Svinjski paprikaš

Svinjino imam sicer najraje na žaru, če pa se jo namenim kuhati, jo pripravim s kakšno večokusno omako. Kot tale za paprikaš. Sicer je pri svinjini zelo pomembno, da ne izhaja iz instant reje na farmah. Takšna je velikokrat že neprijetnega vonja, kaj šele okusa. Za mlajše kuharje naj še dodam, da je tudi pri svinjini (tako kot pri perutnini) zelo pomembno, da je vse meso dobro toplotno obdelano. Torej vse »well done«.

Z 4 osebe

4 zrezki svinjske ribice

2 čebuli

6 strokov česna

žlička rdeče paprike

50 g paradižnikove mezge

sol, poper

peteršilj, majaron

1 korenček

1 dl kisle smetane

Na olivnem olju v manjši kozici opečemo svinjske zrezke po obeh straneh in jih odložimo na stran. Na istem olju popražimo najprej nasekljano čebulo, potem še narezan česen in korenček. Dodamo žličko sladke paprike in paradižnikovo mezgo. Na hitro pomešamo in zalijemo z vodo ter dodamo popečene zrezke. Začinimo z nasekljanim peteršiljem, majaronom, poprom in soljo. Kuhamo kakšne pol ure, iz omake vzamemo meso ter omako sesekljamo s paličnim mešalnikom. Meso vrnemo v omako in vanjo vmešamo še kislo smetano.

Majhne bruskete

Mlad kuharski dvojec nas je tokrat za zajtrk presenetil z mini brusketami. Zjutraj, ko smo ostali še sladko spali (no, nekateri so že tekli ali plavali maraton), se je v kuhinji že lupilo, rezalo in sekljalo. To je prijetna jed tudi za večerjo, zelo priročen prigrizek pa tudi, če se nam najavijo gosti na klepet ob pijači. Še to – ne potrebujete svežega kruha, pravzaprav je še bolj če je star dan ali dva.

kruh

oljčno olje

čebula

česen

por

paradižnik

pršut

mozzarella

bazilika

rožmarin

Vse sestavine (razen kruha in oljčnega olja seveda) drobno nasekljamo. Na malo oljčnega olja prepražimo por in čebulo. Vse sestavine zmešamo in jih nadevamo na rezine kruha. Pečemo na 200 stopinjah dokler robovi kruha ne dobijo rahle temnejše rjave barve.

Hroštuli

Po slovensko bi jim rekli flancati. Dalmatinska izvedba ni niti tako krhka kot pri nas krhki flancati (v hrvaški Istri so podobni našim), niti tako mehka, kot so pri nas kvašeni. Testo je bolj kompaktno in precej hrustljavo. S kančkom pomarančne lupine pa dobijo še mediteranski navdih. Recept sem prepisala kar v originalu. Tako boste laže zadobili pravi občutek za njih pripravo. V receptu sicer ni bila navedena količina moke, je pa verjetno nekako tako kot s pripravo palačink. Pravo gostoto testa je treba začutiti. Torej spet občutek. Ko sem iskala podobne recepte po spletu, sem zasledila tudi takšne, ki količine moke nimajo opredeljene. Iz nekaterih drugih pa lahko sklepamo, da je za to količino jajc porabimo nekje okoli pol kile.

Hroštuli Carpusina 2013

Smiksati:

3 cijela jaja

3 žumanjka

3 žlice ulja

7 žlica šećera

2 vanilin šećera

Pomalo dodavati:

naribanu koricu naranče

brašno

2x na vrh noža sode bikarbone.

Umijesiti tijesto, razvaljati, rezati, vezati u mašne, frigati (u dubokom ulju).

Paradižnikova solata s kaprami

Na počitnicah, v krajih kjer na soncu gojijo svoj lokalni paradižnik, si le privoščimo malo več tega okusnega živila. Preko leta namreč nimamo veliko priložnosti, da bi do nas prišel paradižnik, ki je videl sonce. Poskusili smo zanimivo kombinacijo s kaprami, ki je nastala izpod kuhalnice mlade gurmanke. Lahko pripravimo tudi različico z bučnim oljem. Je prav tako okusna.

domač paradižnik

čebula

kapre

sol

olivno olje

balzamični kis

Paradižnik narežemo na koščke nam ljube oblike, čebulo na polmesece, kapre pa seveda pustimo cele. Vse skupaj s soljo in prelivom z občutkom zmešamo v veliki skledi.

Fržol in krompir

Stročji fižol s krompirjem v smetanovi omaki je na jedilniku našega vsakoletnega dopustovanja na dalmatinskem otoku. Obe sestavini sta tu odlični, saj jih zelenjavarice pridelujejo v zaledju Zadra, kjer zelenjava vidi dovolj sonca, pa tudi primerno namočena je.

Jed prihaja z Gorenjske. Tam jo pripravljajo z ocvirki, naša kuharica pa je danes ocvirke zamenjala z dvema žličkama masla. Lahko bi rekli francoska različica. Tale fržol s krompirjem je res super kombinacija, vedno jo pospravimo do zadnjega koščka. Poskusite!

Za 4 osebe

1 kg stročjega fižola

8 krompirjev

ocvirki

2 dl sladke smetane

2 dl kisle smetane

Fižolu odrežemo konce, krompir pa olupimo in ga razrežemo na večje kose. Fižol in krompir skuhamo posebej (v osoljeni vreli vodi). Odcedimo in skupaj denemo v večjo skledo. V kozici najprej popražimo ocvirke, nanje vlijemo sladko smetano, na kratko pokuhamo in odstavimo. Vmešamo še kislo smetano in vse skupaj prelijemo preko fižola in krompirja. Na rahlo premešamo.

Kruh iz kamutove moke

Brez kvasa. Z vinskim kamnom. Skrita želja, da bo naš mladi kuhar ponovil podvig in še enkrat spekel kruh, se je uresničila. Bil je enako odličen, za moj okus pa še nekoliko bolj sočen. Poskusite!

