Riba na gradeli

Riba na žaru

Poseben užitek se je zjutraj po zajtrku odpraviti na dobro založeno puljsko tržnico, kjer najprej zavijeva v ribarnico, potem pa še med branjevke, ki prodajajo doma vzgojeno sezonsko zelenjavo. V ribarnici je običajno velika izbira, kjer se dobi vse od giric, pa do večkilskih zobatcev. Pravi užitek je pregledovati prejšnjo noč ulovljene ribe, mehkužce, rake in školjke, ki so ponujene na zdrobljenem ledu v s teracom prekritih betonskih koritih. To bogato doživetje tudi vsak teden ob še kakšnih drugih komentarjih in notranjih doživetjih slikovito opisuje gradski reporter (mislim, da je Mladen Kotolenko) v Glasu Istre. V tem istem časopisu lahko tudi preberemo tedensko kolumnico, kjer je opisana ponudba sezonske zelenjave s trenutnimi cenami. Tam lahko prebereš tudi novice, kot je bila ta, da so sredi zime prodajali šparglje, ki so zrasli na pogorišču po požaru, zaradi zvišane temperature tal. Kupovanje zelenjave je pravi užitek. Najprej se izogneva pultom, kjer prodajajo preprodajalci uvožene zelenjave iz tržnic na debelo in se sprehodiva po drugi vrsti, kjer se na levo in desno stran raztezajo kamnite mize z ponudbo sveže in še okusne zelenjave. Na Hrvaškem ima hrana še vedno okus. Prav bojim se vpliva enotnega evropskega trga na konkurenčnost teh domačih prodajalk. In kot posledico tega, da bi tudi na hrvaških tržnicah lahko okušali večinoma le še kisle paradižnike, ki niso videli sonca in bili vzgojeni v tovarnah zelenjave. Tudi meso v tržični mesnici je tisto pravo, z okusom. Še posebej, če gre za istrskega boškarina. Kar se tiče kvalitete mesa, pa moram posebej pohvaliti mesarja v Svetvinčentu, ki velikokrat stoji pred mesnico v beli opravi z rdečim predpasnikom in nas vedno prisrčno pozdravi. In tudi vedno dobro svetuje pri nakupu primernega mesa za določen namen. 

No, gremo nazaj k ribam. V ribarnici si pustimo očistiti luske in drobovje, ribo pa v poletnih mesecih v avtu položimo v zato pripeljan ročni hladilnik. Posebej, če imamo med prihodom domov še kakšen opravek. Pred pripravo jo splaknemo z vodo in popivnamo s papirnimi brisačkami. Dovolj zgodaj tudi že začnemo s pripravo žara, kakšno uro pred peko, da žerjavica primerno tli.

riba na žaru

primerno velika bela riba (tokrat smo ujeli orade, spodaj pa je primerek brancina)

olivno olje

vejica rožmarina

Če je riba okoli kilograma ali več, jo diagonalno večkrat zarežemo in jo z rožmarinovo vejico premažemo z olivnim oljem. Z ribo gremo na vročo gradelo in jo najprej spečemo na eni strani, potem na drugi. Vmes je ne obračamo. Nekje sem prebrala, da je ne obračamo, dokler koža ni dobro zapečena in se tako izognemo temu, da bi se koža prijela na žar in riba začela razpadati. In to se je obneslo. Na primer približno kilsko pečemo nekje 20 minut na eni in 15 na drugi strani. Je pa čas pečenja odvisen od velikosti ribe, jakosti žerjavice in višine gradele.

Postrežemo skupaj z blitvo s krompirjem in boljšim olivnim oljem. Takšna divja riba je namreč najboljša pokapljana z olivcem. Nobene tržaške omake ali limon. Nujno pa kozarec ali dva malvazije!

Orada (sl. tudi zlatobrv; lat. Sparus aurata; hrv. orada, komarča; fr. la do(au)rade royale; nem. die Goldbrasse; šp. la dorada, it. l'orata; ang. gilt-head bream)

Brancin (sl. tudi luben; lat. Dicentrarchus labrax, hrv. brancin, lubin; fr. bar; nem. der Europaeicher Wolfbarch; šp. el robalo, la lubina; it. branzino, spignola, ragno; ang. european seabass)

***

Ribe sicer redno opazujemo.