Pašta bobiči

Pašta z bobiči je pogruntavščina moje mlajše hčere, čeprav najbrž ne ve, da ji jaz tako rečem. Hčeri sta namreč imeli obdobje, ko je morala biti povsod koruza, predvsem pa na vrhu sklede z zeleno solato. In tako se je enkrat znašla tudi v pašti s tuno. Prav presenetljivo je, kako lepo se ujamejo okusi paradižnika, čebule, tune in koruze. Zanjo je to torej pašta s tuno, koruza pa itak gre zraven. Zame pa bobiči, ker me to spominja na istrsko mineštro s koruzo.

Za 4 osebe

400 g peresnikov

oljčno olje

1 čebula

2 stroka česna

2 paradižnika (če ni zrasel na soncu, raje uporabimo boljšo konzervo)

sol, poper

majaron, timijan, lovorjev list, rožmarin

kapre

1 – 2 konzervi tune (odvisno od velikosti in okusa)

1 mala konzervica koruze

Na oljčnem olju prepražimo čebulo, da postekleni, dodamo na lističe narezan česen in še malo pražimo, dodamo na kockice narezana paradižnika, posolimo in začinimo. Omaka naj se kuhlja kakšnih dvajset minut, potem dodamo najprej koruzo, potem še nasekljane kapre, premešamo in odstavimo z ognja. Dodamo še tuno in vse skupaj zmešamo s pravkar skuhanimi peresniki.

Pirini domači rezanci s tartufi

Prava kombinacija okusnih rezancev in še bolj okusnih tartufov. Jaz sem jih tokrat pripravljala iz tistih, ki jih v lončku kupimo konzervirane v trgovini, seveda pa je bolje, če naribamo prave. Pirini rezanci pa so nastali izpod spretnih rok moje hčere, recept si lahko preberete v enem izmed starejših blogov.

100 g pirinih rezancev na osebo

malce sladke smetane

tartufi

nekaj kapljic boljšega oljčnega olja

Pirine rezance skuhamo v kropu, jih odcedimo in zamešamo v ponev, kjer smo pogreli sladko smetano. Rezance nadevamo na krožnike, nanje naribamo tartufe in jih pokapljamo z oljčnim oljem. Zraven si postrežemo kozarček suhega primorskega belega vina.

Artičoka v žerjavici

John si je že dolgo želel artičoke in, ko jih je danes ugledal te polne in čvrste rdečkaste sadeže na tržnici, si ni mogel kaj, da jih ne bi kupil. Tudi priprava je bila po njegovo. Rekel je v žaru. Ne narezane na žaru, kot jo običajno najdemo v spletnih receptih, ampak celo in to napol zarito v žerjavico. To kuharsko zvijačo je enkrat zapazil na neki primorski kuharski teve oddaji. Zapomnil si je, da so steblo artičoke odrezali ob glavi, z narobe obrnjenim cvetom tolkli po leseni deski, jo polili z oljčnim oljen in narahlo posolili in nato napol zakopali v žerjavico. In prav to je naredil danes. Bila je odlična. Ker ni bilo drugih začimb, je ohranila vse intrinzične okuse artičoke in celo oljčno olje je imelo okus po svežem, ne spečenem. Res dobro in enostavno. Artičoki namreč ni treba pred peko obrezovati gornjih delov listov ali pa ji odstranjevati zunanjih. Zunanje odstranimo po peki, naslednje pa lahko že mirno jemo, celo vršičke. Ekstazo pa seveda dosežemo, ko pridemo do sredice. Še največ dela bomo imeli z žerjavico, če pa smo preudarni (tako kot piše v nerodno prevedenih navodilih pri strojčku za izdelavo rezancev), bomo artičoke v žerjavici pripravljali takrat, ko jo bomo pripravili že za kak drug namen.

(slika ni tako uspela kot artičoka, ob naslednji priložnosti jo zamenjam)

1 artičoka na osebo

oljčno olje

groba sol

Artičoki ob glavici obrežemo steblo in jo narobe obrnjeno tolčemo ob leseno desko. Ob tem se bodo listi nekoliko razprli. Spet prav obrnjeno jo med listi pokapljamo z oljčnim oljem in posolimo z grobo soljo. S spodnjim delom navzdol jo do polovice zakopljemo v žerjavico in pečemo kakšnih dvajset minut. Priporočam!