Kamut je sicer starodavni sorodnik pšenice. Zrna so enake oblike, kot pri pšenici »durum«, le da so dvakrat ali trikrat večja. Kamut ima večji delež beljakovin in mineralov kot pšenica, je pa tudi boljše prebavljiv. Gojili so ga približno 4000 pred našim štetjem v Egiptu. Bojda je po uporabi v egipčanski civilizaciji skrivnostno izginil vse do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so odkrili neznano žitno zrno.

Pripravlja se enako kot tisti iz polnozrnate pirine moke. Za lažjo uporabo bom še enkrat prepisala podoben recept, ki sem ga v blog zapisala že za pirin kruh.

500 g kamutove moke

15 g vinskega kamna (pecilni prašek)

1 mala žlička soli

1 mala žlička palminega sladkorja

0,5 l radenske

2 žlici olivnega olja

Iz vseh sestavin zamesimo testo, ki ga vlijemo v pekač primerne oblike, ki smo ga prej obložili s pergamentnim papirjem. Testo je namreč, v primerjavi z običajnim kvašenim, nekoliko bolj tekoče in lepljivo. Če imamo samo globok pekač, si pomagamo tako, da s pergamentnim papirjem naredimo pregrado med bodočimi štrucami kruha. Pečemo na 200 stopinjah eno uro. 

Palačinke iz kamutove polnovredne moke

Naš mladi kuhar je nadaljeval s pripravo zdravih jedi iz polnovrednih eko živil. Na dalmatinski otok je poleg ostalega pritovoril tudi kamutovo moko. Prav z namenom, da nam nekega dne pripravi palačinke.

190 g kamutove polnovredne moke

2 jajci

130 ml mleka

130 ml vode

malo repičnega olja

Na moko  vlijemo najprej mleko, potem še radensko. Stepemo z metlico ali stepalnikom. Tako zamešana masa naj stoji 20 minut. Nato vtepemo še jajca in repično olje. Palačinke spečemo na kokosovi masti. Kaj naj rečem. Palačinke nadevamo s stopjeno 85 odstotno čokolado in kolobarčki banane. Druga zdrava možnost je nadev iz domače marmelade, ki smo jo skuhali s kokosovim sladkorjem. Odlične in zdrave palačinke.

Dalmatinska jabolčna pita

Iz Silbe. Naša gostiteljica nam za dobrodošlico ob prihodu v apartma vedno speče kaj dobrega. Pa ne samo takrat. Tudi občasno med bivanjem nam vsake toliko prinese kakšno sladico lastne peke. Tokrat nam je prinesla jabolčno pito, katere testo je malo drugačno od tistega kot smo ga vajeni. Pri nas na celini namreč krhko testo po navadi pripravljamo samo z rumenjakom ali pa največ enim jajcem. Tu so v testu kar tri in to cela.

Testo

3 jajca

70 g sladkorja

150 g margarine

300 g moke

2 pecilna praška

Nadev

jabolka

2 žlici marelične marmelade

1 vaniljin sladkor
cimet

Iz zgoraj naštetih sestavin zamesimo testo. Na peki papir ga denemo najprej polovico. Nanj razporedimo nadev, ki smo ga pripravili iz naribanih jabolk, marelične marmelade, vaniljinega sladkorja in cimeta. Po vrhu položimo še preostalo polovico testa. Pečemo na 180 stopinjah tri četrt ure. Pustimo, da se ohladi kar v pekaču in jo potem narežemo. Po želji jo na koncu potresemo še s sladkorjem v prahu. To je vse.

Kruh iz pirine polnozrnate moke brez kvasa

Na dalmatinskem otoku, kjer so otočani vajeni pretežno belega kruha, obiskovalci pa si kdaj pa kdaj privoščijo tudi kakšnega iz drugih mok, ki ga spečejo v otoški pekarni, smo šli še dlje. Iz pirine polnozrnate moke, ki je tod še ni dobiti, je mlad eko kuhar, ki je vse sestavine pritovoril iz Ljubljane (in to ne direktno iz Ljubljane, sestavine so pred tem opravile še tedensko plovbo po dalmatinskem arhipelagu), spekel kruh. Brez kvasa, z vinskim kamnom, ki je pravzaprav pecilni prašek. Bil je odličen, zato upamo, da bo v tem tednu še kdaj ponovil svoj podvig.

500 g pirine polnozrnate moke

15 g vinskega kamna (pecilni prašek)

1 mala žlička soli

1 mala žlička palminega sladkorja

0,5 l radenske

2 žlici olivnega olja

Iz vseh sestavin zamesimo testo, ki ga vlijemo v pekač primerne oblike, ki smo ga prej obložili s pergamentnim papirjem. Testo je namreč, v primerjavi z običajnim kvašenim, nekoliko bolj tekoče in lepljivo. Če imamo samo globok pekač, si pomagamo tako, da s pergamentnim papirjem naredimo pregrado med bodočimi štrucami kruha. Pečemo na 200 stopinjah eno uro. 

Pirina rižota

Na morskih počitnicah smo, poleg zdravega športnega življenja v najboljši družbi, uživali tudi v kulinaričnih dobrotah mladega kuharja zapriseženega zdravi prehrani. Na dalmatinski otok je pritovoril polno vrečo bio in eko polnovrednih živil. Tako smo lahko uživali v kombinaciji zdrave polnovredne kuhinje z mediteranskim navdihom. Pirina rižota je bila prva izmed njegovih s posebno skrbnostjo ustvarjenih jedi.

Tudi iz pirinega riža lahko skuhamo rižoto po lastnem okusu. Mi smo imeli tokrat na jedilniku takšno s pršutom, veliko zelenjave in seveda, ker smo jo pripravljali v Dalmaciji, tudi s šopkom mediteranskih začimb.

100 g pirinega riža na osebo

oljčno olje

malo pršuta

čebula

por

česen

korenček

bučke

paprika

paradižnik

in ostala zelenjava glede na okus in letni čas

sol

peteršilj

mediteranske začimbe (lovor, rožmarin, origano, timijan, bazilika)

Na oljčnem olju najprej prepražimo na manjše koščke narezan pršut, nato poleg pražimo še nasekljano čebulo, česen in narezan por. Dodamo preostalo skrbno narezano zelenjavo in začimbe ter še malo popražimo.Zelenjavo v kozici odrinemo na stran in na hitro, kot običajnega, prepražimo še pirin riž. Zalijemo s primerno količino vode glede na navodila z embalaže pirinega riža. Ko zavre kuhamo še kakšnih dvajset minut. Postrežemo z naribanim trdim sirom.

