Skuša na žaru

Zelo sem se obotavljala, preden sem se odločila zapisati tale recept. Zgodila se mi je namreč manjša nezgoda. Kljub temu, da je bil fotoaparat pripravljen, sem pozabila fotografirati bodisi skuše, ko so se počasi zapekale na gradeli, bodisi tiste, ki so polno obložile krožnik. Nestrpnost okušanja skuše je namreč premagala namene v glavi. Zato je za slikanje na pladnju ostala le še dodatna, tista, ki smo jo dodali za vsak primer, da kdo slučajno ne bi imel premalo. Skuša (lat. Scomber scombrus, fr. maquoereau, nem. die Makrele, šp. cabala, it. scombro, an. mackerel) na žaru je bila sicer odlična. Sočna in okusna. Prav nič nismo pogrešali aristokratskih belih rib. S krompirjevo solato, malo primorskega belega kruha in kozarčkom malvazije je bila prava poslastica. Gostujoči mačkoni in sosedova psička pa so bili zelo veseli okusnih glav.

Torej še enkrat se opravičujem za tole kilavo fotko.

skuše

olivno olje

rožmarinova vejica

Najprej seveda podkurimo polena, ker bodo nekaj časa potrebovala, da se preobrazijo v primerno žerjavico. Žerjavica za peko rib je ravno prav vroča, ko lahko nad žarom pet sekund držimo dlan. Skušo očistimo drobovja, lusk ni treba, ker jih pač nima. Rožmarinovo vejico olupimo igličastih listkov, razen vrha, ki ga bomo rabili za premazovanje z olivnim oljem med peko. Rožmarinove lističe zatlačimo v ribe. Čas pečenja je seveda odvisen od velikosti rib. Naše so bile normalne velikosti (približno 30 dag) in smo jih pekli približno 7 – 8 minut na vsaki strani. Pri ribi na žaru je pomembno, da jih med peko samo enkrat obrnemo – takrat ko je koža že zapečena. Sicer bi se nam namreč prilepila na rešetko in razpadla. In to je vse.

Sacher torta

Že pri receptu za torto s kostanjevo marmelado sem najavila, da vam zaupam še recept za Sacher torto, kot sem jo pripravljala sama. Recept sem našla v moji kuharski bibliji mlajših let, »Sto in enkrat dober tek« Rolanda Gööcka, ki mi jo je dedek podaril za Dedka Mraza nekje v času ko sem končevala osnovno šolo. Ta knjiga je bila v času, ko še ni bilo kuharskih knjig na pretek, pravi magnet za kuharsko ustvarjanje. Veliko receptov sem poznala do potankosti, vse od začetne zgodbe, države iz katere prihaja, pa do kuharskih namigov pri poteku kuhanja. Eden izmed teh je bil tudi recept za to znamenito torto. Mi je precej bolj všeč, kot tisti od Novakovih. Morda je celo Novakov bliže originalnemu, a zame je presladak in biskvit nekoliko presuh (naslednji dan je boljši). Res pa je, da tak bolj suh spominja na Sacher torto, ki se jo dobi na dunajskem letališču in skoraj nikomur ni všeč. Če bi prodajali samo takšne primerke saherce, gotovo ne bi dobila takšnega slovesa kot ga ima dandanašnji.

Zgodba o nastanku te torte se v moji knjigi nekoliko razlikuje od tiste na spletu. Slednji bolj verjamem. Piše, da je recept izumil Franz Sacher, ko je bil še vajenec pri knezu Metternichu. Letnica, ko je ugledala luč sveta je v obeh virih enaka – 1832. Na spletu piše, da je recept naprej razvijal njegov sin Eduard Sacher v slaščičarni Demel (v mojem viru pa je on avtor, recept pa naj bi podedovala njegova snaha Anna Sacher, ki je ustanovila istoimenski hotel). Po spletnih virih je hotel ustanovil Eduard Sacher leta 1867. Okoli blagovne znamke te torte pa so v začetku dvajsetega stoletja potekali spori. No naprej ne bi razlagala, ker je že čas, da preidemo na recept. V Gööckovi knjigi piše, da ta recept prihaja naravnost iz Sacherjeve hiše. Pravi tudi, da mandlji, orehi ali kakršnekoli kreme nimajo nobene zveze s Sacherjevo torto. Ta recept je res odličen, večkrat sem že poskusila s kakšnim drugim, a sem se vedno vrnila k temu. Torta je ravno prav sladka in sočna.