Peresniki na rdeče s pekorinom

In hrustljavim pršutom. Ta enostavna, a izjemna jed je nastala povsem po naključju. Enostavna, ker je zares enostavna, izjemna pa, ker so se okusi zares čudovito prepletli. Celo Johnu je bila všeč. 

Pri roki sem imela še kozarček paradižnikove šalše in nekaj rdečega pesta. Za spremembo ne tistega domačega, ampak kar barilinega. Tudi ta je v redu. In zjutraj me je v lokalni trgovini premamil pekorino, ovčji sir, ki je bil še v nedotaknjenem hlebcu. Takoj sem si z mislimi pri okusu sestavila omako za peresnike. Hrustljavega pršuta sem se spomnila, ko je bila jed skoraj že gotova. Lepo jo je obogatil. Če bi imela pri roki še kakšen feferon, bi najbrž dodala še tega.

Za dve osebi

200 – 250 g polnozrnatih peresnikov (odvisno koliko sta osebi lačni)

oljčno olje

4 stroki česna

2 dl paradižnikove omake

peteršilj, timijan, majaron, rožmarin, lovorov list

sol, sveže mlet poper

½ kozarčka rdečega pesta

2 – 3 rezine pršuta

100 g pecorina ali kakšnega drugega ovčjega sira

Na oljčnem olju v veliki ponvi na hitro popražimo česen, ravno toliko, da zadiši. Če bi dodajali feferon, bi ga popražili skupaj s česnom. Dodamo paradižnikovo omako in narezan peteršilj (jaz narežem tudi stebelca) ter ostale začimbe. Posolimo in popopramo. Pokrijemo in na majhnem ognju kuhljamo kakšnih petnajst minut. Medtem skuhamo peresnike in na oljčnem olju v posebni ponvici posebej hrustljavo zapečemo narezan pršut. V veliko ponev s paradižnikovo omako denemo dobro odcejene peresnike in rdeči pesto. Premešamo, da se omaka oprime testenin, po vrhu najprej nadenemo hrustljavo zapečen pršut in na koncu naribamo pekorino. Pri nas smo imeli kombinacijo ribanega in rezanega, ker si je John zaželel na tanke koščke narezanega sira.

Zraven pa kozarček refoška od Plahute in zelena solata iz šest različnih vrst sveže nabranih zelenih solat. V Istri namreč že marsikaj raste, ker je zaradi mile zime prezimilo kar na vrtu.

Zdravi ježki

Z biskvitom iz kamutove moke in vsaj 70 procentno čokolado. Kar naenkrat so se v hladilniku znašle čokoladne kugle. Ni bilo dosti možnosti za ugibanje, od kod so prišli. Prvič sva trenutno doma samo dve kuharici. Sama jih nisem naredila, pa tudi ne kuham samo orto s temno čokolado. Torej mlajša hči, ki je recept prinesla iz druge zdrave kuhinje, kjer ustvarjajo mladi. Med zdravimi kuhinjami namreč zadnje čase krožijo recepti iz moke zdravih žit, velikoprocentne čokolade, bio zelenjave, raznih kaš in druge eko hrane.

Biskvitno testo:

6 jajc

14 dag trsnega sladkorja

6 žlic tople vode

18 dag kamutove moke

pecilni prašek

vanilin sladkor

Čokoladna krema:

16 žlic mleka

15 dag masla

40 dag temne čokolade

Beljake ločimo od rumenjakov in jih stepemo. V toplo vodo damo sladkor, pecilni prašek in vanilin sladkor, premešamo toliko, da se sladkor stopi. Vse skupaj dodamo rumenjakom, dodamo še moko, dobro premešamo in na koncu nežno vpotegnemo še sneg beljakov. Vlijemo v pekač, obložen s peki papirjem. Testo pečemo 20 do 25 minut v pečici ogreti na 180 stopinj. Pustimo, da se ohladi. Ohlajen biskvit razdrobimo na majhne koščke. V bain marie raztopimo maslo in mu dodamo mleko ter razdrobljeno čokolado. Pazimo, da ohranjamo temperaturo, primerno za čokolado, da ne postane grudasta. Biskvit namočimo s čokoladno zmesjo in malo pregnetemo, da se vse skupaj sprime. Oblikujemo kroglice in jih damo v hladilnik da se strdijo. Lahko jih povaljamo v kokosu, čokoladnih ostružkih, kakavu ali pa jih prelijemo z raztopljeno čokolado. Pri nas je bila slednja različica. Sicer pa mislim, da tudi šilce ruma v masi ne bi bilo odveč. Seveda, če doma nimamo mladoletnih otrok.

