Pizza

Pico pri nas delamo iz doma narejenega testa. Običajno ga za picoljubce pripravlja mlajša hči. Testo se odlično mesi kar v aparatu za kruh, pa tudi recept smo pobrali kar iz priložene knjižice (ki je sicer precej nerodno prevedena iz Nemščine). 

Prvih pic v Ljubljani se spomnim iz osnovnošolskega obdobja. Najprej v Kora-baru, kjer sem si po pici  z veseljem privoščila še solmoški žličnik (kot nekakšna grmada ali pa diplomatski puding, ni imelo veze s solnograškim žličnikom, ki si ga predstavljamo pod tem imenom), potem v Konditorju, na živo rumenih stolih, razporejenih okoli pulta. Nisem se mogla spomniti, katera picerija je bila prva v Ljubljani in, ko sem malo pobrskala po spletu, sem videla, da se je o tem razvnela burna razprava. Med prvimi je bila gotovo tudi Parma, od koder se spominjam neke pice s hrenovkami, pa obvezno borovničevega soka. Glede na to, da sem bila vedno sladkosneda, mi je tam teknila tudi sadna pica. Zdaj je verjetno ne bi niti poskusila, ampak takrat je bila zame prava poslastica, ki sem se je lotila s posebno pozornostjo. Ob koncu gimnazije smo od tam pico večkrat vzeli tudi "za sabo" in jo potem pojedli na stopnicah pod spomenikom revolucije. V tem  obdobju so stolpič ob gostilni Pod Lipo, preuredili v picerijo, tudi tja smo velikokrat šli "na kosilo". V mojem maturantskem času je "Lipa" postala posebej popularno večerno zbirališče mladih, ki se je kasneje preselilo h Konjskemu repu, še kasneje k Roži in Petelinu (ne spominjam se točno, kaj je bilo prej). Skupen imenovalec vseh teh picerij je bil pult z barskimi stolčki, od koder si opazoval, kako ti kuhar sestavlja pico in lačen pogledoval proti električni pečici, če je tvoja že gotova.

testo (3 pice)

600 g moke (pol navadne, pol namenske)

3 čajne žličke suhega kvasa

1,5 žlice sladkorja

3 čajne žličke soli

5 žlic olivnega olja

345 ml vode

obloga

olivno olje

paradižnikova omaka

sveže mediteranske začimbe (origano, timijan, bazilika)

sol

mozzarela

ostalo po okusu in razpoložljivosti sestavin

Zamesimo testo in ga enkrat vzhajamo. Razdelimo ga na tri dele (lahko tudi štiri, če smo zadovoljni z manjšimi porcijami). Kar ne porabimo, lahko v hlebčkih zamrznemo. Tako lahko, ko se mož utrujen vrne z dela in bi rad pojedel nekaj konkretnega, v sorazmerno kratkem času pripravimo pico. V tem primeru testo odmrznemo v eni minuti v mikrovalovki in se ne obremenjujemo s tem, da je jedro še nekoliko zamrznjeno  Ob valjanju popusti.

Pečico vključimo na najvišjo temperaturo.

Testo razvaljamo v obliko, ki se prilega našim načrtom za končen izdelek. Na tanko ga premažemo z olivnim oljem, nato še z paradižnikovo omako (iz naših trgovin mi je za ta namen najboljši Mutti - polpa, pomodori in finissimi pezzi). Tudi s paradižnikom namažemo na tanko, pica namreč ne sme biti premokra. Na paradižnik denemo sveže začimbe, če jih nimamo, pa seveda tiste posušene. Tudi tu pazimo, da jih ni preveč. Še vedno se spomnim pice, ki sem jo jedla enkrat v dijaških letih nekje blizu Montparnassa v Parizu in je bila prepolna timijana, čigar okus je prekril ves užitek pice. Tudi posolimo z občutkom. Če imamo namen delati pico s pršutom, panceto, kulenom, inčuni ali kakšno drugo bolj slano sestavino, je morda bolje, da se ji ognemo. Potem nanjo nadevamo tisti del obloge, ki se mora zapeči (zelenjava, sveži paradižniki, šunka, salame, olive) in jo porinemo v ogreto pečico. Testo ob robu pozorno opazujemo. Ko ima biti skoraj pečeno, nanj dodamo še mozzarelo in morebiti jajček, če si vaš mož tako želi. Mozzarele nikoli ne nadevam ob začetku pečenja, ker se v tem primeru vsa stopi in zgubi po oblogi. Pršut in pa kakšno rukolo pa dodam vedno na koncu, ko je peka že končana.

Pri izbiri sestavin za oblogo, si moramo z občutkom predstavljati (v mislih z okusom v ustih), kakšna bo končna kombinacija. Katere zelenjave gredo skupaj, katere začimbe, kaj od mesnih sestavin se dopolnjuje s tem, kateri sir izbrati. Poleg klasičnih kombinacij z gobicami in šunko, je zelo zanimiva tudi tista s tuno in čebulo ali pa z gorgonzolo in radičem. To zadnjo sem jedla prvič v neki pizzeriji v Trentu. V Trentinu Alto Adige je namreč ta kombinacija ena izmed tipičnih za njihove jedi, predvsem pašto. Pri tem je pomembno, da radič denemo na pico, skupaj s sirom, že na začetku pečenja, da skupaj z gorgonzolo zaokroži svoj okus (nekoliko grenak, spominja na gobe). Prav razveselila sem se, ko sem v eni izmed picerij v Ljubljani ugledala na jedilniku to pico, a bila razočarana, ko je prispela predme. Debelo plast svežega radiča so nadevali na pico po koncu pečenja, kot bi bila rukola. Za rukolo je v redu, ampak pri radiču je to mimo.