Huzarski krapki

Tudi tile piškotki sodijo v našo tradicionalno domačo decembrsko peko. Za razliko od ostalih, ne izvirajo iz receptur moje stare mame, ampak iz velike knjige o peki. Zanje porabimo samo rumenjake, zato sem običajno iz beljakov spekla še kakšne poljubčke – kokosove, čokoladne ali pa lešnikove. Letos ne, ker so nam rumenjaki ostali od čokoladnega moussa.

Za 60 krapkov:

strok vanilje, lahko tudi burbonski vaniljin sladkor

200 g surovega masla

100 g sladkorja

2 rumenjaka

ščep soli

300 g moke

100 g zmletih lešnikov

½ skodelice zmletega sladkorja

150 g marmelade (ribezove ali malinove)

Strok vanilje po dolgem razpremo in izpraskamo iz njega stržen. Na deski pregnetemo surovo maslo s sladkorjem, rumenjakoma, vaniljo in soljo. Na to presejemo moko, posujemo po njej zmete lešnike in iz vsega zgnetemo krhko testo. Zavito v alufolijo naj 2 uri počiva v hladilniku. Pečico razgrejemo na 200 stopinj. Testo oblikujemo v dolg svaljek in narežemo enakomerne ploščice. Oblikujemo jih v kroglice in vsaki kroglici z ročajem kuhalnice vtisnemo jamico. Krapke polagamo na pekač in jih pečemo na srednji višini 12 – 15 minut. Krapki naj se hladijo na rešetki. Ohlajene posujemo s sladkorjem v prahu. Marmelado pogrejemo, zmešamo, da postane gladka in jo nadevamo v jamice krapkov. Marmelada naj se suši dan ali dva. Šele potem shranimo krapke v pločevinasto škatlo. 

Keksi s kvasom

Še eni kultni keksi moje stare mame. Tisti, ki jih dobimo v trgovinah iz rok domačih pekarn niti približno niso podobni tem. Običajno jih peče moja mama, tudi letos jih je spekla s pomočjo mlajše hčere.

60 dkg moke

34 dkg margarine

3 dkg kvasa

18 žlic mrzlega mleka

gosta marmelada, najbolje tista iz suhih sliv

sladkor v prahu

Moko in margarino med rokami zdrobimo, nato zmešamo z mlekom v katerem smo šprudlali kvas (oprostite izrazu, a tako piše v receptu). Napravimo testo, ga zavijemo v servieto in obesimo v loncu mrzle vode, kjer naj počiva 1 uro. Nato ga razvaljamo in oblikujemo rogljiče, polnjene z marmelado. Marmelada naj bo čim bolj gosta (zaradi sadja, ne kakšnega želirnega sredstva), da nam med peko ne uide iz rogljičev. Spečemo na peki papirju na 180 stopinjah. Pečene povaljamo v sladkorju v prahu.

Domači prijatelj

Tudi ti keksi so pri nas doma klasika ob koncu decembra. Spominjam se jih že od malih časov. So tudi dokaj hitro pripravljeni, ker se jih peče v štrucah in ni potrebno več zaporednih pek v pečici, kot je to pri običajnih keksih.

3 cela jajca

težo teh sladkorja

isto moke

isto sesekljanih orehov (ne predrobno)

in težo jajc na male koščke narezane jedilne čokolade.

Najprej penasto zmešamo jajca in sladkor, umešamo še moko.  Nato dodamo še ostale sestavine. Na pekaču na peki papirju oblikujemo štruce. Raje nekoliko ožje, ker se potem itak razlezejo. Pečeno narežemo na rezine. In to je naš domači prijatelj. Po receptu moje stare mame.

Keksi Mama Vlasta

Pri nas doma so to kultni keksi. Vedno jih spečemo ob koncu leta. So enostavni in tiste vrste, ki jih ne moreš nehat jest. Pravzaprav že nekaj let pečemo vsakokrat iste vrste keksov. Mama Vlasta, domači prijatelj, huzarski krapki, včasih še beljakove poljubčke. Od mame pa dobimo kekse s kvasom, ki tudi spadajo v decembrski izbor.

Mama Vlasta je bila moja stara mama. Že dolgo je ni med nami. Spominjam se je kot karizmatične ženske, ki je izžarevala svojo lepoto vse do konca. Kuhala je kavo s projo v posebni keramični pripravi, za zajtrk smo dobili belo kavo in sveže žemlje z maslom. Za malico majhne koščke belega kruha z marmelado. Spomnim se tudi kokosove potice. Ohranili pa smo tudi zapise njenih receptov in prav po njih vsako leto spečemo kekse. Kekse, ne piškote. Piškot je morda nekoliko bolj fin, manjšemeščanski izraz za kekse. Na Štajerskem so pač keksi. Tudi težko rečem, da je bolj slovenski, ker imata oba izraza korenine v drugih jezikih, sta pa enakovredna v SSKJ.

Običajno spečemo dvojno maso. Spodnji recept je za enojno.

14 dkg moke

12 dkg sladkorja

1 jajce

8 dkg margarine

vaniljin sladkor

¼ pecilnega praška

lahko malo smetane

Iz sestavin umesimo testo. Počiva naj 2 uri v hladilniku (zavijemo ga v folijo). Na pomokani deski ga razvaljamo in z modelčki oblikujemo kekse. Pečemo jih na peki papirju na 180 stopinjah. Ne vem točno koliko minut, a jaz jih iz pečice raje vzamem še bolj blede. Zložimo jih v aluminjasto škatlo. Ko se ohladijo, škatlo zapremo.

Vedno jih nekaj pripravim tudi z orehi. Orehove polovičke vgraviram v keks še pred peko.

Riba v soli

Priprave ribe na tak način se običajno lotimo doma, kjer nimamo priročnega žara. Pa tudi ne tako sveže ribe, kot jo dobimo na obmorskih tržnicah. Danes smo na ljubljanski tržnici komaj našli tako, ki ni imela motnih oči. Poleg tega so ribe skoraj enkrat dražje, kot na primer na puljski. No, ne bomo negodovali, ribo z  bistrimi očmi smo našli, bila je sicer na Hrvaškem gojena orada. Za peko v soli so najboljši brancini in orade, paziti pa moramo, da jim v zanosu kupovanja ne damo očistiti tudi lusk. Za tovrstno peko namreč luske ostanejo na koži, da sol ne bi preveč pronicala v meso ribe.

Naj se vam še opravičim za spodnjo sliko, kjer je riba že filirana. Ob pripravi celotnega kosila, sem namreč pozabila na fotografiranje v pravem trenutku, ko je bila riba še obdana s soljo. Poleg tega je slika nekako omledno meglena, bil je namreč tak dan. Zimski in meglen. Jaz pa nimam kakšnih profesionalnih naprav, ne za fotografiranje, ne za osvetljevanje. Je pa bila riba odlična, ravno prav pečena in nič slabša zato, ker je bila gojena. 

