Steak z ribjo substanco. Prvič sem ga jedla na nekem pomolu, na nevemkaterem jadranskem otoku. Na ribji fešti, kjer moraš najprej dolgo časa stati v vrsti, preden ob ritmih dalmatinske glasbe dočakaš svoj plastični krožnik. Prepečen žagovinast okus. Zato ga od takrat dolgo nisem poskusila. Dokler ga nisem enkrat spet v konobi Alavija na Silbi in potem pripravljala tudi sama po napotkih Novakov. Slednji sicer svetujejo pripravo po spominu, kot so ga okusili v barcelonski Inopii, tapas baru, ki ga je vodil Albert Adrià, brat saj veste koga. Imela sem srečo (po zaslugi sodelavke), da sem tudi jaz okusila izjemne tapase tega bara. A prav tega tuninenega je tisti večer že zmanjkalo. Sem pa ga tudi že sama pripravljala, a takrat v mislih še nisem imela tegale bloga, da bi ta izjemen izdelek tudi ovekovečila. Po tem receptu se na zelo vroči plošči na hitro opeče kar cel kos tune (približno 5x5x15) tako, da je ob robovih zapečen, notri pa še svež. Potem se ga nareže na kakšen centimeter debele rezine in se ga ponudi s kakšno pekočo omako, naprimer iz pečenih čilijev in rdečih paprik.
Tale pa ima velikost običajnega steka in je na hitro opečen na zelo vroči ponvi. Sredica mora ostati sveža. Še prej popopran s sveže mletim poprom in obmazan z olivnim oljem. Tunino meso je že samo po sebi slano, zato je bolje, da ga dodatno ne solimo. Ponudimo s pekočo omako (vidna zadaj). To, ki sem jo pripravila samo za to priložnost, pa opišem enkrat drugič.
Ni komentarjev:
Objavite komentar