Kamnogoriška zelenjavna juha

Poletna. Brez ajnprena. Tega poletja smo se namreč na počitnicah lotili zdrave prehrane in celo v gorenjski juhi, ki je, kot je značilno za alpske kraje, običajno pripravljena z ajnprenom iz bele moke, čebula pa prepražena na sončničnem olju, smo opustili oboje. Pripravljena je bila izpod kuhalnice vešče kuharice, pod njeno taktirko pa smo kuharski pomočniki pridno sekljali zelenjavo in pripravljali zelišča. Juha je bila odlična, lahna in polna okusov. Zato je še dobro, da je je zmanjkalo, sicer ne bi ostalo kaj dosti prostora za zdrave eko palačinke iz kamutove polnovredne moke.

Glede na to, da smo v Dalmaciji, je bila tokrat pripravljena z mediteranskimi zelišči, v recept pa smo zapisali tista, ki v originalu sodijo v tovrstno juho. Zelenjava, ki je zrasla v zaledju Zadra, blizu Maslenice, je s svojim polnim okusom pripomogla k izjemnemu bouquetu juhe. Zelo pomembno pri recepturi je, da jo skuhamo na plinskem štedilniku z zelenim plinom.

Za 6 oseb

oljčno olje

pol čebule

3 stroki česna

četrt kg stročjega fižola

2 debela krompirja

4 korenčki

1 manjša cvetača

pol domače paprike

1 olupljen paradižnik

1 bučka

peteršilj, šetraj, materina dušica, majaron

sol, poper

2 l vode

2 žlički masla

V hladno vodo denemo na tanke koleščke narezano korenje, na kockice narezan krompir, na centimeter in pol narezan stročji fižol in na majhne koščke narezano papriko. Prižgemo plin in pustimo, da zavre. Medtem na drugem gorišču plinskega štedilnika na ponvici na olivnem olju prepražimo čebulo in česen, da postekleni. Dodamo na kockice narezan olupljen paradižnik in pokuhamo. (Hint za mlajše gospodinje: paradižnik olupimo tako, da ga za hip pomočimo v vrelo vodo). Ko je to fertig dodamo k juhi, ki medtem vre. Po 10 minutah kuhanja dodamo na majhno narezane bučke in cvetačo. Posolimo, popramo in dodamo začimbe. Kuhamo še kakšnih 15 minut. Na koncu dodamo še dve žlički masla (to je majhen odstop od zdravja, a juhi čudovito zaokroži okus).

Zelenjavna musaka

Včasih si zaželimo izpustiti meso iz jedilnika. Zaradi tega, ker smo se prenajedli mesa z žara, ali pa nam vročina enostavno ne vzbudi želje po težji hrani. Lahka zelenjavna je torej primerna odločitev.

Za 4 osebe

4 krompirji

oljčno olje

1 večji ali dva manjša jajčevca

2 bučki

1 čebula

6 strokov česna

1 dl paradižnikove omake

bazilika, timijan, origano,

sol, poper

Bešamel

3 dl mleka

1, 5 žlice moke

1 jajce

1 dl kisle smetane

Krompir skuhamo v lupini. Pristavimo 1,5 dl mleka, v preostalega vmešamo moko. V vrelo mleko vmešamo močnati del in nekaj minut mešamo, da se zgosti. Rahlo posolimo. Bešamel odstavimo da se ohladi in vanj vmešamo še razžvrkljan jajček. Musaka bo še bolj rahla, če v bešamel vmešamo še kislo smetano. 

Na ponvi na zelo malo oljčnega olja prepražimo najprej olupljene in na tanke rezine narezane jajčevce, umaknemo jih na stran, na prazno površino dolijemo še malo oljčnega olja in prepražimo še na kolobarčke narezane bučke in na rezine narezan česen. Malo popražimo, zmanjšamo ogenj, pokrijemo s pokrovko in pustimo še kakšnih pet minut, da se duši. Vse malo posolimo. Zelenjavo vzamemo iz ponve in jo nekje odložimo. Na isto ponev denemo še malo oljčnega olja, kjer prepražimo nasekljano čebulo. Dodamo paradižnikovo omako, malo soli in začimbe ter premešamo. 

V naoljen pekač primerne velikosti najprej zložimo pol bučk, celotno paradižnikovo omako, vse jajčevce, ves krompir in nato preostalo polovico bučk. Zalijemo z bešamelom. Pečemo tričetrt ure na 180 stopinjah.

Rostbif na žaru

Za dober rostbif na žaru so ključne tri stvari. Dobro meso (to se pravi dober mesar, ki nam bo odrezal ustrezne kose od kosti), dobra nekajdnevna marinada in dobra peka (to se pravi dober mojster za žar, ki bo znal pripraviti pravšnjo žerjavico in meso ravno prav speči). Tale rostbif je bil izjemen. Izjemno okusen in mehak v ustih.

Opravičujem se za tole skromno sliko, a vse ostale je zbrana družba prehitro pojedla.

1 kos rostbifa na osebo

olivno olje

sol, poper

Zrezke posolimo popopramo in namazane z olivnim oljem zlagamo v posodo. Po vrhu jih prekrijemo s prozorno gospodinjsko folijo tako, da iztisnemo zrak, posodo pa čim bolj zatesnimo. Zrezke lahko zložimo tudi v primerno polivinilno vrečko iz katere iztisnemo zrak. V marinadi naj bo meso vsaj en dan, tako lahko počaka tudi en teden. Naše je čakalo tri dni in je bilo izjemno. Pred peko na žaru s papirnatimi brisačkami popivnamo maščobo. V nasprotnem primeru bi se nam namreč lahko cedila po gradeli. Kakšno uro pred peko začnemo s pripravo žerjavice. Na pravšnji temperaturi meso za srednje pečen rostbif popečemo za 20 do 30 sekund na vsaki strani. Pri nas smo ga ponudili s krompirjem iz ponve z rožmarinom. Zraven pa kozarček ali dva merlota.