Za dva bolj lačna ali tri manj

1 kilogramska orada ali brancin

1 kg grobozrnate soli
Oljčno olje za pokapljat

Pekač obložimo s peki papirjem in nanjo položimo splaknjeno in s kuhinjskim papirjem popivnano ribo. Nekateri v notranjost ribe tlačijo še česen in peteršilj, pri nas doma pa se temu ognemo. Če je riba sveža, je najboljšega okusa takšna kot je od morja dana. Pri oblaganju s soljo, nekateri zopet začnejo od spodaj, torej ribo položijo že na solno podlago. Mi pa tega ne storimo, denemo jo kar na peki papir in jo potem dobro obložimo s soljo. Rep lahko gleda ven, prav tako pustimo neobloženo oko, da ga lahko opazujemo med peko. Pečemo v ogreti pečici na 200 stopinj približno 40 minut. Tako nekako. Ko je pečena, sol previdno razbijemo in jo še previdneje odstranimo skupaj s kožo. Res pazimo, da sol ne zaide med meso, ker smo v tem primeru, ob teh cenah rib, zadegali kar nekaj denarja stran. Ribo filiramo in jo ponudimo s kuhanim krompirjem in na pari skuhano zelenjavo. Meso ribe lahko pokapljamo z boljšim olivnim oljem. Zraven pa kakšno suho belo primorsko vino.

Zelenjava s piro

Doma zadnje čase strašansko zdravo jemo. Glavni razlog je v tem, ker se po kuhinji vse bolj često vrti hči, ki išče zdrave recepti in kupuje bio hrano. Tudi tale zelenjava je nastala izpod njene kuhalnice. Za zelenjavni del jedi uporabimo sezonsko zelenjavo. Glede na to, da smo v času novejših metod pridelave hrane, tudi pozimi na policah najdemo praktično vse. Torej se je dandanašnji izbor sezonske zelenjave pozimi zelo povečal.

oljčno olje

čebula, česen

sezonska zelenjava

bazilika, majaron, peteršilj

sol, poper

pira

V kozici po poljubnem vrstnem redu prepražimo in podušimo na nam ljube oblike narezano zelenjavo. Začinimo. V drugi kozici skuhamo piro (v vreli vodi v razmerju 1 : 1). Vse skupaj zmešamo in premešamo in nadzdrava jed je gotova.

Čokoladni mousse

Pena iz temne čokolade. Mlajša hčera je strastna ljubiteljica čokolade. Temne čokolade, s čim več procenti. Pod 70 se ne pogovarja. Zato lahko na temle blogu najdete kar nekaj temno čokoladnih izdelkov izpod njenih rok. Tudi tale mousse je teman in ni pripravljen iz kakšne običajne čokolade za kuhanje. Recept je priredila po Lagorcu, ki priporoča v ta namen uporabo čokolade, ki izvira iz srednje Amerike.

Hči obvlada že vse, kar se pred pripravljalnih del priprave čokoladnih desertov tiče. In to po klasičnem načinu. Na primer, ne zadovolji se s topljenjem čokolade v mikrovalovki, kot včasih to storim jaz (priznam), ampak topi po klasični poti v bain-marie. Novak (Bogdan) pravi, da je izraz nastal iz bain de Marie (Marijina kopel), z Marijo pa naj bi bila mišljena Mojzesova sestra, ki je bila alkimistka. Po drugi zgodbi, pa je ime dobila po Devici Mariji, ki je bila nežna in občutljiva, tako kot jedi, ki se kuhajo v tej posodi.

Isti avtor je napisal tudi nekaj vrstic o zgodovini čokolade. Ime prihaja iz besede xcoatl, kakor so Azteki rekli kakavovem napitku, ki so ga uporabljali v prehrani, zdravilstvu in pri verskih obredih. Krištof Kolumb jo je spoznal, toda v Španijo jo je prinesel šele Hernando Cortez leta 1528. Španci so jo skušali obdržati zase kot skrivnost, toda angleški in nizozemski gusarji so ob ropanju ladij naleteli tudi na kakavova zrna. Sprva so mislili, da gre za ničvredno stvar, ki so jo imenovali ovčji bobki, zato so jo zmetali v morje. Šele pozneje so odkrili, za kakšno dragocenost gre. Za hrano velja od 1670, ko so jo začeli uporabljati v tortah in ruladah.

30 g masla

300 g temne čokolade

100 ml sladke smetane

5 beljakov

50 g kristalnega sladkorja

2 rumenjaka

Maslo in čokolado stopimo v bain-marie ali pa v kozici nad paro. Dobro premešamo z leseno kuhalnico. Pazimo, da se čokolada ne pregreje preveč. Sladko smetano grejemo do vretja in jo dodamo k čokoladi. Dobro premešamo. Beljake stepemo v trd sneg, ki mu postopno dodajamo kristalni sladkor. Rumenjaka zamešamo v čokoladno mešanico, nato nežno vmešamo še sneg iz beljakov. Kremo denemo v servirno skledo (lahko tudi v kozarce, če bomo servirali v njih). Damo jo za najmanj štiri ure v hladilnik. Z veliko žlico, ki smo jo prej pomočili v toplo vodo, iz kreme oblikujemo žličnike in jih položimo na krožnik. Ker je tako pripravljen mousse čokoladno močan, za omilitev pride prav kakšna žlička nesladkane stepene sladke smetane. Za dodatno omilitev pa še kakšen kozarec rdečega vina z žametnim okusom.

Mizo si pogrnemo pred televizijo. V predvajalnik namestimo nosilec slike s filmom po zgodbi Joanne Harris Čokolada, z Johnnyem Deppom in Juliette Binoche v glavni vlogi. Ob požirkih žametnega vina uživamo v lepih posnetkih življenja v Lansquenet-sous-Tannes, počakamo do prvih scen s čokolado ter začnemo s postopnim in počasnim uživanjem moussa. Moussa iz zelo temne čokolade. Po tej sladici smo še dolgo živahni. 

Marmelade, vloženi pridelki, likerji ter drugi shranki

Shranke zapisujem v drugo rubriko bloga "živashranjuje". Zato pojdite tja, če vas zanima, kako sem pripravljala šipkovo ali kakšno drugo marmelado, kuhala kompot, paradižnikovo mezgo, vlagala oljke, sušila pridelke, gojila zelišča, shranjevala gobe, pripravljala likerje in druge shranke. Skratka nekaj o shrankih in sestavinah za kuhanje.