140 g masla

160 g sladkorja

180 g nastrgane čokolade

8 jajc

30 g sladkorja v prahu

140 g moke

1 zravnana čajna žlica pecilnega praška

200 g marelične mezge

200 g čokoladne prevleke

Maslo in sladkor penasto umešamo in dodamo čokolado, ki smo jo raztopili v vodni kopeli in med mešanjem ohladili. Zdaj vse skupaj mešamo, da se penasto zgosti. Počasi dodajamo rumenjake in krepko stepamo. Beljak stepemo s sladkorjem v prahu v čvrst sneg in ga damo na čokoladno kremo. Moko pomešamo s pecilnim praškom in jo nasujemo na jajčno zmes in vse skupaj previdno premešamo. Testo damo v model, katerega dno smo obložili s pergamentnim papirjem, stene pa premazali z maslom in posuli z moko. Pečemo približno 3/4 ure na 180 stopinjah (čas peke je odvisen od pečice). Torto pustimo, da se malo ohladi, nato pa jo vzamemo iz modla in zunaj premažemo z vročo tekočo marmelado ter pustimo, da se malo strdi. (Jaz običajno pred tem torto prerežem in jo premažem še z eno plastjo marmelade.) Čokoladno prevleko raztopimo v vodni kopeli in z njo oblijemo torto. Torto obvezno postrežemo s stepeno sladko smetano (mit Schlag).

Štrudl z ringlojem

Danes, ko je polna luna in je šla Kate v porodnišnico, je idealna priložnost za peko štrudlja z ringlojem. Fotografijo za blog je za to priložnost primerno posneti v luninem soju.

Postopek izdelave je enak kot za češnjev štrudl, zato mi ne zamerite copy pasta taistega recepta. Le sadeže sem zamenjala. In tole sliko posnela v mesečini.

domače testo

400g moke

ščepec soli

2 dl vode

1 žlička olja

nadev

kilo in pol ringloja

5 žic sladkorja

vaniljin sladkor

kokosova mast (lahko tudi maslo)

drobtine

sladka smetana

V skledo vsujemo moko in dodamo ščepec soli, naredimo luknjo, vanjo vlijemo mlačno vodo in žličko olja. Testu med mesenjem po potrebi in občutku počasi dodajamo še vodo (po žlicah, da ne bomo v položaju, ko je potrebno nenehno dodajati najprej moko in potem spet vodo. Kot možička v »A je to«, ko sta stolu krajšala daljšo nogo). Skratka na koncu, po kakšnih desetih minutah mesenja, mora testo biti gladko in mehko. Premažemo ga z oljem in skledo pokrijemo s krpo. Tako naj počiva pol ure.

Testo z veliko mero potrpežljivosti razvlečemo na kuhinjskem prtu. V neki kuharski knjigi sem prebrala, da mora biti tako tanko, da lahko skozenj beremo ljubezensko pismo. Jaz se s tem sicer ne obremenjujem. Razvlečem ga čim tanjše in mu niti ne obrežem robov, ker sem ljubiteljica testenih robov pri štrudlju. Vi pa jih le obrežite, da ne boste dejali, da sem vas napotila na krivo pot. Razprostrto testo najprej pokapljajte z maščobo. Pravoverni zato uporabijo raztopljeno maslo, jaz pa, želodca radi, v zadnjem času raje uporabljam kokosovo mast. Seveda tudi raztopljeno. Po maščobi narahlo z občutkom posujemo drobtine, ki bodo popile odvečno tekočino sočnih sadežev. Potem po testu razporedimo še razkoščičene ringloje, posujemo s sladkorjema in zavijemo. Zavitek previdno preložimo v pekač, obložen s peki papirjem in ga premažemo s preostankom maščobe. Štrudelj se zalo lepo speče tudi, če ga pred peko po vrhu premažemo s sladko smetano. Pečemo tričetrt ure na 180 stopinjah. Med peko pa le malo pogledujte v pečico, če površina štrudlja ne rjavi preveč. V tem primeru ga prekrijte z aluminijasto folijo. Pečen štrudelj posujemo s sladkorjem v prahu. 

Pasticcio

Na zalogi sem imela nekaj lepih jajčevcev in sem razmišljala o musaki. Potem pa se je nekako naredilo, da je imel mesar, ravno takrat, ko sem bila v mestu, zaprto mesnico. Ko pa jo je odprl, se mi ni dalo nazaj. Musaka nekako ne gre brez mesa, pa sem se odločila za pasticcio, ki se ga da pripraviti tudi z zelenjavo. To jed pod imenom pastitsio pripravljajo tudi v ostalih mediteranskih deželah, največkrat gre za kombinacijo testenin, mesne omake in bešamela. Pasticcio pa je po nekaterih spletnih virih sodeč glasbeno delo, največkrat opera, sestavljeno iz del različnih komponistov, ki so delali skupaj ali ločeno. Najbrž smo se o tem že kdaj učili v šoli, a kakšno dejstvo lahko po tolikih letih tudi že pozabimo. Tudi ostali internetni pripravljavci receptov so jed poimenovali po glasbenem imenu, tako je imenovana tudi v italijanski različici receptov, kjer pod imenom pasticcio poznajo veliko različic z izjemno fantazijo pri polnilih. Kot pri testeninah, rižotah ali pa pizzah.

Za 4 osebe

100 g testenin

(najbolje makaroni, svedrčki, polžki ali kaj podobnega)

Omaka:

olivno olje

1 jajčevec

1 bučka

4 stroke česna

½ kg paradižnika

mediteranske začimbe

sol, poper

Bešamel:

½ litra mleka

3 žlice moke

parmezan

Na kolobarčke narezane melancane popražimo na malo olivnega olja. Dodamo na kolobarčke narezano bučko in pražimo. Ko pražena zmes postane mehkejša dodamo še na lističe narezan česen. Malo pomešamo, toliko, da zadiši. Dodamo še na kockice narezan paridižnik. Če ne dobimo takšnega, ki je zrasel na soncu, raje uporabimo konzervo. Začinimo in še malo pokuhljamo. Za bešamel zavremo 4 dl mleka in vanj vmešamo suspenzijo moke in preostalega hladnega mleka. Bešamel mora biti ravno prav gost (ne pregost in ne preredek). Dno pekača premažemo z olivnim oljem, nanj denemo plast testenin, nato plast omake, spet testenin in spet omake. Prelijemo z bešamelom, posujemo s parmezanom in pečemo 40 minut pri 180 stopinjah.  

Siciljanski svedrčki

Nekaj podobnega sem prvič okusila v Sirakuzi v prijetnem zavetju slovensko sicilijanskega gospodinjstva. Pripravila jih je moja prijateljica po receptu svoje tašče. Morda je bil recept nekoliko drugačen, spomnim se jajčevcev in bučk, spasiranih na majhno tako, da je omaka zapolnila žlebičke v fussilih. Poln okus je nedvomno odvisen tudi od moči okusa na soncu pridelane zelenjave.

Za 4 osebe

400 g svedrčkov

olivno olje

1 jajčevec

1 bučka

5 strokov česna

2 paradižnika

mediteranske začimbe (lovor, origano, timijan, bazilika, rožmarin)

sol, poper

parmezan po okusu

Na vroče olivno olje najprej denemo na kockice narezano bučko. Po kratkotrajnem praženju dodamo še na kockice narezane melancane in na večje kose narezan česen. Premešamo in dodamo nasekljane začimbe, popramo in solimo. Kasneje dodamo še olupljene in na kockice narezane paradižnike (olupimo jih tako, da jih prej pomočimo v vrelo vodo). Omako pokrijemo in pustimo, da se duši. Če omaka postane pregosta, jo lahko zalijemo s primerno količino vode, v kateri se vzporedno kuhajo testenine. Omaka ne sme biti ne pregosta, ne preredka. Na koncu jo spasiramo, lahko pa tudi samo pretlačimo z vilicami, tako se bo vpotegnila v žlebičke fussilov. Prava kombinacija. Parmezan si dodamo po svojem okusu. Zraven ponudimo kakšno prijetno rdeče vino. 