Princeske

Na videz zelo zapletena sladica, v bistvu pa je zelo enostavna. Zahteva sicer nekoliko več fizičnega dela, a trud se splača. Najbolje je, da jih pojemo isti dan, zato se jih je smiselno lotiti takrat, ko imamo več jedcev. Otroci bodo navdušeni, po izkušnjah sodeč pa tudi odrasli ravno tako z veseljem segajo po majhnih princeskah in jih nosijo v usta. Recept sem poiskala pri Novakovih.

Paljeno testo

250 ml vode

125 g masla

ščepec soli

1 žlička sladkorja

150 g moke

4 jajca

Krema:

500 ml mleka

2 žlici škroba

3 žlice sladkorja

1 vaniljin sladkor

2 rumenjaka

Smetana:

200 ml sladke smetane

1 žlička sladkorja v prahu

Sladkor v prahu za posipanje

V kozico vlijemo vodo, dodamo na kose narezano maslo ter sol in sladkor. Na srednjem ognju med stalnim mešanjem zavremo. Vso moko dodamo naenkrat in pomešamo z leseno kuhalnico, da se testo sprime v kepo. Nad ognjem ga mešamo še dve do tri minute, da izhlapi odvečna voda. Testo prestavimo v skledo. Jajca eno po eno dodajamo testu med mešanjem s kovinsko metlico. Zadnje jajce prej stepemo in ga dodajamo po potrebi. Testo mora še držati obliko, ne sme pa biti lepljivo. Testo z majhno žličko v majhnih kupčkih nalagamo na pekač, ki smo ga obložili s pergamentnim papirjem. Pazimo, da so dovolj oddaljeni drug od drugega, ker bodo narasli in se med peko lahko sprimejo med seboj. Pečemo jih približno 20 minut na 180 stopinjah, da postanejo zlatorumeni. Ko so pečeni jim odrežemo kapico, da se hitreje ohladijo. Medtem pripravimo kremo. Nekaj mleka odlijemo in vanj zamešamo škrob. Preostalega skupaj s sladkorjem, vaniljinim sladkorjem in vtepenimi rumenjaki pristavimo. Med mešanjem dodamo še mleko s škrobom in zavremo. Ko krema zavre in se zgosti in pustimo, da so ob občasnem mešanju ohladi. Smetano stepemo z žličko sladkorja v prahu. Princeske nadevamo najprej z jajčno kremo, nanje denemo stepeno smetano in na vrhu pokrijemo s kapico. Vse skupaj še nežno potresemo s sladkorjem v prahu.

Palačinke

Težko mi je zapisati pravo razmerje sestavin za testo za palačinke. Vedno ga pripravim nekoliko drugače, tudi moka ni vedno enaka, kaj šele mastnost mleka. Bolj mastno mleko je, boljše so palačinke. Maščobo lahko nadoknadimo tudi z dodajanjem sladke smetane v testo. V nekaterih francosko navdahnjenih receptih pa v testo dodajajo stopljeno maslo. Kar se tiče moke izročilo pravi, da je treba dati približno pol gladke in pol ostre. Danes sem imela na voljo samo gladko, pa so bile palačinke odlične. Osnovne sestavine za testo so jajca, moka, mleko in ščepec soli. Nekateri dodajo še žličko kristalnega sladkorja (da se bolj hrustljavo zapečejo), nekateri malo radenske, da so bolj rahle. Za okus lahko dodamo malce ruma, vaniljinega sladkorja ali pa nastrgane limonine lupinice. Kakor nam pač paše. Orto palačinke se pečejo na sončničnem olju, tako da odvečnega sproti odlivamo in shranjujemo v skodelici za naslednjo palačinko (tako palačinke niso premastne). Jaz pa zadnje čase palačinke vedno pečem na kokosovi masti. Nima posebnega okusa, je lažja za želodec in prenese višje temperature (se kasneje zažge).

Za 4 osebe

2 jajci

200 g moke

400 ml bolj mastnega mleka

ščepec soli

(žlička sladkorja)

(malo radenske)

(malo ruma)

maščoba za peko (sončnično olje ali kokosova mast)

Vse sestavine z mešalnikom zamešamo v ravno prav gosto testo (ne tekoče in ne gosto, prava gostota pride z izkušnjami). Količina sestavin je zapisana samo za okviren občutek, koliko jih potrebujemo. Pravo gostoto pa običajno dosežemo z dodatnim doziranjem moke ali mleka. Pripravljeno testo naj kakšne pol ure počiva v hladilniku. Na ponvi razgrejemo maščobo in odvečno odlijemo v skodelico in prihranimo za naslednjo palačinko. Testo z zajemalko v enakomerno polijemo po ponvi. Ko se palačinka posuši, jo obrnemo in spečemo na drugi strani. Na drugi strani je hitreje pečena, zato bodimo pozorni in jo pravočasno umaknemo iz ponve. Te palačinke smo nadevali z domačo marmelado.

Smotuljci s paprikašem domače kokoši

Smotuljci so po sestavi podobna istrska testenina kot pljukanci, le nekoliko drugačne oblike. So malo zaviti tako, da lahko omaka zasede vse proste zavite kanalčke testenine in nam skupaj z njimi prinese svoj okus na brbončice. Tole z domačo kokošjo je bil manjši podvig. Za nas, v mestu gor zrasla dekleta (v času globalizacije), ko se v trgovinah dobijo samo še farmski piščanci, je prava kokošja mast nekaj, česar nismo vajene. Še iz surovih kosov kokoši sem se potrudila odstraniti vse večje tvorbe rumene kokošje masti. A očitno nisem bila uspešna, ker je pri domači kokoši maščoba povsod, predvsem pa pod kožo. Šele tedaj, ko je omaka začela dobivati svojo obliko in okus sem opazila, da je izjemno mastna. Tako mastna, da ni bila ustrezna za konzumiranje. Tistodnevno kosilo sem poskusila rešiti s tem, da sem omako na hitro hladila misleč, da se bo maščoba ohladila in ostala na vrhu. Ni šlo. Za tisti dan sem skuhala nekaj drugega, posodo z omako pa čez noč potisnila v hladilnik upajoč, da bom naslednji dan kljub vsemu lahko uporabila omako s tako odličnimi sestavinami. Pod mastno substanco je bilo namreč moč zaznati izjemen okus, ki ga je omaki dalo domače kokošje meso. Vztrajnost se je izplačala. Maščoba se je nekoliko strdila tako, da jo je bilo moč posneti. Omako sem dokončala in smotuljci z domačo kokošjo so bili skupaj s paradižnikovo solato odlično kosilo.