Rahel čokoladni kolač

Kosilo je tokrat pripravljala mlajša hčera. Ker ni pravega kosila brez sladice, si je bilo treba domisliti kaj lahko naredimo iz doma razpoložljivih sestavin. Želela sem ji olajšati pripravo in ji predlagala puding, a ni bila zadovoljna s tako preprosto sladico, ki po vrhu vsega vsebuje še veliko škroba. Ker je med čokoljubci, je pobrskala po knjižici z recepti za čokoladne sladice. In izbran je bil tale rahel čokoladni kolač.

Za model s premerom 20 cm

20 dag čokolade za kuhanje

1,5 dl vode

15 dag masla

3 jajca

10 dag sladkorja

8 dag moke

Čokolado nasekljamo in stopimo v 1,5 dl vroče vode. Dodamo maslo in mešamo, dokler se ne stopi. V skledi penasto stepemo jajca s sladkorjem, previdno vmešamo moko in dodamo čokoladno maso. Model obložimo s peki papirjem, ali pa ga namažemo z maslom in potresemo s kakavom. Vanj vlijemo testo in pečemo 18 minut v vnaprej segreti pečici na 210 stopinjah. Sredica mora biti še vlažna. Postrežemo toplo s sladko smetano ali pa kepico vaniljinega sladoleda.

Pirini svedri

Še ena jed mi je ostala iz naše zdrave poletne kuhinje, pa jo šele sedaj dajem na blog (več najdete v avgustovskih blogih). Nastala je izpod kuhalnice mladih kuharjev, ki proučujejo vse vidike priprave zdrave prehrane. Jed je zato izjemno zdrava, pa še poletno lahka. Polnozrnate testenine iz pire in poletna zelenjava na oljčnem olju.

Za 4 osebe

400 g pirinih polnozrnatih testenin

oljčno olje

1 čebula

4 stroka česna

2 korenčka

1 bučka

2 sočna primorska paradižnika

sveže mediteranske začimbe (bazilika, rožmarin, origano, timijan)

sol, poper

Na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljano čebulo, dodamo na lističe narezan česen, kockice bučk in kolobarčke korenja. Pražimo. Dodamo še narezan paradižnik in začimbe, ter kuhamo dvajset minut, da se omaka zgosti. Zmešamo s kuhanimi testeninami in na koncu dodamo še nekaj sveže bazilike.

Ohrovt s pečenico

Po istrsko vrzote s klobaso. Kot piše Pucer, je to stara jed, ki so jo na mizah večkrat imeli oglejski patriarhi v 11. stoletju. Vrzote je sicer izraz za ohrovt v slovenski Istri. V hrvaški (Istri) ima veliko imen, na vsakem koncu, v vsakem dialektu drugačnega: brokula, broskva, kapučinka, rudica, vešica, vrzota, verzota, zeje, zele, zelje. (lat. Brassica oleracea var. acephala, it. kavolo verzotto, nem. Grϋnkohl, Blattkohl, an. kale, collards, flowering cabage).

Imela sem še nekaj ohrovta od zadnje vrtne bere, v hladilniku pa istrsko klobasico. Kot nalašč za jed oglejskih patriarhov! Sicer z nekoliko odmika od starega recepta, uporabila sem tudi mlado zelje in malo brstičnega ohrovta. Originalna jed je tudi brez krompirja (kamper).

ohrovt

krompir

oljčno olje

česen

sol, poper

klobasa ali pečenica

Posebej skuhamo olupljen in narezan krompir in narezan ohrovt. Na oljčnem prepražimo česen, toliko da zadiši, in dodamo odcejena ohrovt in krompir. Jed dodobra podušimo, po potrebi dodamo še vodo v kateri se je kuhal ohrovt. Klobaso so oglejski patriarhi kuhali skupaj z ohrovtom, bolj enostavno pa je, če jo skuhamo posebej. Pečenico kvečjemu popražimo na oljčnem olju preden smo dodali česna in ohrovta.

Švedske mesne kroglice

Köttbullar. Ko pripravljamo kakšno švedsko jed se od znotraj nehote nalezemo švedske dobrodušnosti in veselosti. Spomin zajadra tja v severno deželo beline in živih barv ter optimističnih ljudi, ki z nekakšno mirno veselostjo prenašajo tegobe življenja. Ob švedski kuhinji pa mi vedno pride na misel tudi znameniti sweedish cook, katerega umetnije priprave mesnih kroglic si morate nujno pogledati, preden se lotite spodnjega recepta.

Kar se tiče priprave švedskih kroglic, sem danes sledila receptu Novakovih. V neki švedski kuharski knjigi sem sicer našla recept, kjer kroglice popekajo samo v ponvi, v kroglicah je le četrtina svinjskega mesa, vanje ne dodajajo čebule, v omako pa ne dodajajo sladke smetane, ampak pivo. Sicer je recept podoben. Jaz pa, če že nimam na voljo kakšne zares dobre svinjine, vanje raje denem le govedino.

kroglice

800 g mletega mesa (pol govedine, pol svinjine)

2 rezini belega kruha

mleko

1 čebula

1 žlica masla

sol, poper

muškatni orešček, piment

2 jajci

malo olivnega olja

omaka

2 žlici masla

2 žlici moke

3 dl goveje juhe

1 dl sladke smetane

sol, poper

Kruh narežemo na kocke in ga namočimo v primerni količini mleka. Na drobno sesekljano čebulo steklasto prepražimo na maslu. V skledi zmešamo meso, namočen kruh, jajci, začimbe in ohlajeno čebulo. Iz mesne mase oblikujemo kroglice, velike kot ping pong žogice. Kroglice popečemo na oljčnem olju iz vseh strani in jih naložimo v pekač na peki papir. Pečemo jih na 180 stopinjah kakšnih dvajset minut, da se dobro prepečejo (posebej, če je v njih tudi svinjina). Medtem, ko se kroglice pečejo v pečici, naredimo še omako za preliv. Na maslu prepražimo moko in mešamo toliko časa, da se poenoti, nanjo vlijemo govejo juho, premešamo in pustimo, da se omaka zgosti. Po potrebi dosolimo in popopramo. Na koncu dolijemo še sladke smetane, premešamo in jo na krožniku prelijemo preko pečenih kroglic. Obvezno serviramo z brusnično marmelado.

Ko bodo kroglice postavljene na mizo, pa pred sebe nujno postavite kakšen kozarček močnega in si zapojte HelanGår.

