptu sem zasledila, da ga moramo kuhati na staromoden način in, da voda primerno (?) vre, ko vanjo denemo meso, poleg tega pa ga moramo še pravilno obračati. Nekje sem zasledila, da ga pri Plachutti kuhajo osem ur. Tega sicer ne verjamem prav zares, ker ne vem kaj bi ostalo še od okusa v mesu po toliko časa. Juha pa bi najbrž bila dobra.

Da se še kulturno uvedemo v to jed in si ustvarimo vzdušje dunajske kuhinje, si preberimo še tale opis te znamenite jedi iz wikipedije: »Der Tafelspitz ist ein Gericht der Wiener Küche, dessen Namen bayerisch-österreichischen Ursprungs ist. Es besteht aus einem, in Wasser mit Suppengrün oder in einer Brühe gekochtem, ganzen Stück Knöpfl oder Schlegl (Schwanzstück), das dann in Scheiben geschnitten meist mit Apfel- oder Semmelkren und der, beim Kochen entstandenen und abgeseihten, Suppenbrühe serviert wird. Dazu soll Wurzelgemüse gereicht werden, das, in Würfel oder in Streifen geschnittenen, in einer Brühe gekocht wurde, dann Kartoffeln, Bratkartoffeln oder Kartoffelschmarrn. Zudem Dillrahm-Fisolen oder Spinat, allenfalls auch Schnittlauchsauce.“

Moja idealna predstava Tafelspitza je takšna, kot sem jo dobila, ko sem ga prvič uživala na Dunaju. Torej s špinačo, restanim krompirjem in hrenom.

Krožnik sestavimo:

govedina iz juhe

restan krompir

špinača

hren nariban skupaj z jabolkom

Pri tej jedi ne bom še enkrat zapisovala vseh receptov, zato predlagam, da jih poiščete po ponujenih povezavah. Vse lepo zložimo na krožnik, zraven pa si nudimo kakšen kozarček belega celinskega vina. Najbolje kakšen rizling ali traminec. Špica na mizi ali pa namizna špica.

Restan krompir

Krompir je nasploh dobra jed, kaj šele, če je restan. Janez Bogataj pravi, da je bil pri nas prvič zapisan recept v Slovenski kuharici Magdalene Pleiweis, ki je izšla v samozaložbi leta 1868. V Švici pražen krompir poznajo pod imenom Rösti, ki je nekoliko drugače pripravljen, kot pri nas, v Franciji pa ga pripravljajo po Lyonsko. Tam ga sicer pražijo na maslu še napol kuhanega. Sicer pa pravijo, da je najboljši tisti sorte sante ali pa eskort.

Še eno zanimivost sem našla. Da se krompir in čebula v jedeh ujemata, v shrambi pa ne. Bojda se hitreje kvarita, če ju denemo skupaj. No, zdaj vem, kaj sem delala narobe. Brž grem v shrambo in ju fizično ločim.

Za 4 osebe

4 čebule

8 srednjih krompirjev

sol

olje

Krompir skuhamo v olupkih. Na olju najprej prepražimo nasekljano čebulo, da porumeni. Nanjo denemo (olupljen) in narezan krompir. In pražimo. Še pražimo. Vmes ga lahko malo pomečkamo in še pražimo. Ob koncu dodamo še zajemalko ali dve goveje juhe. Solimo po okusu.

Jabolčna krostata

Krostato smo v tem blogu že pripravljali. Takrat jabolčno s kakijevo marmelado. Tokrat pa povsem enostavno, samo z jabolki. Krostata je zelo preprosta sladica, ki sem jo zasledila po nekaj gostilnah v slovenski Istri. V gostilni Korte in pa pri Sonji v Izoli. V slednji si jo kar nekako zaželim vsakokrat, ko zaidem tja, čeprav imajo zadnje čase na jedilniku še nekaj drugih slastnih sladic. Toda krostata je tam zakon. Tole pa je bolj moj recept, končni izdelek je nekoliko drugačen od tistega v gostilnah.