Seveda lahko jed pripravimo tudi s piščancem, a ne bo tako žmohtna, pa tudi manj truda bo treba vložiti in ponos kuharice na koncu morda ne bo tako velik.

Za 4 osebe

400 g smotuljcev

olivno olje

2 kosa domače kokoši

2 čebuli

6 strokov česna

žlička rdeče paprike

50 g paradižnikove mezge

sol, poper

1 korenček

1 dl kisle smetane

Kosom kokoši najprej odstranimo maščobo. Na olivnem olju v manjši kozici opečemo kose kokoši iz vseh strani in jih odložimo na stran. Na istem olju popražimo nasekljano čebulo in narezan česen. (Lahko pa olje tudi zamenjamo in s tem odstranimo tudi maščobo, ki se je izcedila iz kokoši, seveda pa s tem izgubimo del okusa). Dodamo žličko sladke paprike in paradižnikovo mezgo. Na hitro pomešamo in zalijemo z vodo ter dodamo kose kokoši in cel korenček. Začinimo z majaronom, poprom in soljo. Kuhamo dobre pol ure, iz omake vzamemo kokoš in korenje ter omako sesekljamo s paličnim mešalnikom. Meso kokoši oluščimo od kosti, korenček nasekljamo in vse vrnemo v omako. Vanjo vmešamo še kislo smetano in z njo prelijemo medtem skuhane smotuljce. Poleg gre lepo kozarec belega vina.

Romb na žaru

Tokrat smo na puljski tržnici ujeli romba. Romba, katerega svežino lahko prepoznaš po rožnatih škrgah. Oči ravno ni videti, pa tudi njegova žametno temno siva koža ne pove kaj dosti. V ribarnici seveda zaprosimo, da nam ga očistijo. Za njegovo čiščenje je potrebne posebna rutina, ker je romb nekoliko drugačne oblike kot običajne ribe. Treba je zarezati pod glavo in izvleči notranje organe (zareza je vidna na sliki). Z dobro kilo je bil ravno prav velik za na gradelo (pa tudi za dve osebi). Njegovo meso je bilo res okusno, morda eno najboljših kar sva jih okusila. Čvrsto, a mehko in prav nič moknato ali mastno. Skratka popoln užitek za riboljubce.

Romba po slovensko poimenujemo gladki romb (lat. Scoophthalmus rhombus, fr. barbue, nem. Glattbutt, šp. Rombo, it. rombo liscio, an. brill).

Veliko k dobremu rezultatu pripomore ustrezno pripravljena žerjavica. Z nje pripravo začnemo kakšno uro prej, da doseže primerno toploto. Na gradelo, ki je kakšnih 6 centimetrov nad žerjavico (10 od dna kurišča), romba najprej položimo s stranjo, kjer je koža debelejša. Ker je imel dobro kilo, smo ga pekli 15 minut na vsaki strani. Vmes pa vsake toliko premazali z olivnim oljem (z rožmarinovo vejico). Zelo pomembno je, da ga med peko obrnemo samo enkrat. Tako se nam ne bo prijemal na žar, ampak bo ob trenutku obračanja koža že primerno zapečena. In to je vse. Zelo preprosto za tako veličasten rezultat.

Polpeti iz melancan

Lahko bi napisala tudi jajčevec, a kaj ko se k posebnem okusu te zelenjave bolje poda poimenovanje melancana. Sicer pa lat. Solanum melongena, it. melanzana, nem. Aubergine, Eierfrucht, an. eggplant, aubergin, brinjal, hr. patlidžan, istrsko pa tudi balancana, maransana in še marsikaj drugega. Pripravo polpetov iz različnih sestavin sem v teh blogih že opisovala (bučke, mlada čebula). Pravzaprav jih vse delam po istem kopitu. Pri melancanah je posebnost edinole ta, da moramo v postopku priprave doseči, da se ne napijejo olja. V tem primeru je namreč jed teže prebavljiva, posebej za tiste, ki so na jajčevce nekoliko občutljivi.

Za 4 osebe (8 polpetov)

oljčno olje

2 čebuli

1 večji ali 2 manjša melancana

6 strokov česna

bel kruh (količina 1 žemlje)

malo mleka

majaron, muškatni orešček, svež rožmarin

poper, sol

pest peteršilja

2 jajci

drobtine

V ponvi najprej na oljčnem olju steklasto prepražimo čebulo. Čebulo odrinemo na stran in na isti ponvi (kjer ni več prav veliko maščobe) prepražimo še na tanke rezine narezane melancane, skupaj z na lističe narezanim česnom. Potem še dušimo, da se vse skupaj zmehča. Na kockice narezan kruh namočimo v toliko mleka, da se napije. Če je kruh premoker, ga raje malo ožmemo. V skledo h kruhu dodamo prepraženo zelenjavo, jajci, začimbe, nasekljan peteršilj in toliko drobtin, da lahko iz mase oblikujemo polpete. Polpete na obeh straneh spečemo na olivnem olju in jih spečene polagamo na kuhinjski papir, da vpije maščobo.

Bobiči

Mineštra v Istri lahko ima zelo različne pojavne oblike. Včasih se pojavlja kot »bobiči«, enolončnica z mlado koruzo, rjavim fižolom, krompirjem, kakšnim kosom suhega svinjskega mesa in prežganjem. Lahko pa je tudi enolončnica z drugo zelenjavo (koruza (bobiči) je velikokrat sestavina mineštre), dodane pa so lahko tudi kakšne testenine. Današnja je bila bolj zelenjavna, brez fižola, pa tudi pujsek tokrat vanjo ni stopil. Uporabila sem koruzo iz konzerve, sicer pa naj bi za bobiče uporabili mlado, oluščeno koruzo.
Z bobiči sem se prvič srečala pri prijazni piranski družini. V uti na njihovem vrtu, v mehkobi poletnega obmorskega večera. V prijetni družbi. Z zahvalo za rojstvo njihove hčere.