Rožata

Rožata je tipična dalmatinska sladica, ki pa jo sicer težko najdete v njihovih gostilnah, ker je precej zamudna za pripravo, pa tudi pojesti jo je treba dovolj hitro, da še drži svoj prvotni izgled in obliko. Tudi tam, kjer jo imajo na jedilniku, je ne dobiš vedno. Enkrat so jo posebej zame pripravili v Vili Velebita na Silbi, sicer pa so jo svoj čas imeli v Adio Mare na Korčuli, pa tudi v Ljubljani, ko je še živela dvakrat preseljena dalmatinska konoba.

V Dubrovniku tej sladici rečejo rozata. Sicer pa jo najdemo tudi v Španiji in še kje drugje po Evropi pod imenom flan, v Franciji tudi kot crème caramel. To je vse v vodni kopeli (bain-marie) kuhana različica stepenih jajc in mleka, pri kateri je karamelna podlaga na dnu. Poznane pa so tudi različice, kjer je karamela zapečena na vrhu – krema catalana v Kataloniji, crème brûlée v Franciji ali Trinity Cream oziroma Cambridge burnt cream v Britaniji. Vsaka regija, ki pripravlja te jajčno karamelne sladice, si lasti njen izvor, nikjer ne najdem vira, ki bi opisoval, kdo bi bil resnično prvi. Pa saj gotovo tudi je tako, sladica pač je tradicionalna na več koncih.

Tale rožata je nastala izpod mojstrskih rok moje prijateljice, ki vsako poletje preživi počitnice v Dalmaciji. To je že druga njena, ki sem jo okusila in na podlagi dveh poskusov lahko rečem, da ji vedno uspe. In vedno je odlična. Kot običajno, ko po mojem blogu prenašam recepte drugih, ga bom pustila skoraj v originalu, da boste laže ujeli duha jedi. Ob predaji recepta mi je še zaupala, da ponavadi uporabi kakšno jajce manj. Namesto vaniljevega sladkorja pa je bolje uporabiti kar vaniljev strok. V mešanico lahko kaneš tudi malce rožne vode za kuhanje, sicer pa je dobro tudi brez nje.

1 l mleka,

300 g sladkorja,

7 jajc + 2 rumenjaka

2 vaniljeva sladkorja

malo naribane limonine lupine

Mleko skuhaš s sladkorjem. Rekla bi, da kuhaš le zaradi tega, da stopiš sladkor. Če imaš vaniljevo palčko oz. sredico se rado zgodi, da ostanejo drobne kepice, ki jih z metlico lahko raztepeš kolikor mogoče. Nekatere jedce motijo tudi limonini ostružki, zato lahko zaradi okusa sladkano mleko z vaniljo in limonco tudi precediš. Vse je stvar okusa in lahko tudi želje po izgledu rožate. V ohlajeno mleko dodaš še stepena jajca.

Rožata potrebuje pred peko svojo podlago – karamelno posteljico. Jaz karamelo pripravljam včasih kar samo s topljenjem sladkorja, če pa imam v hladilniku kaj smetane, pa v tekoči sladkor vmešam še malo le-te. Količine sladkorja nikoli ne merim, ampak vedno gledam v posodo in ocenim količino na oko, vendar dno posode v kateri se bo pekla, no kuhala rožata naj bo le prekrito s centimetrom karamele. Fino je, če je karamelne omakce, kaj več kot le za barvo.

Ko karamela že otrdi, lahko vliješ sladko mlečno-jajčno mešanico. Bolje je, če te mešanice ni več kot nekje 3 cm, ker je lepša na krožniku in tako izgleda bolj kot pita in ne torta.

Pečem jo na 180 stopinjah, nekje 25 ali raje 30 minut v vodni kopeli.

Sladica je dobra, če je dobro ohlajena, zato jo vedno pripravim en dan pred postrežbo in jo ohlajeno dodatno hladim v hladilniku.

Postrežeš jo obrnjeno, tako, da je karamela na vrhu. Ob zadnji pripravi sladice sem zraven postregla tudi stepeno smetano in gosti so bili navdušeni. 

Jota

Joto največkrat srečamo v kraških in vipavskih gostilnah, v okolici Ljubljane pa je najboljša na Šmarni gori. Najbrž zato, ker jo pripravljajo v velikih količinah, gotovo pa nekaj prispeva tudi napor, ki ga ob vzponu vložimo v to, da do jote pridemo. John pravi, da je najboljšo joto jedel v koči na Nanosu, kjer so zmešali repo in zelje. Takšno sem pripravila danes in vam ponujam v spodnjem receptu. Pomembno pri joti je tudi, da kuhamo posebej krompir, fižol ter zelje ali repo. Ko sem se je lotila prvič, sem namreč, ne da bi pogledala v kakšen vir, dela v lonec vse skupaj. In krompir se nikakor ni skuhal. Šele kasneje sem na spletu prebrala, da to ne gre, verjetno zaradi kislosti zelja. V joto običajno dam rjav fižol, danes sem imela doma le belega. Je bila jota pač bolj triestina (berite naprej). Sem pa še bolj orto, kot spodnji kuharji. Posebej kuham tudi meso, ker nikoli ne vem, koliko maščobe bo spustilo in kako slano je. Enkrat se mi je že zgodilo, da sem ga kuhala skupaj z zeljem in vse skupaj je bilo na koncu preslano. Iz tega razloga joto solim šele na koncu, ko je vse že pomešano.

V wikipediji lahko preberemo, da je jóta kraška in furlanska narodna samostojna jed, oziroma enolončnica. Danes je v Furlaniji skoraj več ne poznajo, medtem ko se je udomačila na Goriškem in povsod po Primorski; splošno je znana kot tipična tržaška posebnost. Samo ime izhaja iz furlanske besede jote, ki izhaja iz galske besede za juho - iutta. Osnovne sestavine so fižol, krompir in kislo zelje, suho svinjsko meso in začimbe  (česen, lovorjev list, sol in poper). Furlanska različica namesto kislega zelja uporablja kislo repo (brovado) in namesto prekajenega mesa kožarico (muzèt ali kotekìn, tudi krodigìn). Po prvi svetovni vojni se je posebno na Tržaškem udomačila brezmesna jota, verjetno zaradi pomanjkanja mesa v vojnem času; to enolončnico je treba zabeliti s sekanico slanine in česna ali vsaj s prežganjem. V zadnjih desetletjih je prišel v navado dodatek celih semen kumine, najbrž po vzoru tirolske kuhinje. Jota mora biti gosta, kar dosežemo z dolgim kuhanjem fižola in krompirja, ki se morata popolnoma »razdreti«. Kdor želi imeti cele koščke krompirja in cel fižol, mora ponuditi zraven jote kruh. Ponekod je navada, da se kruh nadrobi v krožnik in nato zalije z joto ter prelije s surovim olivnim oljem. Joto postrežemo pozimi toplo, poleti pa hladno.