Za model premera 26 cm

½ paketa listnatega testa (to je en kvader)

3 jabolka

malo limoninega soka

2 žlici kristalnega sladkorja

1 jajce

1 dl sladke smetane

1 burbonski vaniljin sladkor

cimet

Najtežja naloga nas čaka na začetku. Kako razvaljati kvader v krog. Kjer je volja, tam je pot in, če smo vztrajni nam to tudi uspe. Krog naj bo nekoliko večji od premera pekača tako da, ko ga položimo vanjo, dobimo še kakšna dva centimetra roba navzgor. Testo preluknjamo z vilicami po vsej površini. Tega opravila nikakor ne smemo izpustiti, če ne želimo, da bi se nam krostata med peko napihnila v neke vrste mehur. Obložimo ga s krhlji olupljenih in izkoščičenih jabolk, pokapljamo jih z limoninim sokom in na redko posujemo z žlico ali dvema kristalnega sladkorja. Krostato porinemo v pečico, ogreto na 180 stopinj in jo po kakšnih 15 minutah prelijemo še s skupaj stepenima jajcem in smetano, z dodano burbonsko vaniljo in cimetom. Pečemo še približno 15 minut in krostata je gotova.

Goveji zrezki z zelenim poprom

Goveji zrezki so ena bolj hvaležnih jedi, ker jih lahko skuhamo vnaprej in potem, ko imamo pred seboj vso logistiko kosila za naše goste, zrezki že čakajo. Pravzaprav jih lahko naredimo že dan prej. Z njimi je podobno kot z golažem, naslednji dan so še boljši. Zeleni poper pa vsekakor dodamo pred serviranjem, ne prej.

Za 4 osebe

oljčno olje

4 goveji zrezki

sol, poper

zeleni poper

Goveje zrezke na hitro popečemo na oljčnem olju in jih zalijemo z vodo, toliko, da so prekriti. Ko voda zavre, omako posolimo in popopramo. Dolžina kuhanja je odvisna od mesa, če je trše, jih lahko kuhamo tudi dve uri. Proti koncu kuhe pustimo, da nekaj vode povre, da na koncu nimamo preveč tekočine. Dodamo zeleni poper, še nekaj minut kuhljamo in postrežemo. Takšni zrezki gredo zelo dobro s pire krompirjem.

Solata z avokadom

In čilijem. Na srečo nisem porabila vseh avokadov za guacamole. En sadež je še čakal na kuhinjski mizi na priložnost, da osmisli okusno solato. Na netu sem našla nekaj idej za sestavo okusov, kombinacijo maslenega okusa avokada, zažigalnega čilija in še nekaj zelenjav, ki lepo zaokrožijo okuse krožnika. Ostrino lahko reguliramo s čilijevimi semeni, ki jih izluščimo ali pa ne. Če jih pustimo, čili bolj žge. Torej ne žge samo FF, ampak tudi čili.

Za 1 krožnik

1 avokado

½ čilija

6 češnjevih paradižnikov

motovilec

sol

oljčno olje

limonin sok

Avokado prepolovimo, odstranimo koščico in olupimo. Narežemo ga na primerno velike prečne kose. Češnjeve paradižnike narežemo na četrtinke. Čili narežemo na kolobarčke. Na dno krožnika denemo motovilec, nanj naložimo kose avokada, nato paradižnika in čilija, da dobimo prekrasno barvno kombinacijo. Začinimo s soljo, oljčnim oljem in limoninim sokom.

Sirnica

John mi je nekega dne povedal, da je sirov burek, ki ga navadno delamo doma preveč sočen. On, da bi raje imel takšnega z več testa, ki je zavito položen v pekač. Seveda vsaka dobra žena moškemu ustreže pri njegovih kulinaričnih zahtevah, zato sem ročno odhitela do mojih kuharskih baz in poiskala primeren burek. Našla sem ga v kuharici slovenskih Bosank, lično zavitega v tepsiji. Ta bo pravšnji, sem si dejala in se ročno lotila priprave pite. Ja v Bosni rečejo bureku pita. Burek je pravzaprav samo tista pita, ki je narejena z mesom. Pitak. Sirovi piti pa pravijo sirnica. Ko slišim besedo sirnica, se vedno spomnim Top liste nadrealista osemdesetih, audicije Čabarbdić Memsur Gelje, ko nekje pri 7 minutah 40 pove »što ima«: »burek, burečke, sir, sirnica i zelje.« Priporočam ogled! http://www.youtube.com/watch?v=7WWvJOb0BaE Med peko sirnice, pa si morda lahko ogledate še Hasanaginico v epizodi Branka Đurića Đure http://www.youtube.com/watch?v=zrWiyAbbQDs. Ko boste že na jutubu, pa lahko poklikate še kakšno drugo, le pazite, da se vam pita ne bo zažgala.

