Rižota z bučkami in šparglji

V tem blogu lahko najdete že kar nekaj receptov za rižote z bučkami, pa tudi šparglji. Nisem pa kuhala še kombinacije obeh živil skupaj. Tokrat sem uporabila divje šparglje, gotovo pa bi bila dobra tudi z vrtnimi.

Za 2 osebi

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna

prgišče špargljev

½ bučke

200 g riža

majaron, timijan, origano

sol, poper

1 dl mleka

peteršilj

5 g masla

3 žlice naribanega parmezana

Na še hladno oljčno olje v višjo ponev denemo nasekljano čebulo in jo pražimo do steklastega leska, dodamo še na lističe narezan česen, zaokrožimo s kuhalnico, nato še narezane šparglje ter olupljeno in na 3 mm široke rezine narezane bučke. Vse skupaj še malo popražimo, začinimo, umaknemo na polovico ponve, na drugi pa steklasto prepražimo riž. Premešamo vse skupaj in zalijemo z vodo v razmerju 2:1 z rižem, minus 1 dl. Ko riž popije vodo, dodamo še mleko in ga skuhamo do mehkega. Na koncu vmešamo še nasekljan peteršilj, maslo in nariban parmezan.

Kokosovi poljubčki

Recept sem poiskala na spletu, ko sta mi pri peki huzarskih krapkov ostala dva beljaka. V originalnem receptu je jih je bilo sicer pet, jaz pa sem pač imela le dva in tudi kokosove moke mi je v vrečki od prejšnjih kuharskih podvigov ostalo le sto gramov. Zato vam bom zapisala recept z manjšimi količinami, vi pa si mirno množite in delite količine glede na razpoložljive sestavine v vaši domači shrambi. Pa še sklepno računanje boste obnovili.

Iz te mase boste dobili toliko poljubčkov, kolikor jih lahko preštejete na sliki, plus dva, ki se jih ne vidi na sliki, minus ena. Enega mi je namreč že spodmaknil John, takoj ko sem pločevinasti škatli obrnila hrbet.

Za 20 poljubčkov

2 beljaka

60 g sladkorja

100 g kokosove moke

10 g moke

1 vaniljin sladkor

V kozici najprej zmešamo vse sestavine, nato jih na srednjem ognju kuhljamo 6 minut ob stalnem mešanju (če imamo več mase, še kakšno minuto ali dve dlje). Dobimo torej nekakšno kokosovo paljeno testo. Oblikujemo kroglice in jih polagamo na peki papir. Pečemo na 180 stopinjah 12 - 14 minut, odvisno od pečice.

Karbonara

S pršutom in divjimi šparglji. Malo drugačna. Klasična Carbonara se namreč pripravlja s svinjskimi lički ali panceto. Po wikipediji jed izvira iz italijanske regije Lazio, natančneje iz Rima. Ustvarjena je bila v sredini 20. stoletja. Obstaja več teorij o izvoru imena. Ena je, da izvira iz italijanske besede carbonaro (oglar). Drugi mislijo, da je jed posvečena Carbonarom, skrivni družbi iz časov prizadevanj za poenotenje Italije. Najbolj verjetno pa je, da gre za urbano jed Rima, ki nima nič skupnega z istoimensko restavracijo na trgu Campo de' Fiori. Osnovne sestavine za omako so jajca, sir (Parmigiano Reggiano ali Pecorino Romano), šunka (guanciale, panceta ali lokalna šunka) in črni poper. Ponekod uporabijo kombinacijo rumenjakov in celih jajc, drugod samo cela jajca. Pomembno je, da jajca dajo kremast občutek omake in niso zakrknjena v grudicah. Izven Italije karbonari dodajajo tudi smetano, razno zelenjavo, ponekod česen. Bojda pa nikjer v Italiji.  Za testenino se običajno uporabljajo špageti, lahko pa tudi fettucini, rigatoni, linguine ali bucatini. Ta način priprave pašte je podoben tisti na jugu Italije, ki o poimenujejo cacio e uova.

Jaz pa sem ta dan imela na voljo še nekaj rezin pršuta in prgišče zamrznjenih divjih špargljev, ki mi jih je tega dne v dar prijazno prinesla soseda, ki jih spomladi nabira v svojih gozdovih, presežne zaloge pa shrani za druge letne čase. Zaradi dodanih špargljev (pršut bi lahko bil domača vrsta šunke), glede na razlago iz wikipedije, morda te jedi sploh ne bi smeli poimenovati karbonara. A v bistvu to je.

Za 2 osebi

oljčno olje

200 g špagetov

5 dag pršuta

prgišče narezanih divjih špargljev

šilce belega vina

2 jajci

sveže nariban parmezan ali grana padano

sol, poper

Pri kuhanju testenin, posebej karbonare je izjemno pomemben tajming. Da ujamete špagete al dente in dokončano omako. Zato bom, kljub temu, da v receptih v blogu običajno takšnih banalnosti ne pišem, tokrat zapisala, da najprej pristavite vodo za testenine. Preden denete testenine v osoljen krop, začnete s praženjem na oljčnem olju v malo višji ponvi, najprej pršuta in kakšno minuto kasneje še špargljev. Zalijete s šilcem vina in popoprate ter na majhnem ognju kuhljate, dokler testenine niso kuhane al dente. Testenine odcedite in jih takoj vroče zmešajte z omako iz pršuta in špargljev. Vmešajte še jajčka, ki ste jih popreje razžvrkljati in zmešali z naribanim parmezanom. S soljo bodite pri omaki previdni, ker je poleg pršut, ki lahko odda precej soli. Zato je morda bolje, da karbonaro poskusite in po potrebi dosolite tik pred serviranjem.

Midva sva jo zaokrožila z domačim merlot cabernetom (zaradi pršuta), lahko bi jo tudi s suhim belim vinom (zaradi divjih špargljev), Spliff pa bi jo najbrž s Coca-Colo.

Krostata s kutinami in jabolki

Kar nekaj krostat in pit lahko najdete v tem blogu (pod oznako pite). Postopka priprave za takšno še nisem zapisala, zato pišem pač danes. Tudi za lastne potrebe, ko bom čez nekaj časa brskala po spominu za lastno izkušnjo.