Novakovi ne priporočajo, da bi v joto dali preveč česna, ker pravijo, da lahko preglasi okus zelja ali repe in prekajenega mesa. Tudi v njihovem receptu lahko preberete o ločenem kuhanju sestavin. Oni kuhajo skupaj zelje in prekajeno meso, fižol in krompir pa vsakega posebej.

Ivačič kuha skupaj najprej prekajeno meso in fižol, nato doda krompir. Zelje kuha posebej. V joto da tudi čebulo, gosti pa jo, kot so to delali včasih, z moko.

Novak (Bogdan) v enciklopediji piše, da se v vipavsko joto poleg česna dene tudi čebulo. Joto gostijo s prežganjem. Opisuje pa tudi tržaško joto, v katero dajo pire iz belega fižolčka, stroka česna, olivnega olja, paradižnikove mezge, rožmarina, soli in popra. V joto dajo posebej kuhano zelje in še kuhane testenine. Za pravo istrsko joto pa piše, da je brez krompirja oziroma testenin.
V kraški joti mora biti po izročilu rjav fižol in ne bel, kot je spodaj skuhano in slikano. Spodnja je pač fuzija.

Za 4 osebe

500 g zelja ali/in repe

500 g prekajenega mesa

250 g kuhanega fižola

500 g krompirja

olivno olje

2 stroka česna

lovorjev list

sol, poper

Zelje in repo oplaknemo v cedilu in kuhamo tričetrt ure v vodi s poprom in lovorovim listom. Prekajeno meso kuhamo v vodi pol do tričetrt ure. Krompir olupimo in narežemo na manjše koščke ter ga skuhamo v vodi do mehkega. Na olivnem olju na hitro popražimo na lističe narezan česen. Naj ostane bel in ne porjavi. Nanj dodamo na kose narezano prekajeno meso, kuhano zelje ali repo, ter kuhana krompir in fižol. Dodamo tudi tekočino, ki je ostala od kuhanja prekajenega mesa, a le toliko, da dodobra prekrije enolončnico. Krompir in fižol lahko malo pretlačimo, lahko pa ju tudi pustimo v kosih oziroma zrnih. Dosolimo in popopramo po okusu. 

Ajdov kruh iz žgancev

Tale kruh je bil pravzaprav moj eksperiment po tem, ko nam je po obedu ostalo nekaj deviških, nezabeljenih ajdovih žgancev pa tudi odlite žgančevke, ki mi jo je bilo škoda zavreči. Idejo, da bi lahko iz tega naredila kruh, sem dobila iz recepta za koruzni kruh, ki ga pripravljamo iz kuhane polente. Pa tudi za ajdov kruh moko vedno poparimo. Kar pa so že skoraj žganci. Tega recepta vam ne morem napisati s točno odmerjenimi sestavinami. Pripravila sem ga po občutku, glede na izkušnje, ki jih imam pri pripravi testa za kruh. Po občutku, kakšno mora biti testo med rokami med mesenjem za kruh. Tekočine nisem dodajala, ker je je bilo že v žgancih in žgančevki dovolj. Kruh je bil super, če ne bi bil, vas gotovo ne bi obremenjevala s to recepturo.

ajdovi žganci

žgančevka

ostra moka

kvas

sladkor

oljčno olje

Iz sestavin zamesimo testo. Ostro moko dodajamo toliko časa, dokler testo ne dobi primerne strukture. Mora biti ravno prav gnetljivo in naj bi se nehalo lepiti na roke. Za kruh je pa vsekakor bolje, če je še malo lepljivo le, da ni pretrdo. To pomeni, da nismo vmesili preveč moke. Testo naj vzhaja kakšno uro. Potem ga še malo premesimo in oblikujemo hlebčke ali štruce, ki jih položimo na pekač, obložen s peki papirjem. Tako naj vzhajajo še kakšno uro. Pred peko jih poškropimo z vodo. Prvih deset minut kruh pečemo na 230 stopinjah, naprej pa na 180 še kakšnih 20 minut do pol ure. Odvisno od velikosti hlebčkov.

Ajdov kruh je najboljši samo z maslom.  

Kmečka pojedina III

Na blogu lahko najdete že več različic kmečke pojedine. Gre pač zato, da prepletemo okuse mesa, zelja ali repe in priloge iz žitaric ali krompirja. Tovrstna hrana se prileže posebej pozimi, ko rabimo bolj krepko hrano za zaščito pred mrazom.

Tokrat je pripravljena z istrsko klobasico, količina na osebo je navedena v centimetrih, ker je ta mesnina dolga kakšen meter in se suši zavita okoli lesenih palic, obešenih s stropa. Sušijo jih običajno skupaj z lovorovimi vejicami.

olivno olje

20 cm istrske klobasice na osebo

ajdovi žganci

250 g kislega zelja na osebo

Klobasico najprej skuhamo in jo obrišemo s papirnato brisačko. Ajdove žgance pripravimo po domačem receptu. Kislo zelje speremo in odcedimo. Na večji ponvi na olivnem olju najprej popečemo skuhane klobase. Pomaknemo jih na stran in ob njih pražimo še kislo zelje, skupaj s kakšnim lovorovim listom. Na koncu dodamo že ajdove žgance in prepražimo še te. Ob klobasici dobro tekne nekaj žličk kamniške gorčice. In pa kozarček rdečega.

Ajdovi žganci

Ajdove žgance lahko pripravljamo na različne načine. Odvisno od regije iz katere prihajajo. Pri koroških moko najprej na suho pražijo. Gorenjske pripravljajo nekako podobno, kot je opisano v spodnjem receptu. Nekateri ajdove žgance pripravljajo z dodano belo moko, drugi spet s krompirjem.

Ime ajda v slovenščini je prevzeto iz staronemškega Heiden, ki je v zvezi s poimenovanjem Heide – ajd, pogan. Nekje sem zasledila tudi izraz poganka. Tudi v Slovaščini in Češčini na primer je poimenovanje te rastline povezano s pogani (Pohánka).  Sicer pa sem poiskala še poimenovanja v drugih jezikih. Ko razlagamo tujcem kaj smo jim skuhali, je vedno dobro imeti pri roki izraz v njihovem jeziku (Fagopyrum esculentum, nem. Buchweizen, ang. Buckwheat, hr. heljda, fr. sarrasin, šp. el alforfón, trigo sarraceno, it. grano saraceno, py. Гречи́ха посевная, fin. Tattari).