Za 4 osebe

olivno olje

2 čebuli

6 strokov česna

4 korenčki

4 krompirji

2 konzervi koruze po 140 g

majaron, lovorjev list, rožmarin

nekaj vejic peteršilja
sol, poper

Na olivnem olju steklasto prepražimo čebulo, kasneje dodamo še česen. Zalijemo z vodo in dodamo na koleščke narezan korenček in na kockice narezan krompir. Začinimo in dodamo peteršilj. Kuhamo 20 minut. Na koncu nekaj skuhanega krompirja pretlačimo, da je juha gostejša (tako se izognemo moki). Dodamo še koruzo in pustimo še kakšno minuto vreti. Bobiči so gotovi.

Poletna solata

S fižolom in jajcem – zanjo in zanj.

Poleti na tržnici pri domačinih težko dobimo nežnejše variante zelenih solat. Večinoma je to že nekoliko trši radič, endivija ali pa kakšne druge na sonce in vročino odporne vrste, ki so morale med rastjo biti še kako drugače zaščitene. Takšne bolj robustne solate pa moramo ob postrežbi mehčati s toplejšimi dodatki – jajci, fižolom, krompirjem, sirom ali pa kakšnim spečenim mesom ali panceto. Pri nas smo se tokrat vsled velike vročine odločili za vegi varianto. Pri tem si je ona zaželela različico z oljčnim oljem, balzamičnim kisom in naribanim jajčkom on pa z bučnim oljem in na čolničke narezanimi jajčki

Za dve skledi

četrt zelene solate

100 g kuhanega rjavega fižola

2 trdo kuhani jajci

2 stroka česna

sol

boljše oljčno olje in balzamični kis (zanjo)

ali

prekmursko bučno olje in domač vinski kis (zanj)

Pravzaprav sem že vse povedala. Naredimo pač solato in uživamo v želeni strukturi sestavin in kombinaciji okusov pripravljenih posebej zanjo in zanj.

Topli kruhki

Ko nimate moči in energije, da bi zamesili testo za pizzo, pa si vroče želite podobnih okusov iz pečice, je najbolj enostavna možnost, da si pripravite tople kruhke. Toast ali kakšno drugo vrsto belega kruha z dodatki. Seveda se pri njih pripravi lahko prepustimo domišljiji.

toast

bazilika

kuhan pršut

mozzarella

rezine paradižnika

Toast obložimo z navedenimi sestavinami in ga potisnemo v pečico. Pozorno opazujemo naš izdelek za kaljenim steklom pečice, da se ne bi preveč zapekel.

Kumarična solata s krompirjem

Za uspeh te solate je ključna kvaliteta osnovne sestavine – kumaric (lat. Cucumis sativus, it. cetriolo, nem. Gurke, an. cucumber, hrv. krastavac, istrsko tudi kogumar, kokumer). Morajo biti sveže in čvrste in ne grenke. Grenkobo preverimo tako, da odrežemo vršiček in poskusimo notranjost. Tovrstna solata je izjemna priloga k polpetom ali pa k sveže pripravljeni plavi ribi.

Za 2 osebi

1 kumarica ali več majhnih

4 manjši krompirji

1 rdeča čebula

sol, poper

oljčno olje, vinski kis

Če je kumarica večja jo olupimo, manjšim lahko lupino pustimo. Naribamo jih ali pa na tenko narežemo na kolobarčke. Krompir skuhamo v lupini, skuhanega olupljenega narežemo na rezine na kumarice. Dodamo na tenko na polovične kolobarčke narezano čebulo. Posolimo in popopramo in zabelimo.

Rižota z bučkami in mediteranskimi zelišči

Pravzaprav bi jo lahko poimenovali »Nežna rižota z bučkami in mediteranskimi zelišči«. Ker je nežnih in ne agresivnih okusov. Sprva sem želela pripraviti takšno z bučkami in paradižnikom, potem pa sem v mislih združila nežen okus bučk in kiselkast paradižnikov in sem se raje odločila za različico brez. Okusne paradižnike pa sem raje dodala zeleni solati. Tako je bilo moč ločeno okušati prefinjen nežen okus rižote in močan okus na soncu zraslih paradižnikov. Vse ravno prav lahko za vroče dni blizu štiridesetih.

Za 4 osebe

2 skodelici riža

4 skodelice vode

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna
bučke

majaron, timijan, bazilika, peteršilj

sol, poper

16 lističev rožmarina

20 g masla

nariban parmezan

V veliko ponev na hladno olje denemo nasekljano čebulo in jo steklasto prepražimo. Čebulo umaknemo na stran in prepražimo še bučke, narezane na četrtine kolobarčkov in na debelejše lističe narezan česen. Po določenem času vse premešamo in še malo popražimo. Potem zelenjavo umaknemo na stran in steklasto prepražimo še riž. Premešamo vse skupaj, začinimo (vse razen rožmarina) in posolimo. Premešamo, pokrijemo in kuhamo, dokler se riž ne skuha do želene trdote (mehkobe). Dodamo še nasekljane lističe rožmarina po katere smo poslali moža tik pred zaključevanjem rižote, verjetno zato, ker smo se šele takrat spomnili, kako čudovito bi rožmarin v pravi meri zaokrožil okus), maslo in nariban parmezan. Premešamo in postrežemo. Takšna rižota je nežnega in prefinjenega okusa in se dobro poda z zeleno solato in okusnimi paradižniki, dozorelimi v naravnih pogojih.