Torta s kostanjevo marmelado

Enkrat sem v nakupovalni vnemi kupila tudi kostanjevo marmelado Bonne Maman. Že takrat sem si v mislih predstavljala okus kakšne kostanjeve sladice na brbončicah. Še nisem vedela kaj. Od takrat naprej se mi je marmelada z rjavo belim kockastim pokrovčkom vabljivo nasmihala z vrhnje police hladilnika in si preprosto nisem mogla kaj, da je ne bi danes umestila v torto. Po razmišljanju o najprimernejšem biskvitu, sem se odločila za takšnega, ki ga običajno pripravljam za Sacher torto. Pravzaprav ne čisto takega, danes sem si ga sposodila pri Novakovih. Prav takšno saherico, ki jo običajno pripravljam, pa pripravim kaj kmalu in z vami podelim recept zanjo. Tale kostanjevo sacherjeva je izjemna kombinacija, vsaj po mojem okusu. Lahko bi rekli avstrijsko francoska. Njihov pogled na svet je velikokrat drugačen, v tej sladici pa sta se gurmanski kulturi zlili v harmonično celoto. Odločila sem se tudi, da na jesen poskusim še z domačo kostanjevo marmelado. Če lahko Bonne Maman, lahko tudi jaz, ki se trudim biti dobra mama.

Biskvit (premer modela 26 cm)

140 g temne čokolade

7 jajc

125 g masla

120 g sladkorja v prahu

1 burbonski vaniljin sladkor

100 g kristalnega sladkorja

150 g moke

Polnilo

370 g kostanjeve marmelade

6 žličk ruma

Glazura

140 g  jedilne čokolade

30 g masla

Čokolado za biskvit stopimo v kovinski kozici nad paro. Ločimo rumenjake od beljakov. Najprej stepemo sneg (da nam ni treba pomivati metlic), vanj dodamo še kristalni sladkor in ga stepemo do konca v čvrst sneg. Potem se v drugi posodi lotimo stepanja masla, najprej s sladkorjem v prahu in burbonskim vaniljinim sladkorjem. Nato počasi dodajamo rumenjake in stepamo toliko časa, da dobimo penasto zmes. Vanjo vmešamo še nekoliko ohlajeno stopljeno čokolado. Stepene beljake in moko dodajamo postopoma in jih previdno na rahlo vmešamo z metlico. Testo vlijemo v model za torto, ki smo mu dno prekrili s peki papirjem, robove pa namazali z maslom in posuli z moko. Pečemo pri 200 stopinjah kakšne pol do tričetrt ure. Kot vse biskvite tudi tega čuvamo, da se po vrhu ne bi preveč zapekel. V primeru, da biskvit še ni pečen, po vrhu pa že nevarno rjavi, ga do konca peke pokrijemo z aluminjasto folijo. Če je pečen, poskusimo z zobotrebcem, ki mora ostati čist. Testo iz modla preložimo na rešetko, da se ohladi. Z nazobčanim nožem za kruh ga prerežemo na polovico. Spodnji del pokapamo z rumom in premažemo z malo več kot polovico kostanjeve marmelade. Naj položimo še drugo polovico testa, ki ga najprej premažemo s preostalo marmelado potem pa še z glazuro. Za glazuro smo pred tem v kovinski kozici, kjer smo že prej topili čokolado, nad paro raztopili še maslo s čokolado.

Tako kot saherica, je tudi ta torta najboljša s stepeno sladko smetano.

Rahel zavitek s hruškami

Z dežele smo se vrnili obloženi s sadjem. Ringlojem, hruškami, josto, črnimi češnjami. Najprej sem mislila pripraviti samo marmelado, potem pa si je John zaželel mešan štrudl s hruškami. Ogledovala sem si sadeže in si na brbončicah skušala predstavljati kombinacije okusov. Prav okus hruške je bil odločilen, da sem se odločila pripraviti tri ločene štrudlje: rahlega hruškovega, ringlojevega in tistega iz črnih češenj (op. pripravila sem ga tako kot češnjevega). Medtem, ko so bili zavitki v pečici, sem ob tem skuhala še tri marmelade: ringlojevo, češnjevo in jostino. Počutila sem se kot Rosa Fiore iz La cucine, ko se je v kuhinji posvetila pripravi več jedi hkrati in polna vneme skuhala velike količine hrane.

vlečeno testo

1 kg hrušk

2 kisli smetani

1 sladka smetana

6 jajc

2 vaniljina sladkorja

6 žlic sladkorja

drobtine

nastrgana lupinica 1 limone

kokosova mast (lahko tudi maslo)

sladkor v prahu

Hruške olupimo, izkoščičimo in narežemo na manjše krhlje. Skupaj stepemo kislo in sladko smetano, jajca, vaniljin sladkor, sladkor ter limonino lupinico. Vlečeno testo premažemo z raztopljeno kokosovo mastjo, rahlo potresemo z drobtinami, obložimo s hruškami in prelijemo s stepeno maso. Štrudelj zvijemo in ga previdno položimo v pekač obložen s peki papirjem. Premažemo s kokosovo mastjo in pečemo pol do tri četrt ure na 180 stopinjah. Pečenega potresemo s sladkorjem v prahu.