400 g jufke

500 g nepasirane skute

2 jajci

1 dl sladke smetane

½ žličke soli

1 žlica sončničnega olja za pekač

Zmešamo skuto, jajca, smetano in sol. Maso razporedimo po jufkah in jih zvijemo kot rulado in jo v obliki kroga položimo v namaščen pekač. Pečemo pol ure pri 180 stopinjah, da pita porumeni.

P.S. John je bil zadovoljen:)

Bananin kolač

To ni klasični banana bread, kot ga pripravljajo v združenih državah. Tistega testo vsebuje orehe in baking sodo, tale recept pa je povsem običajen. Težko rečem predalpski, ker banane tod ne rastejo, je pa navaden, brez oreščkov. Pravzaprav je še bolj uporabljiv, ker poznam kar nekaj ljudi, ki jim orehi ne godijo, če niso alergični, pa jim povzročajo zgago. No, kljub temu je tudi ameriški banana bread povsem OK in vam predstavim tudi tega, čim se ga spet lotim v domači kuhinji.

Recept sem našla pri Novakovih, le sladkala sem ga malo manj, ker so že banane sladke, četrt kg raznih sladkorjev za takšno maso pa se mi je zdelo čisto preveč. Poleg tega ga avtorji oblečejo še v sladkorno glazuro, tudi to sem opustila.

Banane za kolač morajo biti čim bolj zrele, najbolje je, da je lupina že povsem črna.

3 zrele banane

½ dl sladke smetane

50 g rjavega sladkorja

1 vaniljev sladkor

naribana lupinica 1 bio limone

125 g masla

100 g sladkorja v prahu

5 jajc

300 g moke

2 žlički pecilnega praška

ščep soli

Banane zmečkamo, dolijemo smetano, dodamo rjavi, vaniljin sladkor, limonino lupinico in premešamo. V drugi skledi penasto stepemo maslo s sladkorjem v prahu, nato dodajamo še jajca, eno po eno. Potem izmenično dodajamo moko s pecilnim praškom in bananino zmes. Novakovi imajo vedno to izmenično taktiko. Maso nalijemo v pomaščen in pomokan pekač za šarklje (nazobčan in z luknjo na sredini). Pekač postavimo v pečico, ogreto na 180 stopinj in pečemo približno 45 minut (preverimoz zobotrebcem, če ostane suh). Kolač zvrnemo na rešetko, da se ohladi.

Panakota s kakijevo marmelado

Panna cotta bojda izvira iz Piemonta, pripravljajo pa jo po vsej Italiji. Tudi v naših gostilnah je priljubljena sladica, verjetno težko najdemo kakšno, ki je nima na jedilniku. Ko jem zunaj, si raje privoščim sladico, ki je bolj avtohtona v tistem gostišču, doma pa včasih pripravim tudi panakoto. Če pogledamo po receptih na italijanskih spletnih, vanjo dajo sorazmerno več sladkorja. Praktično vsi recepti uporabljajo vaniljo iz stroka, po moje pa jo lahko brez škode zamenjamo za vaniljin sladkor, lahko tudi tistega z burbonsko vaniljo. Če želimo bolj nevtralen okus, pa jo lahko tudi izpustimo. V nekaterih receptih je del smetane zamenjan z mlekom, običajno gre za kakšno petino tekočine.

Jaz sem panakoto ponudila s kakijevo marmelado. Poseben okus kakijev se je nežno ovil okoli bolj nevtralne pakanote. Odlično. Seveda pa imate pri prelivih odprte vse možnosti, od bolj čokoladnih, preko karamelnih, pa do različnih sadnih.