Bučna lazanja

Lasagne con la zucca. O lazanji sem se že razpisala pri receptu za tisto klasično, narejeno z omako, podobno bolonjski. Tokrat je pred nami izvedba z bučo, za katero pripravo, se mi je ujelo dvoje. Prijateljica iz Sicilije, ki je bila onega dne na obisku doma, je z veliko žara pripovedovala o lazanji, pripravljeni z bučo. Doma pa sem imela v zamrzovalniku (še vedno imam) kar nekaj skrbno naribane buče. Njen recept je bil sicer povsem enostaven, z menjajočimi se plastmi testenine, buč in bešamela, vse skupaj obogateno z naribanim parmezanom (varianta za vegetarijance).Jaz pa sem pred pripravo še malo pokukala po spletu in v večini receptov našla tudi slanino. In pripravila sem nekaj takšnega. Za večino jedcev za mizo je bila kombinacija buč in slanine v lazanji izjemna, le Johnu je bila nekoliko nenavadna, ker ima raje klasično. Vsekakor, četudi imate doma prave moške, ki želijo imeti na mizi klasično različico z mesom, vam priporočam malo tveganja za nekoliko drugačno doživetje te italijanske poslastice.

Za velik pekač

oljčno olje

1 kg naribane buče

100 g slanine ali pancete

testenine za lazanjo

1,5 l bešamela

muškatni orešček

sol, poper

nariban parmezan

Pekač pokapljamo z oljčnim oljem. Nanj najprej denemo plast naribane buče, posujemo s parmezanom in prekrijemo z bešamelom. Naložimo plat testenine. Nato spet bučo, ki pa jo tokrat posujemo z na kockice narezano slanino. Potem spet parmezan in bešamel. Prekrijemo s testom, zadnja pa je plast bešamela s parmezanom. Muškatni orešček lahko denemo kar v bešamel. Sol in poper pa dodamo vsaki plasti buč po okusu. Pri tem vzemimo v obzir, da je tudi slanina oz. panceta slana. Torej po občutku. Pečemo na 180 stopinjah pol do tričetrt ure. Odvisno od pečice.

Pesto rosso

Rdeči pesto. Bolj smo vajeni tistega zelenega, genoveškega. Naj vam pa zaupam, da je tudi tale »ta rdeč« prav v redu. Celo Johnu, ki se mu ne priljubi vsaka jed, je bil všeč. Tale pesto je prav pripraven za »testenine na hitro« (pesto si fa presto). Torej če vemo, da ne bomo imeli preveč časa za kuho, ga lahko pripravimo vnaprej in je čas priprave kosila enak času kuhanja testenin. Lahko ga seveda pripravimo tudi v desetih minutah, ko se kuhajo testenine. Skratka hitra jed, ki je všeč celo moški polovici (zanje jo lahko začinimo tudi s kakšnim peperoncinom). Če pobrskamo za recepti vidimo, da se razlikujejo po sestavinah. Ponekod so notri mandlji, ponekod indijski oreščki. Ponekod pol žlice paradižnikove mezge, drugod balzamičnega kisa. Sicer pa ne sme manjkati bazilike, suhih paradižnikov, parmezana, pekorina, česna in oljčnega olja.

4 listi bazilike

100 g suhih paradižnikov

100 g indijskih oreščkov (mandljev)

6 žlic naribanega parmezana

2 žlici sira pecorino Romano

½ žlice paradižnikove mezge (balzamični kis)

2 stroka česna

80 ml olivnega olja

ščep soli

Paradižnike najprej nasekljamo ročno, česen stremo, potem pa vse sestavine skupaj sesekljamo v sekljalniku ali s paličnim mešalnikom.

Pesto denemo na skuhane testenine, ki smo jih še prej pokapljali z oljčnim oljem in premešali ter posujemo z naribanim parmezanom. Buon appetito!

Mendiants

O mendiantih sem prvič brala v Dami v rdečih čevljih Joanne Harris. Pripravljali so jih zadaj, v delavnici chocolaterie, kjer je čokolada zapeljivo brbotala v keramični posodi in so jih z vso skrbnostjo sestavljali iz vseh sestavin. Mandljev, orehov, lešnikov in kandiranega sadja. Čokolada je lahko različna – črna, mlečna, za ljubitelje milke pa je lahko tudi ta.