Za pekač premera 28 cm

1 plošča kupljenega listnatega testa

3 sadeži kutin

pest rozin

3 žlice sladkorja

3 jabolka

2 jajci

2 dl sladke smetane

1 vaniljin sladkor

2 žlici sladkorja

Kutine olupimo in izrežemo del s pečkami, jih narežemo ter skuhamo do mehkega v majhni količini vode s 3 žlicami sladkorja. Kutine zmiksamo in kuhamo še toliko časa, da dobimo gostoto malo redkejše marmelade.

Testo razvaljamo v krog, ga denemo v pekač za pite ali torte tako, da je ob robu kakšne 3 cm testenega roba. Večkrat ga prebodemo z vilicami, posujemo z rozinami in premažemo s kutinovo suspenzijo. Nanjo položimo jabolka, narezana na rebrca in denemo v pečico, ogreto na 180 stopinj. Pečemo 15 minut, nato pa zalijemo z razžvrkljanimi jajci, skupaj s smetano in vaniljinim sladkorjem. Pečemo še 15 minut, posujemo z dvema žlicama kristalnega sladkorja in potisnemo v pečico še za 10 minut.

Juha iz bučk

Še dobro, da sem opazila, da postopka priprave tovrstne juhe še nisem zapisala v blog. In pravočasno preskrbela baterije za moj gospodinjski fotoaparat, da sem lahko tudi vizualno ovekovečila ta kuharski dosežek.

Sicer je bil danes popoln dan za kuho. Dovolj časa za vse predpriprave, tako, da sem lahko v miru lupila in sekljala ob žametnih glasovih jazzovskih pevk v neki šestdesetminutni oddaji na hrvaškem radiju. In po tem še Lou Reedova The Perfect Day. V kuhi namreč lahko popolno(ma) uživam, če imam dovolj časa.

Danes smo imeli na mizi juho iz bučk, rižoto z radičem, solato z jajčkom in krostato s kutinami in jabolki.

Za 4 osebe

oljčno olje

žlica masla

1 krompir

4 stroki česna

naribana večja bučka

sol, poper

origano, timijan, peteršilj

lovorov list

vršiček rožmarinove vejice

nekaj kapljic bučnega olja

Na oljčnem olju z maslom prepražimo na lističe narezan krompir in cele stroke česna. Toliko, da zadiši. Na to dodamo naribano bučko in zalijemo z vodo, toliko da je zelenjava prekrita. Solimo, popramo in dodamo začimbe. Kuhamo pol ure, iz juhe vzamemo lovorjev list in vršiček rožmarina in jo sesekljamo s paličnim mešalnikom. Ponudimo z nekaj kapljicami bučnega olja.

Frtalja s šparglji in pršutom

V hrvaški Istri ji sicer rečejo fritaja, no potem bi najbrž morala napisati še »sa šparugom i istarskim pršutom«. Zraven pa bi morala ponuditi »Istarski teran«. Ravno zdaj so namreč aktualna evropska prerekanja o tem, ali lahko Istrijani  teran prodajajo kot svojo blagovno znamko, ker je Slovenija zaščitila vino teran. Včeraj sem v Glasu Istre prebrala, da naj bi bila trta v Sloveniji za to vrsto vina refošk, v hrvaški Istri pa imajo trte terana. S pršutom se je sicer za Hrvate dobro izteklo, oktobra letos so se s Slovenci dogovorili, da lahko pršut prodajajo pod zaščitenim nazivom Istarski pršut/Istrski pršut. Sicer ima naša skupna unija, ob siceršnjem deklariranem odprtem trgu, kar nekaj tovrstnih ovir, ki ščitijo nekatere.

Pršut v spodnji frtalji je kraški, verjetno iz madžarskih zabatkov, šparglji hrvaški (ti so zagotovo hrvaški, ker jih je soseda nabirala v svojih gozdovih), olivno olje hrvaško (ker je bilo kupljeno v oljarni v Vodnjanu, kjer ne polnijo steklenic s španskim), jajčka so bila slovenska iz proste reje, teran, ki je bil postrežen poleg, pa je bil iz hrvaške Istre in mu kot takemu najbrž lahko legalno rečemo le rdeče vino.

olivno olje

šparglji (najboljši so divji)

rezina pršuta na osebo

belo vino

2 jajčki na osebo

sol

poper

belo vino ali voda

Divje šparglje narežemo na centimetrske koščke, le mehke vršičke pustimo nekoliko daljše. Na hladno olivno olje denemo najprej narezana stebelca in zalijemo z malo belega vina ali vode. Popopramo. Kuhljamo kakšnih pet minut, dodamo narezan pršut, nato naj se kuha še pet minut, toliko da tekočina povre. Potem dodamo še vršičke in premešamo. Kuhinjo nam je med tem že objel čudovit vonj po kuhanju špargljev in pršuta. Vmešamo še s soljo  razžvrkljana jajčka. Premešamo in pazimo, da se jajčka ne zapečejo povsem. Zraven bel primorski kruh. In čaša terana. Zaradi pršuta.

Radič z vročim krompirjem

V zgodnji zimi je radič ena izmed solat, za katero obstaja možnost, da je zrastla v naravnih pogojih. Lahko torej rečemo, da je sezonska sestavina, tako kot krompir, ki nas čaka v temni in suhi kleti. Kombinacija radiča in vročega krompirja je gotovo ena izmed boljših solatnih kombinacij. Pa ne samo solatnih. Ker je topla, je lahko tudi čudovita priloga k polpetu, če pa se pregrešite, tudi k pohanemu siru. Mi smo jo danes uživali kot solato k fritaji s šparglji in pršutom. Izjemna istrska kombinacija.

Solato lahko naredite z olivnim ali bučnim oljem, lahko pa tudi zmešate oba. Zraven se poda domač vinski ali jabolčni kis, pa tudi drobno sesekljan česen, če ga imate radi.

radič

krompir ali dva na osebo

strok česna

sol

bučno olje

vinski kis

Krompir olupimo, narežemo na pol centimetrske rezine in ga skuhamo v osoljeni vodi. denemo ga v hladno vodo, kuha pa se približno dvajset minut od trenutka, ko je voda zavrela. Je pa čas kuhanja odvisen od sorte. Medtem radič operemo in narežemo na centimeter široke trakove. Posolimo, dodamo na drobno nasekljan česen in bučno olje. Premešamo, dodamo odcejen vroč krompir in kisa po okusu, Dobro premešamo in uživamo.

Rdeča rižota s škampi

To sicer niso »škampi u ta rdeč omak« (bere se z pogrkanim r-jem, ki se ga po moji transkripciji pisano zapiše r in ne r), ampak je rižota s škampi u ta rdeč omak. Uporabila sem samo zamrznjene škampove repke, lahko pa dodate še kakšen primerek ali dva v oklepu, če ga imate pri roki. Jed namreč zgleda bolj avtentično in fensi, če se vrh nje bohoti primerek škampa z oklepom vred.

Za 2 osebi:

oljčno olje

20 škampovih repkov

(4 škampe v oklepu)

6 strokov česna

4 kolutki čilija

8 češnjevih paradižnikov

200 g riža

6 žlic paradižnikove omake

sol, poper

bazilika, peteršilj

Na oljčnem olju prepražimo česen, narezan na lističe, kolutke čilija, češnjeve paradižnike in popivnane škampove repke (če želimo, da škampovi repki ostanejo bolj sočni, jih dodamo kasneje, 10 minut pred koncem kuhanja riža). Prepražimo na hitro, ravno toliko da zadiši. Dodamo še riž in premešamo, nato še paradižnikovo omako in začimbe. Zalijemo s primerno količino vode (malo manj kot 1:2, ker se je nekaj tekočine izsočilo že iz ostalih sestavin). Premešamo in na majhnem ognju kuhamo 20 minut oz. toliko časa, da je riž primerno kuhan. (Če dodamo še škampe v oklepu, jih dodamo približno 10 minut pred koncem kuhanja).

Kutinovi bonboni

S tole lično pripravljeno in zapakirano poslastico nas je ob prihajajočih praznikih razveselila prijateljica Melimelum. Če se prav spominjam, ima kutina pri njej še posebno mesto, ker ji je ob nekem trenutku dala nov zagon za hojo po zapletenih poteh življenja. Dovolila mi je, da v tem blogu predstavim njen recept. Še posebej se je teh mamljivih bombončkov razveselila moja mama, ki ji je ta sadež tudi posebej ljub.

Kot piše ob receptu, je to starinski recept, za izdelavo bombonov in je zanje potrebnega veliko časa, ampak, da je na koncu trud poplačan. Piše tudi, da lahko izdelavo razdelimo v več faz, tako da lahko kuhane kutine tudi zamrznemo in nadaljujemo s pripravo bombonov takrat, ko imamo dovolj časa. Za pripravo kutinovih bombonov uporabimo kuhane kutine. Tekočina, ki pri tem nastane, je odličen kutinov sok. ki ga pijemo razredčenega ali pa ga uporabimo za pripravo kutinovega želeja, kutinove strjenke in podobno.

Kutinov sok:

2 kg kutin

25 dag sladkorja

1,5 l vode

Kutine razrežemo na četrtine in jim odstranimo peške. Dodamo sladkor in vodo ter kuhamo eno uro in pol (ali pol ure v ekonom loncu). Čez noč precedimo skozi krpo ali gosto cedilo. Naslednji dan še enkrat prevremo in nalijemo v čiste steklenice.

Ohlajene kutine shranimo za pripravo kutinovega sira, ali jih oblite s čokolado in stepeno sladko smetano porabimo kot sladice.

Bomboni iz kutinovega sira:

1 kg ohlajenih kutin (ki so ostale pri pripravi kutinovega soka)

1 kg sladkorja

limonina lupina (bio)

sok 1 limone

malo pomarančne lupine

cimet

1 šilce češnjevega, višnjevega ali hruškovega  žganja

Sestavine spasiramo in kuhamo v široki posodi na srednji temperaturi. Ves čas mešamo, približno uro do uro in pol, dokler se ne masa ne zgosti. Masa je dovolj gosta takrat, ko za kuhalnico na dnu lonca ostane sled. Maso razmažemo 1,5 cm debelo na pekač, prekrit z alu-folijo ali peki papirjem in sušimo približno 6 ur v pečici pri 50^o C, dokler se masa ne strdi. Čas sušenja je različen, odvisen od tega, koliko tekočine je izhlapelo pri kuhanju mase. Med sušenjem večkrat preverimo, če je masa že čvrsta in po potrebi skrajšamo ali podaljšamo čas sušenja. Strjena masa je čvrsta, podobna žele bombonom, a še vedno malo lepljiva. Strjeno maso (kutinov sir) narežemo na večje kose in jih spravimo v škatlo. Med posamezne plasti denemo peki papir. Tako shranjena masa se obdrži tudi več mesecev. Kadar želimo izdelati bombone, kutinov sir razrežemo na kocke, jih povaljamo v kokosovi moki ali sladkorju ali kakavu v prahu. Kutinov sir lahko pred rezanjem tudi prelijemo s stopljeno čokolado in okrasimo z orehi, mandlji, … .

Tartufi z orehi in konjakom

Pravzaprav bi moralo pisati čokoladni tartufi z orehi in konjakom, pa bi bilo predolgo. Zadnje čase mi nekako pašejo orehi. V sladoledu (mövenpickov maple with walnuts), čokoladi (odlična je merkatorjeva čokolada s figami in orehi, pa v piškotih (najboljši so pečjakovi masleni orehovi rogljiči) in domačih keksih (domač prijatelj moje stare mame). Danes sem naredila še poskus s čokoladnimi gomoljikami. Izvrstno. S kozarcem konjaka in brez cigare.

Recept je podoben osnovnemu za čokoladne trufle, le da je dodano malo več smetane, ker orehi nekoliko zgostijo maso.

150 g temne čokolade (nad 70%)

100 ml sladke smetane

2 žlici konjaka

50 g orehov

grenak kakav v prahu

Čokolado raztopimo v smetani v bain-marie ali pa kar v mikrovalovki, kar je seveda bolj praktično. V obeh primerih pazimo, da čokolade ne segrejemo preveč, ker v tem primeru postane nekako židka. V maso zamešamo konjak, dodamo nasekljane orehe (ne predrobno) in pokrito denemo v hladilnik za kakšni dve uri. Z žličko oblikujemo tartufe, jih povaljamo po kakavu in polagamo v papirne modelčke za pralineje. Hranimo jih v hladilniku.

Juha iz brokolija

Imela sem v spominu, da sem že zapisala recept za juho iz brokolija, a ko sem jo iskala po blogu je nisem našla. Pravzaprav sem zapisala samo recept za tisto, ki sem jo pripravljala iz stebel, ki jih hči, ki pripravlja razne jedi iz tega živila, ne uporabi. Recept je pravzaprav zelo podoben, le da danes nisem uporabila krompirja, ker je bilo brokolija dovolj. In na koncu sem juho izboljšala z malce mleka.

Natančnih količin za juho nisem zapisala, ker jo vedno pripravim po občutku.

oljčno olje

česen

brokoli

peteršilj

sol, poper, majaron

mleko

Na oljčnem olju prepražimo kar cele stroke česna, toliko da zadišijo. Olje malo ohladimo in zalijemo z vodo (vode nikar ne zlijmo na prevroče olje). Dodamo narezan brokoli (stebla olupimo). Solimo, popramo in začinimo in kuhamo približno dvajset minut, da se brokoli zmehča. Sesekljamo s paličnim mešalnikom, dodamo mleko, še malo pokuhamo in postrežemo.

Rostbif iz ponve

Rostbif smo v tem blogu že pripravljali na žaru, v ponvi še ne. Gostom je bila danes posebej všeč skorjica, ki se je lepo zapekla, sredica pa je ostala rdeča. Meso je bilo mehko in voljno. Torej ni nujno, da je ravno pljučna, če vam mesar odreže lep kos rostbifa, ki je mimogrede pol cenejši. Pomembno je le, da ga denemo v paco, bolje za nekaj dni. Tale naš je bil zaradi pozne odločitve o kosilu v paci kakšnih šest ur. Pa je kljub temu bil odličen.

zrezki rostbifa

sol

poper

oljčno olje

Zrezke posolimo, popramo, namažemo z oljčnim oljem in zapremo v polivinilno vrečko tako, da iztisnem zrak. Marinirajo naj se dva dni, če ne gre drugače, bo dovolj nekaj ur. Na ponev kanemo nekaj oljčnega olja. Na segretem na hitro opečemo rostbif po obeh straneh. Pred serviranjem naj se na krožniku spočije za kakšno minuto.

Kupola s kakiji

Imela sva še nekaj nadzrelih kakijev in nisva imela sladice. Torej si je bilo treba zamisliti enostavno sladico s kakiji.

Tu sem želela napisati zgodbo o kakijih in kako sem se z njihovim omamnim okusom srečala prvič v osnovni šoli pri pouku gospodinjstva, a sem polistala po »živashranjuje« in našla, da sem to opisala že pri receptu za kakijevo marmelado.. Torej ne bom ponavljala, ampak samo na kratko zapisala, kako sestaviti to sladico.

Pomembno je , da je kaki zrel, sladka smetana je najboljša sveža (ne trajna), vaniljev sladoled pa tisti bel, brez pretirane vaniljeve arome. Takšen je Ledov v Twice-u.

zrel kaki

sladka smetana

vaniljev sladoled

Na dno kozarca denemo kepico ali dve vaniljevega sladoleda, nanj naložimo mehnko notranjost kakija in po vrhu stepeno sladko smetano. Omamno.

Pohane marele

Dežnikarice. Z Johnom sva bila prav presenečena, ko sva koncem novembra še našla dežnikarice, čeprav v Istri. Kasneje sva v gobarskih vodičih prebrala, da to ni nič posebnega. Novembra se jih še najde.

Doslej sva jih pripravljala pečene na oljčnem olju, danes pa sva jih panirala. Pravzaprav jih je paniral John, jaz sem samo pripravila tri pomake in mu razložila, kako se to počne. Svojo nalogo je opravil odlično. Se je pa naloge lotil zelo vestno in natančno. Pravi, da so tako pripravljene marele zanj najboljše.

dežnikarice

sol

moka

jajce

drobtine

oljčno olje

Pri dežnikaricah uporabimo samo klobuke. Če jih želimo panirati, jih razrežemo na manjše kose. Majhne klobuke na pol, večje na četrtine. Najprej jih rahlo posolimo, potem pa povaljamo najprej v moki, nato v razžvrkljanem jajcu in na koncu v drobtinah. Ocvremo jih v oljčnem olju.

Polpeti z radičem in pršutom

Za Istro nikoli ne kupujemo hrane vnaprej na osnovi neke jasne predstave, kaj naj bi jedli za vsak obrok posebej. Nobenega jedilnika ne delamo vnaprej iz preprostega razloga, ker ne vemo, kaj bomo našli v naravi, katero ribo bomo ujeli v ribarnici, kaj bo dobrega na tržnici ali pa kaj prinese soseda naravnost z vrta. Jedilnik si torej prilagodimo glede na najdene sestavine. No, kdaj ostanemo tudi brez tovrstne inspiracije za jedilnike, potem nam ne ostane drugega kot hišna pašta.

Ta teden pa sva za sobotni jedilnik na tržnici našla odlične salpice in mlado blitvo, krompir od sosede pa naju je že čakal doma. V nedeljo sva v gozdu našla nekaj marel, v hladilniku pa sva imela še radič tarvisiano in še nekaj pršuta, soseda pa je prinesla sveže nabran motovilec. Iz radiča in pršuta sva pripravila polpete, marele sva spohala, motovilec pa je seveda pristal v solati. Za sladico sva si privoščila kakijevo kupolo.

Za 2 osebi

4 listi radiča tarvisiano (uporabimo lahko tudi kakšno drugo vrsto rdečega radiča)

4 rezine pršuta

1 manjša čebula

3 stroki česna

1 kos kruha

malo mleka za namočit kruh

1 jajce

sol, poper, muškatni orešček

malo drobtin za zgostitev

oljčno olje

Kruh namočimo v primerni količini mleka, če smo ga deli preveč, kruh raje ožamemo. Dodamo nasekljano čebulo, na lističe narezan česen, narezan radič, na trakove narezan pršut, razžvrkljano jajce in začimbe. Dodamo še nekaj drobtin, toliko, da je masa primerna za oblikovanje polpetov. Polpete na obeh straneh zlato ocvremo v vročem oljčnem olju. Ko so pečeni, jih polagamo na kuhinjski papir, ki popije odvečno maščobo. K polpetom se poda pire krompir.