Pizza s tuno

To je še ena izmed klasičnih kombinacij okusov pizze. Okusa tune in čebule se čudovito prepletena in dasta glavni akcent tej italijanski jedi. Zadostujeta tudi sama, seveda v kombinaciji z osnovnima sestavinama – paradižnikom in mozzarelo. Lahko pa dodamo še kakšne dodatke, ki jih med grizljanjem srečamo na vsake toliko. Paradižnike, olive ali celo kapre.

doma narejeno testo za pizze

olivno olje

paradižnikova omaka

origano, timijan

malo soli

tuna iz konzerve

čebula

mozzarela

lahko še: olive, paradižniki, kapre

Pri nas vedno uporabimo doma pripravljeno testo. Običajno ga zamesimo več in po količinah za eno pizzo zamrznemo. Testo razvaljamo in položimo na pomaščen pekač, še najbolje pa je, če namesto olja uporabimo pergamentni papir. Testo na rahlo premažemo z olivnim oljem in na tanko s paradižnikovo omako. Posolimo. Raje manj, samo s kakšnim ščepcem, da pizza ne bo preslana. Posujemo z začimbami in obložimo s tuno, na kolobarčke narezano čebulo in po izbiri še z olivami, paradižnikom in nekaj kaprami (kaper naj ne bo preveč, ker lahko prevladajo v okusu. Pizzo pečemo pri visoki temperaturi (230 stopinj) 5 do 10 minut. Kakšno minuto ali dve pred koncem pečenja nanjo nadevamo še mozzarelo (sicer se preveč razpusti in nima več pravega okusa in strukture). Zraven pa je skoraj nujno hladno pivo. Za otroke pa kaj drugega seveda. Spominjam se, da smo v najstniških letih zraven pizze vedno naročili Stil. Pravzaprav ga zelo pogrešam. Tako kot tiste mlade čase. 

Prigrizki iz popečene polente

Popečene polente lahko naredimo nekoliko več, ker je dobra še nekaj naslednjih dni. Poznavalci pravijo, da je po nekaj dneh še boljša, ker se še bolj presuši. Pojemo jo lahko kar tako, kot prilogo kakšni solati (namesto kruha, če smo ga vajeni), ali pa jo nadgradimo še z drugimi sestavinami in jo uporabimo kot začetno jed za vzbujanje apetita.

popečena polenta

paradižnik

boljše oljčno olje

sveža bazilika

boljši balzamični kis

Zelo preprosto in na hitro. Da potešimo na glavne jedi čakajoče jedce. Koščke popečene polente obložimo z okusnim na soncu zraslim paradižnikom, naj denemo listič bazilike, nadrobimo parmezan in pokapljamo z oljčnim oljem ter balzamičnim kisom. Uporabimo oljčno olje, ki ga imamo bolj za butične namene, prav tako tudi balzamični kis. Slednji ne sme biti tisti, ki ga pod tem imenom množično prodajajo v trgovinah (in ko pogledaš drobni tisk vidiš, da je vsebina vseh, ki jih prodajajo pod slovenskimi in hrvaškimi blagovnimi znamkami, pravzaprav prišla iz Italije in sklepaš, da je, čeprav de Modena, v takšnih količinah gotovo industrijskega nastanka). Pravzaprav dober balzamični kis sploh ni zelo kisel. Ima okus po orehih, pravzaprav po starih sodih, verjetno iz orehovega lesa. Spominjam se, da sem ga prvič okusila že davnega socialističnega leta v Špajzi, kjer se je v solatnem baru pojavil tudi ta kis. In imel je nepozaben okus po orehih. In takšnega sem spet našla v balzamiku, ki ga izdelujejo na Bizeljskem.

Namesto oljčnega lahko uporabimo tudi domače prekmursko bučno olje. Seveda v tem primeru ne dodajamo balzamičnega kisa, ampak kanček navadnega. Ker se okusa nekako izključujeta.

Salpe na žaru

V najvišji turistični sezoni na puljski tržnici težko dobiš vrste belih rib, ki jih običajno nudijo restavracije. Tako ni bilo videti ne divjih brancinov, orad, kovačev ali pa škarpen. Iz ledu pa so se vabljivo svetile polkilske salpe z rožnatimi škrgami in bistrimi očmi. Skratka sveže. Odločitev je padla, le še na zelenjavni del tržnice sva skočila po nekaj blitve in krompirja. Malvazijo iz vodnjanske zadruge pa sva že imela v hladilniku. Priprava salp na žaru poteka podobno, kot priprava ostalih rib. Ko ste ravno na tej strani pri salpah, pa naj postopek ponovim še za ta primer.

Salpa (lat. Sarpa salpa, hr. salpa, fr. saupe, nem. Goldstrieme, šp. salema ali salpa, it. salpa, ang. salema porgy) sodi v družino šparov.

salpe

olivno olje

vejica rožmarina

Najprej seveda podkurimo polena, ker bodo nekaj časa potrebovala, da se preobrazijo v primerno žerjavico. Žerjavica za peko rib je ravno prav vroča, ko lahko nad žarom pet sekund držimo dlan. Rožmarinovo vejico olupimo igličastih listkov, razen vrha, ki ga bomo rabili za premazovanje z olivnim oljem. Nekaj rožmarinovih lističev zatlačimo v ribe. Čas pečenja je seveda odvisen od velikosti rib. Naše so bile polkilske in smo jih pekli približno 15 minut na vsaki strani. Pri ribi na žaru je pomembno, da jih med peko samo enkrat obrnemo – takrat ko je koža že zapečena. Sicer bi se nam namreč prilepila na rešetko in razpadla.

Salpe so bile odlične. Meso ravno prav spečeno, tako da je bilo še sočno in čvrsto, a se je mehko izgubilo v ustih. Kakšen grižljaj si lahko pokapljamo tudi z boljšim oljčnim oljem, lahko tudi s tistim s citrono. Odvisno od okusa. V vsakem primeru pa je zraven neogibna blitva s krompirjem in seveda malvazija.

Nisem pogrešala uradno višje kategoriziranih belih rib, tele salpice so jim bile kar ob boku.

Biskvit s sadjem

Po raznih (seveda uspešnih) poskusih, ko sem spekla že nekaj različnih sladic s sadjem – od krostat, štrudljev z vlečenim in listnatim testom, pa do pit, je seveda ostala še različica sladice, kjer sadje zapečemo v biskvitu. Pa še oni dan si je John zaželel ravno takšne sladice. Sestavine sem imela, čas tudi, zato ni bilo ovir, da se ne bi spoprijela z njo. Naredila sem le eno napako. Sadje sem nekoliko prepozno porinila v biskvit. Pri tej sladici namreč v pečico najprej denemo samo testo, da se od spodaj nekoliko zapeče, po kakšnih petih do desetih minutah pa vanjo potopimo še sadje. V nasprotnem primeru, če bi na testo nadevali sadje že na začetku peke, bi se potopilo na dno, ga tako razmočilo in ne bi dobili kompaktne in enovite biskvitne podlage. Jaz pa sem to storila nekoliko prepozno, ko se je biskvit že skoraj zapekel. Tako sem s težavo vgravirala sadje v biskvit. A je šlo, sicer ne popolnoma potopljeno, kot bi moralo biti. Rezultat je bil kljub temu odličen. Dober biskvit s sočnim sadjem. Kot nalašč za poletne dni, ko nam ne teknejo mastne kreme.