4 dl sladke smetane

1 strok vanilje

50 g sladkorja

3 listi želatine

kokosova mast za modelčke

kakijeva marmelada

Želatino namočimo v hladni vodi za približno deset minut. Polovico smetane zavremo skupaj s sladkorjem in vaniljo in jo kuhamo kakšne tri minute. Odstavimo in vmešamo ožeto želatino, da se povsem razpusti. Preostalo smetano stepemo in jo vmešamo v mlačno mešanico. Modelčke namažemo s kokosovo mastjo in vanje nalijemo kuhano smetano. Modelčke pokrijemo in jih denemo v hladilnik vsaj za eno uro, še bolje pa za kakšno dlje.

Guacamole

Tokrat je pred nami jed, ki je prišla izpod kuhalnice starejše hčere, ki obožuje podnebje iberskega polotoka in kuhinjo latinskih dežel. Kuhinjo nasprotij. Ostro in mehko hkrati. Ostrino čilija ovije mehkoba avokada. Pri nakupu avokadov moramo biti pozorni na to, da so že dovolj zreli. Ena izmed možnosti je, da guacamole ponudimo s koruznim čipsom in naribano mocarelo. Tu v Sloveniji je ni dobiti v takšni obliki, zato lahko uporabimo kar naribano gaudo ali ementaler.

Predjed za 4 osebe

2 zrela avokada

½ čebule

sok ½ limone

½ rdečega čilija

1 paradižnik

sol

koruzni čips

naribana mocarela

Avokado olupimo tako, da ga prerežemo na pol, izluščimo koščico in s prsti olupimo lupino. V sekljalnik denemo narezan avokado in paradižnik, nasekljano čebulo in čili ter sok limone. Posolimo po okusu in vse skupaj sesekljamo. Po krožniku razprostremo koruzni čips, nanj nadevamo guacamo je in posujemo z naribano mocarelo. V skupaj damo za kakšno minuto v mikrovalovko (toliko, da se sir stopi). Guacamole s koruznim čipsom so odlične s kakšno cervecito ali dvema.

Bučno sirov štrudelj v polnozrnatem testu

Ko sem pred meseci pisala recept za bučni štrudelj, sem zapisala tudi, da sem bolj za to čisto varianto, kot pa za kakšno kombinacijo s skuto. To je morda res, ker je intrinzična varianta bučnega zavitka res najboljša. A tale se lahko primerja z njo, posebej, če je pripravljena s polnozrnatim testom. Bučno in skutno polnilo se je odlično dopolnjevalo s polnozrnatim testom. Slednjega še nisem poskusila pripraviti sama, zato je kupljeno kar dobra možnost.

1 zavitek polnozrnatega vlečenega testa

kokosova maščoba

drobtine

1 skleda naribane buče

rozine

3 jajca

500 g skute

2 dl kisle smetane

3 žlice sladkorja (lahko tudi več, če imamo radi slajšega)

1 vaniljin sladkor

cimet

nekaj sladke smetane za premaz

sladkor v prahu za posip

Stepemo beljake. Rumenjake in sladkor penasto umešamo, dodamo skuto, kislo smetano, cimet in na koncu nežno vpotegnemo še beljak. Vmešamo še rozine.
Naribano bučo malo podušimo na maslu, da dobimo bolj mil okus. 

Razprostremo list vlečenega testa, s čopičem premažemo s stopljeno kokosovo mastjo, potresemo z drobtinami, naribanimi bučami, po vrhu nadevamo še primerno količino skutne mase. Štrudelj zavijemo in ga položimo na pekač, obložen s peki papirjem. To ponovimo še petkrat ali šestkrat, tolikokrat kot je listov testa v zavitku. Po vrhu premažemo s kokosovo mastjo in sladko smetano. Pečemo na 180 stopinjah 30 – 45 minut. Pečen zavitek potresemo s sladkorno moko.

Pirini rezanci po kraško

John ni preveč za ohrovt, zato mu moja kombinacija s pirinimi rezanci ni bila preveč všeč. Pojedel jo sicer je, celo ni rekel, da jo bo prihranil za večer, kot to običajno naredi, če mu jed ne sede. No, da vas slučajno ne bi to odvrnilo od tiste ohrovtove variante, ki se je spogledovala z receptom, kjer sta uporabljena stročji fižol in krompir. Meni so vse te jedi zelo teknile. Okusi so pač različni. S tole kraško različico pa je bil celo John zadovoljen. Ne samo to, tudi pomagal mi je pri kuhi. Morda pa samo zato, da ne bi v omako zašel spet kakšen ohrovt.