Res dober. Rahel in prefinjenega okusa.

Drobnjakova omaka

Kuhinja moje mame. Nostalgični spomini. Doma jo je pripravljala kot prilogo kakšnim narezkom ali pa k mesu.Vsake toliko jo pripravim tudi sama, posebej, če je drobnjak na vrtu že visoko in gosto pognal.

Za 4 osebe

4 jajca

šopek drobnjaka

½ dl oljčnega olja

razredčen jabolčni kis

sol

Jajca skuhamo v trdo, jih olupimo in ločimo rumenjake od beljakov. Beljake sesekljamo na majhno, rumenjake pa v skledi razmešamo z oljčnim oljem. Solimo. Dodamo nasekljan beljak in drobnjak. Dodamo toliko razredčenega kisa, da postane omaka rahlo tekoča.

Bučke v omaki

Ena izmed jedi moje mame, ki sodi v moj nostalgični nabor. Tako zelo, da nisem zadovoljna, če jo mama pripravi drugače, kot jo je nekoč. Mama je namreč zelo ustvarjalna kuharica in nikoli jedi ne pripravi enako. Posebej ne v novejših časih. Jaz pa si jedi iz majhnih časov zaželim prav takšne, kot so bile takrat. In tele bučke sem pripravila na tak način. To je najboljša omaka iz bučk za moj okus.

Za 4 osebe

olivno olje

1 velika bučka ali več manjših

1 čebula

3 stroki česna

1 manjša paprika

1 večji paradižnik

majaron

sol, poper

peteršilj

Bučko olupimo, izdolbemo semena (pri manjših ni treba) in jo naribamo. Na olivnem olju prepražimo nasekljano čebulo, narezano papriko in na lističe narezan česen. Dodamo na kockice narezan paradižnik in še malo pražimo. Dodamo majaron in naribane bučke. Solimo in popramo. Premešamo, pokrijemo in kuhamo na majhnem ognju dvajset minut do pol ure. Proti koncu kuhe dodamo še nasekljan peteršilj.
Tokrat smo jih jedli s polpeti in v ponvi spečenim krompirjem. Polpeti so lahko različni, vsi pripravljeni na mamin način. Iz mletega mesa, bučk, z mlado čebulo.

Polpeti iz bučk

Izvrstna vegetarijanska različica polpetov. Ali pa, če ste pozabili kupiti meso in bi radi domače potešili z nečim podobnim, naredite polpete. Zaradi cvrenja v olju imajo podoben okus na zunaj, zato se tudi zapriseženi mesojedci veselo nadevajo s takšnimi polpeti.

Za 4 osebe

olivno olje

1 čebula

3 stroki česna

1 – 2 bučki (odvisno od velikosti)

2 kosa kruha

mleko

2 jajci

peteršilj

muškatni orešček

majaron

sol, poper

drobtine

Kruh narežemo na kocke in ga v skledi namočimo v toliko mleka, da se lepo vpije in ni odvečne tekočine. Na še hladno olivno olje denemo nasekljano čebulo in pražimo. Dodamo na tanjše koleščke narezane bučke in na lističe narezan česen. Pražimo, ohladimo in dodamo v skledo k namočenemu kruhu. Vmešamo še jajca in začimbe. Dodamo toliko drobtin, da lahko iz zmesi oblikujemo polpete. Polpete spečemo na vročem olju iz obeh strani in jih polagamo na kuhinjski papir, da vpije odvečno maščobo.

Lahko jih pripravimo tudi z naribanimi svežimi bučkami, ki jih denemo neposredno v skledo k namočenemu kruhu. Brez praženja. Obe varianti sta super.