Pečen piščanec s krompirjem

Bi napisala po domače »pečena kura«, ampak to ni kokoš, je pač piščanec, težak približno poldrugi kilogram. Piščanec je našim sosedom Hrvatom sicer ena izmed značilnih precej smešnih besed. Nikoli ne bom pozabila nekdanje znanke iz Zagreba, ki je pripovedovala zgodbo o tem, kako je nekje v Sloveniji prišla v gostilno in smešna so ji bila skoraj vsa imena jedi na jedilniku, še najbolj pa »pohan piščanec«. Meni pa je je bolj smešno hrvaško poimenovanje za piščančja bedrca »pileći zabatki«. Že beseda batek je posrečena, kaj šele za-batek. Še bolj zanimivo pa je, če pomotoma uporabimo kakšno slovensko besedo namesto hrvaške. Na primer, nek znanec je zamudil sestanek pri hrvaških kolegih v Zagrebu in v opravičilo izustil: »Izvinite, što sam tako zgodan!«. Ali pa na primer nekdo drug, ki je bil hvaležen hrvaškemu znancu za uslugo in mu napisal v odgovor: »Nadam se, da vama ću moći to jednom povratiti.« No, sosedje morajo živeti skupaj, z vsemi medsebojnimi posebnostmi, četudi nam češnje poganjajo drug drugemu preko meje, ali pa si drug drugemu mečemo sneg na ograjo.

Celega piščanca v pečici s krompirjem, si je John dolgo želel že dolgo tega. Težko pa rečem, kaj je bilo bolje. Meso ali krompir. Oboje je bilo odlično. Recept sem sestavila iz raznih izkušenj, ki sem jih našla na spletu, v kombinaciji z Novakovimi (slednji piščanca nadevajo z napol prerezanima čebulo in limono, piščanca tudi ne obračajo med peko).
Pri spodnjem piščancu smo imeli malo logističnih težav, gostje so zamujali kakšnih 15 minut, zato sem bila kuharica na trnih in v dilemi, ali naj ga še malo pustim v pečici, ali naj počaka zunaj. Pri prvem bi se presušil, pri drugem ohladil. No našla sem neko vmesno varianto, ki se je na koncu dobro iztekla. Mogoče sem fotografirala kakšno minutko prepozno, ker se ne vidi več sočnih maščob po zapečeni koži. Sicer pa si bi lahko vzela še čas in iz papirja izrezljala oblekice za zabatke.

Za 4 osebe

1 piščanec teže okoli kilograma in pol

oljčno olje

1 čebula

1 jabolko

2 žlici masla

svež timijan

sol, poper

8 večjih krompirjev, lahko pa še več

Piščanca oplaknemo in posušimo s kuhinjskimi papirnatimi brisačami. Globlji pekač namastimo z oljčnim oljem. Maslo zmešamo s timijanom in ga nadevamo piščancu pod kožo. posolimo ga in popopramo. V piščanca denemo olupljeno in na pol prerezano čebulo, enako storimo z jabolkom. V pečici, ogreti na 200 stopinj piščanca pečemo najprej s prsmi navzdol. Po pol ure ga obrnemo in dodamo olupljen in na primerne kose narezan krompir. Pečemo še eno uro na 190. Vsake toliko ga lahko še pokapljamo z maščobo z dna pekača, krompir pa premešamo.

Pirina rižota z gobami šitake

Tokrat brez običajnega uvoda – beseda mi nikakor ne steče. Najbrž v veselje prenekateremu bralcu, da preidemo takoj k temu, zaradi česar ste naleteli na ta recept.

Morda pa bi vam zaupala samo to, da sem prvič, ko se pripravljala to jed, vanjo dala preveč gob. Šitake so namreč precej močnega značilnega okusa in prevelika količina jed pokvari. Preveč dobrega ni nikoli dobro. Zato bodite previdni pri odmerjanju količin.

Za dve osebi

oljčno olje

1 čebula

3 stroki česna

2 gobi šitake

½ dl belega vina

200 g pire

sol, poper

peteršilj

žlica masla

½ dl sladke smetane

parmezan

Nasekljano čebulo prepražimo na oljčnem olju, dodamo na lističe narezan česen in prav tako na lističe narezane gobe.  Posodo pokrijemo s pokrovko in dušimo pet minut, zalijemo z belim vinom, premešamo in dušimo še nekaj minut. Dodamo piro, zalijemo s primerno količino vode (1:1). Solimo, popramo in dodamo pol nasekljanega peteršilja. Kuhamo pol ure, na koncu vmešamo še maslo, sladko smetano, preostanek peteršilja in na drobno nariban parmezan. Dobro premešamo in postrežemo.

Kamutova lazanja

Tokrat se nam je primerila sreča v nesreči, da sva šele dopoldan, ko sva se s hčero namerili pripravljati lazanja, ugotovili, da je zmanjkalo barilinih testenin za lazanja. Hčera se je ročno spravila k pripravi doma narejene testenine iz kamutove moke. Polnilo je bilo sicer klasično bolonjsko, ki sem ga opisala že v enem izmed prejšnjih blogov, a bom njega pripravo danes prekopirala še v tega, da ne boste imeli težav z iskanjem.

Za pekač velikosti cca. 18x28 cm

kamutova testenina

250 g kamutove moke

2 srednje veliki jajci

sol

po potrebi malo vode

Moko stresemo na delovno površino, naredimo vanjo jamico, v katero damo jajca in sol in močno mesimo, da nastane čvrsto testo. Če pa je le prečvrsto, mu lahko dodamo za četrt jajčne lupine vode. Testo zavijemo v vlažno krpo in pustimo, da počiva približno 30 minut.