Za 2 osebi

200 g pirinih rezancev

oljčno olje

4 stroki česna

4 rezine kraškega pršuta

6 češnjevih paradižnikov

4 črne oljke

100 g paradižnikove omake

sol, poper

bazilika, rožmarin, timijan

lahko tudi nekaj nasekljanih suhih paradižnikov

4 žličke kisle smetane

parmezan

Na oljčnem olju prepražimo na debelejše lističe narezan česen, na trakove narezan pršut, češnjeve paradižnike in oljke. Dodamo paradižnikovo omako in začimbe ter kuhljamo kakšnih deset do petnajst minut. Na koncu dodamo še nekaj žličk kisle smetane in premešamo. Omako denemo na kuhane pirine rezance. Po vrhu na lističe naribamo še parmezan. Poleg si privoščimo kakšno na Krasu doma rdeče vino.

Poširana jajca z lososom

Vsake toliko si prav zaželim tehle jajčk s prekajenim lososom. Zares zaželim. In zraven kozarček penine. Je odlična varianta za večerjico. Pri Novakovih, ki so me prvi navdihnili za to jed pa piše, da je idealna za brunch. Novakovi poleg servirajo še češnjeve paradižnike, preko pa polijejo holandsko omako ali pa majonezo (in jih imenujejo jajca Benedikt). Jaz običajno pripravljam brez slednjega. Običajno zato, ker se mi preveč mudi z jedjo.

Za 1 osebo

1 toast

1 rezina prekajenega lososa

1 jajce

malo masla

češnjevi paradižniki

V vrelo vodo previdno spustimo jajce, ki smo ga prej ubili v nižjo skodelico. Počakamo, da jajce zakrkne, pošira se lahko največ tri minute. Iz vode ga poberemo s penovko in odcedimo – lahko na cedilu, lahko pa na vpojnem kuhinjskem papirju. Popečen toast najprej namažemo z maslom, nanj položimo jajce in vse skupaj prekrijemo s prekajenim lososom. Novakovi imajo drugačen vrstni red zlaganja – najprej maslo, potem lososa in na vrhu jajce, ki ga prelijejo še s holandsko omako. Tudi jaz priložim češnjeve paradižnike, poleg pa še rezervno rezino toasta, da ga je dovolj za pomakanje v rumenjak.

Juha iz stebla brokolija

Vse prevečkrat pri kuhi zavržemo živila, pravzaprav dele živil, ki so odlični za pripravo kakšne jedi. Še iz časov obilja smo vajeni, da uporabimo le tiste dele, o katerih gojimo predstavo, da bi se morali znajti na krožniku. Vse prevečkrat zavržemo stebla peteršilja, liste cvetače ali pa stržene zelja. Vse te in druge dele rastlin lahko uporabimo pri marsikateri jedi. Tako je tudi s stebli brokolija, polnimi okusa in seveda koristnih mineralov in vitaminov.

Za 2 osebi

oljčno olje

4 stroki česna

steblo brokolija

2 krompirja

jušna osnova

sol, poper

Steblo brokolija olupimo in odrežemo spodnji del, če je olesenel. Na oljčnem olju prepražimo česen le toliko, da zadiši. Zalijemo z jušno osnovo (lahko tudi samo z vodo) in vanjo denemo na rezine narezan krompir in brokoli. Kuhamo toliko, da se skuha krompir in nato juho sesekljamo s paličnim mešalnikom. Popopramo in po potrebi dosolimo.

Juha je odlična, celo Johnu je bila všeč (ki zadnje čase nekoliko negoduje nad mojimi kuharskimi domislicami).

Marmorni kolač

Že dolgo iščem pravi recept za tale kolač, ki se ga spominjam še iz rane mladosti. Nisem še našla pravega, za razmerjem, ki bi dal strukturo testa, ki ga imam v spominu. Testo bi moralo biti mehko in sveže, a hkrati nekoliko »peščeno«. Tokrat sem ga pripravila po Novakovih, morda ga naslednjič po eni izmed knjig o peki, ki jih imam na kuhinjski polici. Za razliko od recepta, ki ga bom zapisala danes, je v tej drugi knjigi predpisano precej več moke v razmerju do mleka, jajc in masla. Naslednjič se ga torej lotim po tej recepturi in vam seveda poročam.