6 jajc

100 g sladkorja v prahu

1 vaniljin sladkor

150 g masla

100 g kristalnega sladkorja

250 g moke

Jajca in maslo damo iz hladilnika nekaj prej, da se navzamejo sobne temperature. Sadje narežemo na koščke želene oblike in velikosti. Beljake stepemo, na koncu stepanja dodamo še kristalni sladkor tako, da dobimo čvrst sneg. Rumenjake penasto stepemo skupaj s sladkorjem v prahu, vaniljinim sladkorjem in maslom. V rumenjakovo zmes z metlico postopoma rahlo vmešamo beljake in presejano moko. V pekač, obložen s pergamentnim papirjem nadevamo testo. Namesto pergamentnega papirja lahko za pekač uporabimo maslo in potreseno moko. Če pa imamo pekač za torte s snemljivim dnom, je najbolje dno obložiti s pergamentnim papirjem, obod pa namazati z maslom in posuti z moko (skoraj doktorat iz oblaganja pekača). Testo pečemo na 180 stopinjah pol do tri četrt ure, odvisno od oblike in velikosti pekača. Sicer ne pozabimo po petih do desetih minutah peke testa, vanj potopiti pripravljenega sadja. Za to dejanje moramo ujeti pravi trenutek. Tako kot pri vseh rečeh, je tudi pri kuhi potrebna koncentracija.

Omaka iz gob šitaki

V domači skrinji so se znašle tudi gobe šitaki. Verjetno sta jih stric in teta dobila od priznanega slovenskega gobjeslovca. Poreklo mi torej ni bilo natančno poznano, gotova pa sem bila, da so gobe odlične. Jaz sem omaki za okus dodala še malo prej namočenih suhih jurčkov, ki sem jih ravno imela na zalogi. Ni pa nujno. Gobe šitaki sicer nimajo tako močnega okusa kot nekatere druge vrste gob.

oljčno olje

1 rumena čebula

1 rdeča čebula

6 strokov česna

gobe šitaki

majaron, lovorjev list, rožmarin

sol, poper

1 manjši krompir

Na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljani čebuli. Ob koncu praženja dodamo še na lističe narezanih pet strokov česna. Malo premešamo in dodamo narezane gob, začimbe in nasekljana peteršiljeva stebelca. Posolimo in popopramo. Najprej nekaj časa pražimo, nato pa zalijemo z vodo, toliko, da prekrije gobe. V omako na drobno naribamo krompirček (za zgostitev namesto moke). Gobice po pokrovko dušimo še kakšnih petnajst do dvajset minut. Tik pred koncem dodamo še na zelo drobno nasekljan strok česna in nasekljan peteršilj. Mi smo danes gobice jedli s popečeno polento. Po okusu si lahko nanje naribamo tudi malo parmezana.

Popečena polenta

John je mladost preživel ob morju. Tam vedo kako se pripravi prava polenta. Ta mora biti suha, popečena. Ne kakšna celinska tekoča različica, ki jo jemo na žlico. Skratka, John je občutljiv na polento. Zato smo tudi takrat, ko smo imeli za mizo večje družbe, sicer vajene celinske različice, vedno približno polovico polente tudi popekli do suhega. In zanimivo, alpska družba je najprej posegla po primorski polenti. Kaj smo se iz tega naučili? Vedno skoraj vso poletno popečemo, neobdelane pustimo le kakšen košček ali dva za majhne otroke.

polenta

oljčno olje

Polento skuhamo po navodilih. Odvisno pač kakšne vrste zdrob imamo. Ne pozabimo je kanček soliti. Skuhano prelijemo v posodo pravokotne oblike, ki smo jo prej na rahlo premazali z oljčnim oljem. Posoda naj bo tako velika, da je globina nalite polente nekje med štirimi in petimi centimetri. Najbolje je, da tako odstoji čez noč. Ni pa nujno. Polento zvrnemo na desko in jo narežemo na centimeter široke rezine. Popečemo jo v ponvi na oljčnem olju na majhnem ognju. Tako, da voda iz polente izpari in se rezine dodobra presušijo. Druga možnost je, da rezine polente popečemo v pečici. Primorci bodo zadovoljni. In John tudi.

Njoki z gobami

Njoke skoraj vedno pripravljamo doma. Domači so bolj okusni, pa tudi nekako bolj čvrsto strukturo imajo. Na zalogi sem imela še mešanico v Sloveniji nabranih gob. Iz moje roke nabranih si ne bi upala uporabiti, ker pa sem jih dobila od gobarja, ki sodi med dva naj gobarja v Slovenji, sem se z veseljem predala kombinaciji okusov. In prav takšna omaka iz miksa gob je najbolj okusna. Če nimate te sreče, da bi imeli dvornega gobarja, pa seveda lahko uporabite katere koli užitne gobe.

domači njoki

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna

gobe

majaron, lovorjev list, malo rožmarina

sol, poper

peteršilj

Na hladno oljčno olje denemo nasekljano čebulo in jo pražimo, da postekleni. Takrat dodamo še na kolobarčke narezan česen. Dodamo očiščene in narezane gobe in začimbe. Posolimo in popopramo. Najprej pražimo, da gobe postanejo voljne, potem ponev pokrijemo s pokrovko in še nekaj časa dušimo. Na koncu dodamo še sesekljan peteršilj. Na koncu lahko dodamo še malce sladke smetane. Postrežemo z domačimi njoki. Parmezan si naribamo po okusu. Eni ga marajo, drugi ne.

Sem pravkar opazila, da sem recept za njoke z gobami že enkrat zapisala. Nič hudega. Primerjava je vsekakor zanimiva, ker vsakič naredim malo drugače.