Vse do tega trenutka, ko sem malo brskala po spletu, pa nisem vedela, da sadje na mendiantih predstavljajo štiri meniške rede, dominikanskega (rozina), avguštinskega (lešnik), frančiškanskega (suha figa) in karmeličanskega (mandelj).  Vsak orešček ali suho sadje odgovarja barvi halje menihov.

200 g čokolade

malce masla

mandlji, lešniki, orehi

arancini

kandirano sadje

Čokolado skupaj z malce masla raztopimo v bain-marie in jo z žličko pazljivo kapljamo na peki papir v krožne oblike kakšnih dva do tri centimetre premera. Dokler so še mehki nanje pazljivo polagamo oreščke in kandirano sadje. Pustimo, da se strdijo, nato jih previdno odstranimo iz papirja in zložimo v bonboniero.

Čokoladni arancini

V čokolado oblečena kandirana pomarančna lupinica. S temi čokolatini sem se prvič srečala na bruseljskem letališču, ko sem z okusom na brbončicah izbirala čokoladne bombone iz steklene vitrine in jih je prodajalka previdno zlagala v škatlo. In za sveže čokoladne bonbone iz vitrine sem prvič slišala od moje blogovske spremljevalke iz Ohia, ko mi je ob nevemkateri priložnosti pripovedovala o njih. In prav ob tej različici čokolatinov pa se spomnim moje sošolke, ki jih obožuje in jih je kupovala prav tam. Prav zanimivo je, kako se ob kakšnih stvareh ali pa priložnosti, vedno spomnimo istih ljudi in dogodkov. In prav velikokrat se zgodi, da se ti ljudje sploh ne spominjajo teh situacij. In obratno. Velikokrat se mi je zgodilo, ko mi je kdo od prijateljev ali znancev omenil mene v povezavi z nekim dogodkom. Pa se ga sploh ne spominjam. Spomini so torej različni. Čokoladni arancini pa odlični.

4 bio pomaranče

250 g sladkorja

500 ml vode

čokoladni obliv

Pomaranče olupimo in jih narežemo na trakove. Namakamo jih 2 – 3 dni v vodi v hladilniku tako, da dvakrat na dan vodo zamenjamo. Lupinice odcedimo in jih kuhamo v vodi toliko časa, da se nekoliko zmehčajo. Dodamo sladkor in kuhljamo z občasnim mešanjem toliko, da voda skoraj izpari. Lupinice še vroče pomakamo v raztopljen čokoladni obliv in jih polagamo na peki papir, lahko pa tudi na rešetko, če smo tako kuharsko opremljeni.

Arancini

Kandirana pomarančna lupinica. Najdemo jo v belgijskih čokolatinih, lepo podolgovato, ki se skupaj s čokolado kar stopi v ustih. Ali pa po nemško zapakirano kot oranžat, to je lupinica nasekljana na kockice, ki jo uporabljamo za razne, bolj mediteransko obarvane sladice. In pa tudi kot arancine, v kristalni sladkor oblečene podolgovate rezine. Za arancine lahko uporabimo le bio pomaranče. Najbolj pripravno je, da vsakič, ko pojemo ali iztisnemo bio pomarančo, njeno lupino olupimo, narežemo na podolgovate rezine in jo denemo v zaprto posodo z vodo v hladilnik. V vodo sproti dodajamo lupinice in jo dvakrat na dan menjamo. To lahko počnemo kakšen teden, pazimo pa, da se zadnja lupinica namaka vsaj dva dni.

4 bio pomaranče

250 g sladkorja

500 ml vode

kristalni sladkor

Pomaranče olupimo in jih narežemo na trakove. Namakamo jih 2 – 3 dni v vodi v hladilniku tako, da dvakrat na dan vodo zamenjamo. Lupinice odcedimo in jih kuhamo v vodi toliko časa, da se nekoliko zmehčajo. Dodamo sladkor in kuhljamo z občasnim mešanjem toliko, da voda izpari. Lupinice še vroče razporedimo po peki papirju, ki smo ga posuli s kristalnim sladkorjem. V sladkorju jih povaljamo iz vseh strani. Arancine sušimo na peki papirju še 2 – 3 dni.

Odlična pa je tudi različica, ko vodo, v kateri smo lupinice najprej pokuhali odlijemo, lupinice pa potem kakšno uro kuhljamo v sladki vodi. Tako dobimomehkejšo različico - kandirane pomaranče. Takšne so še boljše za oblivanje s čokolado.