Testo najmanj 8 do 10 krat zavrtimo skozi široko odprtino strojčka za rezance. Če je še nekoliko lepljivo, ga na delovni površini malce osušimo, približno 15 minut. Nato nastavimo strojček na primerno odprtino, da dobimo tanke testene liste. Liste obrežemo na velikost cca. 18x9 cm. Testene liste skuhamo v kropu po tri minute in jih odcedimo – ne vseh naenkrat, da se nam ne zlepijo in jih sproti polagamo na polnilo (glej spodaj).

bešamel

1,2 l mleka

6 zvrhanih velikih žlic moke

malo masla

muškatni orešček

ščep soli

Običajno delajo bešamel tako, da najprej na stopljenem maslu prepražijo moko in postopoma dodajajo vroče mleko, jaz ga raje pripravljam na način, kot se pripravlja puding iz vrečke. Na ta način se lahko izognemo maslu, ali pa ga dodamo samo malenkost za okus. Torej v lonec zlijemo mleko, razen 2 decilitrov, ki jih prihranimo in vanj zamešamo moko. Če se grudic ne moremo znebiti, si lahko pomagamo z mešalnikom na metlice. V vrelo mleko počasi med mešanjem dolivamo močnato maso in na šibkem ognju kuhamo dokler se ne nekoliko ne zgosti. Kakšnih 10 minut. Posolimo in dodamo muškatni orešček. 

bolonjsko polnilo

olivno olje

2 nasekljani čebuli

4 nasekljani stroki česna

300 g mlete govedine

2 korena korenja (večja, če je pa korenček mali pa več)

3 sesekljani paradižniki in 2 žlici paradižnikovega pireja (ali 1 konzerva sesekljanega paradižnika)

3 vejice petršilja

lovorov list, majaron, poper, sol

jušna osnova, lahko tudi belo vino

Na hladno olivno olje denemo sesekljano čebulo, pražimo in pazimo, da ne porjavi. Dodamo mleto meso in česen, pražimo, dodamo na drobne kockice nasekljano korenje, paradižnik, nasekljan peteršilj in začimbe, premešamo ter zalijemo z juho ali belim vinom, lahko tudi pol-pol (količina naj bo po občutku, toliko da prekrije). Kuhamo kakšne pol ure, da tekočina povre.

zlaganje in peka lazanje

za to velikost pekača porabimo 3 testene plošče na plast, torej skupaj 9

parmezan za vrhnjo plast

Če gremo brskati po različnih receptih vidimo, da se razlikujejo po vrstnem redu zlaganja in po številu slojev. Kar se tiče vrstnega reda zlaganja, se jaz držim barillinih napotkov in najprej začnem z mesom, potem bešamelom, nato testenimi ploščami. Nekateri recepti namreč začenjajo s ploščami. Meni se zdi, da je v tem primeru dno lazanje presuho. To ponovimo trikrat, po vrhu pa premažemo testenino z bešamelom v katerega smo na drobno naribali parmezan.

Pečemo 30 minut pri 200 stopinjah.

Štrudlji ali zavitki

Der Strudel v nemščini pomeni vrtinec, pravzaprav nekaj kar se zavije, torej zavitek. Štrudlje torej praviloma zavijemo, če pa plasti testa naložimo vzporedno, izmenjaje s plastjo nadeva, je to bolj. gibanica, ali po nemško die Schichtkuche, kar pomeni sladica iz plasti. Beseda gibanica, pa po etimološki razlagi nima izvora v gibanju ampak izvira iz Egipta, kjer v egipčanski arabščini beseda gibna pomeni sir. To razlago sem našla v angleški wikipediji, kjer je zapisana ob srbski gibanici. Medtem, ko me je slovenska navedla k temu, da bi morda poimenovanje gibanica lahko izviralo tudi iz prekmurske besede za testo – gübe.

Danes sem torej pripravljala štrudlje. In to iz polnozrnatega testa, ki ga dobimo v trgovini. Je bolj zdravo, pa tudi nekako bolj kompaktno in čudovito zaokroži nadev v zavitku. V pakiranju je bilo pet pol, torej sem pripravila pet zavitkov. In to različnih, da si lahko gostje po kosilu izberejo svojega, najbliže svojemu okusu. Osnovni nadevi so bili sirov, bučni, jabolčni in hruškov.

Recepte za te štrudlje sem bolj ali manj že zapisala v tem blogu, ogledate si jih lahko na naslednjih povezavah:

(1) Sirov štrudelj

(Sirov nadev lahko pripravimo po receptu, ki je uporabljen za sirov štrudelj z muškatno bučo)

(2) Sirov štrudelj s hruškami

(Tokrat sem ga pripravljala s skuto, objavljena pa je bila že rahla različica s smetano)

(3) Sirov štrudelj z muškatno bučo

(4) Bučno jabolčni štrudelj

(Recept je podoben tistemu za bučni štrudelj, le da bučam primešamo še naribana jabolka)

(5) Jabolčno hruškov štrudelj

(Recept za zadnjega je podoben tistemu za jabolčni štrudelj, le da jabolčni masi primešamo še na lističe narezane hruške. Jabolčni nadev lahko pripravimo po receptu, ki je uporabljen za gibanico - del polnila, ki je iz jabolk.)

Je zapleteno, ali ne. Me je pa pripeljalo do spoznanja, da še nisem objavila recepta za navadni sirov ali jabolčni štrudelj. Objavim čimprej, da ne bo kuhalnih zadreg.

Biftek z jurčki

Za biftek rabimo govejo pljučno pečenko. Mesar nam bo odrezal lep kos, moramo pa jo kupiti nekaj dni pred peko. Meso moramo namreč popreje takšno dobo držati v paci, da je še bolj voljno in se kot tako topi v ustih. Marinade se običajno lotimo na način, da biftke posolimo, popopramo in namazane z olivnim oljem zlagamo v posodo. Po vrhu jih prekrijemo s prozorno gospodinjsko folijo tako, da iztisnemo zrak, posodo pa čim bolj zatesnimo. Zrezke lahko zložimo tudi v primerno polivinilno vrečko iz katere iztisnemo zrak. V marinadi naj bo meso vsaj en dan, tako lahko počaka tudi en teden. Sem pa v stanciji Menghetti srečala še en način predpriprave tovrstnega mesa. Tam so ga imeli tri dni v suhi marinadi iz zelišč in soli, ki je posrkala tekočino iz mesa. Biftki so bili zares izjemni. Enkrat se lotim tudi tega poskusa. Če pa slučajno nimamo časa za predpripravo, pri mesarju enostavno kupimo že marinirane biftke.