300 g moke

200 g masla

100 g sladkorja v prahu

100 g kristalnega sladkorja

6 jajc

1 vaniljin sladkor

2 žlici kakava

2 dl mleka

ščep soli

Najprej stepemo beljake v sneg in na koncu vanje vtepemo še kristalni sladkor. Maslo stepemo s sladkorjem v prahu, in vaniljinim sladkorjem, na koncu dodajamo še rumenjake. K tej masi postopoma primešujemo sneg in presejano moko, tako da dobimo rahlo biskvitno testo. V pomaščen in pomokan model najprej vlijemo približno dve tretjini testa, nato dodamo še preostalega, v katerega smo zamešali kakav. Pečemo v vnaprej ogreti pečici na 180 stopinj, približno tri četrt ure. Ker vse pečice niso enake, raje poskusimo, če je biskvit že pečen z dolgim tankim nožem. Če se ga testo ne prime, je marmorni kolač pečen.

Penina z rožno vodo

Včeraj je bil spet en čaroben večer na vasi nekje pod dolenjskim hribovjem, v popolni kmečki hiški ob potoku, ki se vijuga tam doli po vrtu. Vse je čarobno, okolica, notranjost, oprema, večerja in lastnica. V tem okolju smo bile popeljane v drugačen svet ob vsakdana, poln prijateljstva in topline. K temu vzdušju je doprinesla še force majeure, ki nam je odnesla elektriko in prinesla migetajočo svetlobo sveč na mizi. Začele smo torej še z lučjo in penino z rožno vodo, ki s svojim vabečim okusom pripravi vsa čutila na popolno večerjo.

Nadaljevale pa z gamberi v kozarcu, lososom pečenemv papirju in škotskim krompirčkom. Čokoladni sufle je zaradi višje sile izostal. Sicer velika škoda, ker bi gotovo zaokrožil večer, ki pa zaradi tega ni bil nič manj popoln. Migetajoče vzdušje sveč, kozarček stomaklije, izbor čokoladnih bonbonov in živahna hišna ljubljenka, so nadomestili tudi načrtovano sladico. Po spodnji fotografiji bi sicer lahko sklepali, da smo zaužili tudi kakšne nore gobice, vendar brez strahu – to so le omejitve mojega skromnega gospodinjskega fotoaparata, ki je takole ujel zaključno scenerijo.

Škampi koktajl

Čeprav je kuharica to slastno predjed najbrž poimenovala drugače, jo bom jaz kar z gornjim imenom. Pod tem sem jo namreč prvič zasledila na jedilniku restavracije Pod Rotovžem, ki je bila ena prvih bolj finih ljubljanskih restavracij v socialističnih časih. Nekaj podobnega sem sicer poskusila tudi že kakšno leto ali dve po olimpijadi v Sarajevu, v neki sodobni ribji restavraciji v takrat novejšem delu tega mesta. Tam smo bili namreč na smučanju in prav treba se je bilo, doli iz Jahorine, pripeljati na večerjo. Ker je bilo bojda zelo ugodno za takšno kvaliteto. No, na Jahorino in Bjelašnico imam sicer še posebne spomine. Najbolj se mi je v spomin vtisnil prizor, ko je v sneženi noči zapadlo kakšnih pol metra novega snega in smo si smučarji iz Slovenije s skominami po smuki v pršiču do pasu, seveda želeli na najvišjo in najbolj strmo progo. Pa smo prišli do vrhnje vlečnice, ki pa ni obratovala. Tam je bil sicer žičničar, ki nam je povedal, da »ne radi jer nema raje«. Torej smo, samo s skominami po smuki v pršiču, pogledovali na gornje strmine in se odpeljali po že razriti poti navzdol. Z alpskim smučanjem pač niso imeli izkušenj, niti občutka kako naj smučišča vzdržujejo. In tako kot smučišča, so počasi propadali tudi ostali objekti  zimske olimpijade.