Srbska solata

Najprej naj za tiste, ki iščejo srbsko solato, kjer se sestavine kuhajo in vlagajo, povem, da ta solata ni takšna.
Tako jo je poimenovala moja babica. Mama moje mame. In tako smo jo imenovali doma. Pravzaprav je kot grška, a brez oliv in fete. V Grčiji in na Cipru v njej dobiš tudi na drobno narezano zeleno solato. Ta pa je kot šopska, čeprav tokrat na sliki brez značilnega srbskega (ovčjega) sira in feferonov.
Pri taki solati pa je nekaj bistvenega. Da ni iz evropske zelenjave, ki ni videla sonca. Paradižniki morajo biti dišeči in okusni. Paprika mora biti domača, ne tista živih močnih barv. Kumarice od lokalnih pridelovalcev. Sveže in čvrste. Sicer je boljše, da se je ne lotite. Boste močno razočarani.

3 domači paradižniki

1 paprika (doma iz Balkana, ne evropska)

1 kumara (čvrsta)

1 čebula

1 feferon

sončnično olje, kis, sol

srbski sir

Paradižnike narežemo na krhlje, paprike in feferon na kolobarje, kumare na kolobarje ali kockice, in čebulo na kolobarje. Posolimo ter prelijemo z oljem in kisom. Premešamo in po vrhu naribamo srbski sir. Zraven si spustimo kakšne trubače ali pa turbo srpsko kolo. Jugonostalgija.

Štrudelj s kutino

Sem malo pogledala dol po blogu in videla, da že nekaj časa ni bilo sladice. Tale štrudelj imam še na zalogi izpred nekaj časa. Zavitek je sicer sladica, ki jo lahko pripravljamo z marsičim. Različnim sadjem ali skuto. Tokrat sem ga pripravila z vlečenim testom in vanj poleg kutin dodala še jabolka in breskve. Kutine same po sebi imajo nekoliko premočan okus, dodane drugim sadežem, pa dajo štrudlju nek zagoneten hruškasto citronski okus. Listnato testo je najbolj enostavno tisto sveže, že razvaljano.

vlečeno testo

2 kozarčka kuhanih ali pečenih kutin

4 jabolka

4 breskve

kandirana pomarančna lupinica

rozine

šilce ruma

vanilin sladkor

3 žlice sladkorja

kokosova mast

drobtine

sladkor v prahu

Vlečeno testo razpotegnemo na kuhinjsko krpo. Nanj najprej nakapljamo stopljeno kokosovo mast in posujemo drobtine. Nato pripravimo nadev iz predpripravljenih kutin, na tanke rezine narezanih jabolk, rezin breskev, nasekljane kandirane pomarančne lupinice, rozin, sladkorja, vaniljinega sladkorja  in malo ruma. Nadev naložimo na testo in ga zavijemo. Najprej zapognemo robove, potem ga zvijemo in previdno preložimo na pekač, obložen s peki papirjem. Namažemo ga s stopljeno kokosovo mastjo in ga pečemo tri četrt ure na 180 stopinjah. Spečenega potresemo s sladkorjem v prahu.

Špageti s kozjim sirom

Včasih prija gosta paradižnikova omaka (»ta rdeča«) z rahlim (do)okusom (nisem napisala priokusom, ker ima ta samostalnik včasih negativno konotacijo) po kozjem siru. Prav takšne sem si zaželela nekega dne, ko sem morala ostali doma in si sama skuhati kosilo. Kljub temu vam bom recept napisala za štiri.

Za 4 osebe

olivno olje

1 čebula

3 stroki česna

5 dag pancete

1 bučka

250 g na koščke narezanega paradižnika

lovorov list

peteršilj

sol, poper

kozji sirček

Na hladno olivno olje denemo čebulo in pražimo. Dodamo na trakove narezano panceto. Malo popražimo. Pridenemo še na kockice narezano bučko in debelejše lističe narezan česen. Pražimo toliko, da česen zadiši. Začinimo (sol, poper, lovorov listi, nasekljan peteršilj). Na koncu dodamo še koščke paradižnika in kuhamo do primerne gostote omake. Med tem seveda poskrbimo tudi za špagete. Odcejene prelijemo z omako, po vrhu pa razporedimo koščke kozjega sirčka.

Čebulna juha

Tale ni klasična francoska, ker je izpuščeno maslo, kruh s sirom in peka v pečici. Zato je nekoliko manj izdatna, a ravno tako dobra. In primerna za uvod k normalnemu kosilu. Po klasični francoski čebulni juhi namreč težko pojemo še kaj konkretnejšega.