100 g ajdove moke na osebo

sol

voda

V živahno kipeč osoljen krop vsujemo ajdovo moko. Ajdovo kepo preluknjamo s kuhalnico tako, da  vrela voda oblije tudi njeno notranjost. Nato kepo pustimo, da se počasi kuha kakšnih 40 minut. Žgančevko odlijemo v drugo posodo in jo prihranimo. Žgance nato nad manjšim ognjem še dodobra premešamo. Če so presuhi, jim dodamo še žgančevke. Za serviranje jih pripravimo tako, da jih s kuhalnico jemljemo iz lonca in jih z nožem postrgamo na krožnik. Tako, da dobimo nekakšne žličnike. V slovenskih receptih žgance največkrat zabelijo z ocvirki.

Žgančevko prihranimo. Prihranimo tudi žgance, če so nam ostali od kosila in niso bili zabeljeni. Iz obojega namreč lahko pripravimo odličen kruh.

Karamelizirane banane z medom in belim vinom

Karamelizirane banane sem pripravila že za marsikatero priložnost. Bodisi zaradi tega, ker je to sladica, za katero imamo sestavine skoraj vedno pri roki ali pa zaradi tega, ker moramo porabiti banane. Ali pa preprosto iz razloga, ker je to slastna sladica. Pa še zdrava je, brez glutena, nezdrave maščobe in podobnega. Pregrešimo se le pri sladkorju, ki ga dodamo za prefinjen okus karamele.

kokosova mast

banane

med

belo vino

Banane prerežemo po dolgem in jih položimo v ponev s polkroglo stranjo na segreto kokosovo mast. Po ravni strani jo med peko posujemo s sladkorjem. Banano obrnemo in jo popečemo še po posladkani strani. Banane položimo na krožnik, na katerem jih bomo servirali, v ponvi pa zamešamo še med z belim vinom in ga prelijemo preko banan. Zraven gre dobro kakšna kepica vaniljinega sladoleda ali pa stepena smetana. Lahko tudi oboje.

Jesenska juha

Najbrž ste že kdaj, ob pričakovanju prve zmrzali, pobirali na vrtu vse kar je ostalo. To sem počela tudi sama, le da sem se pri pričakovanju zime malo uštela. Letos so bile do konca oktobra še temperature blizu poletnim. In za vse svete bo najbrž še pretoplo, da bi se gospe iz malih mest ogrnile s pelcmantli. Vremenu se je torej malo zmešalo. Nekateri pravijo, da temu botruje človekovo neodgovorno postopanju, drugi da bi se narava v vsakem primeru obrnila tako zaradi njenih lastnih ciklov. Kakorkoli že, jaz sem na vrtu že pred kakšnim mesecem, ne vedoč, da bo konec oktobra še 20 stopinj, pobrala vse kar je ostalo in iz nabranih zelenjavic pripravila juho. Preostali stročji fižol, korenje, brokoli, čisto majhne bučke in neodprti cvetovi, koleraba, koromač, brstični ohrovt. Dodala sem še narezan klobuk dežnikarice, ki je juhi dal posebno jesensko aromo. Da ne bo pomote, tudi juho sem skuhala kakšen dan ali dva po pobiranju zelenjave in isti dan, ko sem nabrala dežnikarico in je nisem pustila mesec dni čakati v hladilniku. Le pri zapisovanju za blog sem v manjšem zaostanku.

oljčno olje

čebula, česen

jesenska zelenjava

kakšen krompir

lahko tudi sveža goba za okus

lovor, majaron, peteršilj

sol, poper

Na oljčnem olju steklasto prepražimo nasekljano čebulo, nato še na lističe narezan česen. V lonec prilijemo vode in vanjo dodamo narezano zelenjavo in krompir (pa tudi gobo, če jo imamo). Začinimo in kuhamo dokler zelenjava ni skuhana. To je vse. Polno vitaminov, mineralov in zdravja.

Rulada z marmelado

Ena od meni ljubših sladic še iz malih časov. Vedno sem uživala v enostavnem okusu biskvita in marmelade. Če smo jo kje dobili za desert. Po šolskem kosilu, v kakšnem hotelu ali pa v slaščičarni za vogalom v Ribnici. Recept za biskvit vedno poiščem v moji mali ročno pisani in sproti dopolnjevani rumeni beležnici za kuharske recepte »Le mie ricette« s preprosto risbo kuhinje na naslovnici. Pravzaprav sem jo prevzela moji mami, ko je vanjo napisala nekaj receptov. Nadaljevanje pa je bilo bolj moje. V teh zapiskih najdem ta recept pod »Rulada Polona«, kar pove, da sem ga dobila od neke Polone, ki sem jo poznala že davno, pred približno tridesetimi leti. Ta recept sicer vsebuje še čokoladno kremo, ki pa je običajno ne pripravljam, ker so v recepturi sveža jajca. Tega pa se v kuhinji ogibam. Saj veste zakaj.

Še to. Ta rulada je najboljša z doma pripravljeno marelično marmelado. Ker pa sem imela pri roki ravno ringlojevo in jostino, sem jo napolnila s tema dvema. Vsako v pol zavitega biskvita.

6-8 jajc

14 dkg sladkorja

10 dkg moke

marelična marmelada

sladkor v prahu

Beljake stepemo do trdega. Rumenjake in sladkor penasto razmešamo. Saj veste kako. Stepate ju toliko časa, da masa postane svetlejša in nekako penasto bolj kompaktna. Vedno ko stepam rumenjake s sladkorjem se spomnim, ko sem še majhna pomagala mami in mešala to zmes. Že po nekaj vrtljajih sem jo vprašala, če je že dovolj. Ni bilo. Še in še je bilo treba, da so stepeni rumenjaki dobili pravo strukturo. No, in to naredimo tudi tu. Na rumenjake nežno presejemo moko in jo še nežneje vmešamo v maso. Nato dodamo še sneg, ki ga prav tako previdno z metlico vmešamo v testo. Testo polijemo po plitvem velikem pekaču, ki smo ga prej obložili s peki papirjem. Pečemo ga 20 minut na 180 stopinjah. Ko je pečeno, ga previdno ločimo od peki papirja in zavijemo v kuhinjsko krpo. Tako naj počaka, dokler se ne ohladi. Namažemo ga z marmelado in zavijemo nazaj. Seveda brez krpe. Na koncu ga še preko cedila posujemo s sladkorjem v prahu. Rulado narežemo na rezine debele kakšen centimeter do centimetra in pol. 

Kruhov narastek z mandlji

Ko vam ostane kaj belega primorskega kruha, če imate kakšno jajčko (tako se reče na Štajerskem) preveč in si želite preproste sladice, je tale narastek prava rešitev za vas. Danes je bila zame in še vedno imam na brbončicah prijetno združen okus jajčnega narastka, ruma in mandljev.