Malo sem zašla, pravzaprav zelo. Pojdimo nazaj k škampi koktajlu. Velikokrat sem ga pripravljala tako kot pri Rotovžu in sem vanj dela gambere v slanici, trdo kuhana jajčka, jabolka, malo narezane zelene solate in ga zabelila z mešanico majoneze s kislo smetano in kančkom ketchupa. Kuharica v čarobnem večeru pa jo je pripravila z majonezo, ketchupom in konjakom, ki je dal jedi še poseben vabeč okus. Danes vam opišem ta recept.

gamberi iz slanice

majoneza

ketchup

konjak
bel poper
(sol)

listi nežne zelene solate

Gambere nekaj ur prej namakamo v konjaku. Zamešamo majonezo z malce ketchupa, po potrebi posolimo in popopramo. Dodamo gambere, ki so se navzeli okusa konjaka in še nekaj konjaka, ki se je navzel okusa po gamberih. Lahko dodamo tudi malce stepene sladke smetane, da je vse skupaj bolj penasto in milejšega ukusa. Vse naložimo v kozarce na list nežne zelene solate. Poleg postrežemo bel kruh, zelo dobro pa se h koktejlu poda tudi toast. Zraven prija penina z rožno vodo.

Škotski krompirček

Verjetno tale recept ni nič kaj blizu škotski tradicionalni kuhinji, posebej zato, ker je po tem receptu krompir začinjen s timijanom in rožmarinom, ki ju v tej kuhinji zagotovo ne uporabljajo kot avtohtoni začimbi. Je pa recept bojda od nekega škotskega kuharja, kot nam je izdala gospodinja čarobnega večera. Zanj se je ogrela, ker je krompir pripravljen nekoliko drugače. V domačih logih namreč krompir pripravljamo vse preveč enolično – pire, restan, pečen v pečici, v kosih ali v oblicah. Tole pa je ena izmed svežih idej za popestritev naše kuhinje. Je pa tudi zelo pripravna, saj lahko krompir brez škode pripravimo že nekaj ur prej in ga shranimo v hladilniku.

krompir

oljčno olje

sveža rožmarin in timijan

sol

Krompir olupimo in ga narežemo na tanke kolobarčke. Zamešamo jih skupaj z oljčnim oljem in svežimi začimbami. Kolobarčke naložimo na peki papir v stolpiče in jih pečemo kakšnih 40 minut na 180 stopinjah. Posolimo na koncu. Izjemno.

Losos po rimsko

Pravzaprav gre za lososa pečenega v peki papirju, skupaj s še nekaj aromatičnimi sestavinami. Poimenovala sem ga »po rimsko«, ker je kuharica čarobnega večera povedala, da je prvič nekaj takšnega poskusila v Rimu, v neki restavraciji, kjer je bila to edina ribja jed na jedilniku, zaželela pa si je prav ribe. Njen mož je bil bojda skeptičen do takšne jedi in si je naročil nekaj drugega, potem pa je močno sodeloval pri pokušanju in ji pojedel skoraj vse. Jed je bojda odlična tudi s katero koli drugo ribo. Je pa za lososa prava pogruntavščina, ker sicer velja za bolj mastno ribo, tu pa se izognemo cvrtju v dodatni maščobi. Pravzaprav se v peki papirju bolj skuha kot speče. Torej na lešo v lastnem soku. Na fotografiji si lahko ogledate, kako je bila kompozicija sestavljena pred pečenjem, pri receptu za škotski krompirček pa, kako izgleda pečen. Ponudimo ga kar v škrtocu.

fileji lososa

oljčno olje

bio limone

češnjevi paradižniki

rdeči poper

bazilika

Na peki papir v velikosti pekača denemo file lososa, nanj nadevamo kolobarčke limone (naša gospodinja ni imela bio limon, pa jih je zato olupila), prepolovljene češnjeve paradižnike in lističe bazilike. Vse skupaj pokapljamo z oljčnim oljem in posujemo z rdečim poprom. Peki papir zavijemo tako, da tekočina med peko ne bo iztekala iz škrniclja. Pečemo dvajset minut pri 180 stopinjah in ponudimo kar v papirju (naj se gosti sami pozabavajo z odpiranjem, pa tudi tako najbolje zadržimo vse ujete sokove).