Pri sosedih v Istri imajo vsako leto januarja koline. Lani so še gojili pujska, katerega glasove smo slišali vsak večer (ang. oink, oink, mi ne asociira ravno na ta zvok). Ubogi pujsek, čeprav pametna žival, gotovo ni vedel, kaj ga čaka. Letos nam je bilo malo laže, ker so pujska gojili in klali pri nekih sorodnikih, samo koline pa so delali doma. Izgleda, da se že prilagajajo predpisom unije, v katero stopajo (čeprav neradi). Je pa takšno meso gotovo v redu, ker pujsa pitajo z naravno hrano. Sicer pa je tudi pri kuhariji treba včasih v zakup vzeti kakšno žalostno živalsko zgodbo. Tudi pri Maylu v Provansi, so se boječe lotevali ulovljenega zajčka, ko so se prlagajali tamkajšnjim običajem. Iz malih let pa se spomnim, kako so pri sorodnikih na Ptuju po dvorišču lovili kure in potem, ko so jih trebili, držeč za nožice, obrnjene na glavo. Sem si pa enkrat, za potrebe naloge pri Italijanščini, s pomočjo bratovega kolega iz Izole, morala izmisliti zgodbo o obisku kmetije. Še vedno se spomnim, da sem uporabila besedno zvezo, da sem videla "come si ammazza un maiale" (seveda izmišljeno).
Od sosedov smo tako dobili istrsko klobasico. Delajo take dolge, en meter v dolžino, in jih sušijo navite na lesene palice. V konobi, skupaj s pršuti, pri zakurjenem kaminu.
istrska klobasica
kislo zelje
lovorov list
poper
sol
ajdova kaša
Za takšno kmečko pojedino na olivnem olju pražimo oplaknjeno kislo zelje in istrsko klobasico. Zelju dodamo lovorov list, poper in malo soli. Klobasico obračamo, zelje mešamo. Ajdovo kašo skuhamo po navodilih na embalaži. Ko sta zelje in klobasica pečena, ju umaknemo na del ponve in nanjo denemo še kuhano ajdovo kašo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar