Pljukanci s šparglji in pršutom

Divjimi šparglji in kuhanim pršutom. Kuhali smo že pljukance s šparglji, tokrat pa smo jim dodali še kuhan pršut, ki jih lepo dopolni z okusom. Testenine na sliki pravzaprav niso pljukanci, ampak podobna vrsta istrske testenine – reskice. Testo je namreč enako, le oblika nekoliko drugačna.

Na osebo

100 g pljukancev

osem divjih špargljev

rezina kuhanega pršuta

oljčno olje

sol poper

pol deci belega vina

Špargljem odstranimo olesenele dele (in jih prihranimo za juho), mehkejše dele narežemo na centimetrske koščke, pet centimetrske vršičke denemo na poseben kupček. Na oljčnem olju prepražimo na rezine narezan kuhan pršut in ga denemo na stran. Na isto olje denemo centimetrske koščke špargljevih stebelc, premešamo, zalijemo z vinom in nekaj vode, popopramo in posolimo ter kuhljamo deset minut, da povre skoraj vsa tekočina. Dodamo še špargljeve vršičke in prepražen pršut in kuhamo na majhnem ognju še pet minut. Medtem smo skuhali testenine. Odcedimo jih in vmešamo v omako. Nadevamo na krožnike in pokapljamo z boljšim oljčnim oljem. To je vse. Samo še kozarček istrske malvazije in okusi bodo popolni.

Goveja vratovina v ponvi

Ko grem k lokalnemu mesarju v istrskem mestecu, nikoli ne vem s čim bom prišla iz mesnice. Zato, ker nima vedno vsega. Ker ima, kar pač ima. Zato mu vedno le povem, za kakšen način priprave rabim meso in mi priporoči najboljše. Danes sem ga prosila za nekaj voljnejšega, za pripravo na hitro. Dobila sem goveji collo, ki sem ga takoj ob prihodu domov marinirala z rožmarinom, soljo, poprom in oljčnim oljem. Na teflonski ponvi na hitro popečen po obeh straneh je bil izjemen. Ravno prav mehak in okusen. Kot je okusno še vse meso od lokalnih istrskih mesarjev.

zrezek vratovine mlade govedi na osebo

sol, poper

sveži lističi rožmarina

oljčno olje

Zrezke mariniramo v oljčnem olju, rožmarinu soli in popru. najbolje preko noči, če ne gre drugače pa bo dovolj tudi za dve uri. Na hitro jih popečemo na obeh straneh.

Poleg se odlično poda rožmarinov krompir pečen vponvi. Logistično je najenostavneje, če najprej spečemo krompir, ga predevamo na servirno posodo in nato še v isti posodi na hitro popečemo marinirano vratovino. Ponudimo s kozarčkom rdečega. Mi smo tokrat imeli bordojca.

Pirina rižota s šparglji

Izjemno okusna in zdrava kombinacija pire, ki je vedno nekoliko al dente in mehkih, v ustih topečih se vrtnih špargljev. Zelo priporočam!

Za 4 osebe
oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna
šopek vrtnih špargljev

320 g pire

640 ml vode

sol, poper, majaron

4 žlice sladke smetane

6 žlic naribanega parmezana

svež peteršilj

Špargljem odrežemo 3 – 4 cm vršička in ga denemo na stran. Odrežemo jim kakšen centimeter spodnjega dela, olupimo še kakšne tri centimetre spodnjega dela stebla in stebelca narežemo na centimeter dolge koščke. Na oljčnem olju steklasto prepražimo čebulo, dodamo narezana stebla špargljev in česen. Malo popražimo in dodamo še piro. Zalijemo z vodo in začinimo. Kuhamo kakšnih dvajset minut in dodamo še vršičke špargljev. Kuhamo še deset minut, da voda povre. Vmešamo smetano in nariban parmezan ter nasekljan peteršilj. Ponudimo s kozarcem belega suhega vina.

Medblog (koruzni kruh brez kvasa)

Danes sem poskusila še s pripravo koruznega kruha brez kvasa. Je pa ostalo bolj pri poskusu in vam ga ne svetujem (in zato je to bolj medblog). Polnozrnati, kamutov in pirin so namreč odlična možnost za priložnosti, ko nimamo časa čakati na dvakratno vzhajanje zamešenega testa. Toda tale koruzni ni tisto, kar pročakujemo od kruha, je bolj peščene substance je in malo kompaktnejši od svoje kvašene različice. Moram priznati, da je kvašena boljša. Res pa je, da je v kvašeni najmanj polovico bele moke, tega pa sem pripravljala samo iz koruzne. Naslednjič poskusim tako, da koruzno moko prej poparim, morda bo bolje. Vsekakor vam bom poročala o morebitni izboljšavi recepta (tako se izražajo tisti, ki ne zmorejo kaj več od poročanja, zato vam ponudim še pogled naprej).

500 g koruzne moke

1 vrečka pecilnega praška

6 dl vode (del lahko zamenjamo tudi z mlekom)

1 žlička soli

1 žlica sladkorja

2 žlici oljčnega olja

Vse sestavine zamešamo v rahlo tekoče testo. Vlijemo ga v model in pečemo približno 45 minut na 180 stopinjah. To je vse.

Juha iz kopriv

Pomlad je pravi čas za nabiranje in uživanje kopriv. Že med Egipčani, Grki in Rimljani je bila znana koristnost uživanja kopriv. O njihovi zdravilnosti sta pisala že Horacij in Hipokrat, Plinij pa je celo zapisal, da mlade koprive spomladi dajejo dobro in zdravo hrano telesu in tistega, ki jih uživa, varujejo vse leto pred boleznimi. Zdravilne so vse vrste kopriv, pekoče (velika in mala), mrtve (lisasta, škrlatnordeče, velecvetna).

Mi smo tokrat na pobočju Krvavca nabrali vrhnje dele pekočih kopriv in se namenili pripraviti juho. Pripravljamo jo tako kot špinačno, lahko pa njen okus obogatimo tudi s čemažem, špinačo ali kakšno drugo užitno zeleno rastlino.

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna

vrhnji listi pekoče koprive

sol, poper, majaron, peteršilj

Na oljčnem olju prepražimo nasekljano čebulo, dodamo še česen in zalijemo s primerno količino vode. Ko zavre, dodamo koprive in začinimo. Kuhamo dvajset minut, nato juho sesekljamo s paličnim mešalnikom. Postrežemo lahko z žličko kisle smetane.

Puding iz prosene kaše

Kar dolgo sem brskala po spletu, da bi našla recept za omenjeno zdravo sladico. Večinoma sem našla različice, kjer se za pripravo uporabi tudi prašek za puding. Zato sem se lotila recepta kar sama in računala na to, da bo skuhana kaša sprijela vso tekočino v gostejšo zmes. Uporabila sem še bio trsni sladkor in burbonsko vaniljo za aromo. Skratka zdrava sladica tudi za tiste, ki imajo dieto kakšne vrste.

Po našem okusu lahko v puding vkuhamo tudi rozine, suhe slive, cimet, breskve iz kompota, pravzaprav karkoli, kar se nam lepo združi v mislih na končni okus na brbončicah.

Za 4 osebe

1 dl prosene kaše

5 dl mleka

1 vrečka sladkorja z burbonsko vaniljo

3 žlice trsnega sladkorja

Proseno kašo speremo s hladno vodo. Mleko zavremo in vanj vmešamo proseno kašo in obe vrsti sladkorja. Kuhljamo na majhnem ognju pol ure ob stalnem mešanju. Če imamo skledo, na katero se ne prijema (na primer s keramično oblogo), lahko pomešamo le vsake toliko časa. Pomembno je, da se mlečna kaša ne prime dna. Kašo predevamo v posodice, kjer se ohladi.

Šarlota

Tole ni čisto prava šarlota, nikakor pa ne tista »ruska«. Tudi to enkrat pripravim. Ta je narejena bolj na hitro z vaniljevim pudingom, piškoti in kavo. Skratka kavno vaniljin okus.

Bebi piškoti so slovensko poimenovanje za biscotto Savoiardo, lahne penaste piškote s hrustljajočim kristalnim sladkorjem, ki so bili narejeni v XV. stoletju za savojskega vojvodo.

1 vaniljin puding

pol litra mleka

3 žlice sladkorja

1 skodelica kave

šilce ruma

bebi piškoti

maslo ali kokosova mast

Ravno prav veliko skledo namažemo z maščobo, z maslom ali kokosovo mastjo. Skuhamo puding po receptu iz vrečke. Na dno sklede nalijemo centimetrsko plast pudinga, nanjo naložimo plast piškotov, ki jih z občutkom prelijemo s kavo, v katero smo zamešali rum. Pri tem moramo biti pazljivi, da na piškote nalijemo ravno toliko tekočine, ki jo lahko vpijejo in, da se odvečna tekočina ne preliva po pudingu. Namočene piškote prelijemo spet s plastjo pudinga. Ponovimo piškotno plast in jo spet z občutkom namočimo. Končamo s plastjo pudinga. Skledo pokrijemo z gospodinjsko folijo. Ko ni več vroča, jo denemo v hladilnik, da se dodobra ohladi. Skledo previdno zvrnemo na krožnik in jo postrežemo z obilico sveže stepene sladke smetane.

Pirine štručke s skuto

Tokrat je bilo v Odprti kuhinji kar nekaj receptov z različnimi »bolj zdravimi« mokami. Mlajša hči se je lotila lahkih beljakovinskih pirinih štručk. Bile so izjemne in so kaj hitro pošle.

500 g pirine moke

500 g skute

ščepec soli (lahko je nekoliko več, ker so bile štručke za odtenek premalo slane)

1 vrečka pecilnega praška

1,5 dl mleka

150 g mešanice semen (tokrat smo jih pripravili brez)

5 g masla ali kokosove maščobe

V skledi zmešamo skuto in pirino moko. Dodamo poljubno mešanico semen za kruh v želeni količini, nato solimo, primešamo pecilni prašek in mleko. Maso dobro zgnetemo, jo oblikujemo v daljšo štruco in narežemo na približno petnajst enako velikih kosov, štručk. Štručke razporedimo na pekač, premazan z maščobo ali obložen s pergamentnim papirjem. Pečemo jih približno 25 minut pri 180 stopinjah.

Piščančji paprikaš

Daleč najboljšega sem užila pri Rajhu v Bakovcih. Čudovit okus omake, dobra kϋra in domači široki rezanci. Postreženo v kotličku. Po domače.

Doma sem ga že večkrat pripravljala, še kot manj izkušena kuharica sem se včasih ukvarjala s tem, kako se znebiti koščkov čebule. Počasnejša varianta je, da kuhamo toliko časa, da razpade, hitrejša pa, da jo pretlačimo ali sesekljamo. Običajno uporabljam to drugo, mojster Ivačič, v katerega kuharico vedno pogledam ob pripravi tradicionalnih jedi naše regije, pa potrpežljivo čaka, da čebula razpade. Mojster pravi: »če je meso mehko , preden je čebula razpadla, ga poberemo v drugo kozico, omako pa še nekaj časa kuhamo«. Poleg tega, pa omako na koncu še pretlači. Nad mojo različico priprave bi se najbrž zgražal, je pa gotovo bolj praktična v teh hitrejših časih. Jaz najprej na vročem olju najprej na hitro prepražim meso in ga denem na stran. V istem olju prepražim še čebulo in dodam ostale sestavine, malo pokuham in sesekljam. Potem dodam meso in kuham skupaj, tako, da sesekljano hitreje razpade in zgosti omako. Pri piščancu moramo biti tako kot pri svinjini pozorni, da se meso dodobra skuha – do kosti. Sicer se nam lahko zgodijo neljube bolezenske posledice. Novakovi pa imajo tretjo različico not in ven dajanja mesa in sekljanja. Meso najprej prepražijo na oljčnem olju in maslu, ga poberejo ven, prepražijo čebulo in vse ostalo, zalijejo in kuhajo do mehkega. Ko je kuhano, meso zopet poberejo ven, omako zmiksajo in jo obogatijo z večjo količino kisle smetane (1,5 dl) in vanjo zopet dodajo piščanca. Ni kaj, cela znanost.

Ivačič omako zgoščuje z moko, jaz je ne, če pa jo zgostim, to storim z naribanim krompirjem.

Pa še to – za paprikaš običajno uporabljamo cele kose piščanca s kostjo. Jaz sem ga tokrat pripravljala iz manjših koščkov, zato je izgledal bolj kot golaž (pišem zato, da vas ne bi begala slika).

poldrugi kg piščanca

oljčno olje

40 dag čebule

strok česna

sol

večja žlica mlete sladke paprike

paradižnikov concassé ali žlička mezge

majaron

juha za zalivanje

nekaj žlic vina ali nekaj kapljic kisa

1 krompir za zgostitev

kisla smetana za izboljšavo

Očiščenega piščanca razdelimo na manjše kose, tako da ga razrežemo v sklepih. Na maščobi pražimo na drobno sesekljano čebulo in malo preden zarumeni, dodamo razrezanega piščanca in česen, solimo, dodamo paradižnik, papriko, majaron, prilijemo nekaj žlic vina in vse skupaj pražimo. Ko meso spusti sok, začnemo počasi prilivati juhe in dušimo do mehkega. Če je meso mehko, preden je čebula razpadla, ga poberemo v drugo kozico, omako pa še nekaj časa kuhamo. Po potrebi jo zgostimo z naribanim krompirjem. Omako pretlačimo in ko ponovno zavre, jo popravimo s smetano, po potrebi dosolimo in dodamo dušenega piščanca.

Jaz sem ga tokrat postregla s taljatelami kar na krožniku, mojster pa pravi, da paprikaš serviramo v skledi, zraven pa ponudimo domače rezance, krpice, trgance, kuhane testenine, dušeni riž ali pa kuhan krompir. Po mojem okusu so testeninske variante priloge definitivno najboljše.

Čokoladni tartufi

Ali čokoladne gomoljike kot vestno po slovensko zapiše enciklopedik Novak.

Interpretacija zgodovine je lahko v različnih primerih različna. Tako je na primer v francoski različici wikipedije zapisano : « La truffe en chocolat, ou truffe au chocolat, est une confiserie au chocolat inventée par Louis Dufour, un pâtissier de Chambéry (Savoie), en décembre 1895. » V angleški : « The chocolate truffle is thought to have been first created by N. Petruccelli in Chambéry, France in December 1895. They reached a wider public with the establishment of the Prestat chocolate shop in London by Antoine Dufour in 1902, which still sells "Napoleon III" truffles to the original recipe.” In v italijanski podobno, saj je očitno imela isti vir kot angleška: “I tartufi al cioccolato (in italiano anche chiamati truffes al cioccolato riprendendo il nome francese), furono inizialmente creati da Nadia Maria Petruccelli a Chambéry, in Francia, nel dicembre 1895, ma raggiunsero la popolarità tra il pubblico nel 1902, quando il negozio di cioccolato di Antoine Dufour, a Londra, cominciò a produrli.” Kdorkoli je že tartufe iznašel in kdo jih je prvi začel prodajati na veliko, pravzaprav ni pomembno, pomembneje je, da nam te drobne sladice »delajo zadovoljstvo«.

Jaz se pravzaprav ne spominjam dobro, kaj me je zavedlo, da sem nekega dolgega zimskega večera začela z izdelavo drobnih čokoladnih dobrot. Niti to ni bilo po branju knjig Joanne Harris ali gledanju filmskih različic zgodbe, niti ne zaradi izdelave drobnih darilc za prijateljice. To slednje je bilo šele nadaljevanje nekega drugega vzgiba. Spominjam se, da sem v knjigarni v Konzorciju iskala knjige, kjer bi lahko našla najprimernejše recepte za trufle. V večini so bile sestavine čokolada, sladka smetana, maslo in liker. Nekateri so bili zgoščeni še z mandlji ali zdrobljenimi piškoti, nekateri obogateni z nugat maso, nekateri iz bele čokolade. Sprva sem se lotevala samo truflov na veliko načinov, potem sem proizvodnjo razširila na mendiants, marcipan v čokoladi, pralineje, arancine, arancine v čokoladi, fudge od Nigelle,… Skratka bilo je obdobje pralinejev, zdaj pa sem jih po dolgem času spet naredila. Pri truflih izpustim maslo, ker je lažje za želodec, nikakor pa ne konjaka ali kakšnega drugega likerja (odličen je na primer Cointreau). Uporabljam trajno smetano zaradi tega, da so tudi trufli bolj trajni. Sicer pa je spodnje razmerje približno, odvisno je od čokolade in smetane. Če je masa po hlajenju preredka ali pregosta, dodajte še čokolade v prvem primeru in smetane v drugem, še enkrat zadevo stopite in denite nazaj v hladilnik.

227 g temne čokolade (nad 70%)

180 ml sladke smetane

2 žlici konjaka

po želji vanilja

grenak kakav v prahu

Čokolado raztopimo v smetani v bain-marie ali pa kar v mikrovalovki, kar je seveda bolj praktično. V obeh primerih pazimo, da čokolade ne segrejemo preveč, ker v tem primeru postane nekako židka. V maso zamešamo konjak in pokrito denemo v hladilnik za kakšni dve uri. Z žličko oblikujemo gomoljike, jih povaljamo po kakavu in odložimo na pergamentni papir ali pa kar naravnost v papirne modelčke za pralineje. Hranimo jih v hladilniku. Najboljši so po večerji s kozarcem konjaka.

Sadna kupola

Sadna kupa. Pojem sadne kupe v moji rani mladosti je bil na belviju. To je v Hotelu Bellevue nad Halo Tivoli, kjer je svoj čas domovala gostinska šola. Tam smo se srečevali z mojim dedkom, ko smo prišli vsak pol poti na sprehod in na prijetno druženje. Najljubša od ponudbe mi je bila sadna kupa. Spomnim se, da je bilo v njej včasih tudi mešano sadje iz konzerve. Takrat nič hudega, celo dobro se nam je zdelo, da je v kozarec zašla kakšna zahodna konzerva. Na sadju obvezno kepica sladoleda in sveže stepena sladka smetana.

Največjo sadno kupo pa sem okusila v Londonu, tudi še v mlajših časih. Bilo je v eni izmed verižnih restavracij (ki so se nam tudi takrat v socializmu pri nas zdele fajn) in kupa se je imenovala Knickelbockel glory, ali nekaj podobnega. Impozantno, ali ne? Takšno ime imam v spominu, čeprav se mi zdi sumljivo, ker mi v guglu takšna črkovna zveza ne obrodi sadov.

mešano sezonsko sadje

sladoled

stepena sladka smetana

Zelo preprosto. V kozarec najprej naložimo mešano sadje, nato zaoblimo kepico sladoleda in po vrhu naložimo še smetano. Za naše veselje lahko vanjo vtaknemo še kakšen vafel ali pa pisan dežniček. Možni so tudi kakšni ognjemeti ali kaj podobnega, vse je stvar domišljije in priložnosti.

Golaž

Pri Ivačiču piše Sočni golaž. Na strani 94. Golaž je pač takšna jed, za katero moramo nujno pogledati v Ivačiča. Seveda si lahko recept priredimo malce po svoje, ampak za vse klasične jedi vedno pogledam v to kultno kuharsko knjigo, izdano leta 1973. Kdaj pa kdaj si privoščim odklon od tega recepta na primer v tem, da najprej popečem meso, ga dam na stran in v istem olju prepražim vse ostale sestavine, zalijem z vodo in sesekljam, nato pa v omako vrnem meso in dodam lovorjev list ter kuham še dve uri, kolikor se za vsak dober golaž spodobi. Ena različica je bila tudi takšna, da sem namesto s krompirjem (moke ne uporabljam v ta namen) golaž zgostila s koščkom zelene in korenčkom, ki sem ju potem skupaj s čebulo seseskljala v omako. Golaž ima pač mnogo variant, spodaj pa ga predstavljam v originalu. No, pravzaprav ne povsem v originalu, ker se je kuharskemu mojstru med sestavine prikradla napaka in je zapisal 60 – 80 kg čebuleJ

Pojem golaža v mlajših časih mojih staršev, pa tudi časih moje generacije, je bil pri Šestici. Golaž, žemljice in vrček piva. Si predstavljate?

Meni je golaž najboljši s kruhom, odličen je tudi s polento, lahko tudi s širokimi rezanci, tokrat pa sem ga naredila z njoki.

Poraba:

dober kg volovskega bočnika

60 – 80 dkg čebule

15 – 18 dkg maščobe

žlica paradižnikove mezge

2 žlici sladke paprike

sol

kis

golaževa začimba (mleta kumina, česen, ščep majarona)

žlička moke

Izdelava:

Maščobo ogrejemo in na njej rumenimo na grobe lističe narezano čebulo. Še preden zarumeni, dodamo na koščke (6 do 7 dkg) razrezan bočnik, solimo, pokapljamo s kisom, dodamo golaževo začimbo, paradižnikovo mezgo, nekoliko popražimo in šele nato dodamo papriko. Zalijemo z juho, kuhamo do mehkega, oprašimo z moko in, ko dobro prevre, omako pretlačimo. Namesto z žlico moke, lahko omako zgostimo tudi s svežim, drobno naribanim surovim krompirjem. Tako bo omaka še bolj steklena. Pretlačeni golaž še enkrat prevremo. Popravimo ga lahko z vinom. Poleti vzamemo sveži paradižnik, v sezoni pa svežo rdečo papriko. Namesto bočnika lahko uporabimo tudi plečko ali vrat.

Artičoka v pečici

Pred dnevi sem zapisala recept za artičoko v žerjavici, ki je absolutno boljša od tele različice v pečici. A žara nimamo vedno pri roki, zato bo tudi ta možnost v pečici v redu. Takšne variante so predvsem boljše zaradi tega, ker se artičoka ne izluži v vodi, ampak v njej ostanejo vsi pristni polni okusi. Pa tudi zdravilne sestavine. Pri tem receptu tudi ne obrezujemo koničastih listov ob vrhu, ampak jih ob uživanju preprosto obiramo. Stebelca pa seveda uporabimo za stebelno juho, da ne bi prišlo kaj proč.

artičoka

oljčno olje

solni cvet ali morska sol

Artičoko denemo v ognjevarno posodo, jo pokapljamo z oljčnim oljem in posolimo. V pečici, ogreti na 180 stopinj, jo pečemo dvajset minut do pol ure.

Rižota z divjimi šparglji

V sezoni divjih špargljev si pač ne moremo kaj, da jih ne bi uživali pripravljenih na vse možne načine. Pripravljali smo že običajno fritajo (pa tudi takšno, ki je obogatena s panceto), istrske testenine, stebelca smo porabili za jušno tekočino polno zdravilnih učinkovin, tokrat pa smo se lotili še rižote. Jedi z divjo različico špargljev so kakšno stopnjo više od tistih z navadno. Zaradi značilnega okusa in zdravilnosti divjih učinkovin.