Torta Panama po moje

Torto Panama sem prvič okusila pri prijateljici ob priložnosti, ko se je prvič preselila na svoje. Priredila je zabavo, čeprav je bilo to pred več kot dvajsetimi leti, se spominjam, da smo na začetku grizljali grano in srebali odlično rdeče vino, na koncu pa me je očarala torta z lešniki brez moke. Torte nisem mogla pozabiti, zato sem pred kakšnimi tremi leti prijateljico povprašala po receptu. Čeprav se ni spominjala, kaj smo jedli pri njej na otvoritvi, »kajti jaz nimam pojma, kdaj si pri meni jedla lešnikovo torto«, je napisala. K sreči pa je še imela recept in mi ga poslala.

Spodnja izvedba torte je sicer pripravljena po moje. Biskvit je enak, drugačna pa je krema in glazura. Po originalnem receptu za kremo potrebujemo 300 g mletega sladkorja, 3 vaniljine sladkorje, 300 g masla, 140 g stopljene čokolade, 4 cela jajca in rum. Vse sestavine za kremo penasto zamešamo in jo polovico namažemo na prvo plast, z drugo pa premažemo celo torto.

Testo za model 26 cm

10 rumenjakov

150 g mletega sladkorja

1 vaniljin sladkor

180 g mletih lešnikov ali mandljev

100 g jedilne čokolade

10 beljakov

Nadev

200 ml sladke smetane

150 g jedilne čokolade

malo ruma

Čokoladna glazura

100 g čokolade

50 g masla

4 žlice sladke smetane

Kakšnih šest ur prej, preden predvidevamo, da se bo pečen biskvit za torto ohladil, se lotimo nadeva. V ogreti smetani raztopimo čokolado in prilijemo še šilce ruma. Čokoladna smetana naj se šest ur hladi v hladilniku. Potem jo stepemo v kremo.

Stepemo beljake. V beljake rahlo vmešamo polovico zmletih lešnikov. Stopljeno čokolado stepemo skupaj s sladkorjem, vaniljinim sladkorjem in rumenjaki. V rumenjakovo maso vmešamo drugo polovico zmletih lešnikov, potem previdno še stepene beljake z lešniki. Model za torte premažemo z maslom in posujemo s kakavom, vanj nalijemo testo in pri 160 stopinjah pečemo 45 minut. Po kakšnih 20 minutah pogledamo v pečico in, če testo nevarno rjavi, preko položimo aluminijasto folijo in jo tam pustimo do konca. Z rezilom tankega noža ali zobotrebcem preizkusimo, če je biskvit pečen. Biskvit naj se ohladi na rešetki. Prerežemo ga na pol in namažemo s kremo. Torto na koncu namažemo s čokoladno glazuro. Zanjo smo skupaj raztopili maslo, smetano in čokolado.

Štrudelj v vaniljini omaki

To kombinacijo sem prvič srečala na avstrijskih smučiščih. Topfenstrudel mit Vanillesoße. Težko sem se mu uprla, če so ga imeli na jedilniku. Konkurenca mu je bil edino Germknödel (kvašeni cmok, polnjen s slivovo marmelado in posut z makom), ravno tako v vaniljini omaki. Ti obroki na smučiščih so poseben užitek. Vabljivo pripravljene jedi, na avstrijskih smučiščih bolj alpske, na italijanskih bolj značilne za to mediteransko deželo, v Franciji bolj prefinjene (in še dražje). Le pri nas, v deželi na sončni strani Alp še nekako nismo našli prave ponudbe. No, morda v kakšni koči na Krvavcu že, kje drugje pa še niso tako daleč in je najbolje pojesti kakšen hot dog ali golaž.

Tokrat sem z vaniljino omako prelila bučno sirov štrudelj. Seveda pa vanjo lahko oblečemo katerega koli, le, da nam je všeč ta sestavljen okus na naših brbončicah. Hruškovega, jabolčnega, kutinovega, češnjevega,…

Tu je recept za doma pripravljeno vaniljino omako, lahko pa nje pripravo tudi poenostavimo in pripravimo malo redkejši vaniljin puding iz vrečke. Lahko vam zaupam, da je tudi tako odlično.

Vaniljina omaka

350 ml mleka

3 rumenjaki

3 žlice sladkorja

stržen stroka vanilje ali vrečka burbonskega vaniljinega sladkorja

1 žlica jedilnega škroba

Vse sestavine razžvrkljamo skupaj in jih v bain marie (vodni kopeli) mešamo toliko časa, da se omaka zgosti. Prelijemo jo preko še toplega zavitka.