Za 4 osebe

olivno olje

1 kg rumene čebule

kavna žlička sladkorja

sol

1 strok česna

2 dl belega vina

lovorov list, vejica timijana

malce žganja

Na hladno olje denemo na polovične kolobarčke narezano čebulo in pražimo, da postekleni. Dodamo malce sladkorja in sol. Na majhnem ognju pražimo še kakšnih petnajst minut in pazimo, da čebula ne porjavi. Ob koncu praženja dodamo nasekljan strok česna, lovorov list in timijanove lističe. Dodamo vino in čebulno zmes kuhljamo nekaj časa. Dolijemo toliko vode, da prekrijemo čebulo (lahko tudi več, odvisno od želene gostote juhe) in na majhnem ognju kuhamo še tri četrt ure. Namesto vode lahko dodamo govejo osnovo, če pa malce pogoljufamo, pa lahko tudi jušno kocko. Pred serviranjem v juho kanemo še nekaj kapljic žganja.

Frtalja z mediteranskimi začimbami

Ena izmed jedi, za katero so sestavine vedno pri roki. Na primer, ko si mož zaželi nekaj konkretnejšega za večerjo (ko ni zadovoljen z kornfleksi ali čokolinom). Edino kar je, za tako frtaljo morajo biti začimbe sveže. V času vegetacije napredna gospodinja s tem verjetno nima težav. Če nima vrtička, ima pa na balkonu ali okenski polici nekaj lončkov z začimbami.

Za 1 osebo

olivno olje

majhna čebula

strok česna

2 jajci

šopek mediteranskih začimb (rožmarin, bazilika, origano, timijan)

sol, poper

Na olivnem olju prepražimo nasekljano čebulo in na lističe narezan česen. Dodamo razžvrkljana jajca, v katera smo zamešali nasekljana zelišča. Fritajo mešamo, dokler jajca ne zakrknejo do želene gostote. 

Špageti haricot vert

Že dolgo sem si ogledovala recept v Novakovih. Je nekako poseben in zato vabljiv. Skupaj stročji fižol, krompir in pesto, podoben genoveškemu. Pa sem imela oni dan na zalogi ravno prave sestavine in mi še v trgovino ni bilo treba. Vsi jedci so bili navdušeni.

Za 4 osebe

400 g špagetov

2 večja krompirja

¼ kg stročjega fižola

1 kozarček genoveškega pesta:

nekaj vejic bazilike

40 g pinjol

1 strok česna

1 dl olivnega olja

sol

nariban parmezan

Vrelo vodo osolimo in vanjo vsujemo očiščen in narezan stročji fižol. Ko mu manjka še toliko minut, kolikor potrebujejo za kuho špageti, jih dodamo k fižolu. Vzporedno skuhamo olupljen in na kockice narezan krompir. V skledi zmešamo odcejene špagete s fižolom in krompir z malo oljčnega olja. Dodamo še pesto in premešamo.

Genoveški pesto smo v tem blogu že pripravljali. Gotovo pa je enostavneje za vas, če vam povem, da vse sestavine strete in zmešate v možnarju. Lahko pa tudi v sekljalniku. Oboje se bo izšlo.

Preliv iz joste

Da ne bi jedli pudinga ali sladoleda vedno v enakih kombinacijah, si lahko v času, ko zorijo joste, privoščimo preliv iz tega zanimivega sadja. Josta je križana iz borovnic in kosmulje. Ima barvo in del okusa od borovnic, oblika in kanček kislosti pa spominjata na kosmuljo.

josta

sladkor

rdeče vino

V skledo denemo očiščeno josto in sladkor po okusu. Na majhnem ognju malo premešamo, dolijemo malo rdečega vina (pri nas je bil domači merlot cabernet) in kuhljamo, da se preliv malce zgosti. Prelijemo ga preko pudinga, sladoleda, panakote in še marsičesa. Res odlično dopolnilo.

Če nismo porabili vsega, lahko nadaljujemo kuhanje v marmelado iz joste.

Posiljeno zelje

Hitro pripravljena zelenjavna priloga. Posebej, če v hladilniku ni bilo druge zelenjave, zelje smo pač imeli, ker nam, zavito v krpo v polivinilni vrečki, zelo dolgo zdrži. In prav to se nam je zgodilo, ko smo razmišljali še o zelenjavni prilogi k polpetom in ajdovi kaši.

Z 4 osebe

olivno olje

1 čebula

4 stroki česa

1 zeljne glave

sol, poper

kumina

Na olivnem olju prepražimo nasekljano čebulo, da postekleni, dodamo na lističe narezan česen in premešamo toliko, da česen zadiši. Dodamo na širše trakove narezano zelje, kumino, poper in zalijemo z vodo toliko, da je zelje prekrito. Posolimo. Kuhamo do mehkega in na koncu pustimo, da večina vode povre.

Ajdova kaša

Vse prevečkrat k mesu ali drugim jedem nudimo vedno iste priloge. Največkrat krompir, testenine ali riž. Ne rečem, da niso dobre in tudi meni ljube. Le včasih je treba zamenjati z včasih po krivici prezrtimi žitaricami (ajda je sicer »nepravo« žito). Po krivici zato, ker so polne bogatih hranil in hkrati odlične po okusu. 

Za 4 osebe kot priloga

120 g ajdove kaše

Za 4 osebe kot glavna jed

240 g ajdove kaše

sol

voda v razmerju 1 : 4,5 (oz. po navodilih na vrečki)

Ajdovo kašo stresemo v osoljeno vodo in jo na zmernem ognju kuhamo 10 – 15 minut. Pri zlatem polju svetujejo, da naj ajdova kaša po kuhanju še nekaj časa počiva, da vpije morebitno odvečno vodo, saj bi z odlivanjem odstranili tudi del topnih hranilnih snovi. Jaz grem pri tem še dlje. Če ostane kaj vode za odlivanje, jo uporabim pri drugih jedeh. Za omako ali juho.

Polpeti z mlado čebulo

Tile polpeti niso servirani z mlado čebulo, ampak narejeni z njo. So sicer mesni, le da sem vanje vgradila tudi mlado čebulo, vključno z njenimi zelenimi listi. Ne čisto do vrha, ampak do tam, kjer imajo še čvrsto zeleno strukturo. Tudi tovrstni deli zelenjave so namreč dobri in polni hranil. V obdobju izobilja smo se namreč navadili, da nekatere dele zelenjave preprosto zavržemo. To pa je prehranski, pa tudi kulinarični greh. Vedno porabim tudi liste od cvetače (nekateri jih zavržejo). So odlični in jih pogrešam, če jih ni poleg v cvetačni juhi ali pa ob robu cvetače, ki jo serviramo celo. Prav tako dodaten okus dajo jedi stebla peteršilja ali bazilike. Znan nizozemski kuhar za bolj okusen pire krompir skuha olupke v mleku, ki ga uporabi za pire. To je samo nekaj primerov. Drug vidik pa je, da hrane enostavno ni etično metati proč. Zaradi spoštovanja do nje, ker jo imamo. Kupujmo ravno prav in skuhajmo ravno prav. Tudi v gostilni nisem navdušena, če predme postavijo porcijo, ki jo bom stežka pojedla. Doma so me namreč naučili, da je treba vse, kar je na krožniku (ali kar si naložiš nanj), pojesti. Prej ne smeš od mizeJ

Za 4 osebe

olivno olje

1 čebula

4 stroki česna

30 dag mlete govedine

sol, poper

2 - 4 kosi kruha

mleko

4 mlade čebule

peteršilj

majaron

muškatni orešček

2 jajci

drobtine

malo moke (ni pa nujno)

Na olivnem olju prepražimo nasekljano čebulo in česen, dodamo mleto mesto in pražimo, dokler ne porjavi. Posolimo in popramo. Kruh narežemo na kocke in ga namočimo v mleku. Mleka mora biti toliko, da se vpije v kruh in, da zmes ni tekoča. Dodamo praženo meso, na kolobarčke nasekljano mlado čebulo (zgornje dele lahko narežemo na centimetrske kose), začimbe in jajci. Premešamo. Drobtin dodamo toliko, da dobimo maso, ki jo lahko oblikujemo v polpete. Polpete po želji še pomokamo, lahko pa jih povaljamo v drobtine. Spečemo jih v vročem olivnem olju. Ravno prav, da zlato porjavijo. Po peki jih zložimo na kuhinjski papir, da vpije maščobo. Mi smo jih tokrat ponudili z ajdovo kašo in posiljenim zeljem (da ni vedno isto).