Za 4 osebe

šopek divjih špargljev

oljčno olje

1 dl belega vina (malvazije)

300 g riža za rižote

1 dl mleka

sol, poper

nariban parmezan

Vršičke špargljev (3-4 cm) odrežemo in denemo na stran. Preostale šparglje lomimo s prsti na koščke dolge centimeter ali dva toliko časa, dokler ne pridemo do olesenelega dela (tam se jih ne da več lomiti). Olesenele dele skuhamo v vodi, tako dobljeno tekočino bomo rabili za zalivanje rižote. Kuhamo jih dvajset minut, do pol ure, da se zdravilne učinkovine preselijo v tekočino. Precedimo in stebla zavržemo.
Centimetrske dele špargljev denemo na hladno oljčno olje, ko se segreje, nekajkrat premešamo. Dolijemo vina, posolimo in popopramo ter kuhljamo približno deset minut. Šparglje odrinemo na del ponve in steklasto prepražimo riž. Vse skupaj premešamo in zalijemo s kakšnim decilitrom tekočine manj (uporabimo tekočino v kateri smo kuhali stebla, če je premalo dodamo vodo), kot je potrebno za kuhanje riža (razmerje 2 proti 1 za vodo). Premešamo in kuhamo toliko časa, da se voda vpije v riž. Dodamo še mleko in špargljeve vršičke. Ko je riž kuhan, vmešamo še nariban parmezan. K takšni rižoti se dobro poda kozarček malvazije.

Stebelna juha

Kaj nenavadno ime za juho, a kaj ko je njeno bistvo zares iz stebel. Tokrat sem še nadgradila juho iz stebla brokolija, ki sem jo pripravljala pred dnevi. V hladilniku se je namreč nabralo za cel šopek trših delov od divjih špargljev, stebel od artičok, brokolija in petršilja. Deli rastlin, ki jih ob pripravi hrane običajno zavržemo. Pravzaprav velika škoda. Ne samo, da zavržemo užitno hrano, ampak gre za dele polne hranil. Za prvič sem jih poskusno kuhala v različnih loncih in šele potem združila. Predvsem stebla artičok so bila zame velika uganka. Nisem namreč vedela, če ne bodo pregrenka, pa tudi, če ne bodo pretrda. Bila so dobrega okusa in mehka. Tekočino sem povezala z mladimi špinačnimi listi. Juha na koncu je bila zares odlična, polnega okusa in prijetna na brbončicah.

oljčno olje

čebula

česen

trši deli špargljev

stebla artičok

stebla brokolija

stebla peteršilja

in še kakšna stebla

špinača

sol, poper

majaron, lovorjev list

Trše dele špargljev kuhamo 20 minut, tekočino precedimo in jo prihranimo.. Na oljčnem olju prepražimo sesekljano čebulo in stroke česna. Zalijemo jih s špargljevo tekočino, dodamo olupljena in narezana stebla artičok in brokolija ter stebla peteršilja. Začinimo in kuhamo kakšnih dvajset minut, toliko, da se sestavine zmehčajo. Iz juhe odstranimo lovorov list in vanjo denemo očiščeno špinačo. Vse skupaj sesekljamo s paličnim mešalnikom in pustimo vreti še pet minut. Nalijemo v krožnike in se prepustimo polnim okusom.

Biskvit iz buče

V zamrzovalniku imam še vedno nekaj shrankov bučnega pireja in naribanih buč. Zaradi tega so gostje za nedeljsko kosilo dobili za uvod bučno juho, za posladek pa biskvit iz buče. Najprej sem razmišljala o štrudlu ali piti, pa se nisem odločila za nobeno izmed teh dveh sladic, ker smo ju že imeli na jedilniku. Zato sem si omislila biskvit in po spletu pobrskala za recepti. Najbolj mi je bil všeč tale, čeprav sem ga priredila po svoje. V originalnem receptu so navadni sladkor, moka in olje, jaz pa sem jih zamenjala za rjavi sladkor, kamutovo moko in oljčno olje. Rezultat je bil odličen, zato priporočam pripravo takšnega biskvita, posebej, če imate na zalogi presežke bučnega pireja.