v olju marinirani biftki goveje pljučne pečenke

oljčno olje

jurčki

česen

peteršilj

sol, poper

malo sladke smetane

V kozici na oljčnem olju prepražimo na lističe narezan česen in na enak način narezane jurčke, dodamo malo vode, sol, poper in peteršilj in jih dušimo dvajset minut. Na koncu jih obogatimo še z malce sladke smetane in prav na koncu še z nekaj kapljami ekstra deviškega oljčnega olja. Proti koncu kuhanja omake (zaradi sočasnega končanja priprave) marinirane biftke denemo na teflonsko ponev in jih na vsaki strani pečemo dve do tri minute, odvisno od njihove debeline in želene prepečenosti. Ko so pečeni jih denemo na krožnik, kjer naj še kaki dve minuti počivajo. Na krožnik denemo biftek in jurčkovo omako ločeno. tako da si lahko vsak sam dozira mešanje teh dveh prefinjenih okusov. Pri nas smo ju danes užili skupaj s pire krompirjem (in kozarčkom merlota).

Temna rižota s suhimi jurčki in radičem

V nedeljo je vedno dilema. Ali do mesarja v sosednjem kraju, ali pripraviti kosilo iz sestavin, ki so na razpolago doma. Prejšnjo nedeljo sem se odločila za drugo. Po mislih sta se mi podili dve jedi, ki jih klasično pripravim, ko nimam idej. Na srečo je na plano s svojim predlogom prišel John in z nekaj sestavljanja okusov v mislih sva prišla do tele različice rižote. Izjemno okusna kombinacija!

Za dve osebi

oljčno olje

200 g riža za domače jedi

15 g suhih jurčkov

nekaj listov radiča tarvisiano (lahko je tudi palla rossa)

½ dl belega suhega vina

sol, poper

malo svežega timijana in origana

svež peteršilj

Suhe jurčke za 10 minut namočimo v vodo. Na oljčno olje najprej denemo odcejene suhe jurčke, nekajkrat zakrožimo s kuhalnico in preko vlijemo vino. Mešamo, da tekočina izpari in jurčke umaknemo na polovico ponve. Na drugi polovici prepražimo riž, da postekleni. Vse skupaj premešamo in zalijemo z vodo (razmerje riž : voda je 1 : 2). Majhen del vode lahko zamenjamo s tekočino, v kateri so se namakali suhi jurčki. A bodimo previdni, okus te tekočine ima močan okus in lahko pokvari prefinjen okus končne jedi. Rižoto začinimo, premešamo in kuhamo 15 minut na majhnem ognju. Dodamo narezan radič in kuhamo še 5 minut. Celotna dolžina kuhanja je seveda odvisna od riža. Zato proti koncu vsake toliko poskusimo, da ujamemo trenutek, ko riž ni več trd in še ne razkuhan.

Parmezan po rižoti naribamo po okusu, lahko tudi ne.

Kolač z jabolki in skuto

Imela sem jabolka. Imela sem skuto. In štiri jajca za porabit. In ravno slučajno sem pri Johnovi mami polistala po neki kuharski knjigi, ki mi je pritegnila pogled na knjižni polici. Recepta, ki je vključil želene sestavine, sicer nisem našla na knjižnih straneh, ampak zataknjenega med platnice knjige na izrezku iz nekega časopisa. Malo sem ga priredila po svoje. V original receptu je bilo nekaj več sladkorja, poleg tega pa še cimet in naribana limonina lupinica. Jaz sem si omislila manj sladkega in bolj natur okusa, brez dodanih začimb. Poleg tega sem dodala še nekaj skute in rozin.

V resnici bo prišel nekaj debelejši, kot je na spodnji sliki. Jaz sem imela jajce manj (zato sem v testo dela tudi proporcionalno manj ostalih sestavin) in pekač z nekoliko večjim obodom.

Za pekač premera 26 cm

4 jajca

200 g moke

100 g sladkorja

1 vaniljin sladkor

150 g masla

1 kg jabolk

½ dl vina

250 g skute

½ šilca ruma

pest rozin

Jabolka olupimo, izkoščičimo in narežemo na rezine. Dušimo jih skupaj z vinom in rumom toliko, da se zmehčajo. Dodamo še rozine in ko se jabolka ohladijo vmešamo še skuto. Beljake stepemo v sneg. Jajca, maslo in sladkorja penasto umešamo. Previdno vmešamo še presejano moko in sneg. Polovico testa vlijemo v namaščen pekač in ga pečemo pet minut na 180 stopinjah. Na testo razporedimo dušena jabolka s skuto in po vrhu prelijemo s preostalim testom. Testo poravnamo in pečemo še približno pol ure (odvisno od pečice).

Pečena jabolka

John si je danes zaželel pečenih jabolk. Prav presenetil me je, ker je vedel, da gredo vanje orehi, mandlji in med. Moram reči, da sem se nekaj časa upirala pripravi, ker sem bila danes bolj opredeljena za branje. Pa sem vseeno popustila in se lotila mletja in dolbenja. Pravzaprav se je za njih pripravo ponudil tudi on, pa saj veste, včasih dvomimo o kuharskih sposobnostih močnejšega spola.

Med recepti, po katerih sem brskala po netu, sem poleg spodnjih sestavin zasledila tudi cimet in limonino lupinico. Jaz sem jih tokrat izpustila, dodala pa sem rum. Manjkala mi je tudi smetana za povrh. No pa nič hudega, tako je bilo bolj zdravo.

Pravijo, da so tako pečena jabolka doma iz Štajerske, tista kuhana v sladkornem sirupu pa iz Turčije. No, zame iz Bosne (tufahije), ker je bliže in, ker sem jih tam prvič okusila.

Za dve osebi

2 večji jabolki

2 žlici orehovih jedrc

2 žlici mandljev

2 žlički marmelade

2 žlički medu

2 žlički rozin

½ šilca ruma

Jabolka operemo, obrišemo in izdolbemo peščišče tako, da ga na dnu ne preluknjamo (mušico pustimo). Denemo jih v pekač na peki papir. Zmeljemo orehe in mandlje ter jih zmešamo z marmelado, medom in rozinami, ki smo jih prej za nekaj časa namočili v rum. Jabolka nadevamo s filo in jih pečemo na 180 stopinjah 40 minut. Nekateri nanje položijo še košček masla, Johna pa pravi, da bi jih po vrhu zalival z izcejeno tekočino.