2 kosa belega kruha

2 jajci

mleko

šilce ruma

vaniljin sladkor

sladkor v prahu

rozine

mandlji

malo masla za pekač

Kruh narežemo na kockice in ga namočimo s primerno količino mleka in ruma. Tekočine naj bo ravno prav, da se vpije v kruh in ne odteka. V to zmes namočimo še oplaknjene rozine. Beljaka stepemo v sneg, ki smo mu na koncu dodali žlico sladkorja v prahu. Rumenjaka stepemo z žlico sladkorja v prahu in vaniljinim sladkorjem. V dobro stepeno zmes dodamo še namočen kruh in zmlete mandeljne. Na koncu previdno vmešamo še stepena beljaka. Pekač namažemo z maslom, lahko ga posujemo še z drobtinami. Vanj lepo razporedimo pripravljeno testo. Pečemo pol ure pri 180 stopinjah. Preden narastek postrežemo, ga posujemo še s sladkorjem v prahu.

Kutine s teranom

Na sicer azijsko navdahnjeni večerji pri prijateljici, smo za desert dobile sladico z okusom po krasu. Gostiteljica je pred nami pripravila odlično sladico. Iz kutin, medu in terana. Polno zdravja.

kutina

med

teran

Kutine narežemo na tanke rezine. Prepražimo jih na kokosovi masti po obeh straneh. Dodamo med in premešamo. Na koncu vse skupaj zalijemo še s primerno količino terana. Ne preveč, da preliv ne bo preveč tekoč. Če imamo terana preveč, ga raje spijmo še kakšen kozarček pred spanjem. Za kri, saj je poln železa in antioksidantov.

Vok

Drugi del azijske večerje so bili rezanci v voku. Tudi osnovo za te je pripravila hčera prijateljice, ki nas je povabila na čarobno večerjo. Prijeten ambient, prijateljski klepet, odlična hrana, šampanjček in muca, ki se je prestavljala sem in tja po prostoru. Muca seveda ni bila deležna naše hrane, je pa hvaležno hrustljala mačje brikete.
Tudi ta recept bom pustila skoraj v originalnem zapisu kuharice.

kokosova mast

1 zavoj navadnega tofuja

1/3 jedilne buče

1 konzerva bambusnih vršičkov

2 mladi čebuli

2 dl kokosovega mleka

sol, sladka paprika, kari, ingver

kitajski/tajski rezanci

Vse sestavine narežeš na cca. 1 do 1,5 cm velike kocke, čebulo na kolutke, bambusove vršičke (v obliki palčk ne listkov) pa pustiš take kot so. Vse pripravljam na kokosovi masti (merkator nerafinirana, hladno stiskana). Najprej v voku (ali posebni ponvi) prepražiš bučo – jaz jo bolj posolim zato, da potem ostalih sestavin ne. Ko bučo s kuhalnico brez težav razpoloviš na pol, dodaš ostale sestavine (ali pa bučo k njim) – najprej mlado čebulo, potem pa gre po občutku, jaz po kakšni minuti ali 2 dodam še tofu skupaj z omako (mariniran v sojini omaki) in vršičke. To nekaj časa pražim na ognju 7-8 stopenj od 9. Dodam še začimbe (sol je že dodana, ne pretiravaš ker je slana tudi sojina omaka, sladko papriko za pol kroga ponve, ingver toliko da zapolni polovico kroga in kari tudi približno pol kroga). Sestavine dobro premešam in še kakšno min pražim in nato zalijem s kokosovim mlekom. To potem še malo pokuham, da ni preveč tekoče in to je to. Poljubno dodaš še tajske/kitajske rezance/nudle (predhodno jih skuhaš po navodilu iz vrečke) in jih potem pomešaš v omako (lahko pa tudi brez rezancev – meni boljše).

Sushi

Nekega dne je spet prišlo vabilo na večerjo k prijateljici. Teh srečanj se vedno veselim, ne le zaradi iskrenega prijateljskega klepeta in prijetnega občutja ob tem, tudi zaradi dobrot, ki običajno priromajo na mizo. Tokrat je bila glavna kuharica njena hčera, ki je pripravila odlično azijsko navdahnjeno večerjo. Mojstrsko pripravljen sushi in testenine v voku. Recept bom, kot običajno ko prenašam kuharske mojstrovine drugih, pustila kar v zapisu blizu originalnega. Tako se laže ujame duha priprave hrane.

Sushi (すし, 寿司, 鮨, 鮓, 寿斗, 寿し, 壽司) sicer izvira iz jugovzhodne Azije, natančneje iz območja reke Mekong. Beseda sushi pravzaprav v japonščini pomeni »kisel okus«, to pa izhaja iz tradicioanlnega načina priprave sušija v tistih časih. Ribe so namreč konzervirali na način, da so v sodih skupaj s soljo fermenitirale. Sodobno različico sušija je prvič pripravil Hanaya Yohei (1799–1858) v obdobju Edo v mestu Edo (Tokiju). Tu je šlo pravzaprav za neke vrste hitro hrano, saj je bil ta suši v primerjavi s prešnjimi načini priprave, pripravljen na hitro. Sušijev je veliko vrst, mlada kuharica pa je tokrat pripravila Makizushi (巻き寿司), kar v prevodu pomeni zavit suši.

450 ml sushi riža

450 ml + 2 žici vode

Omaka za riž

4 žličke rjavega riževega kisa

2 žlički sladkorja

1,5 žličke soli

Omaka za roke

2,5 dl vode

2 žlički riževega kisa

Ostalo in nadev

nori alge

wasabi pasta

losos, avokado, kumare, rakci

Sushi riž spiraš dokler voda ni čista. Odcediš in pustiš eno uro. Istemu volumnu riža dodaš 15 % več vode (primer 450 ml riža + 450 ml vode + 2 žlici vode) in pokrito skupaj zavreš v ponvi. Na najvišji temperaturi kuhaš 5 minut in potem 10 minut pustiš na srednjem ognju, dokler ne popije vode. Ne odkrivaš in pustiš dokler vode ne zmanjka in postane suh.

Vmes pripraviš omako za riž iz riževega kisa, sladkorja, soli in jo dobro premešaš, da se sol in sladkor stopita. Kuhan riž prestaviš v plitko posodo in ga poškropiš z omako. Omako vtreš v riž brez mešanja (riža ne smeš razbiti, želiš pa da gre omaka po celem rižu).

Pripraviš si omako za roke iz vode  in riževega kisa, da se ti riž ne prijema na roke. Nori algo na hitro potegneš čez vročo ploščo, da se naguba (baje je tako boljši okus). Potem jo razprostreš po bambusni podlagi. Pripravljen riž položiš na nori algo, razgrneš ga s prsti po celi algi – ostane naj cca 0,5 – 1 cm roba na 2 nasprotnih stranicah. Priporočam debelino riža kakšen cm.