4 jajca

150 g rjavega sladkorja

1 vrečka vaniljinega sladkorja

450 g bučnega pireja

260 g kamutove moke

2 žlički pecilnega praška

1 žlička sode bikarbone

cimet

ingver

ščepec soli

2 dl oljčnega olja

Najprej stepemo beljake. Rumenjake stepemo s sladkorjem in vaniljo, dodamo cimet, ingver in ščepec soli. Vmešamo moko s pecilnim praškom in sodo bikarbono. Dodamo bučni pire in oljčno olje ter vse skupaj dobro premešamo. Na koncu previdno vmešamo še sneg. Maso vlijemo v pekač, ki smo ga obložili s peki papirjem in jo pečemo približno 45 minut na 180 stopinjah. Po kakšnih dvajsetih minutah peke začnemo pogledovati v pečico, če vrh biskvita ne rjavi preveč. V tem primeru na pekač položimo aluminjasto folijo. Na koncu s konico noža ali zobotrebcem preverimo, če je biskvit že pečen. Ohladimo ga na rešetki in ponudimo s sladko smetano. Tokrat sem v smetano vmešala tudi vaniljin sladkor z burbonsko vaniljo. Izjemna kombinacija.

Pirini masleni rogljički

Se je zgodilo, da smo se nekega nedeljskega večera vrnili domov in v kuhinji na mizi so nas čakali dehteči masleni rogljički iz pirine moke. Kuharska strast je namreč zagrabila tudi mlajšo hčero. In to ne navadna, ampak tista za zdravo kuhinjo. Bio, domače, polnozrnato, zelenjavno, sadno, občasno tudi zdravo mesno. In tokrat se je lotila tako zahtevnega opravila, kot je priprava maslenih rogljičkov. Nenehnega prepogibanja in hlajenja in spet prepogibanja in merjenja centimetrov razvaljanega testa. Gotovo je natančno izmerila vsak centimeter v receptu, kajti v nedeljo zvečer je na kuhinjski mizi ležalo tudi štiridesetcentimetrsko šolsko ravnilo iz zelenkaste prozorne plastike. Rogljički so dehteče vabili in privabili. Odlični so, zato vam nikakor ne bo žal, če se lotite na videz zahtevnega prepogibanja in merjenja.

250 ml mleka

30 g kvasa

40 g sladkorja

300 g pirine moke

100 g polnovredne pirine moke

2 čajni žlički soli

300 g mrzlega masla

1 jajce

Zmešamo mleko, sladkor in kvas in pustimo stati približno pet minut. Dodamo moko in sol ter počasi mešamo kakšnih pet minut. Nato testo gnetemo še z rokami dve minuti. Testo zavijemo v folijo za živila in ga za eno uro denemo na počitek v hladilnik. Maslo denemo med dva kosa folije in ga zvaljamo v pravokotnik velikosti 20 x 12 cm. Testo zvaljamo na velikost 40 x 20 cm. Razvaljano maslo položimo na sredino polovice testa ter drugo polovico testa prepognemo čezenj. Dobljeno zloženko zvaljamo na velikost 38 x 25 cm ter ga prepognemo na tri dele, kot papir za pismo. Prepognjeno testo zavijemo v folijo in ga denemo v hladilnik preko noči. Zjutraj ponovimo zadnje valjanje in zlaganje na tri dele in testo denemo v hladilnik še za dodatno uro. Testo nato zvaljamo na 63 x 38 cm in 6 mm debeline. Iz testa izrežemo trikotnike iz katerih zvijemo rogljičke. Počivajo naj uro do dve, nato jih pečemo pri 200 stopinjah 20 – 25 minut. Na dno pečice položimo pekač napolnjen z vodo, tako da se bodo rogljički pekli v parnem okolju.