Piščančja bedra v svežih mediteranskih začimbah

Zabatki. Po slovensko batki. Najbolje, da kupimo tiste iz proste reje z eko prehrano. Takšni bodo imeli okus, bolj podoben piščančjemu mesu, kot se ga spominjamo iz otroštva. Če smo že v letih. Naši otroci pa verjetno ne, ker so bili že deležni masovno pridelane hrane in imajo spomin nanjo.

V pečici pripravljena hrana je kuharicam izjemno prijazna. Med peko se namreč lahko posvetijo drugim opravkom po hiši, jed pa kar v pekaču postavijo na mizo in nimajo toliko dela z logistiko v zadnji minuti, ko mora biti kosilo na mizi, vsi sestavni deli naenkrat in vsi še kadeči se ravno prav skuhani ali spečeni.

piščančja bedra

krompir

oljčno olje

sveže mediteranske začimbe (rožmarin, timijan, origano)

sol, sveže mlet poper

Piščančja bedra operemo, popivnamo s papirno brisačo, nasolimo in popopramo ter jih natremo z oljčnim oljem in svežimi začimbami. Naložimo jih v pekač na peki papir in obložimo z olupljenim in narezanim krompirjem ter pokapljamo z oljčnim oljem. Denemo jih v že ogreto pečico na 180 stopinj in jih pečemo eno uro. Med peko jih lahko malo zalivamo s segreto maščobo iz dna pekača.

Zraven bo najboljša listnata solata. In belo vino.

Sarma

Tudi recept za sarmo je od Johnove mame. Običajno smo jih jedli prvega ali drugega januarja, po malo daljši noči. Spodnje količine lahko tudi zmanjšamo, če kuhamo za manj ljudi. Sicer pa so sarme jed, ki je boljša, če jo skuhamo na veliko. Nič hudega, če jih malo ostane. Naslednji dan so še boljše, prav pripravno pa je tudi, če jih nekaj zamrznemo za kakšen dan, ko se nam ne da dopoldneva preživeti v kuhinji.

glava kislega zelja

olje

80 dkg mletega mesa (žrebiček ali govedina)

panceta

20 dkg riža

2 jajci

sol, poper, začimbe po okusu

juha

obtežit in dat kuhat

počasi vret 1 ura

Mleto meso skupaj z na drobne kockice narezano panceto prepražimo na olju. Riž skuhamo skoraj do mehkega. Meso in riž zmešamo z jajci. Solimo in popramo. Začimbe dodamo po okusu. Maso zavijemo v zeljne liste, preostalo zelje narežemo. V posodo denemo na dno zelje, nato sloj sarm, spet zelja, sarm, … in zalijemo z juho. Na vrhu obtežimo, sarme naj počasi vrejo eno uro. Zraven se priležejo ajdovi žganci.

Mešani žganci

Takšne ima John najraje. Suhe, zdrobljene in ne tiste mokre v večjih kepah. Za ta mokre sem sicer tudi objavila recept v enem od prejšnjih blogov, za tele zdrobljene pa sem vprašala Johnovo mamo.

V mešanici lahko uporabimo tudi kamutovo moko. Če pa bi želeli prav ajdove, denemo vanje samo ajdovo moko.

Najboljši žganci pridejo, če semena zmeljemo sami, seveda pa moko lahko tudi kupimo.

35% ajdove moke

35% pirine moke

20% pšenične moke

10% konopljine moke

sol

olje

malo masla

malo smetane

V vrel krop vsujemo moko, takoj zatem naredimo luknjo s kuhalnico. Voda mora zaliti luknjo in malo čez. Posolimo. Če imamo veliko količino moke, žgance kuhamo 35 minut. Ko so kuhani, čim več vode odlijemo (in jo prihranimo) ter začnemo z močnim mešanjem. Vodo (ki smo jo prihranili) dodajamo zelo postopoma in pazimo, da je ne bi bilo preveč. V tem primeru namreč lahko nastanejo velike kepe, kar pa ni dobro za pričakovan izdelek. V veliki posodi segrejemo malo olja z maslom in sladko smetano (lahko je smetana, pobrana iz mleka) in na maščobo stresemo žgance. Dobro jih premešamo in postrežemo.

Jogurtov sir v olivnem olju

Tale sirček sem že nekajkrat pridelala, danes sem se ga ponovno lotila. Pravzaprav mi je žal, da sem se bloga lotila šele pred slabimi dvemi leti, po tem, ko je bilo eno veliko kuharsko obdobje kuhanja novih jedi že za mano. Zato sem zamudila kar nekaj priložnosti, da bi še s kom delila izkušnjo ob pripravi nove jedi. No, nič še ni zamujenega, še vedno je čas, da se vrnem k posameznim iz preteklosti. Ta je ena izmed njih in muslinaste krpice za pripravo sirčka, podobnega filadelfijskemu, sem imela še vedno spravljene v kuhinjski omari.

Po originalnem receptu bi moral biti grški jogurt iz ovčjega mleka, ta pa je bila kar iz kravjega. Takšnega namreč dobimo v naših trgovinah.

Za en srednji kozarček

1 kozarček grškega jogurta

ščep soli

muslinasta krpica

čili

sveža rožmarin in timijan

oljčno olje

Ščep soli vmešamo v jogurt, ga nadevamo na muslin in spnemo v culico, ki jo obesimo v hladilnik (na rešetko) tako, da visi nad posodico, kamor bo odtekla odvečna voda. Po dveh do treh dneh sirček zajemamo z žličko in oblikujemo kroglice. Rožmarin, timijan in čili nasekljamo. Na dno čistega kozarca vlijemo malo oljčnega olja, potem pa nalagamo plasti kroglic in plasti mešanice nasekljanih začimb. Na koncu vse skupaj prelijemo z oljčnim oljem in postavimo v hladilnik. Dobroto pojejmo v roku dveh tednov.

Sirček je odličen na opečenem belem kruhu.