Na riž namažeš 1 črto wasabi paste – tako da ostane svetlo zelena proga. Po tem pa sledi nadev: jaz sem uporabila svežega lososa, avokado, kumare in rakce – sestavine predhodno narežeš na kockaste  trakove, debeline pol do 1 cm. Uporabiš lahko poljubne sestavine – samo da so ti všeč okusi, tudi kombinacije so poljubne – zelenjava-meso, 2jna zelenjava, 2jno meso, itd.

Poleg ponudimo pasto wasabi (わさび（山葵), ingver in sojino omako tamari (たまり).

Zrezki z rožmarinom

Tokrat smo pripravili mlade goveje, na hitro pečene. Za to mesno poslastico lahko seveda uporabimo tudi katerokoli drugo meso. Pomembno je le, da je primerno za pečenje ter, da čas pečenja prilagodimo mesu. Telečje in goveje meso je namreč lahko na sredini še surovo (celo bolje je tako), medtem ko mora biti svinjsko, piščančje ali puranje dobro prepečeno.

zrezki mlade govedine

oljčno olje

sveži rožmarin

sol poper

Zrezke posolimo, popopramo, dodamo rožmarinove lističe ter naoljimo in jih kakšen dan držimo v takšni paci. Če nimamo tega rakošja, da bi lahko začeli s pripravami na kuho dan prej, jih seveda lahko le začinimo in s peko začnemo takoj. Denemo jih na vroče oljčno olje. Na eni strani jih pečemo le toliko, da se popečejo. Ko jih obrnemo v ponev vsujemo še sveže lističe rožmarina. Tudi po drugi strani jih prepražimo na hitro. Tokrat smo jih postregli s pečenimi marelami in pire krompirjem.

Jesenska solata

Z radičem. Jeseni, ko se temperature počasi bližajo ničli, na vrtu veselo poganja radič. Radič je solata, polna okusa, nekatere sorte lahko tudi malo zagrenijo. Ker ima nekoliko trše liste, ga običajno pripravljamo s sestavinami, ki jih še gorke vmešamo med solato. To so lahko kuhan krompir, fižol, v trdo kuhana jajca, ali pa spražena slanina. Danes smo pri nas ubrali varianto s krompirjem in jajcem. Izjemno.

radič

sol

nasekljan česen

kuhan krompir

trdo kuhano jajce

bučno olje

vinski kis

Oprane solatne liste narežemo na primerno velikost. Na radič najprej denemo na drobno nasekljan česen in sol. Premešamo. Dodamo kuhan krompir in olje. Premešamo. Dodamo še vinski kis. Premešamo. Na koncu na solato naribamo še v trdo kuhan jajček.

Pečene dežnikarice

Marele. Danes navsezgodaj se je John odpravil v gozd po gobe. Po dolgem času neuspešnega brkljanja za gobami, smo se nadejali, da tokrat bodo. Bilo je kar nekaj moče, pa tudi indikator na domačem vrtu je kazal na dobre možnosti. Po trati je bilo namreč posejanih kar nekaj, sicer neužitnih gobanov.

Nekaj o dežnikaricah sem zapisala že v živashranjuje, tu pa opišem še postopek priprave pečene različice. Na sliki so spredaj, pred kosom na hitro pečenega zrezka. Pravzaprav je bil ta zrezek del postopka priprave pečenih marel. Na oljčnem olju smo namreč najprej spekli zrezke, ki so v oljčno olje odložili že nekaj popra, okus pa so mu dali tudi sveže nabrani rožmarinovi lističi. Torej to olje, že polno okusov rožmarina, popra in omake, ki se je pocedila iz mesa. Spodaj pa je opisana orto vegi različica.

dežnikarice

oljčno olje

peteršilj
česen

sol

sveže mleti poper

Pri dežnikaricah uživamo samo klobuke, kocene pa zavržemo. Na segreto oljčno olje položimo dežnikarico najprej z zgornjo stranjo klobuka. Ko se popeče po eni strani, jo obrnemo, malce posolimo in popopramo. Vsega skupaj se peče kakšne dve do tri minute. Sicer pa jo malo poglejmo, da se speče, to pomeni, da postane mehka. Na kocu jo posujemo z drobno nasekljanim česnom in peteršiljem in jo še enkrat na hitro obrnemo. Na krožniku jo pokapljamo z boljšim oljčnim oljem in po okusu še malo dopopramo. Izjemna jed.

Sirove palačinke

Ali pa gratinirane skutne palačinke. Ena izmed jedi iz malih dni, ki jo je vsake toliko pripravilo moja mama. Običajno je delala manj sladke, ker ata ni bil za sladko. Smo pa jih ostali za nadomestek posuli s kristalnim sladkorjem.

Spodaj je klasični recept. Lahko pa sladico pripravite iz mehkih ajdovih palačink. Za to različico v testo denete po tretjino ajdove, ostre in gladke moke, ki jo presejete skupaj z žličko pecilnega praška. Poleg mleka dodate še malo radenske.

Za 4 osebe

Testo za palačinke

2 jajci

200 g moke

400 ml bolj mastnega mleka

ščepec soli

(žlička sladkorja)

(malo radenske)

(malo ruma)

maščoba za peko (sončnično olje ali kokosova mast)

Nadev

500 g nepasirane skute

2 dl kisle smetane

3 žlice sladkorja

2 jajci

vaniljin sladkor

cimet

limonina lupinica (malo za okus)

rozine

Vse sestavine za testo z mešalnikom zamešamo v ravno prav gosto maso (ne tekoče in ne gosto, prava gostota pride z izkušnjami). Količina sestavin je zapisana samo za okviren občutek, koliko jih potrebujemo. Pravo gostoto pa običajno dosežemo z dodatnim doziranjem moke ali mleka. Pripravljeno testo naj kakšne pol ure počiva v hladilniku. Na ponvi razgrejemo maščobo in odvečno odlijemo v skodelico in prihranimo za naslednjo palačinko. Testo z zajemalko v enakomerno polijemo po ponvi. Ko se palačinka posuši, jo obrnemo in spečemo na drugi strani. Na drugi strani je hitreje pečena, zato bodimo pozorni in jo pravočasno umaknemo iz ponve.

Za nadev stepemo rumenjake s sladkorjem, dodamo cimet in naribano limonino lupinico ter počasi vmešamo stepen sneg. Previdno vmešamo še rozine. Z nadevom napolnimo palačinke in jih zavite polagamo v namaščen pekač. Nekaj polnila prihranimo in z njim na koncu premažemo palačinke še po vrhu. Pečemo na 180 stopinjah